Jedro

Za oprostitev varščine za pravdne stroške zadošča dejanska vzajemnost, ki jo je treba, do dokaza o nasprotnem, domnevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca na določitev tožniške varščine. Pri tem je poudarilo, da po sporočilu Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije zadošča za oprostitev varščine dejanska vzajemnost, ki jo je potrebno do dokaza o nasprotnem domnevati. Ministrstvo za pravosodje pa nima podatkov o tem, da bi sodišča v Republiki Bosni in Hercegovini ali na območju takoimenovane Srbske Krajine zahtevala od naših državljanov v postopkih pred njihovimi sodišči položitev tožniške varščine.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 353. člena ZPP in predlaga, naj sodiče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni preverilo, katere države državljan tožnik je, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pavo. Najprej bi bilo treba ugotoviti državljanstvo tožnika zlasti, ko je notorno, da vlada v Srbski Krajini popolni pravni nered in da sodišča ne delujejo ter da pravna država ne funkcionira ter da slovenskemu državljanu ne bi nudili pravnega varstva. Zato bo mogoče o zadevi odločiti šele potem, ko bo tožnik nedvoumno izkazal, da je državljan določene države.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljeno poudarilo, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške med drugim tudi takrat, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine (tč. 1, I. odst. 83. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur. l. SFRJ št. 43/82 in 72/82). Kot izhaja iz podatkov v spisu se je tožnik že v tožbi v dokazne svrhe skliceval tudi na priloženi izpisek iz rojstne matične knjige (A 2) iz katerega izhaja, da ima državljanstvo SR BiH in SFRJ. Ob takem stanju pa je opravilo sodišče prve stopnje poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije o vzajemnosti med Republiko BiH in Slovenijo ter nato ob odločanju o toženčevem predlogu utemeljeno upoštevalo sporočilo Ministrstva za pravosodje št. 761-7/92 z dne 15.4.1993 (list.št. 18).

Za oprostitev varščine za pravdne stroške zadošča dejanska vzajemnost, ki jo je potrebno, do dokaza o nasprotnem, domnevati.

Ministrstvo za pravosodje pa nima podatkov o tem, da bi sodišča v Republiki Bosni in Hercegovini ali na območju takoimenovane Srbske Krajine zahtevala od naših državljanov v postopkih pred njihovimi sodišči položitev tožniške varščine. Ob takem stanju pa je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom toženčev predlog na določitev tožniške varščine zavrnilo. Sodišče druge stopnje zato ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj, ki nimajo nobene opore v zbranih podatkih v spisu.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 380 tč. 2 ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).