Jedro

Ker mora vsak odrasel, razumen človek predvsem sam odgovarjati za svoja dejanja in ker tožnik ni izkazal, da bi bil nastanek poškodbe v vzročni zvezi z dolžnim ravnanjem zavarovanke toženke niti njene odgovornosti ni mogoče pripisati imetništvu nevarne stvari, ker jo je v obratovanje nepooblaščeno spravil tožnik, je posledice škodnega dogodka dolžan nositi sam.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 30 EUR stroškov za postopek na prvi stopnji ter 675 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim zahteva plačilo odškodnine, po podlagi utemeljen v višini 40 %.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi. Izpostavlja, da je zavarovanka toženke za nastalo nezgodo odgovorna tudi krivdno, saj ni poskrbela za strokovno izveden in skrbno organiziran tehniški dan. Pri tem ji očita kršitve 5., 7., 8., 9., 11., 17., 19., 28., 29. in 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Učiteljem so bile naložene obveznosti, za katere niso bili ustrezno usposobljeni, njihovo delo pa ni bilo podvrženo nadzoru. Organizacija dela, kjer je učitelju prepuščeno, da sam priskrbi material, je stihijska, še posebej, če gre za polizdelke. Šola ni poskrbela za osebo, ki bi opravila razrez kolutov. Tožnik vztraja, da se je izključno sam pogovarjal s hišnikom A. in so izjave priče B., da je tudi ona poskrbela za material, neverodostojne. Sam ni bil usposobljen oceniti, koliko kolutov potrebuje, zato ne more biti odgovoren za premalo pripravljenega materiala. Potreboval bi ustrezna navodila, ki jih ni bilo. Formiranje treh skupin za iste izdelke, pri čemer nosilci ne vedo drug za drugega, predstavlja neprimerno planiranje aktivnosti. Če je šola med svojimi stroji imela krožno žago, ki ni bila servisirana in varna za delo, je vzrok za škodo v žagi in ne v ravnanju oškodovanca. Tožnik je delo opravil, ker je bilo potrebno in ker ni bilo nikogar, ki bi ga opravil. Samoiniciativnost pri delu učitelja je pričakovana in cenjena lastnost, prepovedi dela pa toženka, na kateri je dokazno breme razbremenitve, ni uspela dokazati. Tožnik ni žagal za lastne potrebe, temveč za potrebe delodajalca. Ni mu tudi mogoče očitati, da bi se moral zavedati hibnosti žage, saj ni strokovnjak in nima opravljenega izpita varstva pri delu za delo z žago. Zgolj njegove življenjske izkušnje še ne utemeljujejo zaključka, da je bil usposobljen za takšno delo in da bi moral prepoznati pomanjkljivosti. Napačno je tožniku nalagati večjo skrbnost, kot jo je izkazala šola, ki stroja ni servisirala in pregledovala 15 let. Obrazložitev sodišča glede nadpovprečno visokega soprispevka tožnika je skopa in jo razlogi ne utemeljujejo. Šola nesreče ni analizirala in ni poskrbela za zavarovanje dokazov, temveč je žago odpisala. Sodišče ni postavilo izvedenca, ki bi žago pregledal, s čimer je bistveno kršilo določila postopka.

4. Toženka v pritožbi kot bistveno navaja, da je za nastalo škodo odgovoren izključno tožnik, ki je ravnal samovoljno in v nasprotju s prepovedjo ravnateljice ter njegovega ravnanja njena zavarovanka ni mogla pričakovati. Naloga učitelja je, da se na delovni proces pripravi, če mu kljub temu zmanjka materiala, mora aktivnosti organizirati drugače. C. je izpovedala, da je poleg kolutov, ki jih je razrezal hišnik, tudi sama prinesla obdelovance, zato je bilo ploščic več kot 125. Omenjena priča ni potrdila, da bi tožnika prosila, naj gre po dodaten material. Neprepričljiva je dokazna ocena sodišča, da razrez z žago tožniku ni bil prepovedan. O tem je izpovedala ravnateljica, prav tako je nestrinjanje z delom tožnika izrazil hišnik D. Nalepka za prepoved vstopa v delavnico velja za vse, ki tega prostora ne uporabljajo. Hišnika sta potrdila, da sta le onadva imela dostop in sta delavnico zaklepala. Od uvedbe devetletke se krožna žaga ni več uporabljala in je bila pospravljena pod mizo v hišnikovi delavnici, zato šola njene uporabe ni mogla pričakovati. Če je bila žaga hibna, kot sodišče ugotavlja, bi tožnik to moral opaziti in je ne bi smel uporabiti. Podan je ekskulpacijski razlog za razbremenitev objektivne odgovornosti, saj je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga šola ni mogla pričakovati in se mu izogniti. V primeru ugotovljenega delnega soprispevka tožnika, je ta ocenjen prenizko in bi moral znašati najmanj 80 %.

5. Na pritožbo toženke je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

O ozadju zadeve:

6. Tožnik, ki je pri zavarovanki toženke zaposlen kot učitelj športa, se je poškodoval pri delu s krožno žago, ko je pripravljal lesene kolute za poslikavo na tehniškem dnevu, na katerem je vodil eno izmed delavnic. Do pomanjkanja materiala je prišlo med izvedbo tehniškega dne, zato se je samoiniciativno odločil, da ga bo priskrbel. V prostorih, namenjenih hišnikoma, je našel primerne veje, za razrez pa uporabil krožno žago, ki se je tam nahajala. Žaga je bila namenjena za odpis, ni bila vodena kot delovno sredstvo, že 15 let ni bila varnostno pregledana in se ni uporabljala ter (po zatrjevanju tožnika) ni imela ustrezne zaščite. Ker je zavarovanka toženke žago po škodnem dogodku odpisala in odpeljala na uničenje, njen pregled med postopkom ni bil mogoč. Tožnik odgovornost za škodo pripisuje izključno delodajalki, ki ni ustrezno organizirala delovnega procesa, kar je bil vzrok, da je moral pripraviti dodaten material, toženka pa vztraja, da je podan razlog za njeno razbremenitev objektivne odgovornosti, saj je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga šola ni mogla pričakovati in se mu ne izogniti.

O odgovornosti za nastalo škodo:

7. Tožnik sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da med njegove redne delovne obveznosti učitelja športa ni spadalo delo s krožno žago in da se je zanj odločil, ne da bi mu bilo to posebej odrejeno ali naloženo s strani ravnateljice ali vodstva šole. Izpostavlja pa, da je to storil zaradi potreb, povezanih z njegovim delom na tehniškim dnevu, in ker ni bilo na dan izvedbe nikogar od nadrejenih niti hišnika, ki bi to storil. Ob tem ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo pred začetkom tehniškega dne trem učiteljem, ki so delavnice izvajali, na voljo najmanj 125 lesenih kolutov, ki jih je v ta namen (tudi po posredovanju tožnika) pripravil hišnik A., po poklicu mizar, in da bi ti koluti po njihovi oceni morali zadoščati za izvedbo dneva. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek prvostopne sodbe, da tehniški dan ni bil organiziran stihijsko, temveč ustrezno pripravljen, pri čemer večji formalizem ne bi izboljšal njegove kvalitete. Od učiteljev se pričakuje, da se bodo sposobni dogovoriti za izvedbo delavnic in se pozanimati, kdo se je na katero prijavil (nenazadnje se projektno sodelovanje pričakuje že od učencev), in okoliščina, da učitelj nima ustrezne izobrazbe likovnega pedagoga, da bi ocenil potrebno količino materiala, zanj lahko pomeni le spodbudo, da se o tem pravočasno pozanima pri vodji tehniškega dne. Prav tako za obravnavano zadevo ni pomembno, da ni bilo ustreznega nadzora nad izvedbo dneva, saj se od pedagogov pričakuje, da so samostojni in da tovrstne delavnice zmorejo izpeljati sami. V pritožbi zatrjevanih opustitev šole glede organizacije varnega delovnega okolja (5. člen ZVZD-1), načrtovanja (7. člen ZVZD-1), temeljnih načel izvajanja ukrepov (9. člen ZVZD-1), pa tudi glede ocene tveganja (17. člen ZVZD-1) in izobraževanja ter usposabljanja delavca (19. člen ZVZD-1), ki bi se nanašale na delovno mesto učitelja, tožnik ni izkazal in nasprotnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi.

8. Res je delujoča krožna žaga naprava, iz katere izvira povečana nevarnost, za katero odgovarja njen imetnik, in sicer tudi če izpolnjuje vse varnostne standarde. Domneva je izpodbojna in se oseba objektivne odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, med drugim, če je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti (drugi odstavek 153. člena OZ). V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče kot bistveno izpostavlja, da šola sporne krožne žage ni uporabljala, da jo je zgolj skladiščila, in sicer v prostorih hišnikov, kamor nezaposlenim dostop ni bil dovoljen in v katerega je tudi tožnik vstopil v spremstvu hišnika D. Tožnik je bil tisti, ki je nepooblaščeno vzel žago, ki v mirujočem stanju ni bila nevarna, jo priključil in stvar spravil v obratovanje, zaradi katerega je postala nevarna. Nevarna situacija torej ni nastala zaradi tožnikove narave dela kot upravljavca krožne žage, zato tudi niso izpolnjeni pogoji po pravilih o objektivni odgovornosti šole kot imetnice žage.

9. Tožnik svoje ravnanje pojasnjuje s pričakovano samoiniciativnostjo učitelja in dejstvom, da je bilo pred tehniškim dnem učiteljem naloženo, da sami poskrbijo za pripravo ustreznega materiala. Kot je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, so ga lahko prinesli od doma, naročili njegov nakup v šoli, v posameznih primerih pa se za njegovo izdelavo obrnili na hišnika. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je hišnik, ki ima za to delo poklicno znanje, predhodno narezal lesene kolute, ki bi morali zadoščati za celotno izvedbo tehniškega dne. Čeprav se je naknadno pokazalo, da jih je bilo premalo, po oceni pritožbenega sodišča sklicevanje na samoiniciativnost še ne more upravičevati tožnikovih nadaljnjih aktivnosti.

10. Sodišče prve stopnje sicer ni sledilo ravnateljici, da bi tožniku delo z žago izrecno prepovedala, a bi bilo to pomembno zgolj, če bi za njegov namen vedela. Dejstvo, da na dan izvedbe tehniškega dne zaradi dopusta na šoli ni bilo hišnika mizarja, takšnega signala ni predstavljalo, saj je bil material predhodno pripravljen. Delo s krožno žago ni sodilo v tožnikov delokrog učitelja ter ni bilo neodložljivo in nujno, saj bi delavnice moral znati zaključiti na drug način. Tožnik se je dela lotil na lastno pest, zavedajoč se, da zanj ni usposobljen in da ne sodi v njegovo delovno obveznost. Ob tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je drugi zaposleni hišnik na šoli, ki ni mizar po poklicu, žaganje kolutov odklonil, medtem ko je tožnik sam poiskal žago, namenjeno za odpis, jo prenesel na dvorišče, napeljal elektriko in pričel z žaganjem. Gre torej za premišljeno odločitev, ki bi jo delodajalec lahko preprečil le s konstantnim nadzorom nad zaposlenim, kar ni življenjsko, še posebej, ker tožnik ni bil začetnik, temveč učitelj z dolgoletnim stažem in odličnimi ocenami za svoje delo.1

11. Okoliščina, da šola žage ni uničila, temveč jo je imela shranjeno v hišniških prostorih, založeno z drugimi predmeti, še ne pomeni, da bi lahko njeno nepooblaščeno uporabo pričakovala. Še posebej ob ugotovitvi, da se ni uporabljala vrsto let in so bili od uvedbe devetletke na razpolago novi stroji, ki so bili pripravljeni za delo in so se nahajali v tehniški učilnici. Nasprotni razlogi sodišča prve stopnje, ki precejšnjo težo pripisujejo ravnanju toženke, ker žage ni uničila oziroma ni drugače opozorila na prepoved njene uporabe, ob opisanem ravnanju tožnika ne prepričajo. Tožnik odgovornosti šole tudi ne more utemeljevati s pomanjkljivim izobraževanjem za delo z žago, saj to za izvrševanje nalog učitelja športa nedvomno ni potrebno, prav tako ga toženka ni bila dolžna posebej opozarjati na značilnosti in morebitne pomanjkljivosti konkretne žage, ker ni spadala v krog njegovih delovnih sredstev. Ker mora vsak odrasel, razumen človek predvsem sam odgovarjati za svoja dejanja in ker tožnik ni izkazal, da bi bil nastanek poškodbe v vzročni zvezi z dolžnim ravnanjem zavarovanke toženke niti njene odgovornosti ni mogoče pripisati imetništvu nevarne stvari, ker jo je v obratovanje nepooblaščeno spravil tožnik, je posledice škodnega dogodka dolžan nositi sam.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnika, v kateri se zavzema za izključno odgovornost zavarovanke toženke za nastalo škodo, zavrnilo, pritrdilo pa je pritožbi toženke in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka. Tožnik, ki v pravdi ni uspel, je dolžan toženki povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je v končni vlogi priglasila materialne stroške v višini 30 EUR za fotokopiranje in poštnino in stroške pričnin po sklepih sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženki pričnine niso bile naložene, znesek 30 EUR pa ocenjuje kot primeren za stroške vseh vlog in poštnin, ki so bile vložene, in ne za vsako posebej. Toženkini stroški postopka na prvi stopnji tako znašajo 30 EUR. Tožnik mora toženki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Ti zajemajo plačilo sodne takse v višini 675 EUR. Skupni stroški postopka, ki jih mora tožnik povrniti toženki, torej znašajo 705 EUR, plačati jih mora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 V tem se omenjena zadeva razlikuje od primera, ki ga je obravnavalo VSRS v zadevi II Ips 695/2003, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Tam je oškodovanec predhodno že večkrat samovoljno vzel stroj, zato njegovo ravnanje za toženko ni bilo nepričakovano.