Jedro

Po izvedenem naknadnem pregledu carinskih deklaracij s prilogami je carinski organ ugotovil prenizko carinsko vrednost obravnavanega tobaka, zato so bile tudi dajatve obračunane v prenizkem znesku. Zato je carinski organ za carinske deklaracije ponovno obračunal dajatve in pri tem upošteval podlage, ki so veljale v času sprejema posamezne carinske deklaracije. Na podlagi 95. člena ZDavP-2 pa je pravilno obračunal tudi obresti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju: carinski organ) tožniku določil znesek dajatev in obresti za blago, ocarinjeno po carinskih deklaracijah za hkratno sprostitev v prost promet in domačo uporabo, ki jih v izreku navaja, v skupnem znesku 33.687,12 EUR, od tega iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke 16.712,50 EUR, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) 15.723,12 EUR ter obresti. Družba A. d.o.o. in tožnik sta dolgovani znesek dolžni solidarno vplačati na prehodno podračun carinskega organa. Tožnik je dolžan vplačati navedeni znesek v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1. izreka); o stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točki 2. in 3. izreka). Družba A. d.o.o. (v nadaljevanju: deklarant) je v svojem imenu in za račun tožnika kot prejemnika blaga pri Izpostavi Terminal Sežana vložila 5 carinskih deklaracij za postopek hkratne sprostitve v prost promet in domačo porabo za blago - različne vrste tobaka za žvečenje. Navedeno blago je bilo deklarirano na podlagi računov, ki so jih izdale različne indijske družbe, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja. Carinski organ je na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktober 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L št. 302 z dne 19. 10. 1992, z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZS) pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor za obdobje od 4. 6. 2010 do 31. 12. 2011. Ugotovitve naknadne kontrole ter pripombe tožnika in deklaranta nanje je prvostopenjski organ navedel v zapisniku in dodatku k zapisniku. Oba sta bila tožniku vročena, ki je podal pripombe. Carinski organ je preverjal carinsko vrednost predmetnega blaga in pravilnost obračuna carinskih dajatev na podlagi 5 spornih carinskih deklaracijah, kot jih navaja.

Carinski organ je ugotovil, da tožnik ni imel evidentiranih poslovnih dogodkov v zvezi z dobavitelji in tudi ne v zvezi s kupci predmetnega tobaka. Zaradi dvomov v pravilno vrednost predloženih računov za obravnavani tobak je carinski organ na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o carinskem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah (v nadaljevanju: Sporazum ES z Indijo) zaprosil za preverjanje določenih računov, ki se nanašajo na izvoz mešanega tobaka iz Indije v Slovenijo, zaradi dvomov v njihovo pravilno vrednost, glede na cene tobaka na trgu. Z odgovorom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, je Visoka komisija Indije dostavila slovenski carinski administraciji dejanske podatke izdanih izvoznih računov, med drugim tudi podatke za izvozne račune. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 posredovala kopije računov EXP/044/10-11 z dne 14. 6. 2010 in EXP/05/10-11 z dne 3. 7. 2010, ki dopolnjujejo podatke, ki jih je posredovala Visoka komisija Indije. S predhodno navedenimi dopisi, skupaj s prilogami, je bil tožnik tudi seznanjen. Pomembno je tudi dejstvo, da sta bili v mapi, ki se nanaša na uvoz tobaka za žvečenje po MNR 10SI00904340606393 z dne 20. 12. 2010, pri inšpekcijskem nadzoru pri tožniku pridobljena tudi dvojnika računov EXP/012/10-11 in EXP/011/10-11, katerih vrednosti bistveno odstopajo od prijavljenih v omenjeni carinski deklaraciji oziroma MRN. V zvezi s tem se carinski organ sklicuje na njihovo dokazno moč, saj gre za javne listine po 169. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za javne listine, ki so jih izdali indijski oz. belgijski državni organi s področja svoje pristojnosti in dokazujejo tisto, kar se z njimi potrjuje.

Po izvedenem naknadnem pregledu predmetnih carinskih deklaracij s prilogami je carinski organ ugotovil prenizko carinsko vrednost obravnavanega tobaka, zato so bile tudi dajatve obračunane v prenizkem znesku. Carinski organ je ugotavljal transakcijsko vrednost blaga v skladu z določbami členov 29/1, 30/1, 30/2, 32/1/e/(i) in (ii) CZS ter členov 147/1, 150/1, 150/2, 164 in 166 členov Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11. oktober 1993 z spremembami, v nadaljevanju: Izvedbena uredba). Uporabil je transakcijsko vrednost enakega blaga, ki je bila podana za izvoz v Skupnost in izvožena v istem časovnem obdobju kot blago, ki ga je bilo treba ovrednotiti na podlagi člena 30 (2) (a) CZS. Carinski organ je za obravnavane carinske deklaracije ponovno obračunal dajatve in pri tem upošteval podlage, ki so veljale v času sprejema posamezne carinske deklaracije. Na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa je obračunal tudi obresti.

Drugostopenjski organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Uveljavlja tudi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), saj meni, da mu ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek, kontradiktornost v postopku in obrazložena odločba. Meni, da so bile kršene določbe 82. člena in 146. člena ZUP, saj tožena stranka ni izdala sklepa o zavrnitvi tožnikove zahteve glede pregledovanja, prepisovanja in preslikovanja pravno pomembnih listin. Tožnik je namreč želel vpogledati in preslikati tajno dopisovanje med uslužbenci slovenske in indijske carine. V zvezi z izvedenskim mnenjem pa tožnik meni, da se lahko presoja zgolj na podlagi ustne obravnave, na podlagi 154. člena in 194. člena ZUP. Tožnik meni, da bi bilo potrebno zaslišati indijskega izvedenca. Tožena stranka bi morala zavzeti stališče, ali je dopis indijskih carinskih organov izvedensko mnenje glede tobaka za žvečenje, ki se praviloma dokazuje s pritegnitvijo izvedenca. Pri tem bi morala opredeliti tudi pravni položaj indijskega izvedenca glede na sistem dokaznih sredstev, naveden v ZUP. V danem primeru ne gre za izjeme postopka za t.i. skrajšan postopek. Navaja določbi 82. člena in 146. člena ZUP ter referat prof. dr. Toneta Jerovška z naslovom Pomen načel v upravnem postopku z dne 9. in 10. 6. 1998. Opravljena bi morala biti ustna obravnava in na njej tožniku dana možnost, da se izjavi. Napačno je stališče pritožbenega organa, da naj tožnik ne bi zaprosil za vpogled v spise. Tožena stranka ni ugodila dokaznemu predlogu s pritegnitvijo izvedenca in tudi z zaslišanjem. Carinski organ tudi ni omogočil tožniku vpogleda in preslikavo upravnega spisa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ selektivno navaja dejstva in ne navaja vseh tožnikovih pripomb na zapisnik. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da izda sklep na podlagi osmega odstavka 82. člena ZUP in tožniku omogoči vpogled v predmetni upravni spis. Na podlagi vpogleda v upravni spis pa tožniku omogoči tudi preslikavo listin po lastni izbiri. Tožniku pa naj tudi omogoči pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ki bo podal izid in mnenje, s katerim bi se ugotovila pravilna vrednost tobaka ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku, ki ga priglaša. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ, in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožnikovih ugovorov pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v danem primeru med strankama sporna carinska vrednost predmetnega blaga in znesek naknadno obračunanih dajatev iz naslova carine in DDV ter obresti za to blago (različne vrste tobaka za žvečenje) na podlagi spornih 5 carinskih deklaracijah, ki jih je v imenu in za račun tožnika vložil deklarant. Navedeno blago je bilo deklarirano na podlagi računov, ki so jih izdale različne indijske družbe, vsi računi pa so imeli podobno obliko. Carinski organ je na podlagi 78. člena CZS pri tožniku opravil naknadno kontrolo. Zaradi dvoma v pravilno vrednost predloženih računov predmetnim carinskim deklaracijam glede na cene tobaka na trgu, pa tudi zato, ker so bili predmetni računi različnih izdajateljev iz Indije večinoma enake oblike, je prvostopenjski organ od Visoke komisije Indije in od belgijske carinske službe pridobil podatke o dejanski vrednosti tobaka.

Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da je bilo v predmetnem postopku izvedeno tajno dopisovanje med uslužbenci slovenske in indijske carine. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je bilo izvedeno povsem zakonito mednarodno sodelovanje carinskih organov na podlagi Sporazuma ES z Indijo. Z odgovorom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, je Visoka komisija Indije med drugim posredovala tudi dejanske podatke glede vrednosti tobaka. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 tudi posredovala kopije računov, ki dopolnjujeta podatke, ki jih je posredovala Visoka komisija Indije. S predhodno navedenimi dopisi, skupaj s prilogami, je bil tožnik tudi seznanjen. Te listine so bile pridobljene v okviru uradnega mednarodnega sodelovanja. V ugotovitvah pristojnih indijskih organov so bile povzete vrednosti in paritete izračunov indijskih izvoznikov. Kot je to tožniku pojasnil pravilno že pritožbeni organ, ne gre za izvedeniško mnenje indijskih izvedencev na podlagi prvega odstavka 189. člena ZUP, kot to meni tožnik. Tako so po presoji sodišča neutemeljeni ugovori tožnika, da tožena stranka ni zavzela stališče ali je dopis indijskih carinskih organov izvedensko mnenje, ki se lahko presoja zgolj na podlagi ustne obravnave, na podlagi 154. člena in 194. člena ZUP. Posledično pa je tudi neutemeljen tožnikov ugovor, da bi bilo potrebno zaslišati indijskega izvedenca.

Tožnik tudi neupravičeno ugovarja, da naj bi bila podana kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker naj bi tožniku ne bil zagotovljen pošten dokazni postopek z upoštevanjem načela kontradiktornosti v postopku. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v postopku pozvan, da predloži listine, ki se nanašajo na predmetno zadevo, prejel je tudi zapisnik o naknadnem carinskem nadzoru ter nanj tudi podal pripombe, kar med strankama ni sporno. Obveščen je bil tudi o vseh listinah, ki jih je carinski organ pridobil v postopku upravnega sodelovanja carinskih organov ter se nanašajo na obravnavano zadevo. S tem je tožnik imel imel možnost, da se o njih v postopku izjasni.

Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki glede kršitev 82. člena in 146. člena ZUP, ker ni bil izdan sklep o zavrnitvi zahteve tožnika glede pregledovanja, prepisovanja in preslikovanja pravno pomembnih listin. Kot je to pojasnil pravilno že pritožbeni organ, je carinski organ tožniku poslal le tiste podatke, ki so se nanašali na tožnikove posle, ostale podatke pa je povsem pravilno zakril. Na zakritih delih priloge, ki so bili tožniku posredovani z dopisom DT 0610-15/2012-15 z dne 25. 1. 2013, so bili navedeni zneski računov za druge pravne osebe, ki so v spornem obdobju iz Indije v Slovenijo uvažale tobak za žvečenje. Ti so bili prav tako predmet zaprosila za dostavo podatkov, ki ga je slovenski carinski organ posredoval pristojnim organom Indije na podlagi Sporazuma med ES in Indijo. Zakriti podatki se ne nanašajo na tožnika. Tožnik je bil tudi po mnenju sodišča seznanjen z vsemi listinami, ki so bili podlaga za odločitev v zvezi s predmetnimi carinskimi deklaracijami, z zapisnikom in dopolnitvijo zapisnika.

Sodišče kot neutemeljene in pavšalne zavrača tožnikove ugovore, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ selektivno navaja dejstva in ne navaja vseh tožnikovih pripomb na zapisnik, saj ni navedel katerih konkretnih pripomb carinski organ ni navedel oz. se do njih ni opredelil. Prav tako sodišče zavrača tožnikov predlog, da naj omogoči pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ki bo podal izid in mnenje, s katerim bi se ugotovila pravilna vrednost tobaka. Carinsko vrednost blaga je carinski organ ugotavljal v skladu s predpisanimi metodami. Uporabil je transakcijsko vrednost enakega blaga, ki je bilo dano v izvoz v Skupnost in izvoženo v istem časovnem obdobju kot blago, ki ga je bilo treba ovrednotiti na podlagi člena 30 (2) (a) CZS. Na podlagi prvega odstavka 150. člena Izvedbene uredbe se pri uporabi člena 30 (2) (a) CZS, ki opredeljuje določanje transakcijske vrednosti enakega blaga, carinska vrednost določi s sklicevanjem na transakcijsko vrednost enakega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni za približno enako količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. Pri vrednotenju blaga po predmetnih carinskih deklaracijah je bila pravilno upoštevana komercialna raven in količina iz Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Tako tudi po presoji sodišča ugotavljanje carinske vrednosti predmetnega blaga z izvedencem ustrezne stroke, kot to predlaga tožnik, ni bilo potrebno.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 in ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj izvede javno obravnavo. Prav tako ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.