Jedro

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 12. 2019 in iste številke z dne 5. 9. 2017 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma podrejeno v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravico na podlagi ugotovljene kategorije invalidnosti. Sodišče je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko po opravljenem dokazovanju z izvedencem medicinske stroke ni sledilo predlogu tožnika, da naj se v postopek pritegne drugega izvedenca. Tožnik meni, da obstaja utemeljen dvom glede pravilnosti podanega mnenja, ki ga z zaslišanjem izvedencev ni bilo mogoče odpraviti. Sodišče je posledično zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedensko mnenje namreč v celoti sledi mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje. Pri tem pa se ne opredeli do preostale dokumentacije, ki jo je v spis vložil tožnik in iz katere izhaja, da je njegova delazmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Tožnik opozarja na izvid ortopeda dr. A.A. ter na psihiatrično mnenje psihiatrične bolnišnice B. z dne 4. 11. 2015. Iz navedenega izvida izhaja, da je zaradi okrnjene delazmožnosti predlagan skrajšan delovni čas. Specialist ortoped pa meni, da je potrebna popolna upokojitev. Sodba, ki dejansko sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih se tako v celoti in izključno opira na izvedensko mnenje. Psihiatrični del mnenja se pretežno sklicuje na tožnikove psihične težave, ki naj bi bile posledica zlorabe analgetikov in pomirjeval. Vsa zdravila prejema v skladu z navodili zdravnikov, ki so vključeni v njegovo zdravljenje. Če je morebiti v posledici tega prišlo do njegove telesne zasvojenosti, mu tega nikakor ne gre šteti v škodo v smislu odrekanja pravic iz naslova invalidnosti. Kvečjemu bi moralo sodišče raziskati, kako odvisnost od analgetikov vpliva na njegovo delazmožnost. Pri svoji odločitvi bi moralo sodišče nujno upoštevati tudi mnenja sodnih izvedencev, kot so jih podali v drugih sporih. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z novim izvedencem je bila tožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Psihiatrično izvedensko mnenje v nasprotju s predloženo in obravnavano medicinsko dokumentacijo ne ugotavlja kronificirane oblike prilagoditvene motnje z anksiozno depresivno simptomatiko, kakor tudi ne kronične bolečine. Vse navedeno namreč pomembno vpliva na tožnikovo osebnostno spremenjenost ter na kronične bolečine in omejeno gibljivost ter šepavost. V izvedenskem mnenju je prav tako navedeno, da tožnik ni imel akutne poškodbe hrbtenice, čeprav iz izvedenskega mnenja dr. C.C. izhaja drugače. V izvedenskem mnenju je zabeleženo, da so psihične težave eskalirale po letu 2015 in imajo koren v dogajanju že pred tem datumom, vendar pa sodišče pri presoji vseh dokazov skupaj, navedenega ni upoštevalo. Tožnik meni, da je zaradi zdravstvenih težav nezmožen za organizirano pridobitno delo. Sodba tudi ne ugotavlja dejstev, vezanih na občutno poslabšanje tožnikovega dejanskega stanja, kar so ugotovili izvedenci v drugih postopkih. Tako je doc. dr. D.D. v svojem mnenju izpostavil, da je po letu 2013 pri tožniku prišlo do hudega poslabšanja bolečin v predelu ledvene hrbtenice in do hudega poslabšanja psihičnega stanja. Prav tako se je pri tožniku razvila nevropatska bolečina. Zaradi teh težav tožnik naj ne bi bil več zmožen za težja fizična dela ter za dela, ki terjajo dalj časa trajajoče sedenje ali stanje brez prekinitve. Zaradi depresivno anksiozne motnje in telesnih bolečin je tožnik tudi manj sposoben za umska dela. To potrjuje tudi dr. E.E. v izvedenskem mnenju, pridobljenem v drugem postopku. Po njenem se je po letu 2013 pri tožniku oblikovalo stanje kompleksnih in težje dostopnih sočasnih duševnih motenj in sicer kombinacija različnih oblik bolečine z izrazito in kronificirano prilagoditveno motnjo ter stanje osebnostne spremenjenosti. Iz sodbe tudi ne izhaja, da tožnik trpi tudi zaradi fibromialgičnega tipa bolečine. Obrazložitev v sodbi, da je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, ker naj bi bilo le-to podano v ustrezni sestavi specialistov, po mnenju tožnika ne vzdrži resne presoje, saj je pogoj za podajo mnenja o delazmožnosti najprej pravilna ugotovitev težav, ki jih ima tožnik. Te težave pa lahko ugotavlja le izvedenec ustrezne specialnosti v okviru katere se te težave pojavijo. Šele z objektivno ugotovitvijo težav, ki jih tožnik trpi, lahko specialist medicine dela zaključi, ali s temi težavi tudi dejansko lahko opravlja delo. Izvedenski organ je svetoval poglobljeno diagnostiko ortopeda vključno z nevrofiziološko obravnavo in psihiatra (s klinično psihološko obdelavo) ter na to pridobitev nove ocene na invalidski komisiji. To pa pomeni, da izvedenski organ pri presoji tožnikove delazmožnosti ni razpolagal z zadostnimi dokazi, da bi lahko podal dokončno mnenje, temveč je potrebna dodatna diagnostika. Navedeno je dodaten razlog, da se v spor pritegne novega izvedenca. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer kaj je tožnikov poklic in je zaradi tega tudi ni moč preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotoviti vsebino tožnikovega dela ob zadnji zaposlitvi (vojaški častnik) ter nato primerjati njegove zdravstvene omejitve z zmožnostjo opravljanja teh del ter nato opraviti materialnopravni zaključek, zakaj meni, da je tožnik delovno zmožen za manj ali več kot 50 %. Tega zaključka pa v sodbi ni. Ker tožnik izpodbija odločitev o glavni stvari, hkrati izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj so ti vezani na uspeh v pravdi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti niti postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 9. 2017. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik od 8. 8. 2013 in še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu: zmožen za fizično lažja dela, ki niso v prisilnem položaju hrbtenice, kjer ne dviguje bremen težjih od 5 kg, katera ne zahtevajo opravljanja testov gibalnih sposobnosti, brez dela na terenu, s polnim delovnim časom. Vzrok nastanka invalidnosti pa je poškodba pri delu.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v drugem odstavku 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo II Ps 2153/2017 z dne 14. 9. 2018 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom od 8. 8. 2013 dalje. Dne 15. 9. 2015 pa je tožnikova osebna zdravnica vložila nov predlog za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot je to izpovedal tožnik in kot sledi iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožnik diplomirani inženir pomorstva, smer navtika. Pred nastankom invalidnosti je opravljal delo na delovnem mestu častnik, specialist, vodja izmene. Iz njegove izpovedbe na naroku še izhaja, da je od leta 2011 dalje nepretrgoma v bolniškem staležu. 9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti F. v G.. Mnenje je podala dne 25. 2. 2021 in sicer v sestavi specialista MDPŠ in specialistke psihiatrinje. Sodišče prve stopnje je navedena dva člana izvedenskega organa tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Izvedenski organ ugotavlja, da gre pri tožniku za bolečine v križu z išiasom, za druge vrste spondilozo, za anksiozno depresivno motnjo, za prisotnost drugih funkcionalnih vsadkov ter za odvisnost od različnih analgetikov in benzodiazepinov. Po pregledu celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter tožnikovem zdravstvenem kartonu in po osebnem pregledu tožnika komisija ugotavlja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 12. 2019 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Tožnik je namreč še vedno zmožen za delo. Njegova delazmožnost pa je zmanjšana za manj kot 50 %. Delo je zmožen opravljati z omejitvami, kot so mu bile že določene.

10. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vero utemeljeno poklonilo podanemu izvedenskemu mnenju. Gre namreč za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, pri čemer je izvedenski organ odgovoril na zastavljena vprašanja, tudi tista, ki jih v pritožbi ponavlja tožnik. Bistvena za odločitev v zadevi je bila ugotovitev, da pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma, da bi v okviru II. kategorije invalidnosti bilo potrebno tožniku priznati pravico do poklicne rehabilitacije (omenjeno sicer izrecno niti ni zahteval), niti v okviru III. kategorije invalidnosti ni potrebno priznati še časovno razbremenitev. Nedvomno so pri tožniku podane številne zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delazmožnost. Tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal, to je častnik, specialist, vodja izmene ni zmožen, kar je bilo ugotovljeno že v sodbi opr. št. II Ps 2153/2017 z dne 14. 9. 2018. Tožnik lahko v okviru svojega poklica še vedno opravlja drugo delo v polnem delovnem času, ob upoštevanju priznanih stvarnih razbremenitev. Skladno s tretjim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevi telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti drugega izvedenca (tožnik je predlagal izvedenca s področja vojaške in pomorske medicine). Glede na prepričljivo izvedensko mnenje in tudi na prepričljivo izpovedbo izvedencev, ki sta na naroku odgovorila na vprašanja sodišča, kot tudi na vprašanja strank, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlagani dokazni predlog, saj je bilo dejansko stanje že s postavljenim izvedenskim organom ustrezno razčiščeno. Podlago za svojo odločitev je sodišče imelo v drugem odstavku 287. člena ZPP. Zavrnitev predlaganega dokaza je sodišče prve stopnje tudi ustrezno utemeljilo. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb postopka v smeri kot se zavzema tožnik in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Izvedenski organ je pri podaji mnenja upošteval vso razpoložljivo dokumentacijo, torej tudi mnenja izvedencev, ki so bila podana za potrebe drugega postopka. Gre za ugotovitve strokovnjakov s področja medicine in ker sodišče ne razpolaga s tem znanjem je ravno zaradi razjasnitve vprašanja, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja invalidnosti, postavilo izvedenski organ in z njim razčistilo sporna vprašanja. Izvedenski organ je tudi upošteval mnenja lečečih specialistov, pri čemer je bistveno, da lečeči specialist ni pristojen za podajo mnenj v zvezi z invalidnostjo. Lahko jih poda, vendar pa je pri vprašanju glede invalidnosti potrebno upoštevati materialne predpise, ki se nanašajo na invalidnost. Izvedenski organ je pravilno upošteval materialne določbe in tudi ustrezno pojasnil, zakaj pri tožniku, tudi če je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, le-to poslabšanje ni izraženo v taki meri, da bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Glede vprašanja delazmožnosti sodišče prve stopnje pravilno opozarja na vlogo in pomen specialista MDPŠ, ki glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in tudi glede na opravljen osebni pregled, lahko verodostojno poda mnenje v zvezi z invalidnostjo oziroma vplivom zdravstvenih težav na tožnikovo delazmožnost. 13. Glede pritožbenih navedb, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da tožnik smiselno uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Opredelilo se je do ugotovljenega dejanskega stanja in v zvezi s tem tudi do uporabe materialnega prava. Sodbo je tako mogoče preizkusiti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Glede zapisa o zlorabi analgetikov, omenjeno nikakor ni bilo mišljeno v smeri, da bi to kakorkoli negativno vplivalo na vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do spremembe glede invalidnosti. Ta ugotovitev ni bila mišljena kot slabšalna, temveč mora biti kot signal za to, da se aktivirajo druge možne oblike obravnave, kot je to pojasnila zaslišana specialistka psihiatrinja. Glede na ortopedske ter psihične težave, pa tudi težave s kronično bolečino (fibromialgija) izvedenski organ ugotavlja, da je s tem v zvezi potrebna poglobljena diagnostika ter dodatno zdravljenje. Vse novote (novi izvidi pridobljeni po dodatni diagnostiki in zdravljenju) so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki in na samo odločitev v sporni zadevni nimajo nobenega vpliva. Za razsojo sporne zadeve je bilo namreč odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Tedaj pa pri tožniku ni bilo izkazanih takih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi vodile v priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot je to že bilo pojasnjeno.

15. Glede pritožbenih navedb, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni imel akutne poškodbe hrbtenice, čeprav iz izvedenskega mnenja dr. C.C. izhaja drugače, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se omenjeno nanaša na poškodbo v letu 2007. Na podlagi te poškodbe pa je bila pri tožniku že ugotovljena invalidnost in tudi določen vzrok invalidnosti, to je poškodba pri delu. V postopku je bilo tudi ustrezno upoštevano slabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki pa zaenkrat ni narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.