Jedro

Park se šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki ga v naravi ni mogoče vrniti.

Drugostopni organ o izbrisu lastninske pravice in vzpostavitvi prejšnjega lastninskega stanja pri vložni št. … k.o. … ne bi mogel odločiti, saj taka odločitev ne more biti predmet denacionalizacijskega in sploh ne upravnega postopka.

Izrek

Tožbe se zavrnejo.

Stroškovni zahtevki tožnikov se zavrnejo.

Ob odločanju o tožbah se po uradni dolžnosti izreče za nično 5. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-24/2006/16 z dne 27. 1. 2010.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za vrnitev nepremičnine s parc. št. 3145/1 k.o. ... v izmeri 1.201 m2 v last upravičencev A.A., B.B. in C.C., vsakega do 1/3 (v 1. točki izreka), navedenim upravičencem za podržavljeno nepremičnino s parcelno št. 3145/1 priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD), vsakemu v višini 10.725,73 DEM (v 2. točki izreka), določila skrbnika za posebni primer (v 3. točki izreka), naložila SOD izročitev obveznic v višini priznane odškodnine (v 4. točki izreka) ter odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (v 5. točki izreka). Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je predmet odločbe denacionalizacija nepremičnine s parcelno št. 3145/1 k.o. ... v izmeri 1.201 m2, ob podržavljenju del parcelne št. 8 k.o. ..., vpisane pri vložni št. 74. Premoženje C.C. je bilo zaplenjeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 9. 1946 na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46), premoženje A.A. in B.B. pa je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Upravni organ je v postopku ugotovil, da so zakonski pogoji, predpisani za denacionalizacijo, izpolnjeni. Ker je bila na predmetnem zemljišču (parcelna št. 3145 kot delu podržavljene parcele št. 8) vpisana pravica uporabe na Občino Ljubljana Center, je upravni organ 18. 1. 2005 zahtevo posredoval v opredelitev Mestni občini Ljubljana (MOL). Zavezanka je v odgovoru z dne 6. 5. 2005 navedla, da nepremičnina s parcelno št. 3145 k.o. ... ne more biti predmet vračanja v naravi ter se pri tem sklicevala na Informacijo o namembnosti zemljišča z dne 10. 12. 2001, kjer je opredeljena namembnost parcele št. 3145 kot grajeno javno dobro, v naravi park. Zavezanka je še navajala, da opredelitev, kot jo podaja navedena informacija, povzema tudi odločba geodetskega organa, ki je postala pravnomočna 14. 2. 1997. Vlagatelji so na ustni obravnavi 6. 10. 2005 navajali, da je bila odločba geodetskega organa, v kateri je parcela št. 3145 opredeljena kot park, izdana že po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, in sicer 20. 1. 1997, vse do tedaj pa so bila zemljišča tedanje parcelne št. 8 opredeljena najprej kot sadovnjak in kasneje, tudi ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo, kot neplodno, kar je razvidno iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov. Vlagatelji so menili, da sprememba namembnosti po uveljavitvi ZDen ne more vplivati na vrnitev, poleg tega pa so tudi zatrjevali, da predstavlja del parcele št. 3145, južni del, edini dostop in povezavo med parcelama št. 3151 in 3146, ki sta bili v denacionalizaciji že vrnjeni, in se ta del tudi dejansko na terenu uporablja kot edini dostop in prehod do parcel 3146 in 3147, kjer se nahajajo vrnjeni objekti, in ne kot park. Pooblaščenka zavezanke MOL pa je na ustni obravnavi vztrajala, da je predmetno zemljišče park, ki je v naravi obstajal že v času vložitve zahteve za denacionalizacijo. Na ogledu na kraju samem 18. 10. 2005 je bilo ugotovljeno, da čez parcelo št. 3145 poteka tlakovana pot, široka približno tri metre, ob kateri je postavljena gradbena ograja; ograja fizično stoji približno pet do šest metrov v parceli št. 3145. Na delu tlakovane poti stojita dve kamnito leseni klopci, ob poti je postavljen spomenik ..., na tlakovani poti so trikrat stopnice, tlakovana pot poteka tudi na južnem delu parcele št. 3145, na predmetni parceli stojijo štirje drogovi javne razsvetljave in koši za smeti. Skrajni jugozahodni del parcele pa je ograjen v sklopu parcele št. 3146; del je tlakovan in služi kot edini prehod do parcele št. 3146 in objektov na parceli št. 3147, ki so v lasti denacionalizacijskih upravičencev. Upoštevaje navedeno je upravni organ zavzel stališče, da se del nepremičnine v izmeri 82 m2 lahko vrne upravičencem v naravi. Ta del po parcelaciji nosi novo parcelno št. 3145/2, preostali del parcele št. 3145 pa parcelno št. 3145/1 in meri 1.201 m2 (o denacionalizaciji tega zemljišča se odloča v predmetnem postopku). Obravnavana nepremičnina je v naravi park, tako stanje izhaja tudi iz zemljiškega katastra, ki je uradna evidenca o legi, površini in vrsti rabe, in iz elektronske zemljiške knjige. Park po Zakonu o graditvi objektov (ZGO) spada med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem; ZGO kot javne površine primeroma našteva javno cesto, ulico, trg, tržnico, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenico, rekreacijsko in podobno površino. V 3. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je določeno, da se v naravi ne vračajo nepremičnine, če so izvzete iz pravnega prometa oziroma če na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice; v veljavni zakonodaji se za tovrstne nepremičnine uporabljajo različni izrazi, med drugim tudi javno dobro. Javno dobro je po ustavno pravni teoriji stvar, ki je namenjena splošni uporabi glede na naravo stvari ali pa glede na njen namen, posebej opredeljen s predpisi. Prepoved pravnega prometa oziroma pridobitve lastninske pravice velja predvsem za stvari v splošni rabi, kot so ceste, železnice, pristanišča, parki ipd.. Po praksi Vrhovnega sodišča je zemljišče, ki je po vrsti rabe opredeljeno kot park, zazidano stavbno zemljišče, zaradi česar je potrebno pri vračanju upoštevati tudi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, če gre za zgrajeno javno dobro, pa tudi določbe 19. člena ZDen (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004). Glede na navedeno upravni organ zaključuje, da predmetno zemljišče predstavlja javno dobro, zaradi česar obstajajo ovire za vračilo v naravi. Odškodnino za predmetno podržavljeno zemljišče je upravni organ izračunal ob upoštevanju, da gre za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, saj je bila parcela v samem jedru mesta. Izračunana odškodnina znaša 32.177,192 DEM. V postopku je bilo izdano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 23. 7. 2007. Vlagatelji so v pripombah na poročilo ugovarjali zaključku organa, da je glede predmetne parcele podana ovira za vračilo v naravi, glede na to, da je bila predmetna parcela do leta 1997 opredeljena kot sadovnjak oziroma kasneje kot neplodno ter da je šlo za popolnoma nevzdrževano parcelo. Upravni organ je pripombe vlagateljev štel kot neutemeljene, menil je, da je pri odločitvi treba upoštevati stanje nepremičnine v času odločanja ter da je nerelevantna okoliščina, kdaj je obravnavano zemljišče postalo park.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 27. 1. 2010 zavrnilo pritožbe tožnikov ter A.A. zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa (v točkah 1 do 4 izreka), odločilo, da se lastninska pravica na parceli št. 3145/1 k.o. ... v korist A.A. in prvotožnice, za vsakega do 1/3, vknjižena na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), izbriše ter vzpostavi prejšnje lastninsko stanje (v 5. točki izreka), zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka prvotožnice ter ugotovilo, da ostali pritožniki stroškov pritožbenega postopka niso priglasili (v 6. in 7. točki izreka). Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da se pri zavrnitvi ugovora tožnikov in ostalih pritožnikov prvenstveno opira na dejstvo, da je predmetno zemljišče s parcelno št. 3145/1 bilo že pred uveljavitvijo ZDen park z javnim prehodom med ... in ..., pri čemer dejansko stanje z zemljiškoknjižnim ni bilo usklajeno. Da je šlo za prehod, izhaja tudi iz navedb nekaterih vlagateljev v postopku denacionalizacije. Stanje predmetne nepremičnine v naravi je bilo ugotovljeno na ogledu ob sodelovanju vseh strank. Pritožbene ugovore strank, da evidentiranje dejanske vrste rabe zemljišča z odločbo z dne 20. 1. 1997 predstavlja nedopustno razpolaganje po določbah 88. člena ZDen, drugostopni organ zavrača, kajti z izdajo odločbe je zavezanec za vračilo ostal isti, odločba geodetskega organa pa je deklaratorna ter gre zgolj za ugotovitev in evidentiranje obstoječe vrste rabe zemljišča ter ne gre za pravni posel in tudi ne enostransko izjavo volje, ki bi pripeljala do sprememb glede lastninskega ali posestnega stanja nepremičnine in posledično do spremembe v osebi zavezanca. Poleg tega je bila nadomestna odločba geodetskega organa z dne 20. 1. 1997 vročena tudi nekaterim vlagateljem zahteve za denacionalizacijo. Drugostopni organ pa tudi ugotavlja, da pritožniki v denacionalizacijskem postopku niso zahtevali izdaje sklepa o zavarovanju zahteve za denacionalizacijo po določbah 68. člena ZDen. Drugostopni organ se pridružuje zaključku prvostopnega organa, da gre pri predmetni parceli za javno dobro, ki ga na podlagi 3. točke 1. odstavka 19. člena in/ali določb 2. odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vračati v naravi. Drugostopni organ dalje navaja, da pritožnika A.A. in D.D. v pritožbah navajata, da bi upravni organ moral z nadomestno odločbo ugotoviti, da je izpodbijana odločba prvostopnega organa z dne 30. 8. 2007 razveljavljena in da so na parceli št. 3145/1 v vložni št. 1309 k.o. ... vpisani lastniki, tudi navedena pritožnika vsak do 1/3, kar pomeni, da sta postala lastnika predmetne nepremičnine že na podlagi drugega zakona. Enako uveljavlja v pritožbi E.E. Iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov pa po ugotovitvah drugostopnega organa izhaja, da navedeni osebi pravice uporabe na zemljišču nista imeli. Vendar pa je zemljiška knjiga opravila v korist upravičencev A.A. in D.D., vsakega do deleža 1/3, vpis lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL, in družbeno lastnino v tem delu izbrisala po uradni dolžnosti; preostala 1/3, podržavljena v zaplembenem postopku C.C., pa je ostala v družbeni lasti Občine Ljubljana Center. Drugostopni organ ugotavlja, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, ki so bili na podlagi ZLNDL vknjiženi kot lastniki ustreznega deleža predmetne nepremičnine, po vknjižbi niso umaknili zahteve za denacionalizacijo. V zadevi je zato potrebno urediti zemljiškoknjižno stanje za parcelo št. 3145/1 k.o. ..., ker je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna, vendar nepopolna; po uradni dolžnosti je potrebno poskrbeti za izbris lastninske pravice, knjižene na A.A. in D.D., in vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, kot določajo določbe 3. odstavka 66. člena ZDen, da se po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji izvedejo spremembe zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti.

D.D. je tožbo najprej vložila zaradi molka organa, ker drugostopni organ ni odločil o njeni pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa. Ko pa je drugostopni organ izdal pritožbeno odločbo, je na poziv sodišča izjavila, da pri vloženi tožbi vztraja ter da jo, z dopolnitvijo tožbe, razširja še na novi upravni akt. Po izdaji izpodbijane odločbe drugostopnega organa pa sta tožbi vložila še F.F. in E.E. (s tem da sta se priključila dopolnitvi tožbe D.D.). Prvotožnica se v tožbi uvodoma sklicuje na 88. člen ZDen, navaja, da ima prepoved po tej določbi absolutni učinek, vkolikor je zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno ter meni, da glede na to ravnanje geodetskega organa, ki je z nadomestno odločbo šest let po vložitvi denacionalizacijskega zahtevka spremenil namembnost predmetne nepremičnine v park in s tem onemogočil vrnitev v naravi, ne more ustvarjati veljavnih pravnih učinkov. V dopolnitvi tožbe pa se tožniki sklicujejo na Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki v 1. odstavku 21. člena določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko določena nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Objekt pridobi status zgrajenega javnega dobra z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Navajajo, da glede predmetne nepremičnine ni bila nikoli izdana ugotovitvena odločba, poleg tega pa tudi iz zemljiške knjige izhaja, da zaznamba javnega dobra kot konstitutivni element pri pridobitvi statusa javnega dobra ni bila nikoli vpisana. V primeru izvedenega postopka za pridobitev statusa grajenega javnega dobra mora biti lastnikom nepremičnine v skladu s splošnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zagotovljen položaj stranke v postopku, saj pravne posledice, ki jih ima pridobitev statusa grajenega javnega dobra na nepremičnini, neposredno posegajo v njihove pravice in pravne koristi. Tožeče stranke opozarjajo tudi, da ne obstoji kakršenkoli občinski predpis, ki bi določal javno pot, ki pa bi ga, če bi obstajal, Ustavno sodišče v skladu z ustaljeno ustavno sodno prakso razveljavilo, ker javna pot ne more potekati po zasebni nepremičnini. Tožeče stranke dalje navajajo, da je drugostopni organ nejasen v obrazložitvi, ko se glede dejanskega stanja predmetne nepremičnine sklicuje na ogled z dne 18. 10. 2005, hkrati pa navaja, da neurejenost prostora ne more zanikati njegovega javnega značaja. Prav tako ne držijo navedbe drugostopnega organa, da stranke značaju javnosti predmetnega prehoda niso nasprotovale. Tožniki vztrajajo, da razlogi za nevračilo v naravi ne pridejo v poštev, saj je po zemljiškoknjižnih podatkih vknjižena kot solastnica predmetnega zemljišča MOL do 1/3, lastnina preostalega deleža pa je na podlagi ZLNDL prešla na A.A. in D.D., vsakega do 1/3. Zaradi navedenega zemljišče ne bo moglo funkcionirati kot park, saj MOL kot solastnica do 1/3 nepremičnine dejansko ne more uporabljati kot javno površino. Prav tako ne držijo navedbe drugostopnega organa, da evidentiranje dejanske rabe zemljišča z odločbo geodetskega organa kot park, prej neplodno, ne predstavlja nedopustnega razpolaganja po določbah 88. člena ZDen; organ namreč prezre, da je prav evidentiranje dejanske rabe zemljišča bistveno vplivalo na možnost vrnitve nepremičnine upravičencem v naravi in kot tako povzročilo posledice, ki nedvomno štejejo za nedopustno razpolaganje po določbah 88. člena ZDen. Naknadno so tožniki tožbo še dopolnili. Navajajo, da iz odločb upravnih organov izhaja, da naj bi bilo predmetno zemljišče zazidano že ob uveljavitvi ZDen. Ker so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo ves čas postopka navajali in dokazovali, da se samo stanje zemljišča v naravi vse od podržavljenja naprej ni v ničemer bistveno spremenilo, bi moral upravni organ preveriti, ali predmetno zemljišče ni bilo morebiti enako zazidano že v času podržavljenja, in ali ni zatorej na tem zemljišču zgrajeni objekt v lasti upravičencev, ki se po zakonu mora vrniti v naravi. Tožniki sodišču predlagajo, naj izpodbijani odločbi prvostopnega in drugostopnega organa odpravi ter naj samo odloči, da se parcela št. 3145/1 vrne denacionalizacijskim upravičencem v naravi, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankama z interesom posredovalo tudi SOD in MOL. MOL v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbe zavrne. Navaja, da je drugostopni organ pravilno ugotovil, da lastninsko stanje pri vložni št. 1309 k.o. ... ne ustreza dejanskemu stanju, saj upravičenca nista solastnika parcele št. 3145/1, MOL pa ne solastnica parcel št. 3146 in 3147. Dalje navaja, da glede na sodno prakso parcele št. 3145/1 ni mogoče vrniti v naravi ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004 in sodbo tega sodišča opr. št. I Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007 te sodbo tega sodišča opr. št. U 1071/95 z dne 4. 9. 1997. K tč. 1 izreka: Tožbe niso utemeljene.

Tožniki vlagajo tožbe, ker menijo, da bi upravičencem podržavljena nepremičnina, del parcelne št. 8 k.o. ... (po stanju ob podržavljenju) oziroma parcela št. 3145/1 k.o. ... (po stanju v času denacionalizacije), morala biti vrnjena v naravi.

Sodišče se s tožniki ne strinja. Organ prve stopnje je upravičencem za podržavljeno nepremičnino priznal denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah SOD, ker je ugotovil obstoj ovire za vračilo v naravi; pri tem pa se je oprl na naslednja dejstva, da je nepremičnina v naravi park, kar je bilo ugotovljeno na ogledu na kraju samem 18. 10. 2005, da je z vrsto rabe zemljišča kot park opredeljena tudi v zemljiškem katastru, ter se skliceval, da je po sodni praksi Vrhovnega sodišča zemljišče, ki je po vrsti rabe park, zazidano stavbno zemljišče, park pa po določbah ZGO-1 spada med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, s čemer je izkazana ovira za vračilo nepremičnine v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena in 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Drugostopni organ pa je v svoji odločbi obstoj ovire za vrnitev v naravi utemeljeval tudi z določbami 2. odstavka 3. člena in 4. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97). Sodišče se z zaključki upravnih organov o obstoju ovire za vračilo v naravi strinja. Predmetno zemljišče je po stanju v naravi, ugotovljenem na ogledu, park (v zapisniku z dne 18. 10. 2005 so navedene ugotovitve o značilnostih zemljišča, glede na katere se po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru, Uradni list SRS, št. 41/82, zemljišča uvrščajo po vrsti rabe v park), s tako vrsto rabe zemljišča in z dejansko rabo kot pozidano zemljišče se vodi zemljišče tudi v zemljiškem katastru; po določbah ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in nasl., (2. člen) pa šteje park za objekt v javni rabi (1.5., 1.5.1.) in kot tak za objekt, zaradi česar je podana podlaga za ugotovitev, da gre za pozidano stavbno zemljišče, prav tako po ZSZ/97 (Uradni list RS, št. 44/97) šteje park za komunalni objekt, zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt, pa za zazidano stavbno zemljišče (2. in 3. člen), podržavljena zazidana stavbna zemljišča pa se ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen). Kolikor tožniki v dopolnitvi tožbe navajajo, da so v postopku vseskozi zatrjevali, da se samo stanje zemljišča po podržavljenju ni v ničemer bistveno spremenilo, in da bi glede na to organ v postopku moral dejansko stanje v tej smeri razjasniti in ugotoviti, ali na zemljišču zgrajeni trajni objekt ni v lasti upravičencev ter bi bilo glede na to predmetno zemljišče mogoče vrniti v naravi, sodišče ugotavlja, da gre za navedbo novih dejstev v tožbi, saj takih navedb tožniki niso podali ne v pripombah na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 23. 7. 2007, ne v pritožbah zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa, v tožbi pa tudi niso opravičili, zakaj s temi navedbami niso izpodbijali ugotovljenega dejanskega stanja že v upravnem postopku, zato gre za nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (3. odstavek 20. člena ZUS-1).

Tožniki po presoji sodišča brez podlage ugovarjajo tudi, da odločba geodetskega organa, izdana po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, s katero je bila vrsta rabe predmetnega zemljišča spremenjena v park, s čemer naj bi nastala ovira za vračilo nepremičnine v naravi, glede na določbe 88. člena ZDen ne more ustvarjati veljavnih pravnih učinkov. Iz navedene odločbe geodetskega organa o ugotovljenih in evidentiranih spremembah katastrskih podatkov z dne 20. 1. 1997 izhaja, da je bila vrsta rabe zemljišč ugotovljena po dejanskem stanju in v skladu z določbami Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82) ter da je bila odločba izdana zaradi vzdrževanja zemljiškega katastra po določbah 24., 26. in 27. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, ZZkat). Po 24. členu ZZkat pa vzdrževanje zemljiškega katastra obsega spremljanje in ugotavljanje sprememb, ki so nastale glede na podatke zemljiškokatastrskega operata ter njihovo izvedbo v tem operatu. To pa pomeni, da gre za ugotovitveno odločbo, ki zgolj ugotavlja obstoječa pravna stanja, in pravno učinkuje za nazaj, od tedaj ko so po zakonu nastala dejstva, pomembna za ugotovitev nastanka pravnega stanja ter je retroaktivni pravni učinek odločbe utemeljen že po naravi stvari. Odločba geodetskega organa z dne 20. 1. 1997 tako ne ustvarja novega pravnega razmerja in nima konstitutivnega učinka, torej ne učinkuje šele od tedaj dalje, ko je bila izdana, kar pa pomeni, da tožniki brez podlage zatrjujejo, da je z njeno izdajo nastala ovira za vračilo nepremičnine v naravi in da izdaja odločbe predstavlja nedopustno razpolaganje z nepremičnino, glede katere obstaja dolžnost vrnitve, po določbah 88. člena ZDen. Tožniki pa v postopku tudi niso podali nobenih dokazov o tem, da bi se stanje predmetne nepremičnine od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe geodetskega organa relevantno spremenilo. Sicer pa je po uveljavljeni upravni sodni praksi v denacionalizacijskem postopku za odločanje pravno pomembno stanje v času vračanja (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010).

Tudi kolikor se tožniki sklicujejo na določbo 21. člena ZGO-1, ki ureja postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra, in navajajo, da za predmetno zemljišče taka odločba ni bila izdana, sodišče odgovarja, da v smislu citirane določbe ZGO-1 še neurejeni status zgrajenega javnega dobra ne predstavlja ovire za obravnavo nepremičnine kot zazidanega stavbnega zemljišča, to pa po določbah ZDen zadostuje za ugotovitev obstoja ovire za vračilo nepremičnine v naravi (2. odstavek 32. člena ZDen).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na zemljiškoknjižno stanje glede predmetne nepremičnine, ki izkazuje solastništvo MOL ter A.A. in prvotožnice, vsakega do 1/3, in ki naj bi predstavljalo oviro za uporabo predmetnega zemljišča kot javne površine z javno potjo ter izmikalo podlago za zaključek o obstoju ovire za vračilo predmetne nepremičnine v naravi. Da navedeno zemljiškoknjižno stanje ne predstavlja pravilnega vpisa lastninske pravice za A.A. in prvotožnico, ki je bil opravljen na podlagi določb 2. člena ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97, 59/01), ugotavlja organ druge stopnje, in se pri tem sklicuje na podatke historičnega zemljiškoknjižnega izpiska z vložno št. 74 k.o. ... in zemljiškoknjižnega izpiska z vložno št. 309 k.o. ... ter druge listine v spisu in navedbe strank v postopku (in na tej podlagi tudi odloči o izbrisu lastninske pravice v korist A.A. in prvotožnice ter vzpostavitvi prejšnjega lastninskega stanja – 5. točka izreka odločbe). Tej ugotovitvi drugostopnega organa tožniki v tožbi ne oporekajo in tudi izrecno ne nasprotujejo odločitvi organa druge stopnje o izbrisu lastninske pravice v korist A.A. in prvotožnice, razen kolikor v tožbenem predlogu predlagajo odpravo odločbe organa druge stopnje, vendar še to posledično, ker predlagajo odpravo odločbe prve stopnje. Da na navedeno ugotovitev drugostopnega organa in njegovo odločitev v 5. točki izreka tožniki pristajajo, izhaja tudi iz tožbenega predloga, v katerem sodišču predlagajo, naj po odpravi odločb upravnih organov obeh stopenj samo odloči o zadevi tako, da parcelo št. 3145/1 denacionalizacijskim upravičencem vrne v naravi. Če pa se z navedeno ugotovitvijo drugostopnega organa, da A.A. in prvotožnica nista mogla postati lastnika do idealnega deleža 2/3, ker ob uveljavitvi ZLNDL na podržavljeni nepremičnini nista imela pravice uporabe, ne glede na drugačen vpis lastninskega stanja v zemljiški knjigi, strinjajo, pa se na tak vpis lastninskega stanja pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi tudi ne morejo sklicevati v smislu, da ne more predstavljati podlage za ugotovitev, da nepremičnina predstavlja javno površino oziroma objekt v javni rabi. Sodišče še dodaja, da ugotovitvi drugostopnega organa o nepravilnem vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi pritrjuje tudi ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 2677/08 z dne 15. 4. 2010, iz katere izhaja, da so zaradi vpisov lastninske pravice po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi lahko bili kot lastniki nepremičnine vpisane tudi fizične osebe, ki te pravice po 1. odstavku 2. člena ZLNDL niso pridobile (15. točka), ker na nepremičnini niso imele pravice uporabe; le-tisti, ki je bil pravi (in ne zgolj domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ne glede na vpis v zemljiški knjigi, je lahko pridobil lastninsko pravico po ZLNDL. Zato lahko tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičnini in so postali lastniki teh nepremičnin, zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. Tudi v obravnavanem primeru pa iz odgovora na tožbo stranke z interesom MOL izhaja, da A.A. in prvotožnici, ki sta pri predmetni podržavljeni nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika, lastninsko pravico oporeka. Prav glede na ugotovitev drugostopnega organa, da A.A. in prvotožnica (ne glede na vpis v zemljiški knjigi) nista postala lastnika podržavljene nepremičnine v idealnem deležu vsak do 1/3, je sodišče pritrdilo odločitvi prvostopnega organa o priznanju denacionalizacije v korist vseh prejšnjih lastnikov, saj bi v nasprotnem primeru denacionalizacija A.A. in B.B. bila priznana brez podlage, če naj bi namreč kot imetnika pravice uporabe na nacionalizirani nepremičnini ob uveljavitvi ZLNDL že na podlagi tega zakona pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, za katero tako podržavljenje sploh ne bi bilo izkazano (izvedena bi bila le prva faza podržavljenja, nacionalizacija, ne pa tudi druga faza, odvzem pravice uporabe). Čeprav se pa ob tem sodišče z drugostopnim organom ne more strinjati, da je lahko ob prej navedeni ugotovitvi odločil o izbrisu lastninske pravice, vpisane za A.A. in prvotožnico, to je o tistem, kar je predmet odločanja zemljiškoknjižnega sodišča. Vendar na podlagi tožb v 5. točko izreka odločbe organa druge stopnja sodišče ni poseglo, saj z njo ni poseženo v pravice prejšnjih lastnikov A.A. in B.B., kajti denacionalizacija jima je bila kot upravičencema priznana (čeprav ne v obliki, kot je bila zahtevana, zaradi česar sploh je bil sprožen upravni spor), kot da spornega vpisa lastninske pravice v korist A.A. in prvotožnice v zemljiški knjigi ne bi bilo.

K tč. 2 izreka: Sodišče pa je moralo 5. točko izreka odločbe drugostopnega organa izreči za nično po uradni dolžnosti. Drugostopni organ bi namreč o izbrisu lastninske pravice in vzpostavitvi prejšnjega lastninskega stanja pri vložni št. 1309 k.o. ... ne mogel odločiti, saj taka odločitev ne more biti predmet denacionalizacijskega in sploh ne upravnega postopka (1. točka 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.). Drugostopni organ se ob tem zmotno sklicuje na določbe 3. odstavka 66. člena ZDen, po katerem se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti. O vpisih v zemljiško knjigo namreč odloča zemljiškoknjižno sodišče po postopku, ki je določen z Zakonom o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 (1. odstavek 120. člena).

Sodišče je sodbo izdalo na podlagi 1. odstavka ter 1. alinee 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) ter sklep na podlagi 68. člena ZUS-1. Stroškovne zahtevke tožnikov pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.