Jedro

Ni utemeljenega razloga za to, da bi se pogodba o zaposlitvi, ki je bila delavcu nezakonito odpovedana, sodno razvezala z dnem, ko sodišče prve stopnje zaključi, da je pri delodajalcu dejansko prenehala potreba po delu delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, nezakonita, saj tožena stranka v sodnem postopku ni uspela dokazati, da je za to odpoved obstajal utemeljen razlog, čeprav je bilo dokazno breme za to na njeni strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). V času, ko je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ti dejstvi, s katerima je tožena stranka utemeljevala obstoj poslovnega razloga, sploh še nista obstajali.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi v delu prvega odstavka II. točki izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31. 12. 2014, v drugem odstavku II. točke izreka, v III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

IV. Pritožba tožnice se v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja po 31. 12. 2014 in na reintegracijo k toženi stranki, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2014, ki jo je tožeča stranka prejela 10. 7. 2014, nezakonita. V prvem odstavku II. točke izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 25. 7. 2014, ampak ji je trajalo do 31. 12. 2014. V drugem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, ji za isto obdobje obračunati zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013, od tako obračunanih zneskov plačati davek in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na račun tožničine pooblaščenke. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati denarno nadomestilo v znesku 4.807,20 EUR na račun tožničine pooblaščenke, v drugem odstavku III. točke izreka pa je zavrnilo, kar je iz naslova denarnega povračila zahtevala tožnica več (razliko med prisojenim zneskom in zahtevanim zneskom 9.853,20 EUR). V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati pravdne stroške v znesku 693,72 EUR na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, kot izhaja iz IV. točke izreka, v 8 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških, pri čemer uvodoma poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni v celoti odločilo o njenem tožbenem zahtevku in sicer glede vtoževanega delovnega razmerja in pravic v zvezi s tem po 31. 12. 2014. Sodišče prve stopnje ji je povsem neutemeljeno zaključilo delovno razmerje z 31. 12. 2014 in ni upoštevalo dejstva, da je tožnica v postopku postavila tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek. Tožnica oba zahtevka v svoji pritožbi tudi dobesedno navaja, v nadaljevanju pa povzema še bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Zatrjuje, da je bilo med strankama v bistvu sporno vprašanje, ali je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ta razlog dejansko obstajal (oziroma ali je bila tožnici pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana) in ali je obstajala delovnopravna kontinuiteta med tožnico in toženo stranko oziroma podjetji, pri katerih je tožnica delala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, čeprav je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu nekoliko nejasna oziroma deloma sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa je tožnici popolnoma napačno zaključilo delovno razmerje z 31. 12. 2014, ko naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje prenehala dejanska potreba po delu tožnice. Prav tako bi bila tožnica glede na njeno težjo zaposljivost in glede na trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki in drugih delodajalcih, v zvezi s katerimi obstaja delovnopravna kontinuiteta, upravičena do višjega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, neutemeljeno je zavrnilo ostale dokazne predloge, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega so napačno odmerjeni tudi pravdni stroški, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe o brezplačni pravni pomoči, ki je bila izdana tožnici.

4. Zoper ugodilni del sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da skrajša trajanje tožničine zaposlitve in zniža višino prisojenega denarnega nadomestila. V pritožbi navaja, da je v ponovljenem postopku s pripravljalno vlogo predložila listine, ki izkazujejo nedoseganje poslovnih rezultatov družbe oziroma listine, ki izkazujejo zmanjšanje prometa družbe. Ker je tožena stranka začela poslovati šele v novembru 2013, je lahko pripravila primerljive rezultate le za november in december 2013, ki so primerljivi z rezultati za november in december 2014, iz teh podatkov pa je razviden upad prometa. Ob tem času je imela družba v letu 2013 62 zaposlenih, v letu 2014 pa je bilo zaposlenih 61,35 delavca, kar izkazuje zmanjšanje števila zaposlenih. V primerljivem obdobju so se zmanjšali tudi prihodki na zaposlenega. Upad poslovanja potrjujejo navedbe tožene stranke iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri so navedeni ekonomsko organizacijski razlogi za to odpoved. Ti so posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov družbe, zmanjšanja povpraševanja po gostinskih storitvah in posledično manjših prihodkov tožene stranke. Ob tem je tožena stranka vedela, da bo pričela s prenovo prostorov v gostišču A. (kar je pomenilo zmanjšanje kapacitet za cca 50 sedežev) in da bo prišlo zaradi odpovedi zakupne pogodbe do prenehanja poslovanja v gostinskem lokalu B.. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 25. 7. 2014, z avgustom 2014 pa se je zmanjšalo število sedežev za cca 50, saj se je začela prenova gostinskega lokala A.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej sovpadala z zaprtjem ene sobe s cca 50 sedeži, tožena stranka pa po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zaposlila novih delavcev. Glede na to je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje pa niso pravilne. Tožena stranka ni predložila nobenih listin v zvezi z dinamiko prenove lokala A., zato ker te listine ne obstajajo. Ta prenova pa je bila potrjena z navedbami tožene stranke in izpovedbami direktorja tožene stranke ter prič, še posebej C.C.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da naj bi tožnica in priče delale preko dogovorjenega delovnega časa. Pri tem se sklicuje na listino A34, iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, kaj naj bi ta listina predstavljala. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sklicevanje sodišča na listino pod oznako A35 (šlo naj bi za izjavo bivše delavke D.D.) je napačno, saj sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke o izvedbi tega dokaza ni sprejelo dokaznega sklepa o tem, da se za ta postopek pridobi pisna izjava priče D.D.. Sklicevanje sodišča na to listino prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ob tem pa ta priča nikoli ni delala v PE A. (delala je v PE E., pizzerija, ki je od A. oddaljena cca 6 km) zato ni mogla vedeti, kako se je opravljalo delo pri toženi stranki v PE A.. Ker je sodišče prve stopnje na obravnavi 18. 5. 2016 sprejelo sklep, da se preostali dokazi zavrnejo, to pomeni, da ni sprejelo dokaza s pisnima izjavama tožnice in priče D.D., zato sodišče teh dokazov ne bi smelo upoštevati. Ker je sodišče v sodbi napisalo le oznake listin oziroma dokazov, ki jih je izvedlo, ni pa navedlo, katere dokaze je izvedlo, je kršilo določbe postopka. Protispisen je nadalje zapis v 14. točki obrazložitve, saj priča F.F. na obravnavi dne 6. 4. 2016 ni izpovedala tistega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v svoji obrazložitvi. S tem je storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je nerazumljiv zaključek sodišča, da naj bi drugi delavci delali preko pogodbenega delovnega časa, kar naj bi pomenilo, da ni obstajal razlog zmanjšanja obsega dela pri toženi stranki na delovnem mestu, kjer je delala tožnica. Poleg tega ima priča D.D. interes škodovati toženi stranki v tem individualnem delovnem sporu, saj tudi sama toži toženo stranko na Delovnem sodišču v Mariboru za plačilo 23.890,79 EUR. Iz izpovedbe priče C.C. izhaja, da se je v začetku ali sredini leta 2014 zaprla eno soba s cca 60 sedeži in da se je posledično zmanjšal promet, saj je imel celoten lokal okrog 200 sedežev. Nerazumljivo je, da je sodišče verjelo D.D., ne pa priči C.C.. Če bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna, pa predlaga, da pritožbeno sodišče skrajša trajanje delovnega razmerja tožnice na največ do 31. 10. 2014, denarno nadomestilo pa zniža na dve plači oziroma na znesek 1.602,40 EUR.

5. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev dela sodbe, ki ga tožnica s pritožbo izpodbija. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 294/2014 z dne 18. 5. 2016 v celoti zavrnilo tožbena zahtevka, ki ju je tožnica opredelila kot primarnega in podrednega, obenem pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožnica, tej pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 663/2016 z dne 12. 1. 2017 izpodbijano prvostopenjsko odločitev razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu v tožbi vtoževala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2014, posledično pa ugotovitev, da ji delovno razmerje dne 25. 7. 2014 ni prenehalo in pravice iz delovnega razmerja za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje (prijava v obvezna zavarovanja, obračun pripadajočih bruto plač v mesečni višini 819,60 EUR, od teh zneskov odvod predpisanih dajatev in izplačilo ustreznih neto zneskov nadomestil plač, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila). Poleg tega je v tožbi vtoževala tudi denarno nadomestilo (pravilno denarno povračilo) po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) v znesku 9.835,20 EUR (protivrednost njenih zadnjih 12-ih mesečnih plač), v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti in povrnitev njenih pravdnih stroškov. V pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2016 pa je poleg tožbenega zahtevka iz tožbe, ki ga je v tej vlogi opredelila kot primarnega, postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je od tožbenega zahtevka iz tožbe razlikoval v tem, da je namesto trajanja delovnega razmerja do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje (z vsemi zgoraj opisanimi in vtoževanimi pravicami) vtoževala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 25. 7. 2014 in da ji še vedno traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za ves ta čas priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ, ji za celotno obdobje (torej od 25. 7. 2014 do vrnitve na delo k toženi stranki) obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini 819,60 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane dajatve in ji izplačati ustrezne neto zneske, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je v okviru spremenjenega dela tožbenega zahtevka vtoževala reintegracijo k toženi stranki, ni več uveljavljala denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. S to spremembo tožbe je prišlo do uveljavljanja dveh tožbenih zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP, torej do eventualne kumulacije tožbenih zahtevkov (pri čemer je bila delno ta kumulacija le navidezna).

10. Glede na zgoraj opisana primarni in podredni tožbeni zahtevek pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v razmerju primarnosti in podrejenosti le del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja v obdobju od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do vrnitve na delo k toženi stranki (skupaj z vsemi vtoževanimi pravicami iz delovnega razmerja za to obdobje) in na vtoževano reintegracijo v primerjavi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal (namesto na ugotovitev trajanja delovnega razmerja od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do vrnitve na delo k toženi stranki skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter na reintegracijo) na izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. V preostalem delu pa je objektivna eventualna kumulacija med tožbenima zahtevkoma le navidezna (kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o teh preostalih delih tožbenega zahtevka odločati kot o enem zahtevku).

11. V zvezi s tako postavljenima tožbenima zahtevkoma je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 24. 2. 2016 pojasnila, da je zahtevek za reintegracijo postavila iz razloga, če bi sodišče presodilo, da je reintegracija možna, v takem primeru pa bi postala uporaba 118. člena ZDR-1 neupoštevna. Tudi na podlagi tega tožničinega pojasnila je treba zaključiti, da je tožnica kot primarno uveljavljala reintegracijo k toženi stranki, podredno pa sodno razvezo na podlagi 118. člena ZDR-1. Uporaba instituta sodne razveze pride v poštev, če sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja oziroma reintegracija ne bi bila več mogoča. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo najprej odločati (poleg odločanja o delu zahtevka, ki ni postavljen v skladu s tretjim odstavkom 182. členom ZPP) o primarnem delu tožbenega zahtevka (torej o reintegraciji tožnice k toženi stranki, skupaj z ostalimi vtoževanimi pravicami v zvezi s tem). Če bi ugotovilo, da pogoji za reintegracijo tožnice k toženi stranki (skupaj z vtoževanimi pravicami, ki so na ta del zahtevka vezane) niso izpolnjeni, bi moralo ta del tožbenega zahtevka tožnice zavrniti in v nadaljevanju odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožnice, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (skupaj s pravicami do dneva vtoževane sodne razveze) in na vtoževano denarno povračilo, vse ob upoštevanju pogojev iz 118. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo po zgoraj opisanem postopku, saj o delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na njeno reintegracijo k toženi stranki, sploh ni odločalo. Prav tako ni odločilo o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na trajanje delovnega razmerja za obdobje po 31. 12. 2014 in na pravice iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker tožnica v svoji pritožbi izrecno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem celotnem tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče v tem delu njeno pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe po prvem odstavku 325. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da sodišče prve stopnje v drugem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe sploh ni določilo datuma, do katerega je dolžna tožena stranka tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja (ki jih je tožnici v tem delu izreka prisodilo). To pomeni, da je ta del izreka v nasprotju s prvim odstavkom II. točke izreka, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o primarnem delu tožničinega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je predlog tožnice za izdajo dopolnilne sodbe utemeljen, na pritožbi obeh strank razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na tožničin podredni tožbeni zahtevek, tako da bo lahko sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej odločalo o primarnem delu tožničinega tožbenega zahtevka. V kolikor bo ugotovilo, da ta ni utemeljen, pa bo moralo odločiti še o njenem podrednem tožbenem zahtevku. Ker je odločitev o razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe posledica dejstva, da o primarnem tožbenem zahtevku tožnice ni bilo odločeno (sodišče odloči o podrednem tožbenem zahtevku le v primeru, če primarnega v celoti zavrne) niso bili izpolnjeni pogoji za pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku tožnice. Veljavne določbe ZPP pa pritožbenemu sodišču ne dajejo podlage, da bi prvič sámo odločalo o tožbenem zahtevku oziroma delu tožbenega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo.

15. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sicer nepravilno stališče sodišča prve stopnje glede tega, da je tožnici (ob sicer pravilni ugotovitvi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) njeno pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 31. 12. 2014 z obrazložitvijo, da naj bi s tem dnem dejansko očitno prenehala potreba po delu tožnice (zaradi zaprtja lokala B. in nabave pomivalnih strojev). Dejansko prenehanje potreb po delu tožnice pri toženi stranki bi bila lahko okoliščina, ki jo opredeljuje prvi odstavek 118. člena ZDR-1, ki bi lahko vplivala na to, da sodišče prve stopnje tožnice ne bi reintegriralo k toženi stranki, temveč bi njeno pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Datum dejanskega prenehanja potreb po delu tožnice pa po zaključku pritožbenega sodišča ne more biti odločilni razlog oziroma relevantna okoliščina za to, da se tožničina pogodba o zaposlitvi sodno razveže pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (taka relevantna okoliščina bi bila lahko npr. zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu, odklonitev druge ustrezne zaposlitve). Po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga zato, da bi se pogodba o zaposlitvi, ki je bila delavcu nezakonito odpovedana, sodno razvezala z dnem, ko sodišče prve stopnje zaključi (pa še to ne s stopnjo prepričanja), da je pri delodajalcu dejansko prenehala potreba po delu delavca. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, če so obstajali drugi razlogi za določitev datuma sodne razveze pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 118. člena ZDR-1) je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 31. 12. 2014 in zadevo glede navedenega vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženi stranki in njenih prejšnjih delodajalcih (tej ugotovitvi sicer tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje).

16. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, nezakonita, saj tožena stranka v sodnem postopku ni uspela dokazati, da je za to odpoved obstajal utemeljen razlog, čeprav je bilo dokazno breme za to na njeni strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 26. 6. 2014 (A4), izhaja, da naj bi bila podana iz ekonomsko organizacijskih razlogov, ki so posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov družbe, zmanjšanja povpraševanja po gostinskih storitvah - zmanjšanja števila gostov in posledično prihodkov tožene stranke ter zaradi odpovedi zakupne pogodbe, podpisane 10. 10. 2013 za najem lokala B.. Poleg tega je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je tožničino delo (tožnica je delala na delovnem mestu pomočnik v kuhinji, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) postalo trajno nepotrebno tudi zato, ker je tožena stranka v spornem obdobju nabavila pomivalne stroje. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do odpovedi zakupne pogodbe za najem lokala B. šele konec leta 2014 (iz priloge B4 izhaja, da je zakup tega lokala prenehal 10. 1. 2015) in da je tožena stranka tudi pomivalni stroj nabavila v začetku leta 2015 (račun za ta pomivalni stroj - B6). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v času, ko je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej 26. 6. 2014), ti dejstvi, s katerima je tožena stranka utemeljevala obstoj poslovnega razloga, sploh še nista obstajali. Ob tem pritožbeno sodišče v zvezi z odpovedjo zakupne pogodbe dodaja, da ni bistveno, da je bila ta zakupna pogodba odpovedana z dnem 16. 5. 2014, odločilno je, da je do prenehanja zakupa prišlo šele 10. 1. 2015 (torej skoraj šest mesecev po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov).

17. Glede na to, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 26. 6. 2014, pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi prenova lokala A., ki se je pričela v avgustu 2014, sama po sebi ne utemeljuje obstoj poslovnega razloga. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je, da je ta razlog obstajal že v času izdaje odpovedi, tožena stranka pa tega ni dokazala. Vsa dejstva, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog, so namreč nastala kasneje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so v času, ko je bila tožnici podana redna odpoved o zaposlitvi, drugi delavci opravljali delo preko dogovorjenega delovnega časa in to svojo ugotovitev pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi na podlagi tega je pravilno zaključilo, da potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi (v obdobju, ko ji je bila ta odpovedana) ni prenehala.

18. Pravilnosti zgornjih ugotovitev ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje tožene stranke na podatke o neto prihodkih in povprečju številu zaposlenih letno za PE A. (B14), ki jih tožena stranka povzema tudi v pritožbi. Podatki o neto prihodkih in povprečju številu zaposlenih v obdobju od 1. 11. 2013 do 31. 12. 2013 in v obdobju od 1. 11. 2014 do 31. 12. 2014 se namreč ne nanašajo na obdobje, ko je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi podatkov o neto mesečnih prihodkih v letu 2014 (za obdobje od januarja 2014 do julija 2014) pa tudi ni mogoče zaključiti, da je prenehala potreba po tožničinem delu.

19. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z listinama, ki se nahajata v spisu pod oznako A34 in A35. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pod prilogo A35 vložena izjava bivše delavke tožene stranke D.D., kar pomeni, da je v tem delu izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zares ni specificiralo dokaza pod A34 (gre za pisno izjavo tožnice z dne 6. 4. 2014), vendar pa je to listino navedlo v povezavi s tožničino izpovedbo (ki jo je podala na naroku z dne 18. 5. 2016), v kateri pa se je tožnica izrecno sklicevala prav na to listino (ki je bila sicer pred tem vročena tudi toženi stranki, kar izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 5. 2016). Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe poleg tega niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev izrecno oprlo na listino A34 (sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na tožničino izpovedbo in na druge izvedene dokaze), ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da izpodbijane sodbe v zvezi z navedenim ni mogoče preizkusiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo tudi pisno izjavo D.D., ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja v pritožbi tožena stranka. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka pa v pritožbi ne pojasni, v čem bi bila v zvezi s pisno izjavo D.D. podana protispisnost. 20. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, da je v obrazložitvi navedlo le oznake listin, ki jih je dokazno ocenilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje listine v dokaznem sklepu zares opredelilo le s številkami prilog A in B, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve te listine poleg navedbe številke priloge, pod katero se se nahajale, tudi opisalo oziroma specificiralo. Glede na to je tudi ta pritožbeno očitek neutemeljen.

21. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje pisne izjave tožnice in D.D. ni sprejelo v dokazni sklep, saj je iz dokaznega sklepa, sprejetega na glavni obravnavi dne 19. 4. 2017, razvidno, da je sodišče prve stopnje prečitalo tudi navedeni dve listini (druga stran zapisnika naroka za glavno obravnavo). Tudi v pritožbi tožene stranke zatrjevano dejstvo, da naj bi imela D.D. interes škodovati toženi stranki (ker toži toženo stranko za plačilo zneska 23.890,79 EUR) ne more omajati pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do teh zaključkov je namreč sodišče prve stopnje prišlo (predvsem) na podlagi preostalih izvedenih dokazov, medtem ko je izjavo D.D. dokazno ocenilo zlasti v zvezi z ugotavljanjem opravljanja dela delavcev preko dogovorjenega delovnega časa.

22. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o protispisnosti med izpovedbo priče F.F. in zapisom v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (glede števila opravljenih ur dela dnevno). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpoved tožnice, da je delala praviloma 9 ali 10 ur, včasih tudi več, potrdila tudi priča F.F., ki naj bi navedla, da je morda tožeča stranka delala v izmeni z njo 12 ur. Iz zapisnika o zaslišanju navedene priče izhaja, da se navedena priča ne spomni, da naj bi tožnica z njim delala v izmeni skupaj po 12 ur, izrecno pa je pojasnila, da je to možno. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se glede izpovedbe priče F.F. navaja v razlogih sodbe in med zapisnikom o izvedbi te priče. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenove lokala A. v avgustu 2014 (torej po obdobju, ko je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke glede delov izpovedbe priče C.C., ki jih tožena stranka navaja v pritožbi.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi o zaposlitvi in o tem, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 7. 2014, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča niso bili podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V zvezi s preostalim delom odločitve prvostopenjskega sodišča pa je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo in prvostopenjsko odločitev razveljavilo iz razlogov, ki so pojasnjeni v 15. točki te obrazložitve ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka, upoštevaje zgoraj opisana stališča pritožbenega sodišča, vključno s pravilnim odločanjem v zvezi s primarnim in podrednim delom tožničinega tožbenega zahtevka.

PRAVNI POUK: Zoper del sklepa, ki se nanaša na razveljavitev prvostopenjskega dela sodbe (I. točka izreka) je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.