Jedro

Kršitev te določbe je bila opredeljena kot prekršek (čl. 226/34 ZTVCP), nima pa nobenih posledic na stvarnopravnem področju. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da drugi toženec ni pasivno legitimiran v tej pravdi, ker v času prometne nezgode ni bil več lastnik avtomobila. Utemeljeno pa pritožba opozarja na določbo noveliranega 7. člena ZOZP, ki je predpisal omejitev regresa na 2.000.000,00 SIT. V skladu z novejšo sodno prakso je treba novo pravilo uporabiti tudi za stanje, ki je nastalo v preteklosti, njegovi učinki pa še trajajo. Prvostopno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka uveljavljala regresni zahtevek ali sta čas uveljavitve in višina regresnih zahtevkov vplivala na uporabo citirane novelirane določbe ZOZP.

Izrek

Pritožbi prvo tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v točki 1. glede plačila zneskov 3.142.811,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2001 dalje, 1.995.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2002 dalje, 958.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2003 dalje in od zneska 384.000,00 SIT od 31.12.2003 dalje ter glede pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke v celoti, pritožba prvotožene pa v preostalem delu se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, pritožbeni stroški prvotožene stranke pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora prvi toženec plačati tožeči stranki skupaj 14.799.918,00 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvi toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in da je izgubil zavarovalne pravice, zato mora tožeči stranki povrniti odškodnine, ki jih je izplačala oškodovancem v prometni nezgodi, razen tistih, glede katerih je zahtevek za plačilo že zastaral. V celoti pa je zavrnilo zahtevek zoper drugega toženca, saj ni bil več lastnik avtomobila, ki ga je vozil prvi toženec.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in prvotožena stranka.

Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper zavrnilni del sodbe v točki 3. izreka, to je v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek zoper drugotoženo stranko. Sodišče se je oprlo na izpoved priče L., ki pa je neverodostojna. Izpovedal je, da je do prodaje prišlo, ko je bilo do poteka registracije le še nekaj mesecev, dejansko pa je bila zadnja registracija opravljena 11.4.1997, prodaja pa v poletnih mesecih. Priča tudi ni vedel, kdaj in komu je avtomobil prodal. Sodišče bi moralo zaslišati prvega toženca, da bi ugotovilo, od kje njemu avtomobil, Ker tega ni storilo, je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Dejstvo, da je bilo vozilo v času prometne nezgode registrirano na drugega toženca ni sporno. Pravni promet osebnih vozil je prav zaradi nevarnosti, ki jo ta vozila predstavljajo v prometu, urejen s posebnimi predpisi. Zato ni moč uporabiti zgolj določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ampak tudi določbe predpisov, ki urejajo registracijo vozil. Ti so določali, da mora lastnik vozila v roku 15 dni sporočiti vsako spremembo lastništva organu, ki vodi evidenco o registriranih motornih vozilih, sicer veljajo za upravne organe in udeležence v cestnem in pravnem prometu podatki o lastništvu iz prometnega dovoljenja. Sodišče je zato nepravilno uporabilo materialno pravo in je toženec v razmerju do tretjih ostal lastnik in po polici 1 zavarovanec omenjenega vozila, s tem pa pasivno legitimiran. Tožeča stranka zato predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Prvotožena stranka je v pritožbi navajala, da se sodišče v delu obrazložitve, ki se nanaša na vzročno zvezo med alkoholiziranostjo toženca in nastankom škode sklicuje na neka mednarodna pravila. Ta dejstva naj bi bila sodišču splošno znana. Ker ne pove, o katerih pravilih govori, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče tudi sicer v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, saj bi bilo ta dejstva mogoče ugotoviti le z angažiranjem ustreznega izvedenca. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj ima po 6. odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zavarovalnica pravico uveljavljati povračila (t.i. regresni zahtevek) največ v znesku 2.000.000,00 SIT. Res je bila sprememba ZOZP uveljavljena šele v letu 2002, prometna nezgoda pa se je zgodila že v letu 1997, vendar bi moralo sodišče uporabiti predpis, veljaven v času sojenja.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila drugotožena stranka in v odgovoru prerekala vse pritožbene navedbe. Navajala je, da že dejstvo, da se je morala zelo potrditi, da je pričo in njen novi naslov sploh našla, kaže na verodostojnost priče. Če bi bili s pričo dogovorjeni, bi se priča udeležila obravnave že prvič, ko je bila vabljena. Tudi sicer sta izpovedi priče in drgo tožene stranke logični. V zvezi s poledicami kršitve dolžnosti prijave spremembe lastništva pa drugotožena stranka poudarja, da je v predpisih posledica kršitve samo prekršek, ne pa tudi neveljavnost posla.

Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče pa neutemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo prvega toženca. Pravdni stranki namreč nista v zvezi z dokazovanje lastništva avtomobila zaslišanja prvega toženca niti predlagali, zato gre za pritožbeno novoto, ki po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustna. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede prodaje motornega vozila na podlagi skladnih izpovedi drugega toženca in priče L. Res je priča izpovedal, da je bilo le nekaj mesecev do poteka registracije, dejansko pa je šlo za več kot pol leta, vendar gre za dogodke izpred skoraj devetih let, priča je izpovedal, da je avtomobil kmalu prodal naprej, zato dejstvo, da ni natančno vedel, koliko časa je minilo do poteka registracije, v ničemer ne zmanjšuje njegove verodostojnosti. Enako velja za tisti del izpovedi, ko se priča ni spominjala komu je prodala avtomobil, saj je priča pojasnila, da avtomobile menjuje pogosto, približno dvakrat letno. Prvostopno sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo (določbo prvega odstavka 34. člena ZTLR) in odločilo, da vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, v času prometne nezgode ni bilo last drugega toženca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo uporabiti tudi takrat veljavni Zakon o temeljih varnosti v cestnem prometu (ZTVCP), ki je v petem odstavku 196. člena določal, da mora lastnik vozila vsako spremembo javiti v roku 15 dni. Kršitev te določbe je bila opredeljena kot prekršek (čl. 226/34 ZTVCP), nima pa nobenih posledic na stvarnopravnem področju (glede tega je enotna tudi sodna praksa). 22. člen v času nezgode veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu je določal za primere, ko se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik motornega vozila, prehod pravic in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti na novega lastnika za čas do poteka tekočega zavarovalnega leta. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da drugi toženec ni pasivno legitimiran v tej pravdi, ker v času prometne nezgode ni bil več lastnik avtomobila. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ni našlo niti drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede pritožbe prvo tožene stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženčeva alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastalo škodo. Res se pri tem ni mogoče sklicevati na mednarodna pravila brez natančne opredelitve, za katera pravila gre, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost sodbe. V skladu s splošnimi pogoji zavarovanja je dokazno breme glede vzročne zveze na tožencu. Toženec je v postopku zatrjeval, da ni vzročne zveze, ker je do nezgode prišlo zaradi tehnične hibe na vozilu. V dokaznem postopku je bil imenovan izvedenec, ki je ugotovil, da je do nesreče prišlo zaradi prehitre, cestnim razmeram neprilagojene vožnje prvega toženca in torej ne zaradi tehnične hibe. Prvotožena stranka na izvedensko mnenje ni imela pripomb in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je mnenje popolno, razumljivo in jasno. Zato je na podlagi pravila o dokaznem bremenu odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Utemeljeno pa pritožba opozarja na določbo noveliranega 7. člena ZOZP, ki je predpisal omejitev regresa na 2.000.000,00 SIT. V skladu z novejšo sodno prakso je treba novo pravilo uporabiti tudi za stanje, ki je nastalo v preteklosti, njegovi učinki pa še trajajo (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 615/2004). V tej pravdi je bila tožba vložena 9.5.2001, torej pred spremembo ZOZP, s pripravljalno vlogo pa razširjena v letu 2004. Odločilno dejstvo glede uporabe noveliranega 7. člena ZOZP je trenutek, ko je zavarovalnica uveljavljala regresni zahtevek proti svojemu zavarovancu. To pomeni, da je regresne zahtevke po prvotni tožbi tožeča stranka gotovo uveljavljala pred letom 2002 in da je v tem delu pritožba neutemeljena. V preostalem delu, ki bi z vidika uporabe 7. člena ZOZP lahko bil vprašljiv, pa prvostopno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka uveljavljala regresni zahtevek in ali sta čas uveljavitve in višina regresnih zahtevkov vplivala na uporabo citirane novelirane določbe ZOZP. Zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti, kdaj je tožeča stranka od tožene uveljavljala regresne zahtevke in se opredeliti do vprašanja, ali pride v poštev uporaba noveliranega 7. člena ZOZP in kaj za razmerje, ki je predmet te pravde, pomeni glede kasneje nastalih terjatev vložitev tožbe v letu 2001. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP (za tožečo stranko), na 165. členu ZPP (za prvotoženo stranko) in na 155. členu ZPP (za drugo toženo stranko).