Jedro

Presoja višine odškodnine za posamezne vrste negmotne škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v nezgodi pri delu dne 5.7.1996. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno in krivdno odgovornost druge tožene stranke ter tej in zavarovalnici, pri kateri je imela zavarovano civilno odgovornost, naložilo nerazdelno plačilo odškodnine tožniku v znesku 2.853.500 SIT. Toženkama je naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.850.000 SIT od 15.1.2001 in od zneska 3.500 SIT od 17.9.1999. Toženkama je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 397.168,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe glede plačila nadaljnje odškodnine v znesku 4.250.000 SIT in glede zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožniku prisodili občutno prenizko odškodnino. Premalo sta vrednotili trajanje bolečin, nošnjo steznika in hojo s pomočjo bergel. Tožnik bo vse življenje moral prestajati telesne bolečine pri dvigovanju in prenašanju bremen in pri vremenskih spremembah. Pravilno vrednotenje vseh navedenih dejstev bi opravičevalo prisoditi vso zahtevano odškodnino za telesne bolečine. Prenizka je tudi odškodnina za prestani strah. Tožnika je utemeljeno skrbelo za izid zdravljenja, saj se je devet mesecev nahajal v bolniškem staležu in ves čas ni vedel, kakšen bo dokončen izid zdravljenja. Tožnik bi bil upravičen do celotne zahtevane odškodnine za strah in tudi za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je ta odmerjena v znatno prenizkem znesku. Tožniku je ostala omejena gibljivost ledvenega dela hrbtenice v vseh smereh, zato je tožnik izključno zaradi posledic nezgode bistveno manj zmožen za opravljanje težjih fizičnih del in prenašanje bremen. Tožnik je razporejen na opravljanje lažjega dela, ki mu ne prinaša nobenega veselja in zato psihično trpi. Ne zmore več opravljati težjih fizičnih del na kmetiji, ki jo ima v Republiki BiH ter se zato počuti manjvrednega in nekoristnega. Sodišči tudi nista v zadostni meri vrednotili časa, ki je pretekel od nastanka nezgode pa do dneva izdaje sodbe. Sodišči sta nadalje neutemeljeno zavrnili del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od tožnikovega zahtevka za nepremoženjsko škodo za čas od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Stališče o prisoji zamudnih obresti od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje je sprejela sodna praksa v bivši SFRJ v času hiperinflacije. V zadnjih treh do štirih letih so se gospodarske razmere v Republiki Sloveniji stabilizirale, letna inflacija znaša še okoli 5% in je opisana sodna praksa zato že anahronizem. Treba je upoštevati, da zapade odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo najpozneje z dnevom vložitve tožbe, zato se mora spremeniti tudi sodna praksa glede priznavanja obresti. Pravična in poštena bi bila rešitev priznavanja obresti najmanj od dneva vložitve tožbe, še bolje od dneva vloženega odškodninskega zahtevka. Nasprotno ravnanje pomeni kršitev 12. člena ZOR, v katerem je uzakonjeno načelo vestnosti in poštenja. Edino pravo zdravilo za preprečevanje zavlačevanja plačila odškodnin je sprememba sodne prakse glede časa priznavanja pričetka teka zamudnih obresti od zahtevkov za plačilo nepremoženjske škode.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku je sporna višina odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Izhodišče za odločanje so dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, izhajajoče iz mnenja medicinskega izvedenca, da je tožnik v nezgodi dne 5.7.1996 utrpel lažji kompresivni prelom drugega ledvenega vretenca. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi z navedeno poškodbo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ. št. 29/78 - 57/98). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendarle, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. V obravnavanem primeru je bil škodni dogodek dne 5.7.1996, tožba je bila vložena dne 26.8.1997 in prvostopenjska sodba izdana dne 15.1.2001. Gre za časovno obdobje, ki je skladno z realnostjo na področju reševanja odškodninskih sporov, ko sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjske škode praviloma po nekaj letih po vloženih tožbi. V skladu z navedeno realnostjo se odmaknjenost časa odločanja upošteva kot ena od okoliščin pri odmeri odškodnine, kar je v obravnavanem primeru upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče in to po presoji revizijskega sodišča tako, da je ta okoliščina primerno izražena v višini odškodnin za posamezne vrste škode.

Pravilno navaja pritožba, da je tožnikovo zdravljenje trajalo devet mesecev, tožnik pa je moral trpeti telesne bolečine tri mesece in devetnajst dni. Neutemeljeno pa terja večje upoštevanje sedanjih in bodočih občasnih telesnih bolečin pri dvigovanju in prenašanju bremen ter ob vremenskih razmerah, saj te trditve presegajo ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da so trenutne in bodoče bolečine v večji meri posledica predhodnega obolevnega stanja, kot pa poškodbe pri delu. Na revizijski stopnji ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja ni dovoljeno, zato gre za neupoštevne revizijske navedbe, v okvir telesnih bolečin, za katere gre tožniku odškodnina, pa spadajo torej sedanje in bodoče telesne bolečine le delno. Po mnenju revizijskega sodišča so bili trajanje in teža telesnih bolečin pri odmeri odškodnine primerno upoštevani, ustrezno je bilo vrednoteno tudi nošenje steznika in uporaba bergel. Niso prezrte niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, tako da tudi po presoji revizijskega sodišča glede na opisana merila iz 200. člena ZOR ni opravičljiva višja odškodnina za telesne bolečine od prisojene odškodnine v znesku 1.150.000 SIT. Niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera ne opravičujejo zvišanja odškodnine, za kar si neutemeljeno prizadeva tožeča stranka.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 200.000 SIT. Upoštevan je hud strah ob poškodbi, močnejši sekundarni strah v času sedemdnevne hospitalizacije in zmeren strah dveh do treh mesecev. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je imel tožnik razlog za zaskrbljenost za izid zdravljenja vseh devet mesecev, ko je bil v bolniškem staležu. Ta trditev ni skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni upoštevna. Revizijsko sodišče sodi, da sta intenzivnost in trajanje strahu pri odmeri odškodnine primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in je zato nasprotna trditev tožeče stranke neutemeljena.

Trajna posledica tožnikove poškodbe je, da je gibljivost ledveno-križnega predela omejena v vseh smereh, zaradi česar tožnik ne more več opravljati težjih fizičnih del in posledično svojega tesarskega poklica, ampak le lažje delo vzdrževalca. Točno je, kot navaja revizija, da se ne more več ukvarjati s športom in pomagati na domači kmetiji v B. Navedeno pa ni izključna posledica poškodbe, kot trdi revizija, saj sta sodišče prve in druge stopnje v skladu z mnenjem sodnega izvedenca ugotovili, da je polovico posledic v obsegu 16% zmanjšanja življenjske aktivnosti pripisati poškodbi, drugo polovico pa predhodnemu degenerativno - obolevnemu stanju ledveno križnega predela. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnikova prizadetost v zvezi s kompresivnim prelomom drugega ledvenega vretenca pri delavnih in domačih opravilih ter pri športnih dejavnostih ustrezno ocenjena ter da je glede na prej opisana merila iz 200. člena ZOR 49 let staremu tožniku prisojena primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000 SIT. Nesprejemljive so revizijske trditve, da bi šla tožniku vsa uveljavljena odškodnina, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve glede zmotne uporabe materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti.

Revizijsko sodišče sprejema odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ta odločitev je oprta na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po ceni ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Taka odločitev je v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki res izvira iz časa z visoko inflacijo, ko so imele tedanje zakonske zamudne obresti tudi valorizacijsko funkcijo in je bila s takšno prakso preprečena dvakratna valorizacija. Navedena sodna praksa veže Vrhovno sodišče Republike Slovenije, česar ne more spremeniti niti sklicevanje na načeli 12. in 19. člena ZOR. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in povzročilo neenakost oškodovancev pred zakonom, ki jo prepovedujeta 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno.

Dolgoletna sodna praksa je bila spremenjena na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002. Kot je bilo že navedeno, dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je v obravnavanem primeru tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti skladna z vsemi ostalimi tovrstnimi zadevami in materialnopravno pravilna, tako da je revizija v zvezi z obrestmi neutemeljena.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).