Jedro

Dediščinska tožba je možna le med osebami dediči istega zapustnika, med katerimi je/teče spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo dedno enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico. Ker so toženke po odločitvi Vrhovnega sodišča izgubile svoj dednopravni naslov (njihov zahtevek, da preklic oporoke, ki je predstavljal njihov temelj za dedovanje, nima učinka, je bil zavrnjen) in je bilo tako stanje že ob vložitvi tožbe, je tožba, obravnavani zadevi lastninskopravna, tak zahtevek pa ne zastara.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v V., VI. in VII. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po pokojni L. F. dedujejo tožniki (I. točka izreka), ki so iz naslova dedovanja solastniki nepremičnin pokojne, in sicer: parc. št. 1518, 1600/5, 1601/56, vse k. o. X, in parc. št. 165/1, 165/2, 165/3, 165/4, vse k. o. X, v deležih, kot izhaja iz izreka sodbe, kar so toženke dolžne tožnikom prepustiti v neposredno posest (II. in IV. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da so tožniki po pokojni L. F. iz naslova dedovanja imetniki vrednostnih papirjev pri KDD – 45 delnic z oznako K. (III. točka izreka). V V. točki izreka je toženkam naložilo plačilo 269.431,08 EUR (vrednost podedovanih nepremičnin, ki so jih toženke med pravdo prodale) ter ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženk ne obstoji (VI. točka izreka). Odločilo je tudi, da so toženke dolžne tožnikom povrniti 13.581,60 EUR pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2. Toženke v pravočasni pritožbi vztrajajo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi ugovora zastaranja, saj so tožniki vložili dediščinsko tožbo po poteku 10-letnega roka od smrti zapustnice L. F. (141. člen ZD). Toženke so bile za oporočne dedinje razglašene s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 267/2000 z dne 14. 10. 2009, sodba VS RS II Ips 336/2009, na katero se sklicujejo tožniki, pa vanj ne more posegati. Glede dogovora o skupni gradnji, na katerega so se sklicevale, so tožniki spregledali dejstvo, da je šlo za sorodnike, ki so živeli v istem gospodinjstvu ter da sta pokojna M. F. in L. F. vseskozi zatrjevala, da bo vse od toženk, zaradi česar je L. F. tudi napravila oporoko. Ob takšnih obljubah bi bilo nesmiselno, da bi toženke vztrajale pri tem, da se zadeve formalno-pravno uredijo ter da se izvede tudi zemljiškoknjižni prenos že priznane lastninske pravice. Če med L. F. ter toženkami ne bi obstajala trajnejša življenjska skupnost in če med njimi ne bi bilo medsebojnega zaupanja in čustvene navezanosti, toženke v stanovanjsko hišo L. F. ne bi vlagale znatnih denarnih sredstev. Zgolj dejstvo, da v sporazumu o delitvi skupnega premoženja z dne 20. 6. 1988 med L. in M. F. ta pravica toženkam ni bila priznana, še ne pomeni, da ni obstajala. Pokojna sta toženkam priznavala lastninsko pravico na parc. št. 863/4, k. o. X, in parc. št. 863/8, k. o. X, do ½. Toženke so v spis vložile tudi cenitveno poročilo M. M., iz katerega izhaja, da so izvedle investicijska vlaganja in izgradile prizidek, katerega vrednost znaša 31 % celotne vrednosti nepremičnine. Dokazni zaključek, da dogovor o skupni gradnji med toženkami in F. ni obstajal, ni utemeljen. Poleg tega je z izgradnjo prizidka nastala nova stvar, ker se je kvadratura stavbe povečala. Ker je dogovor o skupni gradnji obstajal, sta prva in druga toženka kot dobroverni posestnici nepremičnini tudi priposestvovali. Izpodbijajo tudi zavrnitev pobotnega ugovora. V pritožbi ponavlja obsežno trditveno podlago v zvezi s slabim zdravstvenim stanjem pokojne L. F., ki sta ji pomoč nudili prva in druga toženka. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju pokojne sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženk o obsegu pomoči in skrbi za pokojno. Zakaj je tako zaključilo, ni pojasnilo niti ni navedlo razlogov. Poleg tega je sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče zapisalo, da storitev toženk ni mogoče v celoti šteti za neodplačne, dokazni postopek pa ni pokazal, da bi bile storitve odplačne. Torej so storitve obstajale. Sodišče prve stopnje je glede pobotnega ugovora zavzelo zmotno materialno stališče, kot tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino pobotnega ugovora, ker ni izvedlo dokazov toženk s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, finančne stroke ter gradbene stroke. Predlagajo spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugovora zastaranja

5. Dediščinska tožba je v načelu možna le med osebami dediči istega zapustnika, med katerimi je/teče spor (1) o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo dedno enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico (2). Ugovor zastaranja pravice zahtevati zapuščino kot dedič se tako lahko uveljavlja le v sporu med dediči istega zapustnika (3).

6. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 11. 11. 2010, opr. št. II Ips 336/2009, razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 4. 2008, opr. št. I P 2612/2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 1. 2009, opr. št. I Cp 4599/2008, s katero je bilo odločeno, da preklic oporoke s strani zapustnice ni bil veljaven, kar predstavlja razlog za obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodba II Ips 336/2009 v sklep o dedovanju z dne 14. 10. 2009, opr. št. I D 267/2000, s katerim so bile toženke razglašene za oporočne dedinje po zapustnici, ne more posegati. Z učinkom preklica oporoke, kot izhaja iz sodbe II Ips 336/2009, je namreč dedni naslov toženk (oporoka) odpadel in je po pokojni L. F. nastopilo zakonito dedovanje. Povedano drugače: v trenutku, ko so tožniki vložili predmetno tožbo, toženke niso (zaradi učinkovanja preklica oporoke) imele nobenega dednopravnega naslova več, na podlagi katerega bi si lahko lastile zapuščino, zato tožba, ki se obravnava v tej pravdi, ne more biti hereditatis petitio. Tožba tožnikov, ki zahtevajo izročitev stvari, je torej lastninskopravna tožba, ki pa ne zastara, kar je dosledno stališče sodne prakse in ga potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 640/2008, na katero se pritožnice zmotno sklicujejo. Iz te odločbe izhaja, da za zastaranje pravice zahtevati posamezno stvar iz zapuščine od nekoga, ki ima stvar v posesti na podlagi kakšnega drugega naslova (toženke zaradi učinkovanja preklica oporoke sploh nimajo več dednega naslova) veljajo splošna pravila civilnega prava. Sodišče prve stopnje je tako ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

Glede pridobitve lastninske pravice s strani toženk na parc. št. 863/4 in parc. št. 863/8, obe k. o. X

7. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo navedbam toženk o pridobitvi solastninske pravice na nepremičninah na podlagi dogovora o skupni gradnji, so prepričljivi in logični in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi skupne gradnje ne zadošča zgolj obstoj vlaganj v tujo nepremičnino, temveč mora med strankami obstajati dogovor o skupni gradnji in dogovor o prenosu lastninske pravice, česar toženke niso uspele izkazati (7. in 212. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje njihov ugovor glede solastništva nepremičnin utemeljeno zavrnilo.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ugovor toženk, da je z izgradnjo prizidka 1982 leta nastala nova stvar, saj prizidek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokončan, poleg tega pa se namembnost in identiteta nepremičnin z izgradnjo prizidka nista spremenili.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta toženki navedeni nepremičnini priposestvovali, saj pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, na katerega sta se sklicevali (dogovor o priznanju lastninske pravice), nista izkazali.

Glede pobotnega ugovora

10. Toženke so v postopku postavile pobotni ugovor iz naslova pomoči in skrbi za pokojno L. F. v znesku 173.750,00 EUR ter v znesku 100.000,00 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnini parc. št. 863/4 in parc. št. 863/8, obe k. o. X, na podlagi dogovora o skupni gradnji, skupaj terjatev v višini 273.750,00 EUR. Toženke so trdile, da sta prva in druga toženka pokojni nudili pomoč, ker jima je pokojna obljubila, da bosta po njej dedovali zapuščino, kar pa se je zaradi preklica ni uresničilo/se je izjalovilo (190. člen OZ) (4). Zatrjevale so, da je pokojna L. F. zaradi slabega zdravstvenega stanja (demence) potrebovala pomoč in oskrbo, ki sta ji jo od leta 1985 dalje nudili prva in druga toženka, ki sta pokojni pospravljali hišo, likali, prali, kuhali, skrbeli za osebno higieno, delali na vrtu in pokojno vozili k zdravniku. Trdile so, da sta v letih od 1985 do 1990 za pokojno porabili 2 uri za pomoč dnevno, v obdobju od leta 1. 1. 1985 do 1. 1. 1990 za vsako leto 730 ur (skupaj 3650 ur), za obdobje od 1. 1. 1990 do 1. 1. 1998 v osmih letih 5840 ur, za obdobje od 2. 1. 1998 do 8. 1. 2000 2190 ur za eno leto, v tem obdobju je število porabljenih ur poraslo na 6 ur dnevno, ker je bila pokojna nepokretna. Zaradi dokazovanja svojih trditev o zdravstvenem stanju pokojne so predlagale tudi izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke.

11. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo, ker je štelo, da druga toženka ni uspela dokazati, da je za pokojno skrbela 8 ur dnevno, pri čemer pa je spregledalo, da so bile trditve toženk širše, saj so trdile (ravno zato je pritožbeno sodišče zgoraj kratko povzelo njihovo trditveno podlago), da sta prva in druga toženka pokojni v različnih obdobjih nudila različno število ur pomoči. Glede teh trditev sodba sodišča prve stopnje, kot pravilno opozarjajo pritožnice, nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar preizkus sodbe v tem delu ni mogoč. Navedeno je terjalo ugoditev pritožbi v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor, in sicer v V. in VI. točki izreka ter posledično v stroškovnem delu v VII. točki izreka sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v tem delu zadevo vrača prvostopenjskemu v novo sojenje.

12. V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje posveti pozornost tudi izpovedbi priče S. B. (in se do njen ustrezno), saj je ta izpovedala, da sta prva in druga toženka zagotovo zadnjih šest let skrbeli za pokojno (list. št. 263), ustrezno pa naj se opredeli tudi do izpovedbe druge tožnice T. C. (list. št. 226), ki je izpovedala, da sta toženki pokojni šest let pred smrtjo kuhale kosilo. Sodišče prve stopnje naj tako ponovno odloči o pobotnem ugovoru in pri odločitvi o (ne)utemeljenosti ugovora v celoti izčrpa podano trditveno podlago toženk ter po potrebi izvede tudi druge predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da, četudi bi se izkazalo, da toženki za pokojni nista skrbeli 8 ur dnevno, to ne pomeni, da zanjo nista skrbeli v manjšem obsegu/v manjšem številu ur dnevno, kar bi terjalo vsaj delno ugoditev pobotnemu ugovoru.

13. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.

(1) Glej tudi Crnić, J., Zakon o nasleđivanju, Organizator, Zagreb, 1998, str. 253 – št. 10. (2) Pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 1991. (3) Vrhovno sodišče, Rev 1174/80 z dne 30. 9. 1980. (4) Glej pravno mnenje z dne 27. 6. 1989, občna seja Vrhovnega sodišča 17. 6. 1989, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 10. 1994, opr. št. II Ips 613/1993 z dne, ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2013, opr. št. I Cp 2857/2012.