Jedro

Po določbi 1. odst. 41. čl. ZVPot (Ur.l. RS, št. 20/98 s spremembami) je podjetje, če molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, dolžno potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitev obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača tedaj 2.015.322,60 SIT z obrestmi, tožnikoma pa je ob tem naložilo, da toženi stranki povrneta pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se tožnika pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni in se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Sodišče ugotavlja, da v kupni pogodbi ni bil kot pogoj postavljeno predplačilo kupnine, da je imel primopredajni zapisnik dejansko naravo sodne poravnave in sta se tožnika s podpisom le-tega prostovoljno odrekla plačilu obresti na podlagi določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), in da tožnika nista pravočasno, glede na člen 286 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagala svojega zaslišanja in zato ta dokaz kot neutemeljen zavrnilo. Odločitev pa je utemeljilo predvsem na izpovedbi zaslišane priče gospoda A. in zakonitega zastopnika tožene stranke gospoda R.Ž. Le-ta sta izpovedala, da je tekst kupoprodajne pogodbe vnaprej pripravil prodajalec, torej toženka, enako velja za tekst primopredajnega zapisnika, gospod A. ni bil pooblaščen za realizacijo pogodbe in tudi ne za podpis in sklepanje pogodbe in kupcev tudi ni opozoril, da s podpisom primopredajnega zapisnika spreminja pogodbene določbe glede primopredaje nepremičnine in da se s podpisom le-tega odrekata pogodbenim določbam glede finančnih posledic nakupa. Sklep sodišča prve stopnje da vprašanje, če je priča A. imel pooblastilo za podpis zapisnika, ni pomembno, ni pravilen. V nadaljevanju še poudarja, da je jasno, da je v kupoprodajni pogodbi postavljen pogoj predplačila kupnine, saj je bil glede predaje stanovanjske enote zahtevan podpis primopredajnega zapisnika o končnem obračunu ter poravnava vseh obveznosti iz pogodbe. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbe 82.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), in ne upošteva 83. in 84.čl. OZ. Kupca sta namreč vnaprej kreditirala prodajalca, sodišče jima ne prizna obresti, kar je v direktnem nasprotju z določbo 41. čl. ZVPot, ki je kogentne narave. Če je šlo za predplačilo, mora prodajalec izplačati predvidene obresti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede narave primopredajnega zapisnika, po 1050. čl. OZ so potrebne vzajemne popustitve, teh pa ni bilo. Kršen je tudi 286.čl. ZPP, tožeča stranka je predlagala zaslišanje tožnikov potem, ko je bil zaslišan direktor tožene stranke, ki je šele tedaj izpovedoval o okoliščinah ali sta tožnika imela možnost vplivati na pogodbene klavzule glede načina plačila kupnine. Že po 2. odst. 286. čl. ZPP je bil ta dokaz izrecno dopusten, logičen in utemeljen. Kršeno je načelo kontradiktornosti (5. čl. ZPP), sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (direktor toženke kot zakoniti zastopnik dejansko predstavlja stranko), pa tudi člen 257 v zvezi z 285. čl. ZPP, saj gre za kršitev načela oficialnosti postopka in kršitev temeljnega načela iskanja resnice, tako tudi judikat VS023052, ki ga prilaga, gre za eklatantno kršitev ustavnega načela in svoboščine iz 22. čl. Ustave RS, to je temeljnega načela varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 41. čl. ZVPot (Ur.l. RS, št. 20/98 s spremembami) je podjetje, če molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, dolžno potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitev obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece. Gre za normo kogentne narave, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje in to poudarja tudi pritožnik, namenjeno je namreč varstvu potrošnikov. Da pa bi nastopila obveza podjetja (toženke) plačati obresti, mora tožeča stranka dokazati pogojevanje vnaprejšnjega plačila. To sta tožnika (na katerih je tudi sicer materialno dokazno breme) trdila in kot dokaz predlagala vpogled v kupno pogodbo, saj sta glede na navedene določbe bila po pogodbi zavezana (in to tudi storila) plačati kupnino v celoti pred dobavo blaga oziroma izročitvijo stanovanja. Da torej predplačilo ni bilo pogojeno, je zato morala dokazovati toženka (procesno dokazno breme), ki je tudi pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo navedla dejstva (trdila, da ni pogojevala pred sklenitvijo pogodbe, da tožnika plačata kupnino pred izročitvijo stanovanja), in za te trditve tudi predlagala dokaze (zaslišanje priče in direktorja toženke). Priča in zastopnik toženke pa sta o tem tudi izpovedala, torej o različnih možnostih in načinih plačila kupnine, ki jih je imel na voljo kupec. Sodišče prve stopnje je zbrane dokaze ocenilo in ugotovilo, da pogojevanja s strani toženke, da tožnika kupnino plačata vnaprej, ni bilo, lahko bi se na primer odločila tudi za plačilo ob primopredaji (le aro bi plačala vnaprej - kar pa ni pogojevanje v smislu 3. odst. 41. čl. ZVPot). Pritožba trdi, da je postopek glede dokazovanja kršen, kršen je 286. čl. ZPP, sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnikov. Pritožba nima prav. Glede na trditve in ponujene dokaze s strani toženke glede te okoliščine na prvem naroku za glavno obravnavo bi tudi tožnika lahko oziroma ob zadostni skrbnosti morala ponuditi ustrezne "protidokaze", torej pravočasno predlagala svoje zaslišanje. Imela sta možnost izreči se o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke, posledično, na naslednjih narokih tudi o dokazih, ko sta bila zaslišana direktor toženke in priča, pravočasno na prvem naroku pa bi lahko glede na navedene navedbe toženke tudi predlagala dokaze. Imela sta tudi možnost, da se izjavita o rezultatih dokazovanja, vabljena sta bila na vse naroke, dana jima je bila beseda, zato ne drži, da jima je bila kršena pravica do izjave v postopku (element pravice do kontradiktornosti postopka). Gre pravzaprav za dokazovanje dejstva, ki ga je sama tožeča stranka že v tožbi opredelila (pravilno) kot pravno pomembnega, torej vprašanje pogojevanja vnaprejšnjega plačila. Tožeča stranka ni izkazala, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predlagati pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo v smislu 286. čl. ZPP. Določba navedenega člena zato v postopku ni bila kršena.

Ker torej pogoj vnaprejšnjega plačila ni bil postavljen, je sklicevanje na kogentno naravo določb 41.čl. ZVPot in tudi naravo primopredajnega zapisnika brezpredmetno, saj tožnika že zaradi neizkazanega pogojevanja vnaprejšnjega plačila kupnine do plačila obresti nista upravičena. Kot že navedeno ni kršeno načelo kontradiktornosti in tudi ne 22. čl. Ustave RS. Glede trditev o oficialnem postopku in načelu iskanja materialne resnice s sklicevanjem na judikat VS bivše Republike Vojvodine (z dne 10.10.1969), ki se tiče določb Zakona o pravdnem postopku, veljavnih pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP in leta 1999, pa je poudariti, da gre za prej veljavni procesni zakon, ZPP, ki je stopil v veljavo leta 1999, ne vsebuje več prejšnje določbe, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (7.čl.), nasprotno, vsebuje druge določbe, ki v večji meri kot prej odstopajo od ugotavljanja materialne resnice, na primer tudi določbo 286. čl. ZPP (eventualna maksima), spremenjen je tudi člen, ki ureja zaslišanje strank, po sedaj veljavnem 257. čl. lahko sicer sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank, to pa ni več subsidiaren dokaz, ki bi ga bilo mogoče izvesti le tedaj, če ni drugih dokazov in kadar sodišče tudi po izvedenih dokazih spozna, da je zaslišanje strank potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev (kot je prej določal 2. odst. 264. čl. ZPP iz leta 1977, ko je ta dokaz lahko odredilo sodišče tudi uradoma), pač pa enakovreden dokaz drugim dokazom, seveda pa ga mora predlagati stranka.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP).