Jedro

8.Pritožba nadalje zmotno navaja, da je toženka v sodnem sporu nedopustno navajala drug dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v odpovedi ni navedla, da je proizvodnja razdeljena na avtomobilski in industrijski del in program, ter na različne delovne operacije in delitve delavcev na delovnem mestu sestavljalec. S tem je namreč le bolj podrobno pojasnila oziroma obrazložila tiste dejanske razloge, ki jih je navedla v odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da tožnik za industrijsko proizvodnjo sploh ni bil usposobljen, razlogovalo, da ga toženka utemeljeno ni razporedila v industrijski del proizvodnje, saj je šlo za dalj časa trajajoč postopek usposabljanja. S tem ni preseglo okvira, kot ga je toženka opredelila v sami odpovedi, in toženkine trditvene podlage, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

19.Pritožba neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka tako kot ostalim zaposlenim namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev skrajšanega delovnega časa ali začasnega čakanja na delo. Sodišče (razen izjemoma) ne presoja in ocenjuje poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Toženka je dokazala, da kljub ukrepom (skrajševanju delovnega časa, čakanju na delo, upokojevanju starejših delavcev, nepodaljševanju pogodb o zaposlitvi za določen čas) ni mogla zagotoviti dela za vse zaposlene. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na čakanju na delo zaradi epidemije Covid-19 in upada naročil od 7. 4. 2020 do 30. 5. 2020, nato pa je bil upravičeno zadržan z dela 4. 6. 2020, od 8. 6. do 31. 7. 2020 in od 16. 9. 2020 do 20. 10. 2020, da pa je bila odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta konec meseca maja in ne v juniju, kot zmotno navaja pritožba, zato tožnik s 1. 6. 2020 tudi ni bil vključen v ukrepa odreditve skrajšanega delovnega časa in čakanja na delo.

Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.

9.Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. Iz dokazne ocene v točkah 25 do 28 obrazložitve je razvidno, katera dejstva v zvezi z zaposlitvijo A. A., B. B., C. C. in D. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna; ta so oprta v izvedenih dokazih, na podlagi izvedenih dokazov, so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. O odločilnih dejstvih ni nasprotij, dokazi niso upoštevani selektivno, kot izpostavlja pritožba, nobenih dokazov (npr. izpoved E. E.) o odločilnih dejstvih sodišče ni zanemarilo. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo upoštevalo izpoved navedene priče, kar ne drži. Iz izpovedi priče, da tožnik ni bil usposobljen za organizatorja dela niti logista, in da so imele delavke le začasno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo sestavljalca, izpeljan pritožbeni zaključek, da je bil tožnik usposobljen za vsa ostala dela in opravila, ki so jih opravljale navedene delavke, in da ni dejansko prenehala potreba po delu tožnika, ne pomeni spregleda izpovedi, ampak neutemeljen zaključek pritožbe.

20.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da tožnik ni bil diskriminiran glede na starost niti ne glede uporabe interventne zakonodaje, saj so bili med presežnimi delavci tako mlajši kot starejši, ter je pri toženki zelo visoka povprečna starost delavcev. Razen povsem splošnih očitkov pritožba ne konkretizira, v čem naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v tem delu nepravilni.

Izrek

10.Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da sklenitev zgolj formalnih pogodb za določen čas za delovno mesto sestavljalec namesto pogodbe za nedoločen čas za delovno mesto organizator (v režiji in za logista), ne more potrditi tožnikovih navedb o tem, da zaradi njihovega dela tudi na delovnem mestu sestavljalca ni prenehala potreba po njegovem delu oz. so namesto njega zaposlili eno od teh štirih delavk (A. A., B. B., C. C. in D. D.). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so imele navedene delavke pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za organizatorke dela, nato pa so podpisale še pogodbe za določen čas za sestavljalce, zato da so lahko opravljale tudi neposredno delo, ki so ga sicer opravljali sestavljalci. Pogodbe so dobile tudi zaradi zdravniškega pregleda, varstva pri delu in drugih posebnosti, ki so potrebne pri neposrednem delu sestavljalca. Dejstvo, da so navedene delavke opravile zdravniški pregled, izhaja iz izpovedi E. E., zato toženka navedenega dejstva ni bila dolžna dokazovati še z drugimi dokazi, kot se zavzema pritožba.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

21.Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni zaključek, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženi dejanski razlog za odpoved ni podan in da je odpoved posledično nezakonita. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, čemur je toženka zadostila.

11.Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo v režiji ni v celoti prenehalo, ampak se je obseg tega dela zmanjšal tako, da so navedene delavke v letu 2020 poleg svojega siceršnjega dela organizatorke opravljale tudi delo sestavljalca, ker so bile za razliko od tožnika usposobljene za več operacij oziroma različnih delovnih nalog. Ta dokazni zaključek sodišča prve stopnje pritožba potvarja z navedbo, da je očitno (začasno od 1. 6. 2020 d0 31. 12. 2020) prenehala potreba po delu organizatork. Ker so pomembne le okoliščine v obdobju, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, toženka ni bila dolžna dokazovati, da so se navedene delavke po izteku veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas (31. 12. 2020) ponovno vrnile na svoja (prejšnja) delovna mesta, katerih dela pa so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tudi sicer ves čas opravljale.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

22.Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12.Drži pritožbena navedba, da je tožnik v času zaposlitve pri toženki opravljal delo na različnih delovnih operacijah (npr. ...), vendar je treba upoštevati, da je paleta možnih del na delovnem mestu sestavljalca zelo široka. Zato je poleg v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je delavka A. A. opravljala tudi delo na proizvodni liniji ..., ki ga je nazadnje opravljal tožnik, pomembna tudi vsebina ostalih del sestavljalcev in temu primerno zahtevana usposobljenost ter časovni obseg tega dela. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bile navedene štiri delavke "skakači", saj so delale tako kot organizatorke kot sestavljalke oz. po potrebi še druga dela. Lahko so si same nastavile program, stroj, zamenjale elektrode in izdelale kose, nato pa opravile še drugo zahtevano delo, delavec kot tožnik, pa bi moral čakati na druge, da mu vse to pripravijo, da bi lahko nato izdelal nekaj kosov. Delo organizatorja je zajemalo jutranje razporejanje dela, zaključevanje delovnih nalogov, spremljanje porabe materialov, uvajanje novih delavcev. Navedene štiri delavke so imele znanje za 10 do 12 tem, medtem ko je bila ta številka pri tožniku zgolj 2 ali 3. Zato tožnik nikakor ni mogel in znal opravljati toliko različnih nalog. Te bolj usposobljene delavke so zato delo lahko opravile hitreje in z vidika toženke bolj smotrno in ekonomsko upravičeno. V opisanih okoliščinah je toženka lahko racionalizirala svoje poslovanje oziroma reorganizirala delo tako, da je potrebe na delovnem mestu sestavljalca pokrila z zaposlitvijo delavk iz režije, ki so bile večopravilne in bolj usposobljene, in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker mu ni mogla (več) zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom 40 ur na teden, kar je skladno z delodajalčevo svobodo odločanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti (v tem je bistvo ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS).

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2020 ter zahtevke, da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja, za reintegracijo, plačilo reparacije in prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

23.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

13.Ker se v tem sporu presoja zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko, niso odločilne pritožbene navedbe glede zakonitosti razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas med toženko in navedenimi štirimi delavkami (čas zmanjšanja obsega dela v službi proizvodnje zaradi organizacijsko poslovnega razloga) in objave prostih delovnih mest sestavljalcev v hčerinski družbi P. za določen čas v septembru 2020. Do te okoliščine se je sodišče prve stopnje tudi sicer opredelilo v točki 19 obrazložitve, ko je štelo, da objava delovnih mest za določen čas pri drugem delodajalcu glede na to, da je imel tožnik zaposlitev za nedoločen čas, ni pomembna. Zato drugačne pritožbene navedbe ne držijo.

2.Zoper sodbo tožnik vlaga obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s stališči in napotki pritožbenega sodišča. Uveljavlja bistveno kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 362. členom ZPP. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pritožbeno sodišče naložilo, da je treba v zvezi z zaposlitvami delavk A. A., B. B., C. C. in D. D. dodatno preveriti dejansko stanje o določenih okoliščinah in opraviti dodatna zaslišanja prič in zakonitega zastopnika toženke, zaradi česar je dopustilo nove vloge strank. Toženka v prvem sojenju ni podala drugih pravočasnih navedb in dokazov o zaposlitvah navedenih delavk, zato tega ne more sanirati v ponovljenem sojenju, sodišče prve stopnje pa ne bi smelo dopustiti širitve in spreminjanja trditvene podlage z 9. in 10. pripravljalno vlogo toženke, temveč bi moralo odločati v okviru v prvem postopku podane trditvene podlage in dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je vprašanje nekrivde rešilo v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi VIII Ips 201/2016. Zmotno je zaključilo, da gre za konkretizacijo navedb. Ni res, da je šlo zgolj za pojasnjevanje že zatrjevanih dejstev, saj so navedbe drugačne od navedb v prvem sojenju (v 6. pripravljalni vlogi toženke). Poudarja, da toženka v prvem sojenju ni podala navedb, da so bile te delavke večopravilne. Svojo odločitev glede zaposlitve navedenih delavk je namreč utemeljilo izključno na novih navedbah in novih dokazih (dodatno zaslišanje E. E., F. F. in G. G.). Postopek se je zaradi tega nedvomno podaljšal, sicer pa se sodišče prve stopnje glede bistvenega podaljšanja lahko opredeljuje samo v prvem postopku v okviru 286. člena ZPP, ne pa tudi v ponovljenem postopku, ko mora uporabiti in upoštevati določbo 362. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Ker sodišče prve stopnje v prvem postopku kot prepozne ni upoštevalo 5. pripravljalne vloge tožnika, v ponovljenem sojenju pa je dopustilo nove vloge toženke, čeprav so bile podvržene prekluziji, ni enakopravno obravnavalo tožnika. V nasprotju z določbami ZDR-1 glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je sodišče prve stopnje zaključilo, da zgolj formalne pogodbe za določen čas za delovno mesto sestavljalec namesto pogodbe za nedoločen čas za delovno mesto organizator, ki so jih s toženko sklenile navedene štiri delavke, ne morejo potrditi tožnikovih navedb o tem, da zaradi njihovega dela ni prenehala potreba po njegovem delu na delovnem mestu sestavljalec in da so namesto njega zaposlili eno od navedenih štirih delavk. Začasno zmanjšan obseg dela v proizvodnji ni zakonit razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi dejanskega dela navedenih štirih delavk na delovnem mestu tožnika ni podan utemeljen poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso (VIII Ips 100/2017, VIII Ips 347/2006, VIII Ips 99/2011 in VIII Ips 194/2017), da delodajalec delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen ali nedoločen čas, saj s takšnim ravnanjem delodajalec ne izkazuje potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih. To predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz zgoraj navedenih členov Ustave RS. Navedene štiri delavke (zlasti A. A.) so opravljale tudi delo tožnika na liniji ..., pri čemer je tožnik pred tem opravljal tudi dela na drugih operacijah (npr. ...). Četudi bi bile te delavke bolj usposobljene kot tožnik, ga ne morejo nadomestiti tako, da se jih premesti iz njihovega delovnega mesta v režiji, ki je bilo očitno nepotrebno za določen čas, na njegovo delovno mesto. Potreba po delu organizatorja, ki so ga opravljale delavke, je prenehala. Iz izpovedi E. E., da se je pričakovalo, da se bodo v šestih mesecih zadeve umirile in da bodo šli lahko na stare tire, izhaja, da ni trajno prenehala potreba po tožnikovem delu. Toženka ni z ničimer dokazala, da naj bi delavke opravile zdravniški pregled za delo sestavljalk. Če so torej delavke kot organizatorke dela lahko samostojno delale na stroju in občasno opravljale kakšno delovno operacijo sestavljalke, kot izhaja iz izpovedi E. E., ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu sestavljalec, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas nima nobene zveze z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Že zaradi zaposlitev navedenih delavk na delovnem mestu tožnika bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je izpodbijana odpoved nezakonita in da gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Razlogi v odpovedi so pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v sodnem postopku pa dejanskega razloga ne more širiti, saj sodišče presoja zakonitost odpovedi glede na razlog, iz katerega je izhajal in ga obrazložil delodajalec. Sodišče prve stopnje ni presojalo odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi, temveč je ugotavljalo nov odpovedni razlog ter s tem preseglo okvir odpovedi, ko je ugotavljalo delitev proizvodnje pri toženki na avtomobilski in industrijski del in na različne delovne operacije na delovnem mestu sestavljalec. Odpovedni razlog je navidezen, dejanski razlog pa je v tožnikovih osebnih okoliščinah, kar je neutemeljen odpovedni razlog po 90. členu ZDR-1. Tožnik je namreč kmalu po 1. 6. 2020 šel v bolniški stalež, uveljavljal pa je tudi diskriminacijo zaradi starosti. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pri štirih delavkah (H. H., I. I., J. J. in K. K.) ne gre za zaposlovanje novih delavcev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki skladno z dogovorom. Institut mirovanja pogodbe o zaposlitvi iz 49. člena ZDR-1 v konkretnem primeru ni uporabljiv. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila za nedoločen čas tudi štiri druge delavke (L. L., M. M., N. N. in O. O.), vendar je zmotno ugotovilo, da zaradi tega izpodbijana odpoved ni nezakonita. Ni pravilna niti ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da za opravila, ki so jih opravljale te štiri delavke, tožnik ni bil usposobljen, in da so se delavke usposabljale in izobraževale oziroma uvajale v delo več kot eno leto. Delavke imajo v opisu nalog pogodbe o zaposlitvi povsem enake naloge in opravila kot tožnik, njihova zaposlitev pa dokazuje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je septembra 2020 obstajala potreba po delu sestavljalcev v hčerinskem podjetju P., kamor bi morala toženka razporediti tožnika, ne pa, da mu je podala odpoved. Priglaša stroške pritožbe.

14.Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pri zaposlitvi delavk H. H., I. I., J. J. in K. K. ne gre za zaposlovanje novih delavcev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki skladno z dogovorom. Navedene delavke so imele po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje s toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa so v skladu z dogovorom s toženko in družbo P., d. o. o. sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas z družbo P., d. o. o. in po poteku povečanega obsega dela pri družbi P., d. o. o., (ponovno) sklenile pogodbo za nedoločen čas s toženko. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni šlo za novo zaposlitev, ampak za vrnitev delavk nazaj k toženki v skladu z dogovorom, ne vpliva pritožbena navedba, da toženka ni bila podpisnik pogodb z družbo P., d. o. o. Zadostuje, da je toženka dokazala obstoj dogovora, da se delavke vrnejo k njej. Zato tudi ni odločilno stališče pritožbe, da ne gre za primer mirovanja pravic iz 49. člena ZDR-1, ker toženka ni bila podpisnik pogodbe z družbo P., d. o. o.

Zveza:

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

15.Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da odpovedni razlog ni podan, ker je toženka v obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila za nedoločen čas delavke L. L., M. M., N. N. in O. O., ki so bile po navedbah toženke prej pri toženki zaposlene za določen čas. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so navedene štiri delavke delale na programu, ki je bil leta 2018 in 2019 preseljen v proizvodnjo toženke iz Nemčije in Češke in da so vse štiri usposobljene za to delo, ter so na tem programu delale od samega začetka. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za njihovo zaposlitev za nedoločen čas ni bil povečan obseg dela, pač pa delovne izkušnje na specifičnih operacijah, ki jih tožnik nima. Zato njihova zaposlitev za nedoločen čas ni vplivala na obstoj odpovednega razloga, zaradi katerega je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 49, 87, 87/2, 90 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23, 25, 74

4.Pritožba ni utemeljena.

16.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je toženka zaposlovala nove delavce v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upoštevalo drugačne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah (npr. VlII Ips 100/2017, VIII Ips 347/2006, VIII Ips 99/2011, VIII Ips 194/2017, VIII Ips 124/2012), ter da je s tem kršilo tožnikove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, saj v navedenih zadevah ni šlo za enako dejansko situacijo kot v tem sporu.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pridruženi dokumenti:*

17.Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da delo delavcev na posameznih proizvodnih linijah ni enako, da gre v okviru delovnega mesta sestavljalec za različna dela, delovne operacije in specifiko po posameznih proizvodnih linijah, zaradi česar se mora delavec za posamezno operacijo usposobiti, ter da zato premeščanje sestavljalcev med posameznimi programi brez usposabljanja in pomoči preddelavca, ni mogoče, ni odločilno sklicevanje pritožbe na to, da gre za eno samo delovno mesto sestavljalec z enakim opisom del in nalog tako pri tožniku kot ostalih delavcih ter da v nobenem aktu toženke za to delovno mesto ni določeno kakršnokoli usposabljanje. Odločilno je dejansko izvajanje nalog sestavljalca v delovnem procesu, zato ni relevantna izpoved G. G., da bi pravnoformalno sestavljalci lahko prešli tudi med avtomobilskim in industrijskim delom proizvodne linije. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi M. M., N. N., L. L., S. S., O. O. in T. T. ugotovilo, da usposabljanje za delo v industrijskem delu proizvodnje traja dalj časa, pritožba tudi neutemeljeno povsem pavšalno navaja, da ta ugotovitev ni pravilna.

6.Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 92/2023 navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavk (A. A., B. B., C. C. in D. D.) preveriti, ali bi lahko njihove delovne operacije opravljal tožnik, glede na to, da je ugotovilo, da je toženka delavce premeščala na različne oddelke znotraj iste proizvodnje. Sodišče prve stopnje je v okviru procesnega vodstva na prvi narok nove glavne obravnave vabilo zakonitega zastopnika toženke F. F. ter priči E. E. in G. G. na dodatno zaslišanje. Pravilno je štelo, da ne gre za nove dokaze in zato dopolnitev dokaznega postopka z dodatnim zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke in prič ni vezano na določila o prekluziji. Zaradi razjasnitve spornega dejanskega stanja je dopustilo trditev v 9. pripravljalni vlogi, ki jo je toženka vložila pred prvim narokom nove glavne obravnave, in sicer da gre za večopravilne delavke, ki znajo torej delati na lažjih operacijah oz. t. i. temah kot na najtežjih, ob tem pa znajo poučevati tudi druge. V opisanih okoliščinah primera uveljavljena kršitev določb o prekluziji ni podana (prim. VSRS II Ips 17/2021). Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopustilo nove pripravljalne vloge obeh strank in jima dalo možnost, da se opredelita do vlog in dokazov nasprotne stranke, ni neenako obravnavalo tožnika. Z izpodbijano sodbo niso bile kršene ustavne (14., 22., 23. in 25. člen URS) pravice, ki se vsebinsko prekrivajo z uveljavljenimi procesnimi ugovori, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

18.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je odpovedni razlog navidezen, ker naj bi toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz neutemeljenih razlogov v smislu določbe 90. člena ZDR-1 (bolniška odsotnost in starost). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi G. G., vodje splošne službe pri toženki, in E. E., takratne vodje službe proizvodnje pri toženki, pravilno zaključilo, da odpoved ni posledica bolniškega staleža tožnika. Ugotovilo je sicer, da je bil tožnik veliko v bolniškem staležu, kar pa ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da so mu zaradi tega šli naproti in ga večkrat preselili na različna dela oziroma lažje operacije. Poleg tega gre za "ženski" kolektiv in imajo 10 % bolniških staležev.

7.Pritožba neutemeljeno navaja, da so razlogi v odpovedi pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino odpovedi, in sicer, da je toženka v njej obrazložila, da se je zaradi pandemije Covid-19 in posledično spremenjenih ekonomskih razmer na trgih avtomobilske industrije kot tudi ostalih trgih, kjer je toženka prisotna s svojimi izdelki, poslovanje bistveno poslabšalo, kar se odraža predvsem na zmanjšanju prometa, upadu naročil in posledično na zmanjšanemu obsegu dela, in da se je nastalim razmeram prisiljena prilagajati z racionalizacijo organizacije in z zmanjšanjem števila zaposlenih ter da je delovno mesto sestavljalec eno tistih delovnih mest, kjer se je obseg dela najbolj zmanjšal. V odpovedi je ugotovila, da tožniku tudi v prihodnje ne bo mogla zagotoviti dela pod pogoji in v obsegu iz pogodbe o zaposlitvi, zato je trajno prenehala potreba po delu delavca na delovnem mestu sestavljalec, ter da je pred odločitvijo preverila možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji, in sicer na drugih delih znotraj dejavnosti delodajalca, vendar tožnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto niti ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Odpoved je po stališču pritožbenega sodišča skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je tožniku jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, zato je izpolnjena zakonska zahteva po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga. Odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.