Jedro

Ker je toženec po končanem prepiru, ko je tožnik že odhajal stran, pritekel za njim in z nožem zamahnil za njegovim hrbtom, tožnikove roke ni poškodoval v silobranu, saj ni šlo za istočasnost napada in obrambe.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec zaradi z nožem povzročene poškodbe tožnikove leve nadlakti plačati 8.554,50 EUR (prej 2.050.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo in 459,71 EUR (prej 110.165 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da toženec dejanja ni storil v silobranu, drugače pa je odločilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženčevi pritožbi je zato delno ugodilo tako, da je to odškodnino znižalo na 6.050,74 EUR (prej 1.450.000 SIT) in drugače odločilo o pravdnih stroških, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču očita, da sploh ni obrazložilo, zakaj je verjelo le tožnikovi verziji dogodka. Ko sodišče ugotavlja, ali so podani vsi znaki silobrana, mora upoštevati vse okoliščine dogodka. Zato tožnik poudarja prejšnji spor med strankami, ravnanje tožnika in njegovega brata, ki je izzvalo prepir, telesno moč obeh in svojo slabotnost, da se je vmešal v spor kasneje, ko sta se tožnik in brat že sprla z materjo in drugim bratom in podobno. V resnici je tožnik šel nad očeta in ne obratno. Prvostopenjsko sodišče v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava o silobranu. Za obstoj silobrana pač ni potrebno, da bi oseba, ki ravna v silobranu, morala biti poškodovana, da bi to lahko dokazala. Toženec na koncu revizije opozarja na nesorazmerno višino odškodnine in na neupoštevanje tožnikovega soprispevka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Tako je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost revizijsko izpodbijanih delov upošteva po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo imata različno podlago. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena zato, ker znesek 459,71 EUR ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizijsko sodišče jo je v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije Ena od omejitev revizije je tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijska graja, da sta sodišči sprejeli tožnikovo verzijo dogodka, gre prav v tej nedovoljeni smeri. Revizijsko stališče, da pritožbeno sodišče sploh ni obrazložilo, zakaj je verjetna le tožnikova verzija, pa je poleg tega v nasprotju ne samo z razlogi pritožbenega sodišča, temveč s samo revizijo, saj v nadaljevanju tožnik te razloge povzema. Zato ne gre za očitano bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za neupoštevno nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč. Razlog pritožbenega sodišča, da toženec ni zatrjeval, da bi bil poškodovan, je le dodatni argument k že potrjeni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, kako je prišlo do tožnikove poškodbe. Procesni očitek prvostopenjskemu sodišču o neskrbni dokazni oceni meri na kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki pa je tožnik v pritožbi ni uveljavljal in je zato ne more uveljavljati v reviziji (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je po prvem odstavku 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. V navedeni zakonski določbi ni podana sama definicija silobrana, ga pa civilno pravo obravnava enako kot kazensko pravo. Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

V obravnavani zadevi je odločilna dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je do poškodbe prišlo takrat, ko je bil prepir med tožnikom in enim bratom na eni strani ter materjo pravdnih strank, drugim bratom in tožencem kot očetom na drugi strani že končan, saj je tožnik že odhajal stran proti svojemu domu. Takrat je za njim pritekel toženec in z nožem zamahnil za njegovim hrbtom. Tožnik se je zaradi bratovega klica obrnil, toženec pa ga je zadel v levo roko. Presoja obeh sodišč o takem poteku dogodka ne temelji le na prepričljivosti izpovedi tožnika in enega od bratov, pač pa tudi na izvedenskem mnenju, da je šlo za tipično obrambno poškodbo. Obe sodišči sta poudarili, da toženec temu delu mnenja ni ugovarjal niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji, ne ugovarja mu niti v reviziji. Ob povzetih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna presoja, da toženec dejanja ni storil v silobranu, saj manjka eden od zahtevanih pogojev za uporabo tega instituta, to je istočasnost napada in obrambe.

Toženec prvič v reviziji navrže trditev o soprispevku tožnika, ki pa je z ničemer ne utemelji. Po presoji revizijskega sodišča ugotovljena verzija dogodka ne utemeljuje uporabe prvega odstavka 192. člena ZOR. Tudi revizijska trditev o nesorazmerni odškodnini je le pavšalna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da na pritožbeni stopnji prisojeni znesek 6.050,74 EUR pomeni glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe dobrih osem povprečnih neto plač. Takšna odškodnina za vse štiri oblike nepremoženjske škode je ustrezno individualizirana in tudi umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah. Zato merila iz 200. in 203. člena ZOR ne upravičujejo smiselno predlaganega nadaljnjega znižanja odškodnine.

Revizijsko sodišče je v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.