Jedro

Odškodnina za telesne bolečine - za občasne hude glavobole, bruhanje, hospitalizacijo in številne zdravniške preglede - 500.000,00 SIT; odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - tožnik ne prenese več vročine in sonca, subjektivno se doživlja manj sposobnega za opravljanje svojega dela, počuti se telesno izčrpanega, pogosto je v anksioznem stanju - 1,500.000,00 SIT.

Ker se tožnikove težave (negmotna škoda) ne bi pojavile, če ne bi prišlo do prometne nesreče (ki je torej kljub tožnikovi subjektivni občutljivosti odločilni vzrok škode), je podana pravno relevantna vzročna zveza.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se dajatveni del izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odškodnino za strah v celoti zavrne.

Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se zavrnilni del sodbe delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh plačati (poleg že dosojenih 900.000,00 SIT) še 600.000,00 (šeststotisoč) SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1996. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 6.490,00 (šesttisoč štiristodevetdeset) SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 900.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo.

Zoper ugoditveni del sodbe se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so tožnikove zdravstvene težave posledica prometne nesreče. Iz izvedenskih mnenj izhaja namreč ravno nasprotno. Tako je dr. T.P.ocenil, da zdravstvene težave niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, saj je tožnik v tej nesreči utrpel le ranico na bradi, ne pa tudi udarec v glavo. Po nesreči ni bil v nezavesti, niti nima znakov postkomocijskega sindroma. V anamnezi tudi ni opisan udarec v križ.

To je tožnik navedel šele pri dermatologu štiri tedne po nesreči. Tudi glavoboli, ki jih tožnik navaja šele 3,5 meseca po nesreči, niso v vzročni zvezi s poškodbami. Izvedenka dr. M.M.B. je povzela, da ima tožnik v osnovi nevrotične osebnostne poteze. Pri tem je navajala, da bi lahko tudi prometna nezgoda pri takem človeku sprožila stanja, ki jih opisuje tožnik. Glede na to, da izvedenka ni niti omenila, da je tožnik kot otrok padel s tretjega nadstropja in da se ne ve, kakšne poškodbe je pri tem utrpel ter da ni omenila pretirane zaskrbljenosti matere za tožnika ter partnerskih konfliktov med starši, ki nedvomno pripomorejo, ali pa so celo vzrok depresivno anksioznih stanj, je očitno, da sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti, da so zdravstvene težave posledica prometne nesreče. Povsem neutemeljen je zahtevek za odškodnino za strah, saj je bila ta oblika škode že upoštevana ob sklenitvi poravnave o odškodnini. Iz izvedenskega mnenja dr. T. P. pa izhaja, da ni utemeljen niti sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja telesnih bolečin, saj se ni nihče od izvedencev opredelil glede obsega in intenzivnosti te oblike negmotne škode. Glede nevšečnosti med zdravljenjem pa je izvedenka dr. M.M.B. navedla, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik trpel kakšne nevšečnosti glede zdravljenja. Ne glede na vse, pa je sodišče tožniku dosodilo tudi bistveno previsoke zneske odškodnin za posamezne oblike negmotne škode.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da telesne bolečine trajajo še danes, skoraj 5 let po nesreči ter da bodo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika (ki je star 22 let) spremljale vse življenje. Moral bo paziti, da se mu kaj nepredvidljivega ne zgodi, moral bo jemati zdravila in s težjimi napori bo opravljal svoje delo. Nepredvidljivost situacij povečuje tožnikov strah, ki kaže, da je dosoja odškodnine za to vrsto škode prenizka.

Pritožbi sta le delno utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da so tožnikove težave posledica prometne nesreče. Oporo za to je imelo sodišče prve stopnje v mnenjih izvedencev. Oba sta prepričljivo pojasnila, da so tožnikove težave čustven odziv na prometno nesrečo in da so povezane z njegovo osebnostjo. Pri tem je pomembno, da sama poškodba (1,5 cm dolga rana na bradi) ni organski (in tudi ne neposredni) vzrok tožnikovih težav.

Škoda je namreč posledica same prometne nesreče oziroma tožnikovega čustvenega odziva nanjo. Zato je brez pomena pritožbena trditev, da tožnik ni utrpel nobene težje (organske) poškodbe glave, in sklicevanje na mnenje izvedencev, da rana na bradi ni (organski) vzrok tožnikovih težav. Enako velja za iz celote iztrgan del mnenja izvedenke dr. M.M.B., češ da bi lahko tudi prometna nesreča pri takem človeku sprožila stanja, ki jih opisuje tožnik. Tu namreč ne gre za izvedenkino hipotezo, kot zmotno meni pritožnica, marveč za navedbo abstraktnega pravila stroke, ki ob aplikaciji na konkreten primer potrjuje tožnikove trditve, t.j., da so njegove težave posledica konkretnega škodnega dogodka (prometne nesreče dne 16.1.1992). To dovolj jasno izhaja iz mnenj obeh izvedencev (izvedenka dr. M.M.B. je decidirano zapisala, da so tožnikove težave psihogene, torej posledica njegovega čustvenega reagiranja na prometno nesrečo), ki sta svoje ugotovitve tudi na razumljiv in sprejemljiv način pojasnila (izvedenka dr. M.M.B. je navedla, da je bila poškodba na bradi, področje glave, pa da ima za človeka simboličen pomen in čustvene reakcije na te poškodbe so pogosto močnejše kot reakcija na poškodbe drugih delov telesa, te reakcije pa da so odvisne tudi od človekove osebnosti). Nepomembno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da izvedenka dr. M.M.B. ni omenila, da je tožnik kot otrok padel s tretjega nadstropja in da se ne ve, kakšne poškodbe je pri tem utrpel ter da ni omenila pretirane zaskrbljenosti tožnikove matere in partnerskih konfliktov med starši. Dejstvo, da je tožnik kot otrok padel s tretjega nadstropja, je namreč omenjeno v mnenju izvedenca dr. T.P., ki pa je prišel do enakih zaključkov o vzroku tožnikovih težav kot izvedenka dr. M.M.B., medtem ko je trditev, da naj bi bile te težave posledica partnerskih konfliktov med staršema, pravzaprav le ugibanje, za katero ni podlage v dosedaj izvedenih dokazih (zlasti ne v zasebnem mneju dr. A.G., ki ga je tožnik priložil pritožbi in ki predstavlja sestavni del njegovih navedb, saj to "mnenje" le potrjuje dejstvo, da je bila prometna nesreča vzrok oz. sprožilni dejavnik tožnikovih subjektivnih težav).

Na tako ugotovljeno dejansko stanje (t.j., da je vzrok za tožnikovo negmotno škodo prav prometna nesreča oz. njegov čustveni odziv na nesrečo) pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) sicer ne določa, katera vzročnost je pravno odločilna. Pravna teorija pa je izoblikovala več teorij o vzročnosti. Sodna praksa se v pretežni meri nagiba k teoriji ratio legis in teoriji adekvatne vzročnosti. Po teoriji ratio legis vzročnosti so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzroke. V 16. čl. ZOR je uzakonjeno eno temeljnih načel obligacijskih razmerij, t.j. načelo prepovedi povzročanja škode. Načelo nalaga vsakomur, da se je dolžan vzdrževati ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Namen tega načela je varovati oškodovance. Konkretizacije tega načela glede neposlovnih obveznosti pa so v ZOR-u čl. 154 - 209. V konkretnem primeru je treba tudi ugotoviti, ali gre za vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice (teorija adekvatne vzročnosti). Za opredelitev "rednega teka stvari" je treba izhajati iz ugotovljenih dejstev oz. tožnikovega konkretnega psihofizičnega stanja in primerjati, kako je škodni dogodek vplival nanj. Pri tem je treba poudariti, da po teoriji adekvatne vzročnosti ne pomeni, da za izhodišče vzamemo nekega imaginarnega človeka (izjemno močnega, srednje močnega ali šibkega), ampak je izhodišče tisti človek, za čigar škodo gre. Nato je potrebno odgovoriti, ali redni tek dogodkov ob danem vzroku pripelje do dane posledice. Znano je, da so ljudje različno psihično občutljivi in zato ob prometnih nesrečah, v katerih so udeleženi, tudi različno reagirajo. In ker se tožnikove težave (negmotna škoda) ne bi pojavile, če ne bi prišlo do prometne nesreče (ki je torej kljub tožnikovi subjektivni občutljivosti odločilni vzrok škode), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je podana pravno relevantna vzročna zveza.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper višino dosojenih odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kar zadeva zadnje, bodo razlogi navedeni v nadaljevanju (v zvezi s tožnikovo pritožbo). Glede telesnih bolečin pa je treba zavrniti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo trajanja in intenzivnosti bolečin. Sodišče je namreč ugotovilo vse elemente, ki so pomembni za odmero odškodnine za telesne bolečine.

Res je, da bolečine niso opisane na standarden in običajen način (npr. toliko in toliko časa hude bolečine, nato srednje hude bolečine itd). Vendar je treba imeti tu pred očmi dejstvo, da tudi narava in sama pojavnost teh bolečin ni (bila) standardna in običajna (v smislu telesnih bolečin, ki se običajno pojavljajo v odškodninskih sporih in ki so praviloma travmatskega izvora): tožnik je imel občasne neznosne bolečine v zatilju in čelu, kar je spremljalo bruhanje, bil je hospitaliziran (od 28.7. do 14.8.1992) in s tem izločen iz domačega okolja, trpeti je moral številne preiskave in zdravniške preglede, moral je jemati zdravila, bil pa je tudi skupaj 74 dni v bolniškem staležu. Odškodnina, ki jo je za te bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (nevšečnosti med zdravljenjem so pravni standard, ki zajema tudi hospitalizacijo, zdravniške preglede in preiskave, jemanje zdravil, bolniški stalež, obiskovanje ambulante itd.) priznalo sodišče prve stopnje kot odškodnino za telesne bolečine, ustreza trajanju in intenzivnosti teh bolečin (pri čemer je sodišče upoštevalo, da bodo te bolečine trajale tudi v prihodnosti - 203. čl. ZOR) in sodni praksi v podobnih primerih negmotnih škod (200. in 203. čl. ZOR).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za strah. Dejstvo, da je (bil) zaskrbljen za svoje zdravstveno stanje, ga še ne upravičuje do odškodnine za to obliko negmotne škode. Za strah je namreč mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino le, kadar je bil strah intenziven in je dal časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino samo, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Zgolj običajen strah, zaskrbljenost, negotovost za prihodnost tudi zaradi posledic pretrpljene poškodbe pa ne pomenijo takega strahu, ki bi opravičeval prisojo odškodnine. Strah pred težavami oz. simptomi, kar povzroča, da se tožnik izogiba različnim situacijam, v katerih bi se lahko ti simptomi (težave se namreč pojavljajo nepričakovano in jih ni mogoče napovedati vnaprej), pojavili, pa je že zajet v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dajatveni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino za strah zavrnilo (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo dajatveni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

K tožnikovi pritožbi: Kot je rečeno že v zvezi s pritožbo tožene stranke, tožnikova pritožba zoper zavrnilni del sodbe o tožbenih zahtevkih za strah in za telesne bolečine ni utemeljena. V tem delu jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba zoper zavrnilni del odločbe o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (22 letni tožnik je prizadet in oviran v vsakdanjem življenju in tudi pri delu, ne prenese več sonca in vročine, subjektivno se doživlja manj sposobnega za opravljanje svojega dela, ponavljanje simptomatike mu povzroča telesno izčrpanost, ki jo pogosto spremljajo anksiozna stanja), upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, tožnika upravičujejo do odškodnine v znesku 1,500.000,00 SIT (200. in 203. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del sodbe delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora poleg že dosojene odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku plačati še 600.000,00 SIT (4. tč. 373. čl. ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe ni narekovala drugačne odločbe o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato potrdilo tudi to odločbo. Pač pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 6.490,00 SIT stroškov postopka. Njegovi pritožbeni stroški namreč znašajo 17.290,00 SIT (in predstavljajo nagrado za delo odvetnika, ki je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo in to od zneska, s katerim je tožnik uspel s pritožbo), pritožbeni stroški tožene stranke pa znašajo 10.800,00 SIT (in predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena od zneska, s katerim je ta stranka uspela s pritožbo). Po pobotanju stroškovnih terjatev mora tako tožena stranka tožniku povrniti 6.490,00 SIT stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 166. čl. ZPP in 2. odst. 154. čl. ZPP).