Jedro

Tožnici je v letu 2004 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njeni volji. Glede na način prenehanja delovnega razmerja, pravica do odpravnine ni mogla preiti na novo delovno razmerje, saj je tožnica s prekinitvijo delovnega razmerja takrat ni pridobila. Pri zaposlitvah tožnice v letih 2004 in 2008 ne gre za t. i. delovnopravno kontinuiteto, ki je podana v primeru nadaljevanja dejavnosti prejšnjega delodajalca in ko delavci zaradi dejanskega in pravnega prevzema nadaljujejo delo v istih prostorih in z istimi sredstvi, saj je tožnica po svoji volji spremenila zaposlitev. Ne gre niti za spremembo delodajalca po takrat veljavnem prvem odstavku 73. člena ZDR, saj pri navedenih zaposlitvah ni prišlo do prenosa podjetja ali njegovega dela iz delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika oziroma pripojitve v smislu navedene določbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 75. člen ZDR-1 oziroma takrat veljavni 73. člen ZDR in zaključilo, da je potrebno zaposlitev pri drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, ter pri izračunu odpravnine seštelo delovno dobo pri obeh delodajalcih v skupnem trajanju 26 let.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.300,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 4. 2017 do plačila, v 15 dneh od vročitve sodbe, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odpravnine v znesku 3.004,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2017 do plačila ter za obračun bruto zneska 13.290,13 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska po odvodu davka in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 4. 2017 do plačila) se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 138,37 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 360,22 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 2. 2017, reintegracijo, prijavo v obvezna zavarovanja ter izplačilom pripadajočih prejemkov od prenehanja delovnega razmerja dalje (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek odpravnine v višini 6.305,24 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov pripadajoči neto znesek od bruto zneska 13.290,13 EUR, oba (neto) zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2017 dalje (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.627,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila odpravnine za 26 let delovne dobe. Tožnica ni zatrjevala, da je vseskozi opravljala isto delo pri toženi stranki in drugem delodajalcu. Navajala je le, da je opravljala raznovrstna dela na različnih delovnih mestih, ni pa trdila, da je ves čas opravljala enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Tožena stranka meni, da kapitalska povezanost tožene stranke z družbo A., d. d., ne pomeni, da gre delovnopravno kontinuiteto. Tožena stranka navaja, da navedena družba, ki je bila ustanovljena že leta 1994, ni pravni prednik tožene stranke, temveč gre za samostojno pravno osebo. Tožnica ni bila s 1. 2. 2004 premeščena na delo k drugemu delodajalcu, temveč se je prostovoljno odločila za zaposlitev pri tem delodajalcu, pred tem pa je predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka trdi, da v obravnavanem primeru ne gre niti za spremembo delodajalca na podlagi 75. člen ZDR-1. Ker je s 31. 1. 2004 sporazumno prenehalo delovno razmerje med strankama, tožnica takrat ni pridobila pravice do odpravnine. Ta pravica zato ni mogla preiti na novo delovno razmerje pri toženi stranki v letu 2008, saj ni stvarne zveze s prejšnjim delovnim razmerjem. Takšno stališče izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1156/2015 in sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 36/2005. V tripartitnem dogovoru med tožnico, toženo stranko in družbo A., d. d, je bilo določeno, da se v primeru višje sile (kot npr. ukinitev delovnega mesta in podobne okoliščine) tožnici omogoči ponovna zaposlitev pri toženi stranki. Do nove zaposlitve tožnice pri toženi stranki v letu 2008 ni prišlo zaradi pripojitve ali prevzema oziroma spremembe delodajalca, temveč na podlagi prijave tožnice za razpisano prosto delovno mesto z dne 25. 1. 2008. Zato je tožena stranka obračunala tožnici odpravnino upoštevaje 9 let delovne dobe.

Tožena stranka meni, da je potrebno pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati tudi nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in praznikov. Ker je v času odsotnosti z dela tožnica prejela večje plačilo, kot če bi delala, osnova za izračun odpravnine znaša 2.940,20 EUR bruto in ne 2.952,57 EUR. Tožena stranka navaja, da je sodišče pri izračunu odpravnine neutemeljeno upoštevalo ½ osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, saj je tožnica upravičena le do zakonsko določene odpravnine, delovne dobe pri drugem delodajalcu pa v okviru delovne dobe pri toženi stranki ni mogoče upoštevati. Tožena stranka nasprotuje tudi izračunu sodišča prve stopnje, po katerem se osnova določi ob upoštevanju povprečne mesečne bruto plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za mesec marec 2017, saj ta podatek ni bil znan ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 44. člena ZDoh-2, ko je štelo, da tožena stranka ne bi smela odvesti davke in prispevke od bruto zneska odpravnine. Tožena stranka ni izplačala tožnici odpravnine pod pogoji, ki jih določa ZDR-1, saj je pri izračunu upoštevala zanjo ugodnejšo ½ osnove za vsako leto dela pri toženi stranki. Zato je od bruto zneska odpravnine 13.230,90 EUR potrebno obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati le neto znesek 9.930,46 EUR. Po mnenju tožene stranke je sodišče napačno določilo datum teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene razlike odpravnine.

Ker je odločitev o glavni stvari napačna, tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo spremenila tožbo tako, da je namesto zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zahtevala izplačilo razlike odpravnine. Tožena stranka ni dolžna kriti stroškov postopka tožnice, ki so ji nastali do spremembe tožbe, vključno z narokom 20. 11. 2017, na katerem je tožnica z vlogo spremenila tožbo, saj ti niso bili potrebni za spor o izplačilu razlike odpravnine. Tožnica bi lahko že prej posredovala sodišču in nasprotni stranki vlogo o spremembi tožbe, pri čemer je bil prvi narok, razpisan za 18. 9. 2017, preložen prav na predlog tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o višini odpravnine, sicer pa je izpodbijana odločitev o dajatveni obveznosti tožene stranke do tožnice materialnopravno pravilna.

6. V obravnavanem sporu je bistveno vprašanje, ali je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati tudi delovno dobo v skupnem trajanju 26 let, doseženo pri toženi stranki in drugem delodajalcu (A., d. d.) kot kapitalsko povezani družbi. Po določbi tretjega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 2. 1. 1991 do 31. 1. 2004, v vmesnem času od 1. 2. 2004 do 31. 1. 2008 pri gospodarski družbi A., d. d., v času od 1. 2. 2008 do 1. 4. 2017 pa je bila ponovno zaposlena pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino le za čas zadnje zaposlitve pri toženi stranki, tj. za obdobje 9 let, in sicer v znesku 9.930,64 EUR, razliko do bruto zneska 13.230,90 EUR pa je plačala davčnemu organu na račun davkov in prispevkov.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo s pisnim sporazumom z dne 31. 1. 2004, in sicer na podlagi takrat veljavnega 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). S pisnim sporazumom sta se stranki med drugim dogovorili, da so izpolnjene medsebojne obveznosti in da med njima ni odprtih zadev. Tožnica se je v skladu s tripartitnim dogovorom z dne 30. 1. 2004, ki ga je sklenila s toženo stranko in družbo A., d. d., zaposlila pri tej družbi na podlagi sklepa uprave te družbe. V 2. členu navedenega dogovora je bilo določeno, da se v primeru višje sile (kot npr. ukinitev delovnega mesta in podobnih okoliščinah) tožnici omogoči ponovno zaposlitev pri toženi stranki na delovnem mestu, ki ustreza njeni stopnji izobrazbe, znanju in delovnim izkušnjam. Tožnica se je po vmesni prekinitvi oziroma zaposlitvi pri drugem delodajalcu s 1. 2. 2008 ponovno zaposlila pri toženi stranki tako, da je po prijavi na objavljeno prosto delovno mesto z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike odpravnine ugodilo, ker je štelo, da med navedenimi zaposlitvami obstaja delovnopravna kontinuiteta in da gre za enotnega delodajalca znotraj skupine A.. Pritožba utemeljeno opozarja, da med temi zaposlitvami ni stvarne povezave, ter se pri tem sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 447/2004 z dne 28. 10. 2004 in opr. št. Pdp 1156/2015 z dne 17. 3. 2016. Tožnici je namreč v letu 2004 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njeni volji. Glede na način prenehanja delovnega razmerja, pravica do odpravnine ni mogla preiti na novo delovno razmerje, saj je tožnica s prekinitvijo delovnega razmerja takrat ni pridobila. Pri zaposlitvah tožnice v letih 2004 in 2008 ne gre za t. i. delovnopravno kontinuiteto, ki je podana v primeru nadaljevanja dejavnosti prejšnjega delodajalca in ko delavci zaradi dejanskega in pravnega prevzema nadaljujejo delo v istih prostorih in z istimi sredstvi, saj je tožnica po svoji volji spremenila zaposlitev. Ne gre niti za spremembo delodajalca po takrat veljavnem prvem odstavku 73. člena ZDR, saj pri navedenih zaposlitvah ni prišlo do prenosa podjetja ali njegovega dela iz delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika oziroma pripojitve v smislu navedene določbe.

9. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 75. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) oziroma takrat veljavni 73. člen ZDR in zaključilo, da je potrebno zaposlitev pri drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, ter pri izračunu odpravnine seštelo delovno dobo pri obeh delodajalcih v skupnem trajanju 26 let. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je tožena stranka pri odmeri odpravnine utemeljeno upoštevala le 9 let delovne dobe, tj. od 1. 2. 2008 do prenehanja delovnega razmerja 1. 4. 2017, in izračunala odpravnino upoštevaje ½ osnove za vsako leta dela pri toženi stranki, kot jo je priznala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 2. 2017. 10. V obravnavani zadevi je sodišče pri določitvi osnove za izračun odpravnine izhajalo iz zadnjih treh izplačanih plač pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tj. plač za mesece november 2016, december 2016 in januar 2017, ki so razvidne iz plačilnih list. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZDR-1 je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. ZDR-1 določa torej dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine - povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri tem izračunu ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica v navedenih mesecih tudi odsotna z dela zaradi izrabe letnega dopusta in praznikov. Za čas odsotnosti z dela je tožnica prejemala nadomestilo v višini plače, ki bi jo prejemala, in sicer na podlagi drugega in sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 v višini njene povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Po določbi devetega odstavka 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. V citiranih določbah tako ni podlage za stališče sodišča, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati le plačo za zadnje tri mesece (kot izhaja iz plačilnih list A15 do A17), zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene. Ob upoštevanju določb 108. člena ZDR-1 in 137. člena ZDR-1 osnova za izračun odpravnine v tožničinem primeru znaša torej 2.940,20 EUR bruto (in ne 2.952,57 EUR), kar pomeni, da je tožena stranka pravilno izračunala osnovo, ker je za čas, ko je tožnica prejela nadomestilo za letni dopust, upoštevalo izračun plače, ki bi jo tožnica v teh dneh prejela, če bi delala. Ob upoštevanju pravilne osnove pa je tožena stranka tudi pravilno izračunala odpravnino, ko je upoštevala 9 let x ½ povprečne mesečne plače v bruto znesku 2.940,20 EUR ali skupaj 13.230,90 EUR bruto.

11. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da je od navedenega zneska potrebno plačati obvezne dajatve, tj. obračunati in odvesti davke in prispevke. V skladu z devetim odstavkom 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDoh-2) se dohodnina ne plačuje za prejete zneske odpravnine po 108. členu ZDR-1 do višine desetkratnika povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Zadnji znani podatek o povprečni plači na dan 1. 4. 2017, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, je bil podatek o višini povprečne plače za mesec januar 2017 v znesku 1.592,15 EUR, objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/2017, in tako desetkratnik znaša 15.921,50 EUR. Bruto znesek, ki bi ga morala prejeti tožnica, te višine ne presega. Skladno z določbo 1. alineje tretjega odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. - ZPIZ-2) se od odpravnine do višine, določene v devetem odstavku 44. člena ZDoh-2, tudi ne plačujejo prispevki. Navedeno pomeni, da je tožnica upravičena do izplačila bruto zneska odpravnine brez obračuna in odvoda davkov in prispevkov. Tožena stranka je tako dolžna tožnici izplačati še znesek razlike med zneskom 13.230,90 EUR in prejetim zneskom 9.930,46 EUR, tj. znesek 3.300,44 EUR. Ker je navedena terjatev v skladu s šestim odstavkom 108. člena ZDR-1 zapadla v plačilo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tj. dne 1. 4. 2017, je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od 2. 4. 2017 dalje do plačila.

12. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev o tožbenem zahtevku in vrednost spora je tožnica uspela s 17 %. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnica je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) upravičena do nagrade za: pripravljalno vlogo - spremembo tožbe po 450 točk (v priglašeni višini), eno obrazloženo vlogo po 375 točk, obravnavo - 2. in 3. narok po 300 točk ali skupaj 600 točk (v priglašeni višini), 2 % - materialni stroški ter 22 % DDV, kar skupaj po vrednosti točke 0,459 EUR znaša 813,93 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo tožnici njenih stroškov, ki so ji nastali pred spremembo tožbe, s katero je prvotno zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledično reparacijo in reintegracijo. V tem delu je bil postopek ustavljen zaradi umika tožbe, ki ni bil posledica izpolnitve tožene stranke. Zato ti stroški, vključno s stroški zastopanja na naroku dne 20. 11. 2017, niso bili potrebni za spor o izplačilu razlike odpravnine (155. in 158. člen ZPP). V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP mora tožena stranka tožnici glede na uspeh v pravdi (17 %) povrniti 138,37 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 3. in 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (z zneskom 16.294,93 EUR od izpodbijanega zneska 19.595,37 EUR), zato ji je tožnica na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 434,00 EUR pritožbenih stroškov (414,00 EUR takse za pritožbo in 20,00 EUR materialnih stroškov), zato ji je tožnica, glede na pritožbeni uspeh (83 %), dolžna povrniti 360,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

15. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, tožena stranka pa je s pritožbo pretežno uspela (154. in 155. člen ZPP).