Jedro

Dejstvo, da je obdarjenka ravnala v nasprotju z dogovori in pričakovanji, ker je nameravala podarjeno ji nepremičnino prodati, ne pa na njej zgraditi frizerskega salona, ne predstavlja velike nehvaležnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim so tožnice uveljavljale razveljavitev darilne pogodbe in vrnitev v posest in last, vsaki do 1/3 idealnega deleža zemljišča parc.št. 529/65, vpisanega v vložni številki xxx k.o. M. vključno z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnicam je sodišče zato naložilo, naj stranski intervenientki povrnejo stroške pravdnega postopka v višini 116.218,00 SIT. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta prvo in drugotožnica. Sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnici menita, da je sodišče nedvomno izkazano veliko nehvaležnost tožene stranke zmotno ocenilo. Sam namen in okoliščine sklenitve pogodbe kažejo na veliko odrekanje darovalca s ciljem, da kljub lastni omejitvi pomaga toženi stranki pri realizaciji njene želje, da odpre lastni frizerski salon. Normalno bi bilo pričakovati, če že ne vsaj hvaležnosti, pa vsaj to, da mu lasten otrok ne bo povzročil škode, kot v danem primeru, in ki pomeni bistveno omejitev tako bivalnih pogojev kot tudi onemogočanje sredstev za preživljanje. Prodaja sporne parcele in posledično postavitev stanovanjskega objekta ne pomeni le izgube vrta darovalca, ampak tudi izgubo svetlobe, sonca, miru... Takšne posledice bi bil darovalec pripravljen trpeti le v primeru, če bi ga omejila tožena stranka. Ta vidik dejanskega stanja je prvostopno sodišče spregledalo, ko je ocenjevalo veliko nehvaležnost tožene stranke. V nadaljevanju pritožbe pritožnici ponavljata, da je vrt pomenil tudi ekonomsko zaslombo darovalca in da je bilo normalno pričakovati, da bo obdarjenec ob takšnem darilu staršem nudil pomoč. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr.št. II Cp 918/95 z dne 21.5.1996 pojasnilo, da je bila darilna pogodba sklenjena in tudi že izpolnjena, kar pomeni da so v skladu s 295. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR obveznosti strank prenehale. Ob tem je bilo tudi poudarjeno, da iz tega razloga uporaba institutov, ki so lastni časovnemu obdobju med sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe, ni več mogoča. Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je zato v tem pritožbenem postopku osredotočen na vprašanja, ki jih izpostavlja tudi sama pritožba. Ta pa se nanašajo na možnost preklica darila zaradi velike nehvaležnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogoji za preklic darila niso izpolnjeni in sprejema razloge, ki to odločitev prepričljivo utemeljujejo. Velika nehvaležnost je namreč pravni standard. Za njegovo vsebinsko opredelitev je sodna praksa izoblikovala merila na podlagi pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika - ODZ. 948 paragraf je določal, da se sme daritev preklicati, če zagreši obdarjenec proti svojemu dobrotniku (darovalcu) veliko nehvaležnost. Pod tem pojmom pa je razumeti takšno poškodbo na telesu, časti, svobodi ali na premoženju, da se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu. Razmeroma ostre pogoje za preklic darila je sodna praksa nato nekoliko omilila, saj Zakon o dedovanju - ZD, katerega merila za razdedinjeje (1. in 2. točka prvega odstavka 42. člena ZD) je mogoče analogno uporabiti za preklic darila, poleg hujših naklepnih kaznivih dejanj, ki jih zoper zapustnika (analogno: darovalca) stori dedič (analogno: obdarjenec), kot razlog za razdedinjenje opredeljuje tudi položaj, ko se dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregreši nad zapustnikom. Ko pa zakon nekako izenačuje kršitev moralnih dolžnosti in storitev kaznivega dejanja zoper darovalca, pri tem pa terja hujše naklepno kaznivo dejanje, je očitno, da mora biti tudi kršitev moralne obveznosti tako hude oblike, da je možna primerjava (primerjaj sodba VS II Ips 520/97). Dejanski stan, ki ga je na podlagi trditvene podlage ugotovilo sodišče prve stopnje, takšnemu abstraktnemu dejanskemu stanu ne ustreza. Takšnega materialnopravnega sklepa tudi pritožba ne uspe omajati. Pritožnika namreč s svojega zornega kota zgolj osvetljujeta dogajanje, ki je pripeljalo do skrhanja odnosov med toženko in njenimi starši. Morebitno razočaranje staršev nad ravnanjem otroka pa še ne ne pomeni, da je to ravnanje mogoče opredeliti kot huje nemoralno ali da je otrok (četudi obdarjenec) celo prekršil katero izmed dolžnosti, ki mu jih nalaga obče sprejeti moralni kodeks. Še toliko manj je mogoče kot moralno zavržen označiti toženkin drugačen pogled na življenje in svet, ki se od splošnega, za naše okolje tradicionalnega nazora razlikuje tudi v religioznem smislu. Dejstvo je, da so se kasneje, že davno po izpolnitvi pogodbe, nameni in pogledi toženke ter njenih staršev razšli. To pa, kot rečeno, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za preklic darila. Tega ne spremeni niti dejstvo, da toženka namerava (ali vsaj je nameravala) izpolnjevati svojo lastninsko pravico v skladu z njeno zakonito vsebino (pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon - 3. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij), čeprav takšno uresničevanje morda ni v skladu z interesi in pričakovanji tožeče stranke. Vsebine pravnega standarda velike nehvaležnosti ni mogoče še nadalje širiti, saj predstavlja že sam preklic darila izjemo od siceršnje težnje pravnega reda po varnosti in trdnosti pravnega prometa in pravnih razmerij. Pritožba je iz zgoraj navedenih razlogov neutemljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).