Jedro

Ne tožniki ne toženke niso enotni sosporniki. Kar jih druži, so skupna pravna vprašanja. Sama pravna razmerja pa so med vsakokratnima dvema osebama na eni in drugi strani samostojna.

Tudi ekonomski cilj te pravde je za vsako subjektivno razmerje med devetimi ločenimi tožniki na eni in tremi ločenimi toženkami na drugi strani samostojen. Ta ekonomski cilj se odraža v varstvu solastninskih deležev posameznih tožnikov zoper posamezne toženke.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožniki so zakoniti dediči po pokojni L. F. Toženke so bile z oporoko določene kot oporočne dedinje po L. F. Slednja je oporoko preklicala. Med obema strankama je bil spor o tem, ali je bil preklic oporoke veljaven ali ne. Toženke so v drugi pravdi (I P 2612/2007 Okrožnega sodišča v Ljubljani) uspele z zahtevkom, da preklic oporoke s strani zapustnice ni bil veljaven in torej nastopi oporočno dedovanje. Takšna odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4599/2008 z dne 14. 1. 2009. Po tej odločitvi je zapuščinsko sodišče izdalo Sklep o dedovanju I D 267/2000 z dne 14. 10. 2009. Z njim so bile toženke razglašene za oporočne dedinje po zapustnici.

2. Vendar je kasneje Vrhovno sodišče s Sodbo II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 reviziji ugodilo in odločitev spremenilo. Končni učinek takšne odločitve je, da je preklic oporoke s strani zapustnice veljaven in torej nastopi zakonito dedovanje.

3. Tožniki so zato vložili tožbo v tej pravdni zadevi in pred sodiščem prve stopnje s svojimi zahtevki tudi uspeli.

4. Pritožbeno sodišče pa je z izpodbijano sodbo potrdilo odločitev o naslednjih zahtevkih: - o ugotovitvenem zahtevku, da po pokojni L. F. (ta je umrla ...) tožniki dedujejo v višini deležev zapuščine, kakor so navedeni v izreku (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje); - o ugotovitvenem zahtevku s katerim se ugotavlja, da so tožniki solastniki v izreku navedenih nepremičnin do v izreku navedenih deležev (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje); - o ugotovitvenem zahtevku, da so tožniki imetniki v izreku navedenih vrednostnih papirjev do v izreku navedenih deležev (točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje); - o zahtevku, s katerim je toženkam naloženo, da v 15 dneh prepustijo v posest v izreku navedene nepremičnine do v izreku navedenih deležev (točka IV izreka sodbe sodišča prve stopnje). Glede preostalih zahtevkov je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zato tudi ni predmet tega revizijskega odločanja.

5. Proti pravnomočni sodbi vlagajo revizijo toženke. Uvodoma navajajo, da je vrednost izpodbijanega dela sodbe glede ugotovitve dedne pravice 220.000 EUR, glede ugotovitve solastninske pravice na nepremičninah 15.000 EUR, glede ugotovitve imetniška delnic 1.000 EUR ter glede zahtevka za izročitev nepremičnin v posest 15.000 EUR. Skupna vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje je po navedbah revidentov tako 251.000 EUR. Zavzemajo se za uporabo prvega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa: „Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.“ Trdijo, da tožeča stranka v tej zadevi zoper isto toženo stranko postavlja več zahtevkov, ki imajo isto dejansko in pravno podlago.

V vsebinskem delu revizije tožniki nasprotujejo stališčema sodišč prve in druge stopnje, da v obravnavani zadevi zahtevek po dediščinski tožbi ni zastaral. To stališče opirajo na nesporno dejstvo, da je od smrti zapustnice do vložitve tožbe preteklo več kot deset let ter na svoje stališče, da gre za primer dediščinske tožbe, ta katero velja zastaralni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Revizijsko sodišče najprej zavrača prizadevanja revidentk, da je revizija dovoljena zaradi pravila o seštevanju vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). To pravilo se namreč naša na objektivno in ne na subjektivno kumulacijo zahtevkov.

9. Ne tožniki ne toženke niso enotni sosporniki. Kar jih druži, so skupna pravna vprašanja. Sama pravna razmerja pa so med vsakokratnima dvema osebama na eni in drugi strani samostojna.

10. Tudi ekonomski cilj te pravde je za vsako subjektivno razmerje med devetimi ločenimi tožniki na eni in tremi ločenimi toženkami na drugi strani samostojen. Ta ekonomski cilj se odraža v varstvu solastninskih deležev posameznih tožnikov zoper posamezne toženke.

11. Celo ob blagohotni razlagi (takšni, da se kljub enotno navedeni vrednosti spornega predmeta, dajo deleži posameznih tožnikov zoper posamezne toženke na hiter in enostaven način ugotoviti iz samega tožbenega zahtevka) se tako izkaže, da je treba skupno navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe (ki znaša 251.000 EUR) razdeliti med tožnike po njihovih, v tožbenem zahtevku uveljavljenih, deležih. Najvišji delež pripada prvi in drugi tožnici - vsaki eno četrtino (to je v denarju 62.750 EUR). Ker pa je to skupen znesek, ki zajema razmerja vsake izmed prvih dveh tožnic do vsake izmed treh toženk (vsake do 1/3), je očitno, da nobeno samostojno subjektivno pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, ne presega revizijskega praga 40.000 EUR iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

12. Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 377. člena ZPP zavrglo.