Jedro

Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za optimizacijo poslovanja in racionalizacijo v načinu organiziranja posameznih služb v podjetju. Dela in naloge delovnega mesta „računovodja“, ki ga je pred odpovedjo zasedala tožnica, je z uvedbo sistema za evidentiranje delovnega časa delno avtomatizirala, delno pa prerazporedila med ostale zaposlene, s čimer se je potreba po delu na tem delovnem mestu zmanjšala in je bila zaradi tega tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009, ki jo je tožnici podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 4. 2010 ni prenehalo, ampak še traja, zato mora tožena stranka v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo in ji v istem roku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za ves čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji priznati, obračunati in izplačati bruto nadomestila plač za april 2010 v znesku 108,00 EUR, za mesec maj in junij 2010 po 470,06 EUR mesečno, za julij 2010 497,00 EUR, za mesece avgust 2010 do vključno december 2011 po 588,62 EUR mesečno, ter za ves nadaljnji čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 1.300,00 EUR mesečno in regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 750,00 EUR ter od vseh bruto zneskov odvesti prispevke in davke, ter ji izplačati neto zneske nadomestil plače za april 2010 60,40 EUR, za maj 2010 274,80 EUR, za junij 2010 274,89 EUR, za julij 2010 284,34 EUR, za mesece avgust 2010 do vključno december 2011 po 367,16 EUR mesečno, ter vse nadaljnje mesece, kolikor bo še trajalo nezakonito prenehanje delovnega razmerja, po 921,33 EUR mesečno, in regres za letni dopust v neto znesku 630,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti vsakomesečne plače vsakega 18. dne v mesecu za nadomestilo plače za pretekli mesec, dalje do dneva plačila, regres pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 7. 2011 dalje do plačila (I/2. točka izreka); da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009, ki jo je tožnici podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (II/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zato jo mora tožena stranka v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji v istem roku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za ves čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji priznati, obračunati in izplačati bruto nadomestila plač za april 2010 v znesku 108,00 EUR, za mesec maj in junij 2010 po 470,06 EUR, za junij 2010 274,89 EUR, za julij 2010 284,34 EUR, za mesece avgust 2010 do vključno december 2011 po 367,16 EUR mesečno, ter vse nadaljnje mesece, kolikor bo še trajalo nezakonito prenehanje delovnega razmerja, po 921,33 EUR mesečno, in regres za letni dopust v neto znesku 630,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti vsakomesečne plače vsakega 18. dne v mesecu za nadomestilo plače za pretekli mesec, dalje do dneva plačila, regres pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 7. 2011 dalje do plačila (I/2. točka izreka); da ji je tožena stranka dolžna v roku 15-tih dni plačati 23.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II/2.a točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke.

Navaja, da potreba po delu tožnice kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki na dan podaje odpovedi, pa tudi kasneje, ni prenehala, zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne in protispisne. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožena stranka takoj po podaji odpovedi tožnici, ko je ta nastopila bolniški stalež, v računovodstvu zaposlila dodatno delavko in sicer v mesecih oktober, november in december 2009 ter meseca januarja 2010 študentki, s 1. 2. 2010 pa A.A. na delovnem mestu knjigovodje, ki ga je v času odpovedi tožnici opravljala A.B.. Ta je s 1. 4. 2010 sklenila pogodbo za delovno mesto računovodje, torej za isto delovno mesto s povsem enakim opisom del in nalog, kot ga je v času odpovedi zasedala tožnica. Tako je potreba po opravljanju del in nalog, ki jih je opravljala tožnica, še vedno obstajala in ni „izpuhtela“, kot to skuša prikazati tožena stranka. Obstajala je ne samo v trenutku odpovedi 2. 10. 2009, ampak tudi po poteku predvidenega odpovednega roka v decembru 2009 in tudi še v času dejanskega prenehanja zaposlitve tožnice 23. 4. 2010, saj je A.A. delala v računovodstvu toženke najmanj do 31. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je osredotočilo izključno na ugotavljanje, ali je prenehala potreba po opravljanju tistih del in nalog iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnica dejansko opravljala. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi prenehala potreba tudi po vseh ostalih delih, za katere je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku. Pri tem kasnejše okoliščine, tudi morebiten prenos računovodskega oddelka iz tožene stranke na njeno lastnico družbo A. ne morejo imeti nobenega vpliva, ker je na dan 18. 10. 2009 tožnica dopolnila starost 53 let in ji na podlagi določila člena 114/1 ZDR toženka ni imela več pravice odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj tožnica soglasja za tako odpoved ni dala in ga ne bo dala. Sicer pa je z izvedenim dokaznim postopkom dokazano, da potreba po vseh ostalih delih delovnega mesta računovodje, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotovo ni prenehala. Toženka je namreč še v času odpovednega roka tožnice sklenila s A.B. pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto računovodja, z enakim opisom del in nalog. Sicer pa če tudi bi A.A. v resnici opravljala pretežno druga dela in naloge in ne tistih, ki jih je kot knjigovodja opravljala A.B., bi ta dela lahko opravljala tudi tožnica. S tem ko je A.A. tožena stranka še pred prenehanjem delovnega razmerja tožnice na novo zaposlila iz proizvodnje, je izkazano, da je v računovodstvu imela delo in da bi lahko na teh delih zaposlila tudi tožnico. Tožena se tudi ne more izgovarjati, da naj bi delavci, čeprav so bili razporejeni s pogodbami na določena delovna mesta, dejansko opravljali druga dela in naloge in ne teh, ki so iz pogodbe razvidna. Naknadno predloženi popis del in nalog posameznih delavcev – preglednica pod B20, pa ni relevanten, saj so podatki prilagojeni potrebam tožene stranke v tem postopku, sploh pa je predložen prepozno. Na to je tožena stranka v postopku že opozarjala in kršitev uveljavljala. Ta kršitev razpravnega načela pa je brez dvoma vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa tudi poslovni razlogi, ki jih ugotavlja sodišče, v obravnavanem primeru niso podani. To bi bila lahko le uvedba sistema avtomatizacije, če bi tako močno zmanjšala obseg dela, ki ga je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi, da potrebe po njenem delu ne bi bilo več. Ker je bila delna avtomatizacija evidentiranja delovnega časa uvedena šele s 1. 11. 2009, se pred tem datumom obseg del, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi sicer opravljala tožnica, zagotovo ni zmanjšal, niti še ni prenehala potreba po njenem delu.

Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedim direktorice in prič A.C. in A.B., da naj bi se z uvedbo avtomatizacije evidentiranja delovnega časa obseg dela, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica, zmanjšal za ¾ in da naj bi bilo po novem za obračun plač potrebnih le 6 do 7 delovnih dni. Tožnica vztraja, da je to nemogoče, saj je prinesla le razbremenitev delovodij v proizvodnji. Tožnica je evidenčne liste le prekontrolirala, medtem ko se sedaj te izpise evidence namesto od delovodij dobi od avtomata. Tako je še vedno ostalo ogromno ročnega dela. Po mnenju tožnice je A.B. morala tako pričati, da bi ohranila svoje delovno mesto računovodje, zato ima tudi interes izpovedati v korist tožene stranke in v škodo tožnice. Direktorica in A.C. pa sta avtorja odločitve, da se tožnici odpoved pogodba o zaposlitvi, zato jima sodišče ne bi smelo kar nekritično verjeti. Da niso resnične trditve teh prič in toženke izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka 5. 11. 2009 objavila oglas, da išče delavca ali delavko za delovno mesto strokovni sodelavec za kontroling, čeprav je zadnja tri leta dela in naloge tega delovnega mesta namesto A.D., ki je bila odsotna zaradi bolniškega staleža in porodniškega dopusta, opravljala A.E., ki je bila potrditvah toženke poleg tožnice edina razporejena na delovno mesto računovodje z enakim opisom kot tožnica. Ta oglas kaže na to, da je bilo pri toženi stranki v računovodstvu dovolj dela za še dodatno delavko. Tako je tožena stranka s prerazporejanjem del in nalog med delavkami v računovodstvu le na videz skušala ustvariti vtis, da je postalo delo tožnice nepotrebno, v resnici pa se je hotela tožnice kot najstarejše delavke, ki bi z 18. 10. 2009 uživala zakonsko varstvo, nezakonito znebiti.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je obstajal ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj negativnega poslovnega rezultata v letu 2009 pri toženi stranki ni bilo in kaj takega iz izpovedbe revizorja tudi ne izhaja. Kot izhaja iz izpovedbe revizorja in letnega poročila za kompletno leto 2009, je bil obseg poslovanja v letu 2009 približno enak kot v letu 2008, saj je postavka V1. čisti prihodki od prodaje znašala za celotno leto 2008 42,8 mio EUR, za celotno leto 2009 pa 42,9 mio EUR, kar dokazuje, da kompletni obseg naročil kupcev v resnici sploh ni bil manjši. Tudi povečano število najemnih delavcev v letu 2009 pa prav tako pritrjuje trditvam tožeče stranke, da se obseg poslovanja pri toženki na dan odpovedi 2. 10. 2009, sploh ni zmanjšal. Bistveno je, da v letu 2009 pri toženki v resnici sploh ni bilo negativnega poslovnega rezultata, ampak celo dobiček, ki je bil za 200.000,00 EUR višji kot v preteklem letu, pri čemer sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izgovoru direktorice, da naj bi bil pozitiven rezultat posledica dobropisa v višini 317.000,00 EUR iz decembra 2009, vendar se je na podlagi listine v prilogah pod B15 izkazalo, da tožena stranka dobropisa ni prejela, ampak je le izstavila račun. Ker je o dobropisu govoril tudi revizor, ki je v dolgoletnem poslovnem odnosu s toženo stranko, bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančne stroke, kot je predlagala tožeča stranka, da s primerjavo računovodskih izkazov iz preteklih let in z vpogledom v celotno poslovno dokumentacijo lahko potrdil trditve tožene stranke, da dejanski poslovni rezultati tožene stranke na dan odpovedi niso bili tako slabi, da bi bila izkazana potreba po zmanjšanju stroškov in posledično števila delovnih mest. Sicer pa tudi če bi ekonomski razlog obstajal, tožena stranka v resnici sploh ne bi dosegla znižanja stroškov z odpovedjo tožnici, saj je razpisala novo prosto delovno mesto. Prav tako je zmotna in brez podlage tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da starost tožnice ni bila razlog za odpoved, saj tega tožena stranka ni dokazala. Če si je morala tožena stranka po odpovedi tožnici zaradi njenega bolniškega staleža pomagati z delom študentk ter za tem zaposliti dodatno delavko v računovodstvu, je jasno, da so potrebe po delu tožnice, ki nima nižje izobrazbe ali manjših sposobnosti kot A.A., zagotovo obstajale. Toženka se je tožnice očitno hotela znebiti po hitrem postopku, ker bi 18. 10. 2009 dopolnila 53 let starosti. Tako je bila odpoved v vsakem primeru brez pravne podlage in nezakonita. Celo če je morda napačno stališče pritožbe, da toženka tožnici tudi kasneje s 1. 3. 2011, če je v resnici prenesla računovodstvo na A., glede na določbo 114/I ZDR ni mogla zakonito odpovedati pogodbe, pa bi ji moralo sodišča priznati trajanje in vse pravice iz in v zvezi z delovnim razmerjem do 1. 3. 2011 ter tožnici na podlagi 118. člena ZDR priznati zahtevano odškodnino in zamudne obresti. Tožnici pa bi moralo glede na uspeh priznati tudi pravico do povračila pravdnih stroškov, ki jih priglaša. O tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 160/2009 z dne 12. 5. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009 nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Zavrnilo pa je tudi tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 583/2011 z dne 16. 9. 2011 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi preuranjeno odločilo. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali bi tožnica, glede na opis del in nalog, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, lahko opravlja tudi dela, ki jih je kasneje opravljala A.A. oziroma ni pojasnilo, v čem se razlikujeta tožničina pogodba o zaposlitvi in pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto, ki jo je dne 1. 4. 2010 sklenila A.B.. Prav tako se ni opredelilo do tega, na katerem delovnem mestu je dejansko delala A.E. in tudi ni pojasnilo, zakaj je prišlo do zaključka, da je tožena angažirala študentki le za enostavna dela, glede na izpoved priče A.E.. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek, glede na ugotovitve pritožbenega sodišča in še enkrat zasliši direktorico tožene stranke ali pa pričo A.C., A.B., A.E. in tožnico, po potrebi pa naj izvede tudi druge predlagane dokaze in upošteva tudi preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR je osnovni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dejstvo, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). V skladu z 82. čl. ZDR je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca.

Tožena stranka tožnici dne 2. 10. 2009 (priloga A2) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama nazadnje sklenjena za nedoločen čas dne 15. 7. 2007 (priloga A3). Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009 je tožena stranka podala iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR s 45-dnevnim odpovednim rokom. Iz obrazložitve pisne odpovedi je razvidno, da se je tožena stranka zaradi tržnih in finančnih razmer ter gospodarske krize odločila za optimizacijo poslovanja in racionalizacijo v načinu organiziranja posameznih služb v podjetju in sicer tako, da se je odločila za zmanjšanje števila delovnih mest, saj se je potreba po delu delavcev v režijskih službah zmanjšala. Tožena stranka je dela in naloge na delovnem mestu „računovodja“ z uvedbo sistema za evidentiranje delovnega časa delno avtomatizirala, delno pa prerazporedila med ostale sodelavce. S tem se je na delovnem mestu „računovodja“ potreba po delu delavcev zmanjšala. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tako ni zgolj negativen poslovni rezultat, ampak predvsem uvedba sistema za evidentiranje delovnega časa. Ta sistem je začel teči s 1. 11. 2009, torej dejansko z dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici 2. 10. 2009 še ni bil uveden, ker pa je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi s 45-dnevnim odpovednim rokom, je bilo prenehanje njenega delovnega razmerja predvideno za sredino novembra, ko bi nov sistem že deloval. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora delodajalec reorganizacijo dela predvideti v naprej, da torej ne more poslovnih razlogov ugotavljati šele takrat, ko delavec dejansko ostane brez dela. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 2. 10. 2009, ko je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ni obstajal. Glede na pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni zgolj negativni poslovni rezultat, ampak predvsem reorganizacija dela v računovodstvu zaradi uvedbe novega sistema evidentiranja, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožničin dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi s primerjavo računovodskih izkazov iz preteklih let in vpogledom v celotno poslovno dokumentacijo lahko ugotovil, da poslovni rezultati na dan odpovedi niso bili tako slabi, da bi bila izkazana potreba po zmanjšanju stroškov in s tem posledično števila delovnih mest. Uvedba novega sistema evidentiranja delovnega časa je poslovna odločitev tožene stranke, zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, ni kršilo načela kontradiktornosti, saj je izvedba tega dokaza nepotrebna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi za računovodjo opravljala zgolj dela obračunavanja in izplačevanja plač ter druga dela po navodilih vodje t.j. izstavljanje izdanih računov, vsa ostala dela računovodje pa je opravljala A.E., ki je imela v svoji pogodbi o zaposlitvi (B14) navedena enaka dela kot tožnica. Z uvedbo sistema za evidentiranje delovnega časa, ni bilo več ročnega vodenja vseh podatkov za obračun plač, zato se je obseg dela zmanjšal, kar izhaja iz izpovedi zaslišanih prič A.B. in A.C. ter direktorice tožene stranke in to predvsem v delu, ki ga je v pretežni meri opravljala tožnica. Ker pa se je priča A.B. s 1. 3. 2011 zaposlila v A., na naroku dne 12. 5. 2011, ko je bila zaslišana, vsekakor ni imela interesa izpovedovati v korist tožene stranke, da bi si ohranila delovno mesto računovodkinje, kot to navaja pritožba. Dejstvo, da sta se direktorica tožene stranke in A.C. odločila za uvedbo novega avtomatičnega sistema evidentiranja delovnega časa, pa nikakor ne pomeni, da sta avtorja odločitve, da se tožnici odpove pogodba o zaposlitvi, saj se je A.C. za ta sistem zavzemal že ob prihodu k toženi stranki v letu 2004, ko je tožnica pri toženi stranki delala še na delovnem mestu sodelavec za logistiko.

Ker je tožnica po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopila bolniški stalež, je morala tudi tožničino delo (evidentiranje delovnega časa), ki se je opravljalo do 1. 11. 2009, ko je bil sistem dokončno vpeljan, poleg svojega prevzeti A.E.. Ta je v delo obračuna plač uvedla A.B., ki je to delo poleg svojega dela na delovnem mestu knjigovodje opravljala do 1. 4. 2010. Pomagali sta jima dve študentki, ki sta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke, A.C., A.E., A.A., A.B. ter njunih zaslišanj in na podlagi podatkov, ki jih je v spis vložila tožnica (A17 in A19), opravljali le enostavnejša administrativna dela, saj nista imeli dovolj znanja s področja računovodstva.

Tožena stranka je A.A. iz proizvodnje premestila sicer pravno formalno v računovodstvo na delovno mesto knjigovodja, in sicer za določen čas od 1. 2. 2010 do 31. 8. 2010, vendar pa je dejansko prevzela delo A.F. in sicer administrativno pomoč sodelavkam.

Delo, ki ga je tudi opravljala tožnica – izstavljanje računov na podlagi naročil, je po njenem odhodu prevzela A.G., delo opravlja na delovnem mestu dobavnice.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je postalo delo, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica, torej obračunavanje in izplačevanje plač ter izstavljanje izdanih računov, na dan podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nepotrebno, saj ni bilo več ročnega evidentiranja delovnega časa, v obračunavanju plač je bilo delo prerazporejeno na A.E. ter A.B. in na A.G. v izstavljanju izdanih računov. Te so to delo opravljale poleg dela, za katerega so imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo tožničino delo še vedno potrebno in da je tožena stranka v računovodstvu namesto tožnice zaposlila drugo delavko, saj je tožena stranka dokazala, da je preostanek dela, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, prerazporedila med druge delavce.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ustreznega dela za tožnico tožena stranka ni imela. A.A. je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto knjigovodja za določen čas do 31. 8. 2010, kar pa skladno ni ustrezna zaposlitev za tožnico po 3. odstavku 90. člena ZDR.

Tožena stranka je torej tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenega razloga, skladno z določili ZDR. Iz njenega ravnanja ne izhaja, da bi se hotela tožnice „znebiti“, ker je bila najstarejša delavka. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v tej smeri.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP, sama krije svoje stroške pritožbe.