Jedro

KPND ne pogojuje izplačila solidarnostne pomoči ob nastanku elementarne nesreče s časovnim obdobjem težav, zato je sodišče prve stopnje zmotno kot odločilno upoštevalo okoliščino, da je imel tožnik finančne težave le krajši čas. Prav tako je zmoten zaključek, da tožnik do solidarnostne pomoči ni upravičen, ker je imel težave z vračilom kreditov, katere je najel na podlagi prostovoljne odločitve, zato je za te težave kriv sam. Odločitev za najem kredita je res prostovoljna, vendar je imel tožnik težave z odplačilom dveh kreditov zaradi znižanih dohodkov, ki so bili posledica varstva otroka zaradi epidemije, te težave pa niso nastale po volji tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2020 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 782,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo solidarnostne pomoči v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodna praksa izplačilo solidarnostne pomoči nedopustno pogojuje s tem, ali delavec potrebuje pomoč oziroma z nastankom težav, saj takšnega pogoja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) ne postavlja. Sodišče prve stopnje je še dodatno nedopustno razširilo pogoj za izplačilo pomoči z daljšo odsotnostjo oziroma trajanjem težav. Edini pogoj je nastanek elementarne nesreče, ki je nedvomno izpolnjen, saj je bila razglašena epidemija. Zaradi razglašene epidemije je bil na čakanju zaradi skrbi za otroka, kar mu je povzročalo težave, saj je prejemal le 80 % nadomestilo plače. Tako je zamudil s plačilom dveh kreditov, ki se ne trgata od plače, prav tako si je zaradi povišanih stroškov in nižjih dohodkov moral sposoditi denar pri prijatelju, ker ni dobil premostitvenega kredita zaradi zamud pri plačilu. To, da je prejemal nadomestilo plače, ne more vplivati na pravico do izplačila solidarnostne pomoči. Nepomembno je koliko časa je imel nižji dohodek, na pravico do prejema solidarnostne pomoči pa tudi ne more vplivati okoliščina, da se je sam odločil za kredit. Kredit je potreboval, ni pa mogel računati na epidemijo in posledično nižje dohodke. Ob že tako nizki plači, mu dodatno znižanje predstavlja nenadomestljivo škodo. Toženka ni niti prerekala, da mu je nastala škoda. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za izplačilo solidarnostne pomoči po 4. alineji četrte točke 40. člena KPND. Tožnik je zahteval izplačilo solidarnostne pomoči, ker je bila razglašena epidemija nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19), posledično je moral biti doma zaradi varstva otroka, zato je imel aprila in maja 2020 nižje dohodke, kar mu je povzročilo težave. Tožnik je uveljavljal, da je edini pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči po 4. alineji četrte točke 40. člena KPND, nastanek elementarne nesreče. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadostuje zgolj nastanek elementarne nesreče, ampak mora imeti delavec tudi določene težave, ki bi jih s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostil, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa.1 Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v Razlagi KPND (Ur. l. RS, št. 81/2000), iz katere izhaja, da je solidarnostna pomoč namenjena samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki niso nastale po njihovi volji, katere bi s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostili. Tako za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadostuje zgolj razglasitev epidemije, ampak je potrebno dokazati tudi, da je imel delavec zaradi tega težave.

7. Pritožbena navedba, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imel tožnik zaradi razglašene epidemije težave oziroma škodo, ne drži. Toženka je namreč tako v odgovoru na tožbo, kot v pripravljalnih vlogah in v okviru navedb na prvem naroku za glavno obravnavo izpostavljala, da tožnik ni izkazal nastanka škode, da zgolj znižanje dohodkov ne zadostuje za priznanje solidarnostne pomoči. Ali je imel tožnik težave, za premostitev katerih bi potreboval solidarnostno pomoč, je bilo tako med strankama sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je imel tožnik v posledici epidemije težave.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal težav zaradi višjih režijskih stroškov in stroškov prehrane, je pa ugotovilo, da je imel težave z vračilom kreditov, poleg tega je moral v maju 2020 vzeti posojilo. Sodišče prve stopnje je nato kljub temu tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnikove težave zaradi znižanja nadomestila plače niso trajale zadostno časovno obdobje, težave z vračili kreditov so nastale po njegovi krivdi, poleg tega težave niso bile takšne, da bi bil upravičen do solidarnostne pomoči. 9. Kot to izpostavlja pritožba, za izplačilo solidarnostne pomoči zadostuje, da delavec izkaže težave in ni potrebno, da so trajale daljše obdobje. KPND ne pogojuje izplačila solidarnostne pomoči ob nastanku elementarne nesreče s časovnim obdobjem težav, to je pogoj le za izplačilo solidarnostne pomoči po 3. alineji četrte točke 40. člena KPND, zato je sodišče prve stopnje zmotno kot odločilno upoštevalo okoliščino, da je imel tožnik finančne težave le krajši čas. Prav tako je zmoten zaključek, da tožnik do solidarnostne pomoči ni upravičen, ker je imel težave z vračilom kreditov, katere je najel na podlagi prostovoljne odločitve, zato je za te težave kriv sam. Odločitev za najem kredita je res prostovoljna, vendar je imel tožnik težave z odplačilom dveh kreditov zaradi znižanih dohodkov, ki so bili posledica varstva otroka zaradi epidemije, te težave pa niso nastale po volji tožnika.

10. Za presojo upravičenosti do solidarnostne pomoči po 4. alineji četrte točke 40. člena KPND ni pomembno, kako hude so bile (finančne) težave tožnika oziroma ali mu je nastala škoda z zamudo pri plačilu kreditov, kot to uveljavljala toženka. Iz razlage KPND izhaja, da mora delavec izkazati, da je zaradi elementarnega dogodka imel težave, pri tem pa se ne zahteva, da so težave izkazane v določeni višini. Takšno je tudi stališče sodne prakse.2 Ugovor toženke, da tožnik v mesecu aprilu 2020 ni imel težav z vračilom dveh kreditov zaradi nižjega nadomestila aprilske plače, saj je moral kredita plačati 30. 4. 2020, aprilsko plačo pa je prejel dne 8. 5. 2020, je glede na navedeno nepomemben. Tudi, če bi se štelo, da je tožnik zaradi nižjih nadomestil plače zaredi epidemije zamudil le s plačilom kredita v maju 2020, zamuda v aprilu 2020 pa bi bila posledica drugih vzrokov, je tožnik še vedno izkazal, da je bil v času znižanih dohodkov zaradi epidemije v zamudi s plačilom finančnih obveznosti, kar potrjuje njegove navedbe, da je imel zaradi razglašene epidemije težave. Ni potrebno, da je s plačilom kreditov zamudil večkrat. Nadalje je tožnik zaradi težav v maju 2020 vzel tudi posojilo, s čimer je tožnik dodatno dokazal, da je imel finančne težave zaradi epidemije in s tem povezanim nižjim nadomestilom plače. Pri tem je nepomembno, ali je moral tožnik zaradi zamude s plačilom dveh kreditov plačati zamudne obresti in ali je moral prijatelju za posojilo plačati stroške ali obresti. Glede na KPND se zahteva le, da delavec izkaže težave v posledici epidemije, ne pa nastanek premoženjske oziroma nepremoženjske škode. Ker je tožnik dokazal, da je imel zaradi epidemije v aprilu in maju 2020 finančne težave, je izpolnil pogoje iz 4. alineje četrte točke 40. člena KPND za izplačilo solidarnostne pomoči. 11. Ker je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da je imel tožnik v posledici epidemije težave, zmotno uporabilo materialno pravo in njegov zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožniku izplača solidarnostno pomoč v višini 693,01 EUR3 (višina med strankama ni bila sporna), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, tj. 10. 9. 2020. 12. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je v postopku uspel, zato mu na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), upoštevajoč načelo potrebnosti stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP), pripadajo naslednji stroški: 200 točk za tožbo, 300 točk za dve pripravljalni vlogi, 200 točk za prvi narok, 50 točk urnine, 50 točk za dokazni predlog, 120 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na narok in 18,4 točk za materialne stroške, skupaj 938,4 točk, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), skupaj z 22 % DDV znese 686,91 EUR. Tožniku pripadajo še potni stroški za prihod odvetnika na narok v višini 95,46 EUR (2 x 129 km x 0,37 EUR). Tožnik je tako upravičen do stroškov postopka na prvi stopnji v skupni višini 782,37 EUR, ki mu jih mora toženka povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora toženka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, svoje pa krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z OT priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj 255 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR, katere mora toženka povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. sodbe X Pdp 519/2021, X Pdp 558/2021, X Pdp 429/2021, VIII Ips 126/2013. 2 Sodba VIII Ips 43/2021, 15. točka obrazložitve. 3 Na podlagi prvega odstavka 13. člena Aneksa h KPND (Ur. l. RS, št. 14/12) znaša solidarnostna pomoč 577,51 EUR, za člane reprezentativnega sindikata pa se poveča za 20 % (prvi odstavek 6. člena Aneksa h KPND; Ur. l. RS, št. 46/13).