Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje primerjava le s konkretnim oškodovancem. Ta je izhodišče predvsem pri vprašanju individualizacije odškodnine, ne pa pri pravno relevantni vzročni zvezi. Pri odgovoru zato pomagajo predvsem življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec. Kadar pa se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je potrebno vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati, saj te okoliščine lahko predstavljajo tudi enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do takoimenovane deljene vzročnosti.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede prisoje in zavrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so tožnikove sedanje težave v obliki anksiozno depresivnih stanj nova škoda, ki je tudi posledica prometne nesreče, ki jo je dne 16.1.1992 povzročil zavarovanec tožene stranke. Toženi stranki je zato naložilo, da plača tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine 500.000,00 SIT, za strah od zahtevanih 800.000,00 SIT odškodnine 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 4,000.000,00 SIT odškodnine 900.000,00 SIT, skupno torej 1,600.000,00 SIT odškodnine. Presežno zahtevanih 5,200.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 28.479,00 SIT za premoženjsko škodo je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je zavrnilo tudi 200.000,00 SIT prisojene odškodnine za strah, tožnikovi pa delno tako, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožniku poleg prisojenih 900.000,00 SIT prisodilo še 600.000,00 SIT odškodnine. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim poudarilo, da je v obravnavani zadevi podana pravno relevantna vzročna zveza, saj je obravnavano prometno nesrečo šteti za vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Pri teoriji adekvatne vzročnosti je za izhodišče potrebno vzeti konkretnega oškodovanca. Ljudje so različno psihično občutljivi in zato ob prometnih nesrečah tudi različno reagirajo. Obravnavana škoda je posledica same prometne nesreče oziroma tožnikovega čustvenega odziva nanjo. Kljub tožnikovi subjektivni občutljivosti je odločilen vzrok škode prav prometna nesreča, saj se škoda oziroma sedanje tožnikove težave ne bi pojavile, če ne bi prišlo do škodnega dogodka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa tako spremembo izpodbijanje sodbe, da se njegovemu zahtevku za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti ugodi. Obe pravdni stranki uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva v delu, ko zavrača pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin tožnika, ker naj narava le-teh ne bi bila standardna, kot je pri travmatskih poškodbah. Po revizijskem stališču tožene stranke je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri tolmačenju vsebine teorije adekvatne vzročnosti. Od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, se po tej teoriji kot vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do takšne posledice. Če je v določenem primeru posledica nekaj izrednega ali nenavadnega, taka posledica ni adekvatna. Kot nenormalne in zato neupoštevne okoliščine teorija omenja izredne lastnosti oškodovanca. Pravno relevanten vzrok škode je tisti, katerega rednemu učinku (splošno in ne konkretno, kot zmotno meni sodišče druge stopnje) ustreza konkretna škoda. Taka prometna nesreča, kot jo je doživel tožnik in v kateri je utrpel le ranico na bradi, po rednem učinku ne povzroča takšnih psihofizičnih težav, kot jih zatrjuje tožnik. Kot pravno relevantni vzroki so pomembne le tiste konkretne okoliščine, ki redno pripeljejo do takšnih posledic na splošno pri vse povprečnih ljudeh, ne pa tiste konkretne okoliščine, ki le izjemoma vodijo do takšnih posledic pri konkretnem oškodovancu, ki reagira netipično glede na povprečnega človeka. Zato tožena stranka meni, da na podlagi uporabe teorije adekvatne vzročnosti ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo zatrjuje tožnik in prometno nesrečo. Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zaradi nesorazmerno visoko prisojene odškodnine. Tožnik v svoji reviziji zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje s trditvijo, da je vse svoje zahtevke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno ovrednotil, poudarja svojo mladost in predvideno dobo trajanja škode, nesprejemljiva pa je odločitev o zavrnitvi odškodnine za strah.

Vsaka od revizij je bila vročena drugi stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora; vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Reviziji sta utemeljeni.

Razlogi sodbe sodišča druge stopnje, s katerimi zavrača pritožbeni očitek tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede obsega in intenzivnosti tožnikovih telesnih bolečin, po presoji revizijskega sodišča niso sami s seboj v nasprotju ali nerazumljivi. S temi trditvami skuša tožena stranka utemeljiti v reviziji uveljavljano procesno kršitev, vsaj posredno pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno.

Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da pri škodi, kot je obravnavana v tej pravdni zadevi, torej anksiozno depresivnih stanjih, telesne bolečine in nevšečnosti niso enake tistim, ki se pojavljajo pri običajnih travmatskih poškodbah, da pa so vseeno ugotovljeni vsi odločilni elementi in je nato v nadaljevanju razlogov te elemente tudi povzelo iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Taka obrazložitev ni nerazumljiva in tudi ne sama s seboj v nasprotju. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da ni prišlo do uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pač pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri reševanju vprašanja obstoja vzročne zveze, torej vprašanja, ali je prometna nesreča vzrok sedanjim tožnikovim težavam v obliki anksiozno depresivnih stanj. Vzročna zveza je eden od štirih temeljnih elementov civilnega delikta. V zakonu o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) ni podrobneje opredeljen pojem vzročne zveze oziroma kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, zato je to vprašanje prepuščeno sodni praksi in pravni teoriji. Slednja je razvila več teorij vzročnosti, vendar je nekatere od njih sčasoma tudi opustila. Opuščena je na primer sine qua non teorija (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija). Po tej teoriji je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času, prostoru in torej tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstoji naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Ugotoviti je zato potrebno, ali določeno stanje predstavlja eno od posledic, ki jih je kršena pravna norma želela preprečiti. Ker ta teorija večkrat ne da odgovora na vprašanje o obstoju vzročne zveze, se v sodni praksi pogosteje uporablja teorija adekvatne vzročnosti. Po njej je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Praviloma zato, ker tako teorija kot sodna praksa v določenih primerih v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava o varstvu oškodovanca dopuščata upoštevanje tudi nekaterih specifičnih okoliščin ali bolj oddaljenih posledic. Med take specifične okoliščine ali bolj oddaljene posledice lahko spadajo na primer posebne lastnosti ali bolezen oškodovanca in na primer od škodnega dogodka sicer časovno odmaknjena smrt oškodovanca zaradi pljučnice, dobljene v bolnici zaradi dolgega ležanja v času zdravljenja poškodb, zadobljenih v prometni nesreči. Iz povedanega izhaja, da ni mogoče v celoti pritrditi kategorični trditvi tožene stranke, da pri uporabi teorije adekvatne vzročnosti posebne lastnosti oškodovanca v vsakem primeru izključijo obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Vendar pa je treba v takih primerih, ko gre za zelo specifično situacijo, vse elemente, ki sestavljajo vzročno zvezo, natančno raziskati. V obravnavani zadevi je bilo s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da ima tožnik v osnovi nevrotične osebnostne poteze, zaradi katerih je bil njegov čustveni odziv na obravnavano prometno nesrečo kot škodno dejanje tak, da je prišlo do anksiozno depresivnih stanj. Izvedenca ugotavljata, da pri ljudeh s takimi osebnostnimi potezami prometna nesreča lahko sproži stanja, kot jih opisuje tožnik. Povzete ugotovitve obeh izvedencev opredeljujejo le (možne) takoimenovane naravne medicinske vzroke, ki pa ne zadostujejo za obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Ker sta jih sodišči nižje stopnje po teoriji adekvatne vzročnosti šteli za zadostne, sta zmotno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje je svoje stališče utemeljilo še z ugotovitvijo, da je prometna nesreča odločilen - pretežen vzrok škode, ker se tožnikove težave ne bi pojavile, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Ne glede na vprašanje utemeljenosti navedene ugotovitve taki razlogi ne ustrezajo teoriji adekvatne vzročnosti, temveč prej sine qua non teoriji, katere uporaba pa je iz že prej pojasnjenih razlogov opuščena.

Za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje primerjava le s konkretnim oškodovancem. Ta je izhodišče predvsem pri vprašanju individualizacije odškodnine, ne pa pri pravno relevantni vzročni zvezi. Pri odgovoru zato pomagajo predvsem življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec. Kadar pa se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je potrebno vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati, saj te okoliščine lahko predstavljajo tudi enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do takoimenovane deljene vzročnosti. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno le, da so tožnikova anksiozno depresivna stanja lahko posledica njegovega posebnega čustvenega odziva na samo prometno nesrečo, tak čustven odziv pa je pogojen z njegovimi nevrotičnimi osebnostnimi potezami. Zaključek, da to zadostuje za obstoj pravno relevantne vzročne zveze, je pravno zmoten. Zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Težko bi bilo namreč z gotovostjo pozitivno odgovoriti na vprašanje, ali lahko pri normalnem, običajnem teku stvari samo čustven odziv 22 let starega moškega z nevrotičnimi osebnostmi potezami glede na splošne življenjske izkušnje pripelje do anksiozno depresivnih stanj. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno dodatno raziskati vse pomembne okoliščine, zlasti sam način poteka prometne nesreče (torej samega škodnega dogodka), ki bi utegnil povzročiti tudi strah, ta pa pri tožniku glede na njegove specifične osebnostne lastnosti tudi kasnejše zdravstvene težave. Pri tem bo potrebno odgovoriti še na revizijske trditve tožene stranke o drugih možnih (so)vzrokih tožnikovih sedanjih zdravstvenih težav in raziskati okoliščino, zakaj se je tožnik zaradi teh težav zglasil pri zdravniku šele 5 mesecev po prometni nesreči. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji tožene stranke, posledično, glede na še sporen temelj odškodninske obveznosti, pa tudi tožnikovi reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.