Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje – nedokazan obstoj zatrjevane škode – je narekovalo materialnopravno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Vsak poseg v lastninsko pravico drugega ne pomeni nujno nastanka škode, varstvo lastninske pravice pa je mogoče doseči (tudi) z drugimi zahtevki.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneskov 3.993,31 EUR in 2.195,48 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine 489.077,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da toženec vzpostavi vinograd na delu parcele št. ... k.o. ... v smeri iz severa proti jugu, kjer je stal prejšnji vinograd, v neto površini 2,2 ha tako, da zasadi 5.300 trsov sorte merlot, postavi zasajenim trsom oporo z 2650 lesenimi koli, jih poveže z armaturo in pripne nanjo zasajene trse, vse v skladu z obstoječimi standardi za obnovo vinogradov in pod nadzorom izvedenca kmetijsko – vinogradniške stroke ter vinograd nato prepusti v neposredno posest, obdelavo in izkoriščanje tožniku, poleg tega pa mu palača odškodnino 466.162,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka“. V obširni reviziji navaja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta ustrezne utemeljitve, zakaj uničenje 2,2 ha vinograda ne predstavlja pravno priznane materialne škode. Izkustveno je znano, da ima kljub amortiziranosti lahko stvar še določeno denarno ali uporabno vrednost. Prav tako ne vsebujeta utemeljitve, zakaj izgubljeni pridelek grozdja v količini 16.500 kg, 12.100 kg oziroma 15.400 kg ne predstavlja škode in izpada dohodka. Vinograd je toženec vse do porušenja gospodarsko izkoriščal in z njim ustvarjal dohodek, neposredno preden ga je posekal pa iz njega pobral pridelek grozdja letine 2000. Temu vinograd potem, ko je toženec iz njega pobral kole in armaturo, ni mogel več služiti in ni bil več uporaben. Zakaj je ravno po uničenju in tedaj, ko bi ga moral prevzeti tožnik, postal vinograd ničvredna stvar, pred tem pa za toženca očitno ni bil, ni pojasnil noben od izvedencev. Ugotovitev, da je bil vinograd že „pred letom opuščen“, je v nasprotju z obrazložitvijo in razlogi prvostopenjske sodbe, zapisniki o izpovedbah in listinami v spisu. Pred porušenjem je toženec pobral iz vinograda še ves pridelek grozdja letine, torej vinograd ni mogel biti že opuščen in tudi ni čakal na obnovo. V tem pogledu je zato podano nasprotje, ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14 in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje pravno napačno enačita premoženjsko škodo z lastnostjo in vrednostjo uničenega vinograda. Lastnosti: starost, amortiziranost, donosnost, ekonomičnost obdelave ipd., zaradi česar so izvedenci označili vinograd kot stvar brez vrednosti, niso atributi, ki bi negirali obstoj in nastanek pravno priznane škode. Tožnik je izrecno ugovarjal, da so mnenja neobjektivna, notranje protislovna in v nasprotju s podatki spisa, njegove pritožbene ugovore v tej smeri pa je izpodbijana drugostopenjska sodba odpravila zgolj z navedbo, da so „pavšalni“, ne da bi navedla, v čem vidi njihovo pavšalnost. Na prvi stopnji so ostala pravno neovrednotena, na drugi stopnji pa pritožbeno nepreizkušena naslednja, po mnenju tožnika odločilna dejstva: ob ogledu izvedenke Ozbičeve leta 2003 in kasneje izvedenke K. K. vinograd ni več eksistiral, ker je bil jeseni 2000 porušen, izvedenec V. pa ogleda sploh ni opravil. Izvedenci zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov niso izhajali iz realnega stanja vinograda pred porušenjem, temveč iz stanja več let kasneje, ki je predstavljalo le še ruševine nekdanjega vinograda. Zato niso bili podani objektivni pogoji za podajanje kakršnihkoli vrednostnih sodb o njem v kvalitativnem in kvantitativnem pogledu. Njihova mnenja so le domneve, abstraktne prognoze in kalkulacije brez povezave z resničnimi dejstvi in okoliščinami konkretnega primera. Zato se na takšna izvedenska mnenja sodba ne sme opirati. Uredba o uravnavanju obsega vinogradniških površin skupno življenjsko dobo vinograda deli na efektivno življenjsko dobo, ki je določena na 40 let, in preostalo življenjsko dobo, ki je odvisna predvsem od interesa in skrbi lastnika vinograda za čim daljšo ohranitev njegove substance. Citiran predpis je res začel veljati kasneje, vendar pa pritožbeno sodišče ne pojasni, zakaj se, ko je bilo treba napolniti pravno praznino glede možne življenjske dobe uničenega vinograda, sodišči ne bi smeli upoštevajoč 3. člen ZS, zgledovati po tem predpisu. Iz dokazovanja je sodišče izločilo ključni dokaz – odločbo Upravne enote Ajdovščina z dne 30. 8. 2001. Iz nje izhaja, da je imel toženec jeseni leta 2000 v register vinogradov vpisane 40 in več let stare vinograde merlota, ki jih obdeluje in izkorišča še danes. Na vprašanje izvedencu V., zakaj toženec lahko obdeluje 40 in več let stare vinograde, tožnik pa svojega mlajšega ne bi mogel, odgovora ni dobil. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse dokazno podprte in obrazložene ugovore tožnika proti izvedenskim mnenjem, s čimer je tudi samo kršilo drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodba sodišča druge stopnje izpostavlja vprašanje ekonomske smotrnosti pridelave v spornem vinogradu, ne pojasni pa, kakšen pomen ima dejstvo, da je toženec v tem vinogradu vztrajal več kot desetletje, kolikor je trajal denacionalizacijski postopek, poleg tega pa je še ponujal sklenitev zakupne pogodbe za 20 let. Tožnik je nastanek škode dokazoval tudi s privatnim poročilom izvedenca M. B., ki ga je sodišče prve stopnje prav tako izključilo kot dokaz. Ta strokovnjak je bil edini, ki si je po posegu stanje ogledal in zabeležil ključne podatke, ki jih je bilo v tistem trenutku še mogoče pridobiti. Zaradi nasilne spremembe stanja vinograda se je tožnik skliceval na spoznavno krizo in s tem v zvezi sodbo II Ips 17/2006, da v primeru, ko je npr. predmet, ki bi si ga moral izvedenec ogledati, uničen, sodišče lahko uporabi privatno mnenje o dejstvih, ki jih je pri strokovnem pregledu predmeta odkril privatni izvedenec. V spis je tožnik predložil cenike različnih prodajalcev buteljčnih vin sorte merlot in tako izkazal lastno ceno, ki bi omogočala izračun njegovega čistega dobička. Zaradi neupoštevanja pravil o dokaznem bremenu glede obstoja škode je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 215. členom, poleg tega pa še po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana z napačno uporabo 154., 185. in 189. člena ZOR. Osnovno pravilo odškodninskega prava narekuje vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred škodnim dejanjem, če to ni mogoče, pa pride v poštev plačilo denarne odškodnine. Tožniku je bilo poseženo v lastnino, vsak poseg v tujo lastnino pa predstavlja za lastnika škodo. Z uničenjem oziroma odtujitvijo proizvodnega sredstva – vinograda mu je bilo onemogočeno pridobivanje dohodka. Tožniku je škoda zanesljivo nastala. Nasprotna ocena sodišč druge in prve stopnje je protispisna in sama s seboj v protislovju ter tudi v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava nikomur škodovati (16. člen ZOR). V zvezi s tem pa sta obe sodišči kršili tudi 214. člen ZPP, po katerem neprerekanih dejstev ni treba posebej dokazovati, saj toženec povzročitve škode po temelju v prvostopnem postopku sploh ni zanikal. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je (bila) revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj protivrednost) 1.000.000 SIT. Tožnik v tožbi uveljavlja več zahtevkov (neamortizirano vrednost vinograda, izgubljeni dobiček, izgubo zaslužka, neplačano najemnino in nepremoženjsko škodo) z različno podlago, zato se pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker zahtevka za plačilo izgube zaslužka (3.993,31 EUR) in najemnine (2.195,48 EUR) ne presegata zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitvedejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. To pa je sledeče: z odločbo Upravne enote Ajdovščina 7. 3. 2000 je bilo zavezancu Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS naloženo, da z dnem pravnomočnosti odločbe izroči denacionalizacijskima upravičencema, tj. tožniku do ⅓ in M. M. do ⅔ v last parcelo ... k.o. ... (31.192 m²) ter v začasno upravljanje tožniku za pok. M. M. Nepremičnino – v naravi pretežno vinograd, zasajen s trsi merlota in caberneta – je obdeloval in izkoriščal toženec kot zakupnik na podlagi 27. 12. 1999 sklenjene pogodbe s Skladom. Med pravdnima strankama so tekla pogajanja glede nadaljnjega zakupa parcele, ki pa so se končala tako, da je tožnik obvestil toženca, da mu dovoli pobrati pridelek tekoče letine. Toženec je 18. 10. 2000 in v naslednjih dneh na parceli s posebej prirejenim traktorjem pulil iz zemlje lesene podporne kole in trgal armaturo, po kateri so bile speljane trte, in istočasno z vožnjo poškodoval trte (kole in armaturo je odpeljal). Na podlagi mnenj treh izvedencev sta sodišči zaključili, da je bil vinograd na parceli star najmanj 26 let in v letu 2000 amortiziran. Parcela ima pogoje za vinograd zaradi dobre matične podlage, vendar trte v letu 2000 niso imele več sposobnosti, da bi bile rentabilne (gojitvena oblika je bila namreč za trte močno obremenjujoča), vinograd pa je bil v stanju tik pred obnovo. Donos vinograda je bil negativen, saj so bili stroški pridelave višji kot dohodek vinograda.

9. Tožnik v reviziji sicer izrecno uveljavlja razloge, zaradi katerih je revizijo mogoče vložitvi (razlogi iz prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar pa pravzaprav iz celotne revizije izhaja njegovo nezadovoljstvo z dejanskimi zaključki sodišč prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo kot pravilne. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi toženčevega sicer protipravnega posega nastala škoda v obliki uničenja vinograda, saj je bil v letu 2000 že amortiziran, in v obliki izgubljenega dobička, saj bruto lastna cena grozdja in vina presega dohodek grozdja in vina; tožniku tudi ne pripada odškodnina za postavitev in posaditev novega vinograda, saj popravljanje oziroma postavitev armature v konkretnem vinogradu ne bi bilo rentabilno, ker je imel vinograd prazna mesta, v njem pa se je tudi pojavila bolezen. Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem pogledu je ustrezna in jasna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki ji jih očita tožnik. Zapis v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je bil vinograd opuščen, pa ni v nasprotju z zaključkom, da se je iz njega še pobrala letina v letu 2000, saj ga ni mogoče razumeti zgolj tako ozko, kot prikazuje tožnik (popolna opustitev njegove rabe), pač pa v kontekstu celotne obrazložitve sodbe, namreč, da je bil v stanju tik pred obnovo (za obnovo naj bi bil goden že v letu 1997), zaradi česar ni bil več oskrbovan in vzdrževan na ustrezen način oziroma v skladu z vinogradniškimi standardi.

10. Tožnik v zaključku revizije navrže trditev, da sta obe sodišči kršili 214. člen ZPP, po katerem neprerekanih dejstev ni treba posebej dokazovati, toženec pa povzročitve škode po temelju v prvostopenjskem postopku sploh ni zanikal. Očitek ni utemeljen. Prerekan ni bil zgolj poseg toženca v parcelo (torej dejstvo, da je odpeljal iz vinograda kole in žico), medtem ko je bilo sporno že vprašanje, ali je poseg protipraven (nedopusten). Osrednje sporno in že v odgovoru na tožbo izpostavljeno vprašanje pa je bilo, ali je z ravnanjem tožene stranke nastala škoda.

11. Če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem izvedlo zaradi ugotovitve škode, ki se kaže v vrednosti uničenega vinograda in iz njega izvirajočega dobička. Mnenja so v postopku pred sodiščem prve stopnje podali trije izvedenci in kot ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, so njihova mnenja skladna, enotna in ne dopuščajo različnih zaključkov. Na vse relevantne pripombe tožnika na izvedenska mnenja sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili, sodišče druge stopnje pa tudi na vse relevantne pritožbene navedbe glede tega. Sodišče druge stopnje je določene navedbe pritožbe, s katerimi je tožnik grajal izvedenska mnenja, res ocenilo kot pavšalne, obenem pa je pritožnika napotilo na ustrezne zaključke sodišča prve stopnje o s pomočjo izvedencev ugotovljenih dejstvih in na dokazno oceno izvedenskih mnenj z navedbo konkretnih strani sodbe prve stopnje, na katerih je mogoče najti utemeljitev sodišča prve stopnje o teh vprašanjih. S tem je obrazloženo odgovorilo na trditve pritožbe. Še tudi v reviziji tožnik izpostavlja, da naj bi izvedenska mnenja ne bila primeren dokaz, saj naj bi glede na to, da so si izvedenci stanje v naravi ogledali več let po posegu tožene stranke ali pa si ga sploh niso ogledali, na njihovi podlagi ne bilo mogoče ugotavljati vrednosti vinograda pred posegom toženca. To pa ne drži. V spisu so namreč fotografije, ki kažejo prejšnje stanje vinograda in katerega so izvedenci vzeli za izhodišče svojih mnenj, izvedenka K. K. pa je poleg tega pojasnila, da je iz stanja ob ogledu sklepala na stanje v letu 2000 (zlasti kar se tiče razvoja bolezni v vinogradu). To pa na drugi strani kaže, da ni mogoče govoriti o spoznavni krizi, kot jo prikazuje tožnik. Ker mnenja strokovnjaka, angažiranega pred pravdo, tožena stranka ni sprejela, se po ustaljeni sodni praksi takšno mnenje ne šteje za dokaz, temveč navedbe stranke. Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer zapisalo, da je mnenje kot dokaz zavrnilo, a na navedbe v njem je tožnik odgovor dobil tako v sodbi prve stopnje, kot tudi v izpodbijani sodbi (osrednji odstavek na 5. strani obrazložitve), zato zmotno meni, da je bila kršena njegova pravica kontradiktornosti. Prav tako je tožnik dobil odgovor (v sodbi prve stopnje na 15. strani, v sodbi druge stopnje pa na 5. strani) na po njegovem stališču nelogičnost oziroma diametralno nasprotje, ki se kaže v tem, da se po eni strani izpostavlja vprašljivost ekonomske smotrnosti pridelave grozdja, po drugi strani pa je toženec v vinogradu vztrajal več kot desetletje, kolikor je trajal denacionalizacijski postopek, in bil še zainteresiran za sklenitev zakupne pogodbe za 20 let. 12. Tožnik sodiščema prve in druge stopnje očita tudi, da napačno enačita premoženjsko škodo z lastnostjo in vrednostjo uničenega vinograda, s tem pa tudi izvedenskim mnenjem, ker lastnosti (starost, amortiziranost, donosnost, ekonomičnost obdelave ipd., zaradi česar so vsi trije izvedenci označili vinograd kot stvar brez vrednosti), niso atributi, ki bi lahko negirali obstoj in nastanek pravno priznane škode. Tožnik je s tožbo (med drugim) zahteval plačilo neamortizirane vrednosti vinograda. Vrednost stvari nedvomno pogojujejo njene (dobre) lastnosti in kvalitete. Na kakšen drugačen način oziroma po katerih merilih naj bi sicer sodišče (oziroma izvedenci, katerih mnenje sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli) ugotovilo vrednost vinograda in s tem tožniku nastale škode, pa ne pojasni. V tem delu zato ostaja njegova graja metode dela izvedencev pavšalna. Eden od razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka za izgubljeni dobiček je bil ugotovljeni negativni donos vinograda, neizkazanost lastne cene pridelanega vina pa le še dodatni. Zato na revizijske navedbe, ki se tičejo slednjih, revizijsko sodišče ne odgovarja, saj bi tudi njihova morebitna utemeljenost ne mogla privesti do drugačne odločitve o reviziji.

13. Zaključki v sodbah prve in druge stopnje o starosti, stanju in amortiziranosti vinograda so dejanske narave. Dejanskih vprašanj ni mogoče reševati po pravilu 3. člena Zakona o sodiščih. Ta namreč v drugem odstavku določa, da v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri tem pa ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. V 6. točki 2. člena Uredbe o uravnavanju obsega vinogradniških površin (člen pa se, kot opozarja sodišče druge stopnje, začne z besedilom: Izrazi v tej uredbi imajo naslednji pomen) je zapisano: „Vinograd, potreben obnove zaradi izčrpanosti, je vinograd, ki zaradi starosti ali neustrezne obdelave ne omogoča več ekonomične pridelave. Star je najmanj 40 let in v njem vinska trta ne rodi več primerno in redno.“ Takšna določba ne more biti izhodišče za presojo starosti ali rodnosti in donosnosti konkretnega vinograda. Tožnik „kronski dokaz“ življenjske dobe, rentabilnosti in rodnosti (tudi njegovega) vinograda vidi v odločbi Upravne enote Ajdovščina z dne 30. 8. 2001, za katerega pa zmotno meni, da je bil zavrnjen, saj je v sodbi prve stopnje izrecno naštet v povzetku dokaznega sklepa med izvedenimi dokazi, le v nadaljevanju obrazložitve ni več posebej omenjen, ocena vseh dokazov – tudi tega – pa izhaja iz konteksta obrazložitve. Kot že rečeno, pa gre pri vrednosti in amortizaciji vinograda za dejanska vprašanja, ki jih je treba ugotoviti v konkretnem postopku, saj je lahko amortiziran tudi vinograd, mlajši od 40 let. Nenazadnje je o tem govoril prav izvedenec V., zlasti da je življenjska doba obratno sorazmerna z obremenjevanjem trt v vinogradu. Res pa sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanja, zakaj je bil tožnikov vinograd primeren le za krčitev in obnovo, če je iz odločbe razvidno, da je tožena stranka v istem času gospodarsko izkoriščala vinograde enake vrste, sorte in gojitvene oblike, ki so bili tudi 10 let starejši od tožnikovega. Vendar pa izostanek odgovora na to vprašanje ne more biti odločilen („kronski“), saj je impliciran že v prejšnjih pojasnilih, da je veliko odvisno od oskrbe vinograda, odločitve lastnika (lahko ga uporablja tudi 100 let), bolezni in drugih faktorjev. Neutemeljeni so tudi očitki o neupoštevanju pravil o dokaznem bremenu glede obstoja škode – to breme, ki je na strani tožnika kot sta namreč sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali. Zato zatrjevane procesne kršitve niso podane.

14. Ugotovljeno dejansko stanje – nedokazan obstoj zatrjevane škode – je narekovalo materialnopravno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Vsak poseg v lastninsko pravico drugega ne pomeni nujno nastanka škode, kot meni tožnik, varstvo lastninske pravice pa je mogoče doseči (tudi) z drugimi zahtevki. Ob odsotnosti nastanka škode odškodninski zahtevek pač ne more biti utemeljen. Revizijske navedbe, katere materialnopravne odločbe Zakona o obligacijskih razmerjih naj bi bile kršene, zato podrobnejšega odgovora niti ne terjajo. Takšna materialnopravno pravilna odločitev pa tudi ne more biti v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, pri čemer se ob zatrjevanju tega tožnik sklicuje na zadeve, ki v dejanskem pogledu nastanka škode odstopajo od tu obravnavane.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.