Jedro

V času sklenitve leasing pogodbe dne 23.5.1991 pogodbeni stranki nista mogli vezati obračuna cene leasinga, določenega v DEM, na borzni devizni tečaj, saj je bil ta uveden šele po sklenitvi pogodbe o leasingu in sicer z Zakonom o deviznem poslovanju (2. odstavek 14. člena, Ur. l. RS, št. 1/91), ki je začel veljati 25.6.1991. Za vezanost obračuna obrokov leasinga na drug devizni tečaj, kot je bil dogovorjen s pogodbo, je vsekakor potrebna njena sprememba, za katero sta stranki v pogodbi predvideli tudi obličnost. Vendar pa tožena stranka - nasprotna tožeča stranka - te možnosti ni uporabila. Ob takšni njeni neaktivnosti pa ni mogoče računati s tem, da bo nasprotna pogodbena stranka sama obračunala in izpolnila svojo pogodbeno obveznost plačila po drugem tečaju, kot je predviden v pogodbi, pa čeprav naj bi bil ta drug tečaj realnejši.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi se zavrne kot neutemeljena. 3) Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanima odločbama odločilo o tožbenem zahtevku iz tožbe in iz nasprotne tožbe. S prvo odločitvijo je s sodbo ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik osebnega avtomobila GOLF JX 1,6, in s sklepom zavrglo zahtevek, po katerem naj bi mu revident izstavil za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bi bil v registru motornih vozil mogoč prenos navedenega avtomobila na ime tožnika. Po pritožbah obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče potrdilo ugodilni del (ugotovitev tožnikovega lastništva avtomobila) izpodbijane prvostopne sodbe in razveljavilo izpodbijani sklep ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z drugo odločitvijo je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, na podlagi katere bo v registru motornih vozil mogoč prenos lastništva avtomobila, in zavrnilo podrejeni tožnikov zahtevek, kot tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke - nasprotnega tožnika Avtoleasing TAM za plačilo tolarske protivrednosti zneska 10.200 DEM. Po pritožbi tožene stranke - nasprotne tožnice je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo njeni pritožbi zoper obsodilni del prvostopne sodbe (izstavitev listine) in jo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka pa je zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo.

Tožena stranka - nasprotno tožeča stranka je najprej vložila revizijo zoper pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev tožnikovega lastništva avtomobila in sicer iz revizijskih razlogov kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vložila je tudi revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje o nasprotni tožbi. Prav tako kot v prvi reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v času sklepanja leasing pogodbe prihajalo do razpada finančnega tržišča, zato se v pogodbe v tistem obdobju ni vnašalo določb o protivrednosti plačila po uradnem tečaju, temveč se je zapisovala le valutna protivrednost po srednjem tečaju. V času vplačil pogodbene cene leasinga tožeče stranke se je na območju R Slovenije uporabljal borzni tečaj (25 din za 1 DEM), saj je le nekaj dni po sklenitvi pogodbe, s sprejemom Zakona o denarni enoti RS, prišlo do zloma enotnega finančnega trga. S tem, ko je tožnik vplačal pogodbeno ceno leasinga po tečaju 13 din za DEM je prišlo do znatnega prikrajšanja tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi odločitvi sodišča druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, sta bili reviziji vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavil, in toženi stranki, ki je odgovorila na prvo revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku ni dovoljena, revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

1) K odločitvi o zavrženju revizije: Tožbeni zahtevek tožeče stranke ne predstavlja denarne terjatve. Po 2. odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna zaradi določbe 3. odstavka 382. člena ZPP, po kateri ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije, kar velja tudi za toženo stranko. Tožnik v tej zadevi ni ocenil vrednosti spornega predmeta v tožbi. Vrednost spornega predmeta se prvič pojavi šele v drugi odločbi prvostopnega sodišča (l. št. 38), kar pa na ugotavljanje pravice do revizije z ozirom na gornje določbe ZPP ne vpliva. Glede na navedeno revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku ni dovoljena, zato jo je bilo treba na podlagi določbe 392. člena zavreči. 2) K odločitvi o zavrnitvi revizije: Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (386. člen ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili. Revizijsko sodišče je tako presojalo le, ali je bilo materialno pravo v izpodbijanih odločitvah sodišča druge in prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku pravilno uporabljeno. Iz dejanske podlage obeh odločitev, ki je v revizijskem postopku obvezna in neizpodbojna podlaga odločanja (3. odstavek 385.člena ZPP), izhajata naslednji pomembni ugotovitvi: - v pogodbi o leasingu je bil kot valutni tečaj dogovorjen uradni srednji tečaj, torej srednji tečaj Narodne banke Jugoslavije, ki je v času sklenitve pogodbe znašal 13 din za nemško marko, - do spremembe pogodbe o leasingu glede načina obračunavanja obrokov ni prišlo, čeprav je bila sprememba po določilih splošnih pogojev, ki predstavljajo sestavni del pogodbe, možna.

Prve ugotovitve revizijsko stališče, da se v času, ko je bila sklenjena pogodba o leasingu, v pogodbena določila niso vnašale določbe o protivrednosti po uradnem tečaju in da se je v času vplačil pogodbene cene leasinga uporabljal borzni tečaj, ne omaje. Sodišče druge stopnje je sicer nepravilno povzelo načelno pravno mnenje 8. občne seje Vrhovnega sodišča češ, da se v primeru pogodbenih valutnih klavzul, ko menjalni tečaj ni določen, opravi preračun v domačo valuto po srednjem tečaju Banke Slovenije. Navedeno načelno pravno mnenje se namreč ne nanaša na nejasne pogodbene valutne klavzule, temveč na izterjavo terjatev v izvršilnem postopku, ki se po izvršilnem naslovu glase na plačilo tolarske protivrednosti določenega denarnega zneska v tuji valuti po tečaju na dan plačila, pa izvršilni naslov ne narekuje uporabe določenega valutnega tečaja. Vendar pa navedeno stališče sodišča druge stopnje ob hkratni ugotovitvi dogovora strank o uradnem srednjem tečaju ne posega v pravilnost odločitve. V času sklepanja pogodbe je veljal le en uradni srednji tečaj - 13 din za DEM. Po tem tečaju je tožnik ob sklenitvi pogodbe plačal "udeležbo" v dinarski protivrednosti zneska 8.585,00 DEM. Šele po tem plačilu mu je toženka - nasprotna tožeča stranka dobavila avtomobil. V času sklenitve leasing pogodbe dne 23.5.1991 pogodbeni stranki tudi nista mogli vezati obračuna cene leasinga določenega v DEM na borzni devizni tečaj, saj je bil ta uveden šele po sklenitvi pogodbe o leasingu in sicer z Zakonom o deviznem poslovanju (2. odstavek 14. člena, Ur. l. RS, št. 1/91), ki je začel veljati 25.6.1991. Tudi revizijske graje, da je s plačilom pogodbene cene po 13 din za DEM tožena stranka - nasprotna tožeča stranka prikrajšana, ni mogoče upoštevati. Izpodbijani sodbi poudarjata, da je imela tožena stranka možnost, da drugače uredi obveznost tožeče stranke s spremembo pogodbe. Za vezanost obračuna obrokov leasinga na drug devizni tečaj, kot je bil dogovorjen s pogodbo, je vsekakor potrebna njena sprememba, za katero sta stranki v pogodbi predvideli tudi obličnost. Vendar pa tožena stranka - nasprotna tožeča stranka te možnosti ni uporabila. Ob takšni njeni neaktivnosti pa ni mogoče računati s tem, da bo nasprotna pogodbena stranka sama obračunala in izpolnila svojo pogodbeno obveznost plačila po drugem tečaju, kot je predviden v pogodbi, pa čeprav naj bi bil ta drug tečaj realnejši. Ob ugotovitvah, da do spremembe pogodbe ni prišlo, da je tožnik izpolnil svojo obveznost kot je bila določena v pogodbi in da tožena stranka - nasprotno tožeča stranka vnaprejšnjem plačilu ni nasprotovala oziroma ga ni odklonila, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo razlike pogodbene cene leasinga tudi materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni utemeljena, zato jo je treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka, ki je odgovorila na prvo revizijo, mora sama trpeti stroške revizijskega ugovora, saj z odgovorom ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve. Stroškov odgovora na revizijo zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni.