Jedro

Sodišče zahtevka ni zavrnilo na podlagi fiktivne narave sporne posojilne pogodbe, ampak ker tožnik ni dokazal, da bi tožencu denar izročil in je zato odpadla kavza posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z naslednjo vsebino: „Toženi stranki sta dolžni plačati tožniku znesek 12.900,00 EUR iz naslova glavnice in revalorizacije glavnice v višini 799,80 EUR. Toženi stranki sta dolžni plačati tožniku znesek v višini 970,11 EUR iz naslova pogodbeno dogovorjene obrestne mere, ter pogodbene zamudne obresti v višini 1.718,57 EUR od 30. 11. 2006 do plačila.“

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje, ki naj se ne bi izreklo o vseh bistvenih navedbah tožeče stranke v pritožbi. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje se je povsem ognilo temu, da bi se opredelilo do navedb tožeče stranke, ki jih je podala o navedbah tožene stranke v zvezi s fiktivnostjo posojilne pogodbe, pa bi se moralo, saj je ravno na to, ker naj bi posojilna pogodba predstavljala fiktivno pogodbo, oprlo svojo odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ni res, da bi tožeča stranka podala povsem pavšalne navedbe, kakor je to zapisalo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi poudarila, da je lokal prodala najboljšemu ponudniku, tožena stranka ga niti ni hotela kupiti, pač pa ga je imela v najemu, prav tako je bila pogodba za „sporne“ nepremičnine sklenjena pri notarju ... v obliki notarskega zapisa, in sicer tako prodajna kot zakupna pogodba, ter iz pogodb izhaja, da so bile plod poslovnega dogovora in sodelovanja. Prav tako znesek 2,238.333,00 SIT nima nobene zveze s posojilno pogodbo – gre za odškodnino za predčasno prekinitev zakupne pogodbe. Sodišče druge stopnje se ni izjasnilo glede navedb tožeče stranke v pritožbi v zvezi s pričo N. B., ki ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero v zvezi z izročitvijo denarja. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu je bilo breme dokazovanja o tem, da denar ni bil izročen, preneseno na toženo stranko. To kršitev je revident uveljavljal že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do njegovih navedb ni opredelilo, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pravdi izpodbojnega razloga ni možno uveljavljati z ugovorom. Glede na to, da je tožena stranka navajala, da posojilna pogodba ni veljavna, ker je šlo za prikrivanje drugega pravnega posla – torej, da je fiktivna – in zato tudi ni prejela denarja – bi morala svojo trditev uveljavljati z nasprotno tožbo, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje, in ne samo z ugovorom. Sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli posojilne pogodbe obravnavati kot fiktivne pogodbe ter zato šteti, da znesek sploh ni bil izročen.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma revizijsko sodišče ugotavlja, da revident v prvem in drugem odstavku točke II., celotni točki III. in IV. revizije izpodbija dejansko stanje, kar pa skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni dovoljeno. Posledično se do teh navedb ni opredelilo.

7. Po preučitvi obeh sodb revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka pa niso podane. Kot izhaja iz drugega odstavka na četrti strani prvostopenjske sodbe, sodišče zahtevka ni zavrnilo na podlagi fiktivne narave sporne posojilne pogodbe, ampak ker tožnik ni dokazal, da bi tožencu denar izročil in je zato odpadla kavza posojilne pogodbe. Ker je zahtevek zavrnilo že na podlagi nedokazanih dejstev in ker ne tožnik ne toženca za neveljavnost oziroma navideznost pogodbe nista postavila trditev, predložila dokazov oziroma postavila zahtevka po nasprotni tožbi, je sodišče pravilno odločalo skladno z 2. členom ZPP o postavljenem zahtevku in se ni podrobneje ukvarjalo z (domnevno) navideznostjo pogodbe.

8. Neutemeljena je revizijska trditev, da je bilo na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu breme dokazovanja o tem, da denar ni bil izročen, preneseno na toženo stranko. Skladno s pravili civilnega procesnega prava je dokazno breme na tožeči stranki, ki trdi, da je denar po posojilni pogodbi izročila prvotoženi stranki.

9. Stroške revizijskega postopka je priglasila le tožeča stranka, ki v revizijskem postopku ni uspela. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.