Jedro

Če strah pusti pri oškodovancu trajne posledice, preide iz te oblike škode v drugo obliko - v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke še nadalje ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede druge tožnice tako spremeni, da se v drugi alineji prvega odstavka izreka znesek 1,100.000 SIT nadomesti z zneskom 700.000 SIT.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z nezgodo 8.4.1990, ko je zapeljal v hišo tožeče stranke tovornjak odgovornostno zavarovan pri drugi toženi stranki, za katero je prva tožena stranka pooblaščena za likvidacije zahtevkov, je sodišče prve stopnje med drugim (kar pride v poštev v zvezi z revizijo) razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožniku 894.480 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje za škodo zaradi izpada dohodka na kmetijskem posestvu za leto 1990 (ko vsaj 12 tednov ni bil sposoben za delo), in tožnici 1,100.000 SIT za negmotno škodo, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 500.000 SIT od zahtevanih 800.000 SIT in za strah zahtevanih 600.000 SIT, medtem ko je zahtevek 3,750.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obeh tožnic, in za strah mladoletne tožnice in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je v ostalem zavrnilo. V zvezi s tožniku prisojeno odškodnino je ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala izvedenskemu mnenju, in se je strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi, in sicer tistemu delu, s katerim je bilo prisojeno tožniku 894.480 SIT za gmotno škodo in prvi tožnici nad 550.000 SIT za negmotno škodo, je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se sodba spremeni tako, da bo zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, prvi tožnici pa prisojeni znesek znižan na 550.000 SIT. Trdi, da sta nižji sodišči kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sta po tožbenih navedbah obdelovala kmetijsko posestvo tožnik in tožnica in zato tožnik sam ne more uveljavljati izpada dohodka. Tako bi bila lahko prisojena tožniku le polovica zneska. Takšna kršitev je podana tudi v zvezi z navajanjem različnih kmetijskih površin. Sodišči nista dokazno ocenjevali izpovedi priče M. C., ki je povedal, da je po nesreči delal po 8 ur na dan in tako pomagal tožniku in prvi tožnici brezplačno. Tako ni bilo nobene škode in zato tudi ne gre nobena odškodnina. Gre za nasprotja med ugotovitvami inženirja V. D. in pričo C., glede števila prašičev, ki naj bi jih redila tožnik in prva tožnica. Sodišče mnenja tega izvedenca ne bi smelo uporabiti, ker je bilo izdelano po naročilu tožeče stranke, sodišče pa tožene stranke ni vprašalo, ali soglaša s tem, da se to mnenje uporabi. Mnenje dr. S. Ž., da je bil tožnik nesposoben za delo 10 do 12 tednov, je v nasprotju z mnenjem Ortopedske klinike v Ljubljani. Zaključki sodišča so v nasprotju z mnenjem ortopedske klinike, po katerem je bila prva tožnica nesposobna za delo le od 8. do 19.4.1990. Izvedenec D. bi moral upoštevati cene iz leta 1990, ne pa iz leta 1999. Sodišči sploh nista ugotavljali, kako dolgo je bil tožnik nesposoben za delo. Pri tem je šlo za izjemno lahke telesne poškodbe in tako bi lažja dela lahko opravljal, v zvezi s čimer bi morali sodišči izvesti dokaz z izvedencem medicine dela, prometa in športa. Mnenje inženirja D. je popolnoma napačno, saj sledi iz njega, da bi prvi tožnik zaslužil mesečno z obdelovanjem svoje kmetije 319.457 SIT, kar je zmota brez primere. Primerjava s plačo kvalificiranega kmetijskega delavca v letu 1989 in v letu 1991 ter za tožnika izračunano plačo 766.697 SIT neto pokaže popolno zmotnost obeh sodb. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Pri tožnici je bila za polovico previsoko odmerjena odškodnina. Njeno bolečinsko obdobje je bilo sila kratko in razen enega pregleda in 11-dnevne nošnje Cingulum zavoja drugih neprijetnosti ni bilo. Njen strah ni bil intenziven, saj sta šla k zdravniku šele čez nekaj dni. Tovornjak je zadel v kuhinjo in ne v spalnico tožeče stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo poudarila, da se tožena stranka ni izjavila o mnenju izvedenca D. in se ni udeležila glavnih obravnav, kjer je bil zaslišan ta izvedenec. Tožena stranka bi lahko iz navedb razbrala, da je bil tožnik lastnik kmetije in da je on ob izpad dohodka. Revizija uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V tej zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP - 503. člen). Zato je treba na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 498. člena ZPP uporabiti tudi v revizijskem postopku še določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977).

Ali je za uveljavljanje odškodnine za gmotno škodo aktivno legitimiran le tožnik ali pa tožnik in tožnica, je materialnopravno vprašanje. Zato z odločitvijo o prisoji povračila za to vrsto škode le tožniku ne more biti storjena kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ko je že beseda o tem, naj bo že tu pojasnjeno, da je bilo toženi stranki očitno res ves čas postopka jasno, da se vtožuje izpad dohodka na kmetiji, ki je tožnikova last, da je kooperacijsko pogodbo sklenil tožnik, da pa sta na kmetiji delala in ustvarjala dohodek oba - tožnik in tožnica. Tožena stranka ni nikoli doslej v zvezi s tem izrazila kakršnega koli pomisleka ali oporekala takšnim navedbam tožeče stranke. Pri tožniku in tožnici gre za izvenzakonska partnerja, kar pomeni, da sta glede premoženjskih zadev izenačena z zakoncema. Med tema pa velja domneva (prvi in drugi odstavek 52. člena in 53. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), da skupno premoženje (v obravnavanem primeru z delom ustvarjeni dohodek) upravljata in razpolagata z njim sporazumno in da se lahko dogovorita, da ga upravlja eden izmed njiju in z njim razpolaga (v tem primeru glede izterjave odškodnine za izgubljeni dohodek). Ko v tej pravdi nastopata oba skupaj, je menda jasno, da je tožnik postavil zahtevek v zvezi z gmotno škodo v sporazumu s tožnico. Sicer pa bi bilo neproduktivno ugotavljati, koliko ustvari na kmetiji eden in koliko drug partner, ko delata oba, kmetija pa je last enega. Ne le, da ne gre za očitano procesno kršitev, marveč je tudi odločitev o tožnikovi legitimaciji pravilna.

Revizijske graje, da so navedene različne površine v izvedenskem mnenju; da sodišče ni pribavilo novih podatkov o površinah in kulturah; da sodišče ni dokazno ocenjevalo izpovedi priče M. C.; da ni ugotavljalo, kako dolgo je bil tožnik nesposoben za delo, in da bi moralo v zvezi s tem vprašanjem pritegniti izvedenca za medicino dela; da sta mnenji dr. S. Ž. in ortopedske klinike različni glede trajanja tožnikove nesposobnosti za delo; da je sodišče nekritično sledilo prvemu mnenju dr. Ž. in zanemarilo mnenje ortopedske klinike in podobno, ne pomenijo, tudi če bi držale, kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Gre za izpodbijani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku z revizijo ni dovoljen (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ne gre namreč niti za nejasne ali med seboj nasprotujoče si razloge sodbe niti za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Revizija ne pove, za kakšno procesno kršitev naj bi šlo, ker je sodišče uporabilo mnenje izvedenca kmetijske stroke, ki ga je angažirala tožeča stranka sama. Če ima morda v mislih kršitev določbe prvega odstavka 251. člena ZPP 1977, po kateri opravljajo izvedensko delo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, bi šlo lahko za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Te kršitve tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala in je zato ne moe uveljavljati šele zdaj v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Sicer pa je prvo sodišče, drugače kot trdi revizija, dvakrat vprašalo toženo stranko, ali sprejema to izvedensko mnenje in ali morda predlaga novega izvedenca, vendar na to ni odgovorila in se tudi potem ni udeležila nobenega naroka za glavno obravnavo. Takšno ravnanje nasprotuje poštenemu pravdanju in načelu prepovedi zlorab procesnih pravic (10. člen ZPP 1977).

Neutemeljena je graja mnenja izvedenca kmetijske stroke, češ da sodišče tega mnenja ne bi smelo uporabiti. Mnenje je izdelal izvedenec leta 1992 in je tako prav, da je vzel za merilo takratne cene, ne pa cen iz leta 1990, saj se povračilo gmotne škode odmerja praviloma po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne pa ob nastanku škode (drugi odstavek 189. člena ZOR). Zgrešen je dobršen del revizije, ki se sklicuje na podatke (nedovoljeno predložene šele v revizijskem postopku) o zaslužkih kmetijskih delavcev in ki se ukvarja s tem, koliko bi tožnik zaslužil kot kmetijski delavec. Predmet tožnikovega tožbenega zahtevka je izguba dohodka, ki ga je kmetija z obdelovalnimi površinami in živino dajala za domače potrebe ter na podlagi kooperacije s kmetijsko zadrugo in s prodajo različnim obratom družbene prehrane. Dohodka od tega seveda ni mogoče primerjati z dohodkom kmečkega delavca. Revizijsko omenjanje tega, da je tožnik zahteval odškodnino za več let vnaprej, je odveč, saj je sodišče priznalo odškodnino le za leto 1990, ne pa za kasnejša. Tožnik tudi ne zahteva povračila za delo, ki ga je namesto njega opravila priča C..

Očitanih procesnih kršitev v zvezi z obravnavanjem tožnikovega zahtevka torej ni ali pa jih ob reševanju revizije ni mogoče upoštevati.

Na trditev, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je mogoče odgovoriti, da revizija ne pove, v čem naj bi bila podana nepravilna uporaba. Na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je revizijsko sodišče vezano. Ugotovitev obsega škode je dejansko vprašanje. Ob nesporni odškodninski odgovornosti tožene stranke gre tožniku povračilo gmotne škode, kakršno je prisodilo sodišče (tretji odstavek 185. člena in 189. člen ZOR).

Revizija je tako v delu, ki se nanaša na tožnika, neutemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Revizija zoper odločitev o tožničinem zahtevku pa je delno utemeljena. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je bilo ugotovljeno, da je tožnica ob padanju ometa dobila obtolčenine po levi strani prsnega koša in rame, pri čemer kosti niso bile poškodovane.

Hude bolečine je trpela pet dni, zmerne dva dni, lažje nestalne pa le ob nekaterih gibih in večjih naporih pet tednov. Cingulum povoj je nosila enajst dni. Opisana obseg in trajanje bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem ne opravičujejo višje odškodnine kot 250.000 SIT. Gre namreč za zelo lahek primer poškodb in bolečin v zvezi z njimi. Višja kot navedena odškodnina bi tudi presegla odškodnine, ki se pri nas prisojajo za takšne primere.

Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za strah. Za obravnavano obliko škode se je v zvezi z uporabo 200. in 203. člena ZOR izoblikovala sodna praksa, po kateri je oškodovanec do odškodnine za strah upravičen takrat, ko je trpel dolgotrajen in intenziven strah, ali pa če je utrpel sicer intenziven a kratkotrajen strah, vendar je ta strah za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje. Če pa strah pusti pri oškodovancu trajne posledice, preide iz te oblike škode v drugo obliko - v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnica trpela zelo hud strah od trenutka, ko je med njenim spanjem treščil v hišo tovornjak tako silovito, da je začel padati omet s sten in stropov ter leteti razbito steklo, pa vse dotlej, dokler ni našla med ometom hčerke, ki je spala ob zidu, v katerega se je zaletel tovornjak. Strahu v zvezi z izidom zdravljenja ni bilo.

Upoštevaje intenzivnost tožničinega strahu in njegovo trajanje ter spet primerljive sodne odločbe, gre tožnici iz tega naslova odškodnina v višini 450.000 SIT. Sodišče prve stopnje je sicer pri odmeri odškodnine v višini 600.000 SIT upoštevalo tudi "paničen strah in nervozo", ki jo doživlja tožnica še sedaj. Kot je bilo maloprej pojasnjeno in kot se je pravilno opredelilo pritožbeno sodišče, so sedanje psihične težave oziroma prizadetost tožnice kot posledica takratnega intenzivnega strahu oziroma, kot se je izrazil izvedenec, prolongirana obremenilna situacija, ki je prešla v reaktivno psiho-nervozo, lahko posebna škoda, ki spada v obliko škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem pa je pravda še odprta. Tako te škode ni mogoče upoštevati pri škodi za strah. V celoti pa tudi ni bilo mogoče pritrditi reviziji, češ da bi šlo tožnici iz tega naslova 300.000 SIT, ker da ni šla k zdravniku takoj po nesreči, marveč šele čez nekaj dni. Zdravstvena dokumentacija namreč dokazuje, da je šla k zdravniku še isti dan. Ali je tovornjak treščil v steno kuhinje ali spalnice, pa v zvezi s prej opisanim takratnim dogajanjem ni okoliščina, ki bi bila pomembna pri odmeri odškodnine za strah.

V zvezi z delom sodbe, ki se nanaša na tožnico je bilo treba reviziji delno ugoditi in sodbo spremeniti (395. člen ZPP 1977), v ostalem pa revizijo zavrniti, (393. člen ZPP 1977).

Pravda bo tekla še naprej, ker je v zvezi z delom zahtevka prvostopenjska sodba razveljavljena in tudi v odločbi o pravdnih stroških. Ker bo o teh odločeno s končno sodbo glede na celoten uspeh pravde (četrti odstavek 164. člena in četrti odstavek 166. člena ZPP 1977, kar zadeva odločitev višjega sodišča), je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka te odločbe.