Jedro

Dejstvo, da je tožnik ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito prikril, da je bil v letu 2009 kot tujec obravnavan v Grčiji, je sodišče prve stopnje obravnavalo na tožnikovem zaslišanju v prisotnosti njegove pooblaščenke, zato je ugotovljene okoliščine lahko upoštevalo pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa (62. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po predhodnem zaslišanju tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v izreku pod točko 1. zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29. 11. 2010. V izreku pod točko 2. pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 51. člena in prvega odstavka 59. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, odločila, da se tožniku, ki navaja, da prihaja iz Darfurja, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razlogov oziroma najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 29. 11. 2010 od 13.30 ure do dne 1. 3. 2011 do 13.30 ure.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podan razlog za začasno omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj je tožnik pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 11. 2010 prikril, da je bil v letu 2009 v Grčiji obravnavan s strani grških varnostnih organov. Tožena stranka, ki je sicer to dejstvo ugotovila, njegovega pomena ni povezala s pravno podlago iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, zato je to po opravljeni glavni obravnavi ob presoji zakonitosti izpodbijanega akta storilo sodišče. Izpodbijani sklep je zakonit zaradi tega, ker je tožnik s tem, ko ni predložil nobenega ustreznega osebnega dokumenta in tudi s tem, da se je v Grčiji predstavil kot A. A., vnesel dvom v zatrjevano istovetnost, te pa v smislu četrte alineje 23. člena in prvega odstavka 43. člena ZMZ v postopku ne bi bilo mogoče ugotoviti (druga in četrta alineja 88. člena ZMZ) brez omejitve gibanja. Ni pa po presoji sodišča prve stopnje mogoče sprejeti kot zakonito podlago za omejitev gibanja tudi določila tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, kajti zaradi varstva človekovih pravic (upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU) vračanje prosilcev v Grčijo do nadaljnjega ni možno, to pa pomeni, da se ukrep omejitve gibanja zaradi omogočanja „predaje“ tožnika Grčiji ne more šteti za potreben.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da mu je treba omejiti gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ zato, ker je prikril, da je bil v letu 2009 obravnavan v Grčiji, saj je to dejstvo prikril zato, ker se je bal, da bo vrnjen v domovino. Napačen je torej zaključek sodišča, da je zaradi navedenega dejstva že podan dvom v resničnost tožnikove zatrjevane identitete. Le-to je mogoče ugotoviti ali preveriti tudi brez odvzema prostosti. To pa pomeni, da bi organ, ki o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, moral upoštevati, da je ugotavljanje identitete prosilca šele prvi pogoj, z njim pa še ni izražen namen, zaradi katerega je toženi stranki dan prosti preudarek. Tožnik meni, da je tega treba iskati v 15. členu Ustave RS in v ustavnem načelu sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih oseb. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izkazan, zato je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Ne strinja se niti s stališčem sodišča prve stopnje, da načelo sorazmernosti glede izbire ukrepa ni bilo nepravilno uporabljeno. Meni, da je treba vedno uporabiti najmilejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči zasledovani cilj, in to bi bila v njegovem primeru samo omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Tožnik zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (prav: spremeni) in izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o omejitvi tožnikovega gibanja iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svoje stališče, da je v obravnavanem primeru tožniku treba omejiti gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Dejstvo, da je tožnik ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito prikril, da je bil v letu 2009 kot tujec obravnavan v Grčiji, je sodišče prve stopnje obravnavalo na tožnikovem zaslišanju v prisotnosti njegove pooblaščenke, zato je ugotovljene okoliščine lahko upoštevalo pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa (62. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je izpodbijani del sklepa nezakonit oziroma protiustaven.

8. Ker Vrhovno sodišče presoja zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe le v delu, ki se s pritožbo izpodbija, zato se do stališča sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pogoja za omejitev gibanja zaradi predaje tožnika Grčiji, v tej sodbi ne opredeljuje, ker to stališče s pritožbo ni napadeno.

9. Glede na zaključke iz 7. točke te sodbe po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo prostega preudarka pri odločanju o omejitvi gibanja in pri izbiri institucije, v kateri se ukrep omejitve izvaja.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

11. Ker je tožnika oprostilo plačila sodnih taks že sodišče prve stopnje in oprostitev velja za ves sodni postopek, Vrhovno sodišče o pritožbenem predlogu za oprostitev sodnih taks ni odločalo.