Jedro

V obravnavanem primeru je tožnik opravljal promet novih uvoženih avtomobilov in v skladu z določbo 6. odstavka 16. člena ZPD v osnovo za davek od prometa proizvodov po presoji sodišča utemeljeno ni všteval kupcem zaračunanih odvisnih stroškov, ki po splošni določbi 15. člena ZPD sicer povečujejo davčno osnovo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 30. 4. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A z dne 28. 7. 1999, s katero se tožeči stranki nalaga plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 24.176.007,10 SIT (izrek pod točko I/1), plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 378.225,10 SIT (izrek pod točko I/2), plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 4 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 1.616.688,55 SIT (izrek pod točko I/3) ter obračun in plačilo zamudnih obresti od neplačanega davka od prometa proizvodov iz točk I/1, 2 in 3, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila, vse v roku 30 dni od dneva prejema odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve naloženih ukrepov. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot pravilno in zakonito potrjuje stališče organa prve stopnje, da bi tožeča stranka kot prodajalka novih uvoženih avtomobilov končnim potrošnikom davek od prometa proizvodov morala obračunati in plačati od davčne osnove, določene v 15. členu Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 56/98-odl.US, v nadaljevanju: ZPD), po katerem je osnova za davek od prometa proizvodov prodajna cena proizvodov, ki ne vsebuje prometnega davka, pri čemer je s prodajno ceno mišljeno celotno bruto plačilo, ki se plača prodajalcu za kupljene proizvode, v katero se vštevajo tudi odvisni stroški, ki jih je prodajalec zaračunal kupcu. Pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je davek od prometa proizvodov utemeljeno in skladno s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. Ur 25/94 z dne 11.10.1995 in Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-145/92 z dne 18.3.1995, obračunavala in plačevala od (nižje) davčne osnove, določene v 6. odstavku 16. člena ZPD, zavrača kot neutemeljen. Iz mnenja, ki ga je v navedeni odločbi zavzelo Ustavno sodišče, po presoji tožene stranke namreč smiselno izhaja, da drugih stroškov prodaje iz davčne osnove ni možno izključevati.

Tožeča stranka odločbo izpodbija iz razlogov po 1. in 3. točki 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00, dalje: ZUS). Vztraja na stališču, da je davek od prometa novih uvoženih avtomobilov pravilno in skladno s stališči sodne prakse obračunavala od davčne osnove, določene v specialni določbi 6. odstavka 16. člena ZPD. Za odločitev v zadevi je pomembno le vprašanje, ali gre za promet novih uvoženih avtomobilov ali ne, saj je dosedanja sodna praksa ločevala le situacijo, ko gre za uvoz rabljenih ali novih avtomobilov, kar pa v predmetni zadevi ni sporno. Tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 5. točke 6. člena ZPD je v obravnavanem primeru brezpredmetno, saj je tožeča stranka nove uvožene avtomobile prodajala kot lastno blago. Odločitev v delu, ki se nanaša na zapadlost posameznih zneskov davka v okviru ukrepa pod točko I/4 izreka izpodbijane odločbe pa je v celoti neobrazložena in zato nezakonita. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi tako, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve ter pri razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo z dne 29.8.2002. Tožba je utemeljena.

Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja že tožena stranka, je med strankama nesporna ugotovitev, da je tožeča stranka pri prodaji novih uvoženih osebnih avtomobilov končnim potrošnikom obračunavala davek od prometa proizvodov od davčne osnove, določene v 6. odstavku 16. člena ZPD, ne da bi vanjo vštevala tudi kupcem zaračunane odvisne stroške, kot bi to skladno s 15. členom ZPD po mnenju organa prve stopnje in tožene stranke morala storiti.

Navedeno pravno stališče je po presoji sodišča nepravilno. Po določbi 6. odstavka 16. člena ZPD je osnova za davek od prometa novih uvoženih osebnih avtomobilov vrednost osebnih avtomobilov, ugotovljena po carinskih predpisih, v katero ni všteta carina in druge uvozne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu. Davčna osnova je s specialno določbo 6. odstavka 16. člena ZPD določena za vse vrste prometa novih uvoženih avtomobilov iz 5. člena ZPD in ne le za promet iz 1. točke 2. odstavka 5. člena ZPD, kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Na podlagi nesporne ugotovitve, da je v obravnavanem primeru tožnik opravljal promet novih uvoženih avtomobilov, pa v osnovo za davek od prometa proizvodov na navedeni pravni podlagi po presoji sodišča utemeljeno ni všteval kupcem zaračunanih odvisnih stroškov, ki po splošni določbi 15. člena ZPD sicer povečujejo davčno osnovo. Stališče je skladno s stališčem, ki ga je o vprašanju davčne osnove od prometa novih uvoženih avtomobilov zavzelo že Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. Ur 25/94 z dne 11.10.1995, na katero se v tožni sklicuje tožeča stranka, kot tudi s stališčem, ki ga je o istem vprašanju v postopku izrednega preizkusa sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Ur 10/94 z dne 17.1.1995 zavzelo v sodbi opr. št. Ru 13/95 z dne 28.11.1995. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-145/92-9 z dne 18.3.1993 (Uradni list RS, št. 15/93) ugotovilo, da tretji in četrti odstavek 14. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku davčne osnove ne urejata. Prodajalcu novih osebnih avtomobilov samo predpisujeta, kako mora biti pri tej prodaji sestavljen račun in katere elemente prodajne cene mora prodajalec ločeno izkazovati. Ločeno izkazovanje za davčno osnovo, ki je pri novo uvoženih osebnih avtomobilih enaka carinski osnovi, carino ter druge uvozne dajatve je potrebno prav zato, ker carina pri prodaji teh avtomobilov ni všteta v davčno osnovo. Stališče tožene stranke, da iz navedenega smiselno izhaja stališče, da stroškov prodaje iz davčne osnove ni mogoče izključevati, je napačno in v nasprotju z obrazložitvijo odločbe ustavnega sodišča, ki davčno osnovo izrecno enači s carinsko osnovo, torej z vrednostjo, ugotovljeno po carinskih predpisih.

Po določbi 147. člena ustave se davki uvajajo z zakoni. Zakon določa tako predmet obdavčenja, davčnega zavezanca, stopnjo davka kot tudi davčno osnovo. Ta je za promet novih uvoženih vozil določena v specialni določbi 6. odstavka 16. člena ZPD. Morebitna nekonsistentnost zakonske ureditve davčne osnove od prometa novih uvoženih osebnih vozil po določbi 6. odstavka 16. člena ZPD v primeru prodaje že uvoženega avtomobila na notranjem trgu pa po presoji sodišča ne more biti podlaga povečevanju zakonsko določene davčne osnove z analogno uporabo določbe 15. člena ZPD.

Ker je sodišče po navedenem ugotovilo, da temelji izpodbijana odločba na napačni uporabi določb materialnega zakona, je odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti drugih tožbenih ugovorov, pri čemer pa sodišče vendarle opozarja na pomanjkljivost izreka prvostopenjske odločbe glede na določbo 16. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99). Tožena stranka bo skladno s pravnim stališčem sodišča odločila v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.