Jedro

Tožnik je s svojimi ravnanji vnesel dvom v zatrjevano istovetnost. Ukrep omejitve osebne svobode je potreben, kajti če bi tožnik zapustil Azilni dom oziroma Slovenijo, njegove identitete v smislu 4. alinee 23. člena in 1. odstavka 43. člena ZMZ v postopku ne bi bilo mogoče ugotoviti.

Vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva človekovih pravic, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni možno.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... 12. 1986 v kraju Elfasher, Sudan, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 29. 11. 2010 do 13:30 ure do dne 1. 3. 2011 do 13:30 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 25. 11. 2010 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Dne 29. 11. 2010 mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ter zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/2009 - UPB6) lahko izkazal svojo istovetnost. Prosilec je v prošnji navedel, da je imel osebno izkaznico in rojstni list, potnega lista pa ne. Dokumenti so mu zgoreli v hiši. Ministrstvo za notranje zadeve je prosilcu v skladu z 39. členom ZMZ odvzelo prstne odtise in jih dne 26. 11. 2010 poslalo v centralno bazo EURODAC, od koder je pridobilo podatek, da so bili prosilcu dne 10. 10. 2009 odvzeti prstni odtisi v Grčiji, in sicer v mestu Mytilni, kjer je bil obravnavan s strani grških varnostnih organov kot tujec. Pristojni organ v nadaljevanju tudi ugotavlja, da je prosilec namerno prikril dejstvo, da se je nahajal na ozemlju Grčije. Ker prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Glede na dejstvo, da so prosilcu po njegovi izjavi v Sudanu zgoreli dokumenti v hiši, vzbuja dvom, da je prosilec ob podaji prošnje navedel resnične rojstne podatke. Z izrečenim ukrepom pa se tudi zasleduje namen zakonske določbe, ki je preprečiti prosilcu, katerega identiteta ni znana, da se prosto giblje po državi.

Na podlagi posredovanja prstnih odtisov prosilca v bazo EURODAC so bili pridobljeni podatki (razvidni iz listine „EURODAC search result“), da so bili prosilčevi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Grčije. Iz pridobljenih rezultatov tudi izhaja, da se je prosilec v Grčiji nahajal kot tujec (kategorija 2). Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje glede na merila iz Uredbe 343/2003/ES odgovorna Republika Slovenija ali Grčija, v kateri se je prosilec predhodno nahajal, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da se prosilcu prepreči še nadaljnje nelegalno prehajanje mej držav članic Evropske Unije ter nelegalno vstopanje in izstopanje z njenega območja, kar je razvidno iz konkretne spisovne dokumentacije. V tem času pa se bo ugotovilo, katera država je za obravnavo njegove prošnje pristojna in ta bo prosilca tudi obravnavala. Ukrep je nujen za realizacijo njegove predaje v pristojno državo. Razlogi za omejitev gibanja so podani na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ter na podlagi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Kot je očitno iz dokumentacije upravne zadeve in pridobljenih rezultatov o obstoju prosilčevih prstnih odtisov v bazi EURODAC, je prosilec pred vstopom v Slovenijo bil leta 2009 že v Grčiji in s tem na ozemlju EU, zaradi česar pristojni organ utemeljeno dvomi, da bi prosilec ob odsotnosti omejitve gibanja na območje Centra za tujce ostal v Republiki Sloveniji toliko časa, da bi se ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bi se lahko izvedla morebitna predaja prosilca tej državi. Omejitev gibanja na območje Azilnega doma ali na njegov Oddelek za omejitev gibanja se ob podobnih primerih ni izkazala za dovolj učinkovit ukrep, saj je veliko prosilcev pobegnilo.

V tožbi tožnik navaja, da smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopku odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru - ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera - da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Takšno smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, zakaj pristojnemu organu ni predložil osebnega dokumenta. Povedal je, da potnega lista ni imel, rojstni list in osebna izkaznica pa sta zgoreli v hiši. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj tožniku ni verjela, zaradi česar le-ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Trditev tožene stranke, da „glede na dejstvo, da so prosilcu po njegovi izjavi v Sudanu zgoreli osebni dokumenti v hiši vzbuja dvom, da je prosilec ob podaji prošnje navedel resnične podatke,“ pa je nerazumljiva, nelogična in sama s seboj v nasprotju.

Iz 59. člena ZMZ izhaja, da tožena stranka lahko prosilcu za azil omeji gibanje do predaje prosilca pristojni državi, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz navedene določbe. V konkretnem primeru je tožena stranka odločila v nasprotju s pravili odločanja po prostem preudarku. Organ lahko pri prostem preudarku pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako možnih (alternativnih) odločitev tisto, ki jo šteje spričo podanih okoliščin v konkretnem primeru glede na javni interes (korist) za najsmotrnejšo (načelo oportunitete) in primernejšo. Sklicuje se na določilo 2. odstavka 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V primeru omejitve gibanja prosilcem za azil to pomeni, da je ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 59. člena ZMZ šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določnemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Če se odloči, da bo gibanje prosilcu omejil, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljitvi glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Pri tem je seveda najpomembnejši in odločilen tisti namen, ki ga omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti lahko zasleduje glede na ustavno ureditev. Izhodišče prav gotovo predstavlja 15. člen Ustave in ustavno načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Predajo prosilca državi, ki je odgovorna za obravnavanje konkretne prošnje za mednarodno zaščito, je mogoče zagotoviti tudi brez ukrepa odvzema prostosti oziroma z uporabo milejšega ukrepa. Ne glede na vse navedeno pa iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja, da ima tožena stranka namen tožnika predati kakšni drugi državi.

Dejstvo, da je tožena stranka pridobila podatek da so bili tožniku dne 10. 10. 2009 (pred več kot enim letom) odvzeti prstni odtisi v Grčiji, še ne pomeni, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna država Grčija, saj za to ne obstaja nikakršna pravna podlaga. Pa tudi če bi se izkazalo, da je Grčija pristojna za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, vračanje prosilcev za mednarodno zaščito v Grčijo ni možno (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1737/2010-13 z dne 30. 11. 2010 in opr. št. I U 1745/2010-15 z dne 2. 12. 2010). Upoštevati je namreč treba mnenje Komisarja za človekove pravice Sveta Evrope ter mnenje UNHCR in drugih številnih mednarodnih organizacij, da vračanje prosilcev za azil v Grčijo ni sprejemljivo. Številne države EU so že prenehale z vračanjem prosilcev za azil v Grčijo, prav tako je Evropsko sodišče za človekove pravice navedlo, da bo vsaki zahtevi iz katerekoli države članice za uvedbo začasnega ukrepa ustavitve predaje Grčiji po 39. členu Pravil sodišče sistematično ugodeno, dokler ne bo odločilo v primeru MSS proti Grčiji in Belgiji. Zaradi vsega navedenega pogoj za omejitev gibanja po 3. alineji 1. odstavka 59. člena ZMZ ni podan, ker tožnik ne more biti predan Grčiji. Nadalje pravi, da je tožena stranka dolžna upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati milejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen, ki se z omejitvijo zasleduje. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Utemeljitev tožene stranke, da omejitev gibanja na območje Azilnega doma ali na njegov Oddelek za omejitev gibanja ne pride v poštev, ker se v podobnih primerih ni izkazala za dovolj učinkovit ukrep, češ da je veliko prosilcev pobegnilo, je nezakonita in neustavna. Ukrep odvzema prostosti, ki je najhujši možni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, lahko namreč temelji le na jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščinah, ki kažejo, da je ravno pri tožniku izkazana begosumnost, zaradi katerih morebitna predaja pristojni državi ne bo mogoča. V izpodbijani odločbi ti razlogi niso izkazani. Dejstvo, da je bil tožnik v letu 2009 (torej pred več kot enim letom) v Grčiji, pa v ničemer ne kaže, da ob odsotnosti omejitve gibanja na območje Centra za tujce ne bo ostal v Republiki Sloveniji. Tožnik prosi sodišče, da ga upoštevaje njegov status in podatke v spisu, oprosti plačila sodnih taks, saj bi bilo z njihovim plačilom ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Predlaga odpravo odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani akt, ob upoštevanju konkretnih okoliščin izvajanja izpodbijanega ukrepa, ki jih je tožnik opisal na zaslišanju, posega v tožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave oziroma v njegovo pravico do svobode iz 1. odstavka 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, MLP, Uradni list RS, št. 20/08, MP, št. 4/08, 1. odstavek 6. člena Pogodbe o Evropski uniji, UL C 115, 9. 5. 2008 in UL C 290, 30. 11. 2009 (popravki), Uradni list RS št. 15/2010). Sodba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Kadzoev (C-357/09 z dne 30. 11. 2009), ki sicer ne zadeva pridržanje prosilca za azil, ampak pridržanje zavrnjenega (bivšega) prosilca za azil z namenom odstranitve na podlagi Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008), je za obravnavani primer relevantna v tem smislu, da potrjuje, da je treba tudi pridržanje prosilca za azil obravnavati kot „odvzem prostosti posameznika“ (sodba SEU v zadevi Kadzoev, odst. 56) (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 127172010 z dne 20. 9. 2010). Upravno sodišče je že večkrat postavilo, da mora zato imeti tovrsten ukrep v azilnem postopku točno pravno podlago in na točni pravni podlagi tožena stranka potem lahko uporabi diskrecijo, ali bo izdala upravni akt, kot je izpodbijani, ali ne. V eni izmed takšnih sodb (U 2382/2008-17 z dne 19. 11. 2008), ki je relevantna tudi za obravnavani primer, je sodišče navedlo naslednje: /.../ „ZMZ izrecno določa, da potem, ko uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti (1. odstavek 43. člena ZMZ), se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev (2. odstavek 43. člena ZMZ). Iz tega sledi, ob upoštevanju določila 4. odstavka 3. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), da je po ZMZ izrecno in dovolj določno opredeljeno, v smislu standardov, ki jih je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi določila 5(1)(f) člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS št. MP - 7/1994), da prosilec izkazuje oziroma dokazuje svojo istovetnost s „tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, /.../ ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost“ (1. odstavek 75. člena ZTuj-1). Smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopkih odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru - ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera - da mora prosilec izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. To smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je lahko okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je „potrebno“ začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ).

V kasnejši sodbi (I U 1271/2010 z dne 20. 9. 2010) je Upravno sodišče postavilo tudi, da iz Pojasnil Listine izhaja, da so pravice iz 6. člena Listine pravice, ki jih zagotavlja 5. člen MKVČP in imajo v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg. To pomeni, ker SEU še ni razvilo sodne prakse v zvezi z 6. členom Listine v zadevah azila, da so procesni standardi na podlagi sodne prakse ESČP v zvezi z določilom 5(1)(f) člena MKVČP (Saadi proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 1. 2008) še vedno relevantni tudi v okoliščinah veljavnosti Lizbonske pogodbe, čeprav je z vidika prava EU v obravnavani zadevi pravno-formalno relevanten 6. člen Listine. V sodbi I U 1271/2010 je izhajajoč iz sodbe v zadevi U 2382/2008-17 zaradi uveljavitve Lizbonske pogodbe postavilo naslednje: „Za konkretne procesne standarde za varstvo osebne svobode pa se je treba zgledovati po sodni praksi ESČP v primerljivih zadevah zvezi z 5(1)(f) členom MKVČP v povezavi z zakonskimi določili 51. in 59. člena ZMZ ter upoštevati, da mora biti tudi po Listini omejevanje uresničevanja pravice iz 6. člena Listine predpisano z zakonom, omejevanje mora spoštovati bistveno vsebino te pravice in ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (2. odstavek in 5. odstavek 52. člena Listine v zvezi z 1. odstavkom 51. člena ZMZ). Procesni standardi po 19. členu Ustave v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave (načelo sorazmernosti) ter pravilo iz 2. in 5. odstavka 52. člena Listine v zvezi z 6. členom Listine ter procesni standardi na podlagi sodne prakse ESČP v zvezi z določilom 5(1)(f) člena MKVČP (prepoved arbitrarnosti) pa so primerljivi. Procesne standarde po praksi ESČP je Upravno sodišče podalo in obrazložilo že v zadevi U 556/2008 z dne 27. 3. 2008, kar se je zgodilo po tem, ko je Veliki senat ESČP v že omenjeni zadevi Saadi s sodbo z dne 29. 1. 2008 potrdil stališča senata ESČP iz sodbe z dne 11. 7. 2006 v isti zadevi. Ti procesni standardi so naslednji: (prvi kriterij – 67. točka obrazložitve sodbe v zadevi Saadi) ukrep omejitve gibanja mora biti določno opredeljen v zakonu; (drugi kriterij – 74. točka) ukrep mora biti izrečen v „dobri veri“; (tretji kriterij – 74. točka) ukrep mora biti neposredno vezan na namen preprečevanja nezakonitega vstopa osebe v državo, kar pomeni, da se mora izvajati dokler potekajo postopki, ki so potrebni za ugotovitev morebitne dolžnosti zapustiti državo (72. točka); (četrti kriterij – 74. točka) prostor in razmere (pogoji) omejitve gibanja morajo biti primerni, upoštevajoč pri tem, da se ta ukrep ne izvaja nad osebami, ki so storile kaznivo dejanje, ampak nad tujci, ki so dostikrat zaradi življenjskega strahu pobegnili iz izvorne države; (peti kriterij – 74. točka) dolžina časa omejitve gibanja ne sme preseči tistega, kar je razumno potrebno za dosego zakonitega cilja; (šesti kriterij – 84. točka) oseba mora biti takoj poučena v jeziku, ki ga razume, o razlogih za odvzem prostosti (5(2) člen MKVČP, kar glede na omenjeno odločitev ESČP pomeni prej kot v 76 urah). Iz tega sledi, da je z vidika pogojev za omejitev osebne svobode od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali mora prosilec dokazati istovetnost, ali pa je dovolj, da jo izkaže (zatrdi). Z vidika same pravne ureditve po ZMZ in ZTuj-1 namreč ni nobene razlike med „izkazovanjem“ in „dokazovanjem“ istovetnosti: po določilu 1. odstavka 43. člena ZMZ namreč prosilec „izkazuje“ identiteto z „dokazili“ in določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 uporablja pojem „dokazovanje“ istovetnosti, zato je treba tudi pojma „izkazovanje“ in „dokazovanje“ iz določila 5. alinee 73. člena ZTuj-1 jemati kot sinonima.“ Iz vsega tega sledi, da je treba pojmovno zvezo „če je to potrebno“ iz 51. člena ZMZ tudi v tem upravnem sporu razlagati v smislu kriterija ESČP, da mora biti ukrep neposredno povezan z legitimnim namenom (5(1)(f) člen MKVČP), zaradi katerega je ukrep predpisan (upoštevajoč tudi ostale kriterije, ki pa med strankama v tem primeru niso sporni) oziroma mora biti ukrep potreben, tako da dejansko ustreza predpisanemu cilju (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah) in v tem smislu je treba razlagati in uporabiti načelo sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave) in torej ne gre za povsem strogi test presoje nujnosti, kar skuša uveljaviti tožeča stranka v tožbi.

Na tej podlagi sodišče glede prve uporabljene pravne podlage (1. alinea 51. člena ZMZ) v izpodbijanem sklepu ugotavlja naslednje: Tožnik je dne 25. 11. 2010 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kjer pod rubriko 14. ni navedel, da je bival v Grčiji potem, ko je zapustil matično državo, ampak je med take držav uvrstil le Turčijo in Slovenijo. Tudi iz registracijskega lista, ki ga je podpisal tožnik ob prisotnosti tolmača, izhaja, da tožnik po odhodu iz Sudana ni bil v Grčiji. Podatki v spisu pa izkazujejo, da je tožena stranka en dan po vložitvi prošnje za azil prejela podatek iz baze EURODAC, da je bil tožnik kot tujec dne 10. 10. 2009 v Grčiji obravnavan s strani grških varnostnih organov. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu, v zadnjem odstavku na strani 1. sklepa, navedla, da ugotavlja, da je prosilec namerno prikril dejstvo, da se je nahajal na ozemlju Grčije, vendar pa te ugotovitve ni povezala s katero koli pravno podlago za omejitev osebne svobode. Tožnik v tožbi ni oporekal ugotoviti tožene stranke, da je tožnik prikril dejstvo, da je bil v Grčiji, kar pa bi bilo lahko relevantno z vidika ugotavljanja „potrebnosti“ omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Ker je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dejstvo o prikrivanju tožnika glede njegovega bivanja v Grčiji sama ugotovila, le da tega dejstva izrecno ni povezala s pravno podlago iz 1. alinee 51. člena ZMZ, je sodišče ugotovljeno dejstvo preverilo na zaslišanju, dalo možnost tožniku, da vzrok za takšno ravnanje pojasni, in je to dejstvo uporabilo v presoji zakonitosti izpodbijanega akta. Na zaslišanju je tožnik glede tega pojasnil, da je bil pred prihodom v Sloveniji tudi v Grčiji, kjer ni zaprosil za azil. Sprva je sicer tožnik na zaslišanju povedal, da v upravnem postopku ni bil vprašan glede njegovega bivanja v Grčiji, vendar je sodišču na posebno vprašanje in pojasnilo, da je v standardnem formularju vprašanje pod točko 14 o tem, v katerih državah je prosilec bival po tem, ko je zapustil matično državo, pojasnil, da Grčije ni omenil, ker se je bal, da bo vrnjen v domovino. Samo to dejstvo prikrivanja, za katero tožnik ni dal sprejemljivega pojasnila, v povezavi s tem, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere se dokazuje, ali pa bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost v smislu 75. člena ZTuj-1 v zvezi z 1. odstavkom 43. člena ZMZ, po oceni sodišča zadošča standardu ugotavljanja „potrebnosti“ omejitve osebne svobode zaradi ugotavljanja istovetnosti, saj je tožnik moral vedeti, da je šlo v postopku v Grčiji med drugim tudi za ugotavljanje njegove identitete. Ker je tožnik na zaslišanju dajal neprepričljiv vtis, mu je sodišče postavilo tudi dodatno vprašanje, kako se je predstavil varnostnim organom v Grčiji in je odgovoril, da se je predstavil kot B.B. – torej drugače kot trdi v tem postopku. Zato je z obravnavanega vidika oziroma pravne podlage izpodbijani sklep zakonit. Zakonit je zaradi tega, ker je tožnik z navedenimi ravnanji vnesel dvom v zatrjevano istovetnost in ker je ukrep omejitve osebne svobode potreben, kajti če bi tožnik zapustil Azilni dom oziroma Slovenijo, njegove identitete v smislu 4. alinee 23. člena in 1. odstavka 43. člena ZMZ v postopku ne bi bilo mogoče ugotoviti (2. in 4. alinea 88. člena ZMZ). To pomeni, da sodišče ne more upoštevati argumentacije tožene stranke, da se s tem ukrepom „prepreči prosto gibanje po državi“ (3. odstavek na str. 2 izpodbijanega sklepa). Zakonodajalec tega razloga namreč ni predpisal kot podlago za omejitev gibanja, zato je tožena stranka ne more uporabiti. Razlog, da tožena stranka dvomi v istovetnost tožnika, ker naj bi mu dokumenti zgoreli v hiši, pa ni logičen oziroma ni dovolj utemeljen, zato tega razloga sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče pa ne more sprejeti kot zakonito podlago za odvzem osebne svobode določilo 3. alinee 59. člena ZMZ, kajti Upravno sodišče je že v sodnih odločbah v zadevah I U 1591/2010 z dne 8. 11. 2010, ki je postala pravnomočna, in I U 1737/2010-13 z dne 30. 11. 2010 in I U 1745/2010-17 z dne 2. 12. 2010, odločilo, da vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva človekovih pravic, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni možno. To pomeni, da ukrep omejitve osebne svobode ne more biti neposredno vezan na legitimen cilj omogočanja „predaje“ tožnika Grčiji zaradi odločanja o njegovi prošnji za azil, zato se tak ukrep ne more šteti za potreben.

Sodišče tudi ni ugotovilo nezakonitosti v izpodbijanem sklepu glede tega, da bi morala tožena stranka odvzeti svobodo tožniku v Azilnem domu in ne v Centru za tujce. Obrazložitev tožene stranke je sicer glede tega vprašanja dokaj pavšalna, vendar je na drugi strani tudi tožba v tem delu pavšalna, saj ni dovolj konkretno utemeljeno, zakaj naj bi bila omejitev osebne svobode v Centru za tujce v danem primeru pretirana z vidika načela sorazmernosti; tožeča stranka ni zatrjevala, katere so tiste okoliščine odvzema prostosti v Azilnem domu, ki so pomembneje manj restriktivne za tožnika, pa še vedno omogočajo učinkovito izvajanje ukrepa. Sodišče je namreč tožnika zaslišalo glede teh okoliščin odvzema prostosti v Centru za tujce in tožnik se nad nobeno okoliščino ni pritožil: velikost prostora, dnevna svetloba, možnost izhodov na dvorišče in v skupne prostore, možnost opravljanja higiene in ustrezna prehrana.

Ker v predmetni zadevi obstaja pravna podlaga za omejitev osebne svobode v 1. alinei 51. člena ZMZ in ker tožeča stranka ni uspela dovolj argumentirano utemeljiti, da bi bilo izvajanje ukrepa bolj primerno z vidika načela sorazmernosti v Azilnem domu, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZMZ).