Jedro

Utemeljeno sodišče ugotavlja, da ima delodajalec pravico načrtovati spremembe delovnega procesa in s tem v zvezi načrtovati potrebe po delu delavcev in da lahko s tem v zvezi tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga časovno usklajuje v tem smislu, da upoštevaje odpovedni rok delavcu preneha delovno razmerje sočasno z dejanskim prenehanjem potreb po njegovem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 2. 10. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 23. 4. 2010 dalje in za vrnitev tožnice na delo, pa tudi podredni zahtevek za plačilo 23.400 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo o zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je potreba po tožničinem delu načrtovano prenehala med njenim odpovednim rokom zaradi v naprej predvidenega začetka avtomatičnega evidentiranja delovnega časa zaposlenih s 1. 11. 2009 in predvidene prerazporeditve preostalih tožničinih del na druge sodelavke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je bila sporna odpoved zakonita, čeprav ob njeni podaji dne 2. 10. 2009 potreba po tožničinem delu še sploh ni prenehala. Poleg tega je zmotno presodilo, da je kdajkoli prenehala potreba po tožničinem delu, saj je še pred prenehanjem njenega delovnega razmerja tožena stranka za njeno delovno mesto računovodkinje sklenila pogodbo o zaposlitvi s S. R. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za ponudbo druge zaposlitve tožnici, saj bi morala tožena stranka zaposlitev na delovnem mestu knjigovodje namesto A. J. ponuditi njej, pa četudi le za določen čas. Sicer pa je navedena delavka ostala zaposlena pri toženi stranki vse do kasnejšega prenosa celotnega oddelka v matično družbo T., v kateri je tudi nadaljevala z delom. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi za odpoved obstajal ekonomski poslovni razlog (negativni poslovni izid). Poleg tega je ugotovitev sodišča, da naj bi prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, protispisna, saj je tožena stranka po zaposlovanju študentk s 1. 2. 2010 v oddelku na delovnem mestu knjigovodje dodatno zaposlila A. J., s 1. 4. 2010 pa je s S. R., ki je tudi delala kot knjigovodja, ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi za tožničino delovno mesto računovodje. Takšno prerazporejanje del in zaposlovanje pomeni zlorabo inštituta o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga. Sodba sodišča druge stopnje tudi nima razlogov o pritožbenih navedbah, da tožena stranka ni dokazala, da starost tožnice ni bila razlog za odpoved, ki je bila tožnici podana vsega 16 dni pred njenim 53 rojstnim dnem, ko bi postala na podlagi prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) zaščitena pred odpovedjo brez njenega soglasja. Navedeno dejstvo ob hkratni ugotovitvi, da je bila tožnici sporna odpoved podana še pred dejansko uvedbo avtomatskega evidentiranja delovnega časa in dejstvu, da tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugem delovnem mestu knjigovodje, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi z A. J., pa tudi ne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v logistiki, ki je bilo kot prosto objavljeno v septembru 2010, dokazuje utemeljenost očitkov o diskriminatorni odpovedi.

4. Tožena stranka v odgovoru navaja, da poskuša revizija dokazati, da je bilo dejansko stanje glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, kar ni dovoljen revizijski razlog. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba sodišča druge stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in v njima ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti. Razlogi sodbe ne nasprotujejo listinam v spisu. Sodišče druge stopnje je vsaj posredno odgovorilo na pritožbene navedbe, ko je ugotovilo, da je bil neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dejansko organizacijske narave v posledici avtomatizacije spremljanja delovnega časa delavcev in zaostrenih gospodarskih (tudi ekonomskih) razmer. Ob presoji, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana zaradi načrtovanega in tudi realiziranega avtomatskega evidentiranja delovnega časa zaposlenih še pred potekom tožničinega odpovednega roka, kar je bistveno vplivalo na obseg dela na tožničinem delovnem mestu, je v bistvu ugotovilo, da je bil podan realni poslovni razlog in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi prepovedane diskriminacije. Tako v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje, s tem da je dejansko opravljala le obračunavanje in izplačevanje plač (za ta namen je tudi spremljala in ugotavljala prisotnost delavcev na delu) in druga dela po navodilih nadrejenih (zlasti izdajanje računov), ostala računovodska dela pa je opravljala druga delavka, to je A. Š.

Zaradi zaostrovanje tržnih in finančnih razmer je tožena stranka pristopila k optimizaciji poslovanja v režijskih službah in v tem smislu sklenila s 1. 11. 2009 uvesti avtomatsko spremljanje delovnega časa zaposlenih in s tem zmanjšati obseg dela na tožničinem delovnem mestu (odprava ročnega vodenja delovnega časa za potrebe obračuna plač), delno pa je preostala dela razporedila na druge izvajalce.

Zaradi časovne uskladitve potreb po tožničinem delu je tožnici že 2. 10. 2009 podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 45-dnevnim odpovednim rokom, tako da bi po njenih predvidevanjih tožnici delovno razmerje prenehalo v sredini meseca novembra 2009. Tožnica je takoj po prejemu odpovedi nastopila bolniški stalež, tako da je tožničino delo, ker sistem avtomatskega spremljanja delovnega časa v mesecu oktobru 2009 še ni deloval, delno prevzela tožničina sodelavka A. Š., za enostavnejša administrativna dela je tožena stranka začasno angažirala dve študentki, del tožničinih nalog pa je prevzela knjigovodkinja S. R. Avtomatizirano spremljanje delovnega časa zaposlenih je bilo pri toženi stranki dejansko uvedeno s 1. 11. 2009, tožnici pa delovno razmerje ni prenehalo s potekom 45-dnevnega odpovednega roka sredi novembra tega leta, temveč zaradi neprekinjenega bolniškega staleža šele z 22. 4. 2010. Tožničino delo v zvezi z izstavljanjem računov je bilo prenešeno na delavko N. K., ki je delala v logistiki.

S 1. 2. 2010 se je na oddelku za določen čas do 31. 8. 2010 formalno na delovnem mestu knjigovodje zaposlila A. J. (prezaposlitev iz proizvodnje), ki pa je v glavnem nudila administrativno pomoč sodelavkam.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve, da se je časovna potreba po tožničinem delu z uvedbo avtomatskega spremljanja delovnega časa zaposlenih zmanjšala, preostalo delo, ki ga je opravljala tožnica, pa je bilo prenešeno na druge delavke, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je prenehala potreba po tožničinem dotedanjem delu, tako da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

10. Utemeljeno sodišče ugotavlja, da ima delodajalec pravico načrtovati spremembe delovnega procesa in s tem v zvezi načrtovati potrebe po delu delavcev in da lahko s tem v zvezi tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga časovno usklajuje v tem smislu, da upoštevaje odpovedni rok delavcu preneha delovno razmerje sočasno z dejanskim prenehanjem potreb po njegovem delu. Glede na to sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila nezakonita že zato, ker je bila podana že z 2. 10. 2009, čeprav je bilo avtomatizirano spremljanje delovnega časa zaposlenih uvedeno šele s 1. 11. 2009, saj je tožena stranka ob podaji odpovedi utemeljeno računala na tožničin 45 dnevni odpovedni rok. Tožena stranka je tako dokazala, da je bila tožnici dne 2. 10. 2009 odpoved podana glede na načrtovane in potem tudi realizirane spremembe v delovnem procesu, ne pa zaradi časovnega prehitevanja izpolnitve tožničinega starostnega pogoja za zaščito pred odpovedjo in s tem povezanih diskriminatornih razlogov.

11. Dejstvo, da je bilo potrebno celotno tožničino delo že v mesecu oktobru 2009 razdeliti med druge delavke in takrat celo začasno angažirati študentke, na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj je bilo to potrebno iz razloga na tožničini strani – nenadna odsotnost z dela zaradi bolezni. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka v oddelku s 1. 2. 2010 za določen čas zaposlila A. J. in da je po tem v mesecu aprilu 2010 ponovno prišlo do prezaposlitve nekaterih delavk v oddelku. Pravilno sodišče ugotavlja, da so za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odločilna razmerja ob sami odpovedi in da tožena stranka zaposlitve za določen čas na drugem delovnem mestu, kot v smislu določb tretjega odstavka 90. člena ZDR neustrezne zaposlitve, ob sporni odpovedi tudi sicer ne bi bila dolžna ponuditi tožnici.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.