Jedro

Zahteva tožnice, da ji tožena stranka plača prikrajšanje pri odpravnini, ki izvira iz po njenem mnenju neutemeljeno obračunanega in odtegnjenega zneska akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, po vsebini pomeni zahtevo za vračilo neutemeljeno odmerjenega davka in prispevkov, kar je samostojna upravna zadeva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.344,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2017 in odločitev o stroških postopka pred sodišči prve in druge stopnje) se spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki plača znesek 3.300,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 4. 2017 dalje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 579,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 615,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek odpravnine v višini 6.305,24 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov neto znesek od bruto zneska 13.290,13 EUR, oba (neto) zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2017 dalje. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je tožnici priznalo odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je kot relevantno delovno dobo za izračun odpravnine upoštevalo tudi čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki pred prvo prekinitvijo delovnega razmerja pri njej in ne le časa od ponovne zaposlitve tožnice. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prvič prenehalo 31. 1. 2004 (zaposlila se je sicer 2. 1. 1991), potem pa je bila ponovno zaposlena pri toženi stranki na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 2. 2008 do 1. 4. 2017. Pri odmeri odpravnine je še upoštevalo, da je po davčni zakonodaji izvzetje plačila javnih dajatev predvideno le za zakonski minimum odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek odpravnine v višini 3.300,44 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri odmeri odpravnine je upoštevalo le zadnje obdobje zaposlitve pri toženi stranke brez prvotne zaposlitve, ki je trajala do prekinitve 31. 4. 2004. Pri tem pa je odpravnino določilo tako, da se pri izvzetju plačila javnih dajatev za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upošteva dogovor strank o višini odpravnine in ne zgolj zakonski minimum.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 78/2019 z dne 7. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da po 9. točki prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2016 s spremembami) in 1. alineji tretjega odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) od priznanega zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni potrebno obračunati in odvesti akontacije dohodnine in prispevkov, če priznana odpravnina ne presega desetkratnika povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, in to tudi, če priznani znesek odpravnine presega višino zakonske minimalne odpravnine po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je tožnici ob odpovedi iz poslovnega razloga pravilno obračunala odpravnino za devet let delovne dobe. Pri tem je neobdavčen znesek izplačala le v višini zakonskega minimuma odpravnine, saj je obračunana odpravnina ta minimum presegala. Davke in prispevke je obračunala od zneska odpravnine, ki je presegal zakonski minimum. Sodišče druge stopnje je pri cenzusu upoštevalo celotno obračunano odpravnino, moralo pa bi samo minimalno odpravnino, kakršna je izrecno določena v ZDR-1. Praksa upravnega sodišča je drugačna od stališča sodišča druge stopnje.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZDR-1 je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ali ki bi jo prejel, če bi delal. Po določbi 1. alineje drugega odstavka istega člena pripada delavcu odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto in manj kot deset let. 9. V skladu z 9. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR-1, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi ZDR-1, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Po določbi 1. alineje tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se prispevki plačujejo od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitet in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina.

10. Tožena stranka je tožnici 16. 2. 2017 podala redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 2. 2008 do 1. 4. 2017. To obdobje je tožena stranka upoštevala pri odmeri odpravnine po 108. členu ZDR-1. Pri tem ji ni priznala samo 1/5 povprečne plače za vsako leto dela iz 1. alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1, temveč ji je za vsako leto delovne dobe priznala ½ plače, ki jo je pomnožila z devet (delovno dobo). Glede na povprečno bruto plačo v zadnjih treh mesecih v znesku 2.940,20 EUR ji je obračunala 13.230,90 EUR odpravnine. Tožnici je znesek zakonsko predvidene minimalne odpravnine (9 x 1/5 povprečne plače oziroma 5.292,36 EUR) izplačala brez obračuna davkov in prispevkov, pri presežku pa je obračunala davke in prispevke in tožnici izplačala neto znesek 4.638,1 EUR, skupno torej 9.930,46 EUR. Obračunani davki in prispevki so znašali 3.300,44 EUR. Slednji znesek je sodišče druge stopnje prisodilo tožnici, češ da bi ga morala tožena stranka plačati neposredno njej, ker je 13.230,90 EUR manj od 10 povprečnih plač na zaposlenega v RS (tj. 15.921,50 EUR ob upoštevanju povprečne plače 1.592,15 EUR za januar 2017), in kar pomeni, da tožena stranka od pripadajoče odpravnine ne bi smela obračunati nobenih davkov in prispevkov.

11. Ključno pravno vprašanje, ki ga načenja dopuščena revizija, in ki je bilo tudi bistvo spora pred sodišči druge in prve stopnje, je razlaga davčnega predpisa, ki se uporabi v primeru obračuna in izplačila odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 108. člena ZDR-1. Določba 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 glede obdavčitve osebnega dohodka iz naslova delovnega razmerja ima tudi neposreden učinek na morebitno odmero socialnih prispevkov po 1. alineji tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2. 12. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da morebitni spor glede obračuna in plačila davkov in prispevkov v delovnem oziroma civilnem sporu in s tem povezano vprašanje višine pripadajočega neto zneska ne more biti predmet pravdnega postopka, zato posledično tudi ne sodi v izrek sodne odločbe1. 13. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 pojasnilo, da je zahtevek za vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega davka ena izmed pojavnih oblik neupravičene pridobitve, ki je posebej urejena z davčnimi predpisi. Določila ZDavP-2 o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega davka pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Postopek za vračilo davka je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju, ko postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek (2. in 70. člen ZDavP-2 ter 3. člen Zakona o davčni službi) in torej ne gre za civilno pravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega velja sodna pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

14. Zahteva tožnice, da ji tožena stranka plača prikrajšanje pri odpravnini, ki izvira iz po njenem mnenju neutemeljeno obračunanega in odtegnjenega zneska akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, po vsebini pomeni zahtevo za vračilo neutemeljeno odmerjenega davka in prispevkov, kar je samostojna upravna zadeva.

15. Vprašljivo je, ali je z argumentom, da je tožnica zaradi zmotne uporabe davčnih predpisov prejela nižji znesek odpravnine, kot bi ji šel, če davki in prispevki ne bi bili nepravilno obračunani, mogoče doseči premik obravnave zadeve iz področja upravnega postopka na področje odločanja o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu točke b. prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Če je tožnica menila, da je tožena stranka od dela odpravnine neutemeljeno odtegnila akontacijo dohodnine in prispevke, bi morala izkoristiti pravne možnosti davčnega prava, ne pa vložiti tožbe v delovnem sporu. Ob takšnem izhodišču bi sodišče, če bi tožnica vtoževala zgolj plačilo neutemeljeno obračunanih davkov in prispevkov2 moralo zaključiti, da zadeva (še) ne spada v sodno pristojnost (sploh pa ne v pristojnost delovnega sodišča) in bi jo na podlagi 18. člena ZPP moralo zavreči po uradni dolžnosti. Vendar pa to ne velja za celotno tožbo, ampak samo tisti del tožbe, ki se nanaša na zahtevek, ki mu je sodišče druge stopnje (edinemu) ugodilo.

16. Sodišči druge in prve stopnje tožbe v navedenem delu nista zavrgli, temveč sta jo obravnavali po vsebini. Tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizija pa v tej smeri tudi ni bila dopuščena. Zato je tudi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo zgolj glede materialnopravnega vprašanja, o katerem je dopustilo revizijo.

17. Ker je sodišče v tem sporu odločalo o pravilnosti uporabe davčnih predpisov pri odmeri akontacije dohodnine in plačilu prispevkov od odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je sicer predmet odločanja davčnih organov v upravnem postopku, takšna odločitev pomeni odločitev o predhodnem vprašanju. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPP ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, nima pa pravnih učinkov v drugih zadevah, še zlasti ne v postopku, v katerem matični pristojni organ (v tem primeru je to davčna uprava) odloča o predhodnem vprašanju. Odločitev ima značaj dejanske ugotovitve, na katero ne seže pravnomočnost, in vprašanje, ki je bilo prejudicialno rešeno, lahko postane glavni predmet postopka na svojem matičnem področju.3 Ugotovitev o predhodnem vprašanju zato spada v spodnjo premiso, čeprav odločanje o predhodnem vprašanju predstavlja odločanje o pravici ali pravnem razmerju, ki je predmet samostojnega odločanja na matičnem področju. Odgovor na predhodno vprašanje vedno pomeni rešitev pravnega vprašanja, in predstavlja pravno logično konkluzijo predhodnega silogizma, v katerem je o določenem sklopu dejstev uporabljeno ustrezno pravno pravilo.4 Zato stranka lahko s pravnimi sredstvi zahteva tudi preizkus pravilnosti uporabljenega materialnega prava pri odločanju o predhodnem vprašanju.

18. Revizijsko sodišče je glede na to v nadaljevanju presojalo, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZDoh-2 in ZPIZ-2, ko je štelo, da se odpravnina, ki gre tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine in prispevkov.

19. Sodišči druge in prve stopnje sta kot relevantno šteli zgolj to, da tožnici pripadajoča odpravnina ne presega višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. V 9. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je sicer res določeno, da se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, vendar največ v višini desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Navedena omejitev (deset povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji) pa ni edini prag za presojo neobdavčljivosti, ki je vsebovan v navedeni določbi 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. To določbo je treba brati kot celoto. V celoti pa se glasi, da se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi ZDR-1, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Iz takšne določbe izhaja, da vsebuje dva praga, nad katerima je odpravnina obdavčena, in ne le enega, kot zmotno meni sodišče druge stopnje. Prvi prag je višina odpravnine, kot je določena v ZDR-1 za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Vendar pa tudi po teh merilih odmerjena odpravnina ne sme presegati 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, kar predstavlja drugi prag, ki pa pride v poštev le pod pogojem, da odmerjena odpravnina ni presegla že prvega praga, to je višine odpravnine, kot je določena v ZDR-1. 20. Odpravnina, ki jo je tožena stranka obračunala tožnici, presega višino odpravnine, do katere bi bila upravičena na podlagi določbe drugega odstavka 108. člena ZDR-1, kar pomeni, da se tisti del odpravnine, ki presega odpravnino, odmerjeno na podlagi navedene določbe, všteva v davčno osnovo. Tožena stranka je pri odmeri odpravnine, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, pravilno upoštevala le 9 let tožničine zaposlitve (čas od ponovne zaposlitve pri toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja 1. 4. 2017), pri čemer pa je tožnici za vsako leto zaposlitve priznala odpravnino v višini ½ osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1 in ne v višini ⅕ te osnove, kar je višina, ki je v prvi alineji drugega odstavka 108. člena ZDR-1 predvidena za primer, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto do deset let. Tožena stranka je zato pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 akontacijo dohodnine obračunala od tistega dela odmerjene odpravnine, ki presega odpravnino, odmerjeno v skladu z 108. členom ZDR-1 oziroma ko v davčno osnovo za odmero dohodnine ni vštela tistega dela odpravnine, ki je odmerjen v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1 (to je odpravnine v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki).

21. Navedeno hkrati pomeni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede dohodnine, posledično pa je zmotno uporabilo tudi določbo prve alineje tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2. V skladu s to določbo se prispevki plačujejo tudi od zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina. Ker se dohodnina plačuje od zneskov odpravnine, ki presega odpravnino, kot je določena v ZDR-1, se od tega presežka plačujejo tudi prispevki.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del tožbenega zahtevka za plačilo zneska 3.300,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2017 dalje.

23. Posledično je spremenilo tudi odločitev sodišča druge stopnje o višini stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem (tožena stranka ni priglasila svojih stroškov postopka). Odločitev o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje je spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 579,60 EUR (sodna taksa za pritožbo zoper sodbo 414,00 EUR, sodna taksa za pritožbo zoper sklep 165,60 EUR).

24. Tožena stranka je z revizijo uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Ti znašajo 615,98 EUR (predlog za dopustitev revizije 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 225,00 EUR, nagrada za revizijo ob upoštevanju 50 % odvetniških stroškov v zvezi s predlogom za dopustitev revizije 262,50 točk oziroma 157,50 EUR, materialni stroški v višini 2 % vrednosti odvetniške storitve 7,65 EUR, 22 % DDV 85,83 EUR, sodna taksa za predlog za dopustitev revizije 49,00 EUR, sodna taksa za revizijo 91,00 EUR).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Za takšno odločitev so glasovali sodniki mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, Samo Puppis in Borut Vukovič. Proti je glasoval sodnik dr. Erik Kerševan, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

1 Primerjaj zadeve VIII Ips 226/2017 z dne 2. 3. 2017, VIII Ips 107/2018 z dne 30. 5. 2018, II Ips 264/2017 z dne 26. 10. 2016 in II Ips 313/2015 z dne 22. 4. 2017. V konkretnem primeru sodišče v izreku ni odločilo o bodoči obveznosti delodajalca, da obračuna davke in prispevke, tožnici pa izplača neto plačo, saj je tožena stranka akontacijo dohodnine in prispevke od odpravnine že obračunala. 2 Tožbeni zahtevek je temeljil tudi na tem, da tožena stranka pri izračunu pripadajoče odpravnine ni upoštevala celotne delovne dobe tožnice pri toženi stranki, vendar je bil ta del tožbenega zahtevka pravnomočno zavrnjen. 3 Jože Juhart: Civilnoprocesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, str. 81. 4 S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 75, in V. Rijavec v L. Ude, A. Galič (Ur. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, I. Knjiga, Gospodarski Vestnik in Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 122).

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. ERIKA KERŠEVANA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2021122115100251 "Povezava na pdf dokument")