Jedro

Glede na to, da je tožnik po odpoklicu s funkcije predsednika uprave tožene stranke odklonil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, je imela tožena stranka v določbi drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi podlago, da delovno razmerje tožniku zaključi po poteku petnajstdnevnega odpovednega roka, ki je pričel teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi. Ob prenehanju delovnega razmerja tožnika je bil sklep o odpoklicu še vedno veljaven in je učinkoval. Zato na zakonitost prenehanja delovnega razmerja ne vpliva okoliščina, da je bil odpoklic kasneje ugotovljen za ničnega.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 6. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, z izjemo vmesnih prekinitev v obdobju od 15. 6. 2013 do 14. 6. 2014, od 15. 6. 2014 do 19. 2. 2015 ter od 15. 9. 2015 do vrnitve nazaj na delo prizna delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uredi ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračuna nadomestila plač v bruto zneskih kot so navedeni v izreku, za vse nadaljnje mesece do vrnitve nazaj na delo pa pripadajoče bruto zneske nadomestil plač, zmanjšane za morebitne bruto zneske obračunanih in izplačanih plač pri drugem delodajalcu ali nadomestil za brezposelnost, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezne neto zneske ( IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 461,26 EUR bruto ter za vsa nadaljnja leta do vrnitve nazaj na delo v znesku 790,73 EUR bruto, zmanjšano za morebitne bruto zneske obračunanih in izplačanih regresov za letni dopust pri drugem delodajalcu, od teh zneskov odvede predpisane davke in tožniku izplača ustrezne neto zneske (V. točka izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več in drugače (točka VI. izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo v gospodarskem sporu pravnomočno odločeno, da je bil ničen odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke, zato posledično tožniku pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto ni mogla prenehati veljati, ne glede na to, da tožnik ni sprejel ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z 14. 6. 2013, zavrnilo pa je tudi reintergracijski del tožbenega zahtevka. Sodbo sodišča prve stopnje je delno razveljavilo v III. točki izreka v delu, ki se glasi: „in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo“ ter v odločitvi o reparacijskem delu tožbenega zahtevka (točki IV. in V. izreka prvostopenjske sodbe) in v odločitvi o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno zavrnilno sodbo je utemeljilo s tem, da na podlagi v gospodarskem sporu ugotovljene ničnosti odpoklica, predsednik uprave ni reintegriran na to funkcijo. Ugotovitev ničnosti na korporativnopravnem področju ne pomeni odprave vseh posledic odpoklica za nazaj. Kljub ugotovljeni ničnosti je za ponoven nastop funkcije potreben nov sklep nadzornega sveta o imenovanju. Ker se z ugotovitvijo ničnosti odpoklica ne vzpostavi korporativnopravno stanje, ki je bilo pred sprejemom sklepa o odpoklicu in odpoklicani član uprave oziroma predsednik uprave delniške družbe nima pravice do reintegracije na funkcijo, niti ne more doseči izbrisa novega člana uprave ali predsednika uprave v sodnem registru, tudi ni mogoča reintagracija v delovnopravnem smislu na delovno mesto, ki ga tak delavec ne more več opravljati.

3. Zoper tisti del drugostopenjske sodbe, s katerim je bila delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje (prva alineja točke I. izreka sodbe sodišča druge stopnje) je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 29/99 s spremembami) v zvezi z peto alinejo 358. člena ZPP je podana, ker je sodišče druge stopnje drugače (in to napačno) kot sodišče prve stopnje, presodilo določbo prvega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in tega ni obrazložilo. Izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tega, da zaradi ničnosti sklepa nadzornega odbora o odpoklicu pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati veljati niti na podlagi 16. člena te pogodbe. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do stališča tožnika in prvostopenjskega sodišča, da je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar temelji izključno na ničnemu odpoklicu. Ponujena pogodba o zaposlitvi je nezakonita tudi zaradi tega, ker je imela šikanozni namen oziroma predstavlja dokaz trpinčenja tožnika, prav tako pa je v nasprotju z internimi akti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zlorabilo pravico iz pete alineje 358. člena ZPP in poseglo v pravico tožnika do kontradiktornosti in v pravico do pritožbe, saj ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali je bila ponudba nove pogodbe o zaposlitvi zakonita. Poseg v pravico do sodnega varstva predstavlja tudi to, da je tožnik zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče samo odločilo o zadevi, izgubil možnost pritožbe glede stališča sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna izpeljati ustreznega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe, saj drugostopenjsko sodišče ni obravnavalo niti enega argumenta tožnika, temveč se ob branju izpodbijane sodbe zdi, da tožnik sploh ni bil del tega postopka. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi se stranki na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02 s spremembami) dogovorili, da pogodba o zaposlitvi (in posledično tudi delovno razmerje) lahko preneha na podlagi ničnega ali nezakonitega sklepa nadzornega sveta o odpoklicu. Ker je bil sklep nadzornega sveta o odpoklicu tožnika ničen in brez pravnega učinka, pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati na podlagi določbe 16. člena te pogodbe. Bistveno je tudi, da tožniku pred prenehanjem delovnega razmerja ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, prenehanje pogodbe pa je temeljilo izključno na ničnem sklepu nadzornega sveta. Stališče pritožbenega sodišča, da je pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala veljati, ni samo materialnopravno napačno, ampak tudi arbitrarno, posega pa tudi na ureditev pristojnosti med sodišči in v načelo vezanosti sodišč na že pravnomočno odločene zadeve. Izpodbijana sodba predstavlja neobrazložen odstop od delovnopravne sodne prakse. Izpodbijana sodba temelji na napačni tezi, da če predsednik uprave nima pravice do reintegracije na funkcijo (kar sicer ni pravilno), nima niti pravice do reintegracije v delovnopravnem smislu. Nemožnost vrnitve na delo je lahko podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZGD-1. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato bi tožena stranka ob rednem prenehanju mandata morala izpeljati postopek po 17. členu pogodbe o zaposlitvi. Če tega ne stori, delovno razmerje (z enako plačo in drugimi pravicami) obstaja še naprej. To je dokaz, da bi delovno razmerje lahko obstajalo brez funkcije predsednika uprave, kar je razvidno tudi iz tega, da je tožnik od ničnega odpoklica (22. 5. 2013) do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (14. 6. 2013) prejemal plačo in imel druge pravice na podlagi sporne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer omenjeno obdobje ne predstavlja odpovednega roka. Revizija kot zmotno prereka stališče sodišča druge stopnje, da iz sodne prakse ne izhaja možnost reintegracije na funkcijo.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zaradi zmotne uporabe določbe pete alineje 358. člena ZPP. Ta določa, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje, če meni, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Kršitev naj bi pritožbeno sodišče storilo s tem, da je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo določbo 16. člena pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa to ne more pomeniti zmotne uporabe pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP, saj interpretacija pogodbenega določila pomeni uporabo materialnega prava (in ne ugotovitve dejanskega stanja, kot je mogoče razumeti ta revizijski očitek). Reformacijsko pooblastilo iz pete alineje 358. člena ZPP je namenjeno prav temu, da pritožbeno sodišče na podlagi drugačne interpretacije materialnega prava spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

8. Načelo kontradiktornosti naj bi bilo kršeno, ker sodišče druge stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je bila namreč po odpoklicu s funkcije predsednika uprave tožene stranke ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pooblaščenca uprave. Že pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna. Tožnik je v postopku imel možnost, da se o tem vprašanju izreče in je to tudi storil, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bilo ponujeno delo ustrezno. Načelo kontradiktornosti bi bilo kršeno, če bi šele sodišče druge stopnje prvič obravnavalo neko pomembno dejansko ali pravno vprašanje, o katerem se stranka pred tem sploh ne bi imela priložnost izreči, kar pa se v zvezi z vprašanjem ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi ni zgodilo. Revizija povsem zgrešeno uveljavlja kršitev pravice do pritožbe. Ob naziranju, ki ga ponuja revizija, sodišče druge stopnje nikoli ne bi moglo spremeniti odločbe sodišča prve stopnje, češ da bi bila v takem primeru odvzeta možnost pritožbe stranki, ki je pred sodiščem prve stopnje uspela in zato ni imela pravnega interesa za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, zoper drugostopenjsko sodbo pa že po zakonu ni več rednega pravnega sredstva.

9. Revizija na večih mestih uveljavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče svojih stališč ni obrazložilo oziroma ker ni odgovorilo na tožnikove argumente. S tem revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Pri tem izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni res, da se sodišče ni opredelilo do nosilnega argumenta tožnika, da pogodba o zaposlitvi zaradi ničnosti odpoklica sploh ni mogla prenehati veljati. Sodišče druge stopnje je v 17. do 21. točki obrazložitve obširno pojasnilo, zakaj šteje, da kljub v gospodarskem sporu ugotovljeni ničnosti odpoklica, tožnik nima pravice do reintegracije na funkcijo niti do reintegracije na delovno mesto. Tožnik se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba ni obrazložena.

10. Neutemeljen je tudi očitek o arbitrarnosti odločitve o zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. O arbitrarnosti govorimo takrat, kadar je odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Za očitno napačno sodno odločitev gre, če sporne razlage prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi pravnimi pristopi, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno1. Razlogi s katerimi sodišče druge stopnje utemeljuje zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi niso takšni, da bi jih lahko označili za očitno napačne oziroma za samovoljno interpretacijo prava.

11. Povsem zgrešene so tudi revizijske navedbe o posegu v pravnomočno razsojeno stvar in o odločanju izven stvarne pristojnosti sodišča. S stališčem, da sodno ugotovljena ničnost sklepa nadzornega sveta tožena stranka o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave ne pomeni avtomatično nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, sodišče ni poseglo v pravnomočno razsojeno stvar. Pravnomočna odločitev sodišča, da je bil odpoklic ničen, še naprej ostaja v veljavi, vendar pravne posledice te odločitve na delovnopravnem področju niso takšne, kot jih uveljavlja tožnik. Sodišče je v tem sporu odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, za kar je v skladu s točko a prvega odstavka 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pristojno delovno sodišče. Zato ni utemeljen revizijski očitek o odločanju izven stvarne pristojnosti sodišča. 12. Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita odstop od uveljavljene sodne prakse, razvidne iz sodb Vrhovnega sodišča G 18/2007 z dne 27. 5. 2008, G 17/2009 z dne 8. 7. 2010 in VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011. V nobeni od navedenih zadev ni bilo eksplicitno zavzeto stališče, da ima ugotovitev ničnosti ali neveljavnosti odpoklica predsednika ali člana uprave za posledico oživitev funkcije predsednika oziroma člana uprave in tudi ne oživitev delovnega razmerja, ki je prenehalo v povezavi z odpoklicem. Zadevi G 18/2007 in G 17/2009 niti nista delovnopravni, ampak se nanašata na vprašanje zakonitosti ugotovitvenih upravnih odločb Agencije za zavarovalni nadzor o tem, da je odpoklicanemu članu uprave zavarovalne delniške družbe prenehalo dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave. Ob sklicevanju na teoretična izhodišča in prakso je Vrhovno sodišče v obeh navedenih zadevah zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb. Poudarilo je, da s temi odločbami Agencija le ugotovi, kakšna pravna posledica odpoklica (prenehanje dovoljenja) je nastala po samem zakonu. Glede na navedeno je razumljivo stališče sodišča, da v primeru naknadne ugotovitve neveljavnosti odpoklica tožnik po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/98 s spremembami) lahko predlaga spremembo izdane odločbe (npr. z obnovo postopka). Tudi iz stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011, da je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeto v ustreznem postopku, če je bil razrešeni direktor tudi v delovnem razmerju in mu je to prenehalo, ne izhajajo posledice, ki jih uveljavlja tožnik. Sicer pa je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da v navedeni zadevi (VIII Ips 414/2009) razrešeni direktor niti ni sprožil postopka za ugotovitev nezakonitosti razrešitve, sodišče pa je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi.

13. Revizija neutemeljeno graja stališče pritožbenega sodišča, da odpoklicani predsednik uprave nima pravice do reintegracije na funkcijo, čeprav je bila ugotovljena ničnost odpoklica. Res je sicer, da ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), razveljavitev pa za naprej (ex nunc), vendar je sodna praksa iz razlogov pravne varnosti ravno v primerih, ko je odpoklic člana uprave ničen zaradi odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, omejila takšno učinkovanje ničnosti. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017 sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena, kar pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. Nenazadnje je bila v gospodarskem sporu, v katerem je bila ugotovljena ničnost tožnikovega odpoklica s funkcije predsednika uprave, pravnomočno zavržena tožba v delu, s katerim je tožnik zahteval ničnost sklepa nadzornega sveta tožene stranke o imenovanju A. S. za začasnega predsednika uprave, pravnomočno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe zastopnika tožene stranke v sodnem registru.

14. Zakon ne gre tako daleč, da bi družbi vsiljeval odpoklicanega člana uprave, čeprav niso obstajali utemeljeni razlogi za njegov odpoklic. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 izrecno navedlo, da odpoklicani direktor kot član uprave nima reintegracijskega zahtevka, saj ZGD te možnosti ne predvideva, odpoklicanemu članu uprave pa priznava pravico do odpravnine oziroma povrnitve škode po splošnih načelih odškodninskega prava. Tudi teorija2 v zvezi z navedeno sodbo pritrjuje sodišču, da je najpomembnejše pravno varstvo odpoklicanega člana uprave njegova pravica do odpravnine oziroma povrnitve škode, in ne vrnitev na funkcijo v nasprotju z voljo nadzornega sveta.

15. Bistveno vprašanje v tem sporu je, ali ugotovitev ničnosti odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke pomeni, da je zato nezakonito tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je v smislu sosledja dogodkov posledica odpoklica in je zato tožnik upravičen do priznanja delovnega razmerja za ves čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki ima delovnopravne in korporativno pravne elemente. V 1. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave tožene stranke je bilo hkrati določeno, da je predsednik uprave v delovnem razmerju za nedoločen čas in da funkcijo predsednika uprave opravlja za čas mandata od 15. 10. 2009 do 15. 10. 2014. Ker gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo v smislu določbe 72. člena takrat veljavnega ZDR, sta stranki ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR lahko drugače uredil pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Na tej podlagi je bilo v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da ima predsednik uprave, ki je bil odpoklican pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, pravico do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto v zavarovalnici in z osnovno plačo v višini 70 % osnovnega plačila po tej pogodbi. V drugem odstavku istega člena je bilo določeno, da se šteje, da je delovno mesto ustrezno, če ustreza vrsti in stopnji izobrazbe predsednika uprave in je zanj določena osnovna plača v višini 70 % osnovnega plačila po tej pogodbi. Izrecno je bilo predvideno, da če predsednik uprave zavrne sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, mu delovno razmerje preneha po poteku petnajstdnevnega odpovednega roka, ki prične teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi.

16. V navedeni določbi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka imela podlago, da je tožniku potem, ko ga je nadzorni svet odpoklical s funkcije predsednika uprave, ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pooblaščenca uprave. Sodišče druge stopnje je glede na kriterije iz drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da je bilo ponujeno delovno mesto ustrezno, saj je ustrezalo vrsti in stopnji tožnikove izobrazbe in je zanj tudi bila določena osnovna plača v višini 70 % plače iz pogodbe o zaposlitvi za predsednika uprave tožene stranke.

17. Tožnik je v tožbi neustreznost (in s tem nezakonitost) ponujene pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da so mu v njej ponujene naloge (predlaganje smernic poslovne politike, izvajanje sklepov nadzornega sklepa na področju, sodelovanje pri postavljanju strategij na področju dela, poročanje o izvajanju poslovne politike nadzornemu svetu, postavljanje in sprejemanje letnega poslovnega načrta na področju), zaradi katerih je bil odpoklican. Navedeno ne more biti razlog za to, da bi ponujeno zaposlitev šteli za neustrezno. Nasprotno. Zahtevnost ponujenih nalog, ki jih tožnik celo primerja z nalogami, ki jih je opravljal kot predsednik uprave tožene stranke, kvečjemu še dodatno potrjuje, da je ponujena zaposlitev ustrezna, saj ne ustreza le vrsti in ravni izobrazbe tožnika, temveč gre tudi za hierarhično visoko umeščeno delovno mesto (prvi nivo), ki je tudi finančno primerno ovrednoteno (8.585,08 EUR). Glede na navedeno tudi ni možno slediti revizijskim navedbam, da naj bi ponujena pogodba o zaposlitvi imela šikanozen namen ter je odraz trpinčenja tožnika. Sicer pa je tožnik te navedbe prvič podal šele v četrti pripravljalni vlogi, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem navajal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. Za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno, da je uprava pod vodstvom tožnika razpravljala o ukinitvi funkcije pooblaščenca uprave, saj je dejstvo, da delovno mesto ni bilo ukinjeno in da ga je tožena stranka zato lahko ponudila tožniku.

18. Glede na to, da je tožnik po odpoklicu s funkcije predsednika uprave tožene stranke odklonil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, je imela tožena stranka v določbi drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi podlago, da delovno razmerje tožniku zaključi po poteku petnajstdnevnega odpovednega roka, ki je pričel teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi. Ob prenehanju delovnega razmerja tožnika je bil sklep o odpoklicu še vedno veljaven in je učinkoval. Zato na zakonitost prenehanja delovnega razmerja ne vpliva okoliščina, da je bil odpoklic kasneje ugotovljen za ničnega.

19. Tožnik je revizijsko grajo usmeril predvsem v zmotno uporabo določbe 16. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta v tretjem odstavku sicer res določa, da z dnem odpoklica preneha veljavnost te pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi te določbe in nanjo tudi sodišče ni oprlo svoje odločitve, temveč je delovno razmerje prenehalo na način in iz razlogov, ki so določeni v 17. členu pogodbe o zaposlitvi.

20. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Tožnik z revizijo ni uspel. Kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitev stroškov odgovora na revizijo. V tej zadevi gre namreč za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa v tej zadevi ni bilo ugotovljeno.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up 760/2014 z dne 6. 10. 2016. 2 Dr. Borut Bratina: Spori glede imenovanja odpoklicev in pristojnosti članov uprav in izvršnih direktorjev, Podjetje in delo, 6-7/2012, str. 974.