Jedro

Ker se z ugotovitvijo ničnosti sklepa o odpoklicu ne vzpostavi korporativnopravno stanje, ki je bilo pred sprejemom sklepa o odpoklicu in odpoklicani član uprave oziroma predsednik uprave delniške družbe nima pravice do reintegracije na funkcijo, niti ne more doseči vpisa izbrisa novega člana uprave ali predsednika uprave v sodnem registru, tudi ni mogoča reintegracija v delovnopravnem smislu na delovno mesto, ki ga tak delavec ne more več opravljati. Ker je bila tožniku na podlagi takrat veljavnega odpoklica v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto pri toženi stranki z osnovno plačo v višini 70 % osnovnega plačila, tožnik pa je podpis pogodbe zavrnil, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po poteku 15-dnevnega odpovednega roka, ki je pričel teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi takšnega pravnega položaja mu je bila pravilno izplačana odpravnina po 19. členu pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sprejel. Ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 72. členu ZDR določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, torej ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - spremeni v točkah I, II in delu točke III izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 21. 6. 2010 je nezakonito, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati.

II. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 6. 2013. III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, razen za obdobje od 15. 6. 2013 do 14. 6. 2014, od 15. 6. 2014 do 19. 2. 2015 ter od 15. 9. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco v roku 8 dni." - razveljavi v delu točke III izreka, ki se glasi: "in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo", in v točkah IV, V in VII izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 21. 6. 2010 nezakonito, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati (točka I izreka) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 6. 2013 (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, z izjemo vmesnih prekinitev v obdobjih od 15. 6. 2013 do 14. 6. 2014, od 15. 6. 2014 do 19. 2. 2015 ter od 15. 9. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco v roku 8 dni (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač za mesece od junija 2013 do marca 2016 v mesečnih bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, in za vse nadaljnje mesece do vrnitve nazaj na delo pripadajoče bruto zneske nadomestil plače, zmanjšane za morebitne bruto zneske obračunanih in izplačanih plač pri drugem delodajalcu ali nadomestil za brezposelnost, od teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 461,26 EUR bruto ter za vsa nadaljnja leta do vrnitve nazaj na delo v znesku 790,73 EUR bruto, zmanjšane za morebitne bruto zneske obračunanih in izplačanih regresov za letne dopuste pri drugem delodajalcu, od teh zneskov odvesti predpisane davke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za regres preteklega leta dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka V izreka). Kar je zahteval tožnik več in drugače (obračun in izplačilo nadomestil plač nad prisojenimi zneski za obdobje od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo skupaj s pp, plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega neto zneska mesečnega nadomestila plače za 15. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca, obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 457,13 EUR bruto, za leto 2014 v znesku 783,66 EUR bruto, ter za leto 2015 v znesku 329,47 EUR bruto, skupaj s pp in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih regresov za letni dopust za 1. 7. v letu za regres preteklega leta dalje do plačila), je zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.008,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v točki VI izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek tožnika, tako kot je bil in z vsebino, s kakršno je bil postavljen, podredno pa da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da obstaja nasprotje med točko I in IV izreka ter točko I izreka in razlogi sodbe, hkrati je v točki I izreka sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar vse predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Tožnik je v točki I tožbenega zahtevka, specificiranega z vlogo z dne 24. 12. 2015, zahteval ugotovitev, da je bilo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika za nedoločen čas z dne 21. 6. 2010, z aneksoma z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012, v posledici ničnega sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013, v delu, ki se nanaša na odpoklic tožnika kot predsednika uprave tožene stranke, nezakonito oziroma nično, ta pogodba pa ni prenehala veljati z dnem 22. 5. 2013. Sodišče prve stopnje pa je tožniku prisodilo nekaj drugega oziroma nekaj več, saj je v točki I izreka sodbe razsodilo, da je: "prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 21. 6. 2010 nezakonito, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati". Med tožbenim petitom in izrekom sodbe ni podane identitete. Tožnik je zahteval ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 ni prenehala veljati prav dne 22. 5. 2013 in prav v posledici ničnega odpoklica z mesta predsednika uprave. S tem je konkretiziral svoj pravovarstveni zahtevek in določno opredelil zatrjevano nezakonitost, katere odpravo zahteva. Sodišče je v izreku sodbe izpustilo konkretizacijo vzroka in čas nastopa zatrjevanega in vtoževanega nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožbeni petit vseboval. S tem je tožniku prisodilo več od zahtevanega oziroma mu dalo širše pravno varstvo. Izreklo je namreč, da je nezakonito, nedefinirano in nekonkretizirano, torej katerokoli prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in da ta pogodba sploh ni prenehala veljati. Posledica takšnega izreka sodbe je, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 sploh ni prenehala veljati in posledično še vedno velja, navkljub rednemu izteku mandata dne 15. 10. 2014. Velja torej tudi še v času izdaje izpodbijane sodbe, kar ni pravilno. Vprašanje časovne veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 je odločilno predhodno vprašanje v delovnem sporu I Pd 25/2016, ki je bil od predmetnega delovnega spora razločen s sklepom I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 in v katerem tožnik vtožuje pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 za leto 2013 in vsa nadaljnja leta do izdaje sodne odločbe, in ne le do 15. 10. 2014, ko bi mu redno iztekel mandat in je prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 na podlagi samih določb te pogodbe. To se utegne izkazati tudi kot odločilno pri reintegraciji tožnika in sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, v kolikor bi izpodbijana sodba postala pravnomočna s sedanjo vsebino izreka. Glede na 7. točko obrazložitve in vsebino točke IV izreka sodbe, v kateri je znotraj prisojenih zneskov razmejena višina nadomestil na datum 15. 10. 2014, bi moralo sodišče prve stopnje že v točki I izreka sodbe tožnikov tožbeni zahtevek omejiti z ugotovitvijo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 veljala do 15. 10. 2014. Takšna odločitev bi bila notranje skladna, čeprav bi bila po mnenju tožene stranke še vedno napačna iz drugih razlogov. Vse navedeno bi tožena stranka lahko uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje v primeru, da bi zahtevek, kakršnega je zdaj oblikovalo sodišče prve stopnje, postavil tožnik. Ker v tem delu ni podane identitete tožbenega zahtevka in izreka sodbe, je bila toženi stranki odvzeta možnost do podaje izjav v postopku v zvezi s sedanjo vsebino točke I izreka, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je izrek sodbe v točki III izreka, ki se nanaša na priznanje vseh pravic, ki iz tega izhajajo, nerazumljiv in neobrazložen, kar predstavlja pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti. Brez obrazložitve je tudi v tem delu sodišče prve stopnje predrugačilo tožbeni zahtevek, saj je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu med drugim prizna delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo. Takšen izrek bi lahko pomenil tudi odločitev o pravicah, uveljavljenih v postopku I Pd 25/2016 po temelju z učinkom res iudicata, kar dodatno kaže na nedoločnost in nejasnost izreka točke III izpodbijane sodbe. Dejanski razlog za poseganje sodišča prve stopnje v zahtevek je iskanje načina, kako ugoditi tožnikovim zahtevkom, ki ne upoštevajo zaključka sodišča, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 veljala le do poteka mandata oziroma do 15. 10. 2014. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi v točki IV izreka izpodbijane sodbe. Tudi ta zahtevek je sodišče predrugačilo, saj je brez posebne zavrnitve in brez obrazložitve zgoraj povzeti opisni del zahtevka, ki pojasnjuje višino osnove, od katere se izračunava in presoja razlika glede na prejete prejemke tožnika iz izreka sodbe, izpustilo. Izrek sodbe je v tem delu nedoločen, nejasen in nerazumljiv, zlasti pa v celoti neizvršljiv, saj ni niti zneskovno niti opisno določeno, kakšni naj bi bili pripadajoči bruto zneski nadomestil plače za vse nadaljnje mesece. Zmotni so tudi (materialnopravni) zaključki in razlogi izpodbijane sodbe. Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka navajala, da je pri razlagi 16. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi potrebno izhajati iz distinkcije med korporacijskim in delovnopravnim razmerjem ter da njunih posameznih elementov ni mogoče enačiti in razumeti kot funkcionalno popolnoma soodvisnih. Utemeljevala je, da gre za dve ločeni samostojni pravni razmerji, ki medsebojno nimata avtomatičnih učinkov. Pri razlagi je potrebno upoštevati, da je dejansko izvrševanje funkcije predsednika uprave in njen dejanski mandat kavza pogodbe o zaposlitvi. Niti ZGD-1 niti ustaljena sodna praksa predsedniku uprave ne dajeta ne pravice ne podlage za zahtevek za ponovno vzpostavitev funkcije, niti v posledici ugotovljene ničnosti sklepov o odpoklicu ne, pri čemer v konkretnem primeru tudi tožnikova funkcija predsednika uprave s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 2860/2013 ni bila vzpostavljena. Opozarjala je na potrebo po restriktivnosti pristopa pri razlagi posledic ničnosti na korporacijskem področju v primeru uporabe določb OZ, ki se nanašajo na dvostranska pravna razmerja, ne pa na enostranske izjave volje, prav z vidika vzpostavljanja prejšnjega stanja v smislu OZ. Tudi, če je sodišče menilo, da so argumenti tožene stranke napačni, bi se moralo do njih opredeliti in navesti razloge, zakaj so napačni. Le na tak način bi se tožena stranka lahko prepričala, da se je sodišče z njimi seznanilo in da jih je obravnavalo, ob argumentirani zavrnitvi pa bi, če se z argumenti ne bi strinjala, imela tudi možnost učinkovite pritožbe, kakršne sedaj nima. S tem je storilo ne le bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je pomanjkljivost zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti, pač pa tudi kršitev iz 8. točke iste določbe ZPP ter prekršilo ustavno pravico tožene stranke do poštenega sojenja. Z ničnim sklepom o odpoklicu tožnika je bilo poseženo le v korporacijsko razmerje, ničnost pa nima avtomatičnih učinkov na delovnopravnem področju. Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi je pravno pomembno le dejstvo odpoklica in da je razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi že zgolj odpoklic, ne glede na razloge za odpoklic in njegovo neutemeljenost. Če je na matičnem področju ugotovljena ničnost sklepa o odpoklicu in to nima za posledico, da bi se štelo, da do samega odpoklica in registrskega vpisa sploh ni prišlo, oziroma da sta neobstoječa, potem se tudi na delovnopravnem področju ugotovljena ničnost sklepa o odpoklicu ne more odraziti s temi pravnimi posledicami, torej da bi se z vidika veljavnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi avtomatsko štelo, da je odpoklic neobstoječ in da do njega ni prišlo, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Nadalje pritožba navaja, da je tožnik z zavrnitvijo ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in postavitvijo zahtevka na izplačilo odpravnine po drugem odstavku 10. člena pogodbe o zaposlitvi izčrpal svojo možnost izbire, da ob prenehanju mandata in pogodbe o zaposlitvi izbere bodisi novo pogodbo o zaposlitvi, bodisi prenehanje delovnega razmerja ob izplačilu odpravnine. Vendar sodba o tem nima nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice tožene stranke do poštenega sojenja.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je tožnik z odklonitvijo oziroma nesprejemom ponujene pogodbe tožene stranke za delovno mesto pooblaščenec uprave z dne 23. 5. 2013 privolil v svoje lastno oškodovanje. V situaciji, ko je bila tožniku ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi, je s tem izrazil strinjanje s svojim prikrajšanjem. Zaradi tega do izplačila plače, kot mu je to prisodilo sodišče prve stopnje, ni upravičen. V dani situaciji bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava uporabiti pravilo "volenti non fit iniuria" v smislu 140. člena OZ, pravila dolžnosti zmanjševanja škode iz četrtega odstavka 243. člena OZ ter pravila o deljeni odgovornosti iz prvega odstavka 171. člena OZ, v pretežnem delu denarni zahtevek tožnika zavrniti in sicer za obdobje do 15. 10. 2014 v višini 70 % plače predsednika uprave, za obdobje po 16. 10. 2014 pa zavrniti v celoti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in poziva nazaj na delo, skupaj s priznanjem delovne dobe za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z zahtevkom za priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja, ter reparacijo iz naslova plače in regresa za letni dopust pa izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker je sodišče prve stopnje v točki I izreka ter deloma tudi v točki III izreka izpustilo nekatere besede iz tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik. Sodišče je v točki I izreka razsodilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 21. 6. 2010 nezakonito, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati. To pomeni, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni navedlo časa trajanja pogodbe o zaposlitvi, dveh aneksov k tej pogodbi o zaposlitvi z datumi njune sklenitve in dejstva, da je bil sklep nadzornega sveta z dne 22. 5. 2013 ničen v delu, ki se nanaša na odpoklic tožnika kot predsednika uprave tožene stranke. Navedeno pa ne predstavlja širjenja sodnega varstva tožniku, kot to zmotno meni pritožba, temveč je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe le izpustilo tisti del teksta, ki ni bil nujen za odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, oziroma ki se nanaša na ugotovitev dejstev. Ni mogoče šteti, da je zaradi tega sodišče prve stopnje tožniku prisodilo nekaj, česar ni zahteval. Tožena stranka zmotno meni, da bi takšna odločitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pomenila, da je pogodba o zaposliti nezakonito prenehala veljati iz kateregakoli razloga, oziroma da bi v primeru, če bi tožena stranka uspela z revizijo v gospodarskem sporu zoper pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke, to pomenilo, da je tožniku ne glede na odločitev o odpoklicu pogodba nezakonito prenehala (iz kateregakoli drugega razloga). Pri presoji odločitve sodišča je potrebno upoštevati, da izrek sicer postane pravnomočen, vendar pa se objektivne meje pravnomočnosti nanašajo na dejstva, ki so bila ugotovljena v sodbi, zato ni mogoče zaključiti, da bi se štelo, da bi lahko tožniku iz kakšnega drugega razloga nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, kot iz tistega, ki ga uveljavlja v tem sporu in ki je bil predmet sodne presoje. Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov (prim. stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013). Zaradi navedene odločitve tudi ni mogoče šteti, da tožena stranka ni mogla podati takšnih ugovorov, ki bi jih sicer podala, če bi štela, da bo sodišče prve stopnje izpustilo del besedila teksta iz zahtevka. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko nanaša edino na odpoklic tožnika, zato so vsi ugovori tožene stranke, ki jih je podala zoper zahtevek, kot je bil postavljen, vsebinsko enaki tem, ki se nanašajo tudi na odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izreku izpodbijane sodbe. Zato tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen (enako varstvo pravic) in pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v točki I izreka odločilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala, v točki IV izreka pa je višino denarnega nadomestila časovno vezalo na datum poteka mandata. V tem delu ne gre za notranje nasprotje, saj je sodišče prve stopnje (sicer nepravilno) štelo, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito, glede višine reparacije pa je upoštevalo potek mandata dne 15. 10. 2014 in tožniku po poteku mandata prisodilo znesek 70 % osnove, ki jo je tožnik prejemal kot predsednik uprave tožene stranke. V tem delu je mogoče odločitev sodišča prve stopnje razumeti tako, da sodišče prve stopnje šteje, da pogodba o zaposlitvi še velja, vendar pa zaradi poteka mandata določa plačo v višini 70 % plače, ki jo je tožnik prejemal kot predsednik uprave tožene stranke.

8. Tudi v točki III izreka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tisto delovno dobo za katero je sicer, kot je obrazloženo v nadaljevanju, zmotno sklepalo, da tožniku pripada, zato tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka. Pritožba pa v zvezi z odločitvijo v točki III izreka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje med drugim tožniku, na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja oziroma delovne dobe, priznalo tudi vse (druge) pravice, ki iz tega delovnega razmerja izhajajo, torej je po temelju odločilo tudi o tožbenem zahtevku, ki je predmet spora, ki se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. I Pd 25/2016 (iz naslova drugih pravic iz delovnega razmerja, ki jih tožnik uveljavlja v predmetnem sporu). Poleg tega je iz spisovnih podatkov razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 6. 6. 2014, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 160/2015, odstopilo del zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal v gospodarskem sporu in sicer plačilo plače, regresa ter nekaterih drugih zahtevkov (npr. stroške izobraževanja) Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Iz podatkov v spisu izhaja, da se ta zadeva vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 507/2016. S tem v zvezi je odvetnik tožnika na naroku dne 13. 5. 2016 navajal, da mora preveriti zahtevke iz odstopljene zadeve ter da bo o svojem stališču seznanil tudi sodišče, za tem pa je tožnik dne 7. 4. 2016 podal pisno izjasnitev, v kateri je navedel, da bo zahtevke iz točke III in IV primarnega tožbenega zahtevka in III točke podrednega tožbenega zahtevka iz opr. št. V Pg 2860/2013, zaradi ekonomičnosti postopka umaknil oziroma bo takšno izjavo podalo v okviru delovnega spora opr. št. I Pd 507/2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu ni podatkov, da bi bil postopek v zadevi I Pd 507/2016 pravnomočno končan zaradi eventualnega umika tožbe. Zato je je mogoče utemeljeno sklepati, da pred sodiščem prve stopnje tudi v tem delu teče postopek z identičnimi zahtevki tožnika. Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni razčistilo, kaj je predmet obravnavanja navedenih sporov pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče poleg dela točke III izreka sodbe razveljavilo tudi odločitev o reparacijskem delu tožbenega zahtevka, torej glede točk IV in V izreka, saj glede na stanje spisa ni moglo meritorno odločiti o tožbenem zahtevku, glede katerega je odprt najmanj še en delovnopravni spor. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter v citiranem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), tako da bo lahko sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s tem, ali je (oziroma v kakšnem obsegu) podana litispendenca med omenjenimi delovnimi spori .

9. V zvezi z uporabo materialnega prava glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

10. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od leta 2006. Z dnem 15. 10. 2009 je bil na podlagi sklepa nadzornega sveta z dne 24. 8. 2009 za obdobje petih let imenovan na funkcijo predsednika uprave tožene stranke. Funkcijo bi moral opravljati do 15. 10. 2014. S toženo stranko je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 (A3) za funkcijo predsednika uprave, skupaj z aneksoma z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012 (s podpisom pogodbe z dne 21. 6. 2010 je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 30. 11. 2009). S sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 je bil tožnik odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke iz razloga po četrti alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.), to je zaradi ekonomsko poslovnih razlogov. Okrožno sodišče v Ljubljani je z delno sodbo opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 1. 9. 2014, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015 (med drugim) razsodilo, da je bil sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013, ki se nanaša na odpoklic predsednika uprave (tožnika), ničen in brez pravnega učinka.

11. V pogodbi o zaposlitvi tožnika z dne 21. 6. 2010 je bilo določeno (16. člen), da je lahko predsednik uprave (tožnik) odpoklican v naslednjih primerih: - če huje krši obveznosti, - če ni sposoben voditi poslov, - če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, - iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno). Predsednik uprave je odpoklican z dnem določenim s sklepom nadzornega sveta. Z dnem odpoklica preneha veljati ta pogodba o zaposlitvi.

V 17. členu te pogodbe pa je bilo določeno, da ima predsednik uprave, ki po poteku časa za katerega je imenovan, ni ponovno imenovan ali je odpoklican pred potekom tega časa, razen iz razlogov iz prve alineje prvega odstavka 16. člena te pogodbe, v skladu z zakonom in splošnimi akti zavarovalnice pravico do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto v zavarovalnici z osnovno plačo v višini 70 % osnovnega plačila po tej pogodbi. Če predsednik uprave zavrne sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto (kriteriji za presojo ustreznosti delovnega mesta so določeni v drugem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi), mu delovno razmerje preneha po poteku 15-dnevnega odpovednega roka, ki prične teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki so opredeljeni v ZDR.

12. Po določilu drugega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi pripada predsedniku uprave odpravnina, če pride do odpoklica iz razlogov iz četrte alineje 16. člena te pogodbe in predsedniku uprave hkrati preneha tudi delovno razmerje. V tem primeru predsedniku uprave pripada odpravnina v višini 6 - kratnega povprečnega osnovnega mesečnega plačila, ki ga je prejemal predsednik uprave v času opravljanja funkcije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku izplačana odpravnina v bruto znesku 74.458,26 EUR. Po zaključku pritožbenega sodišča je glede na 16. člen pogodbe o zaposlitvi (ki je bila, kot je že ugotovljeno, sklenjena na podlagi 72. člena ZDR) prišlo do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi že s samim dejstvom odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke.

13. ZGD-1 v prvem odstavku 268. člena določa, da člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet. Ponovno ne smejo biti imenovani prej kot eno leto pred potekom mandatne dobe uprave. Po drugem odstavku 268. člena ZGD-1 lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika: - če huje krši obveznosti; - če ni sposoben voditi poslov; - če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali - iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno).

14. Slovenska ureditev odpoklica s funkcije smiselno določa enake razloge za odpoklic kot nemška (...) in avstrijska ureditev (...), torej dovoljuje odpoklic le, če obstaja utemeljen razlog. Slovenska teorija opozarja, da ZGD-1 ne ureja, kdaj odpoklic vpliva na prenehanje delovnega razmerja z družbo.1 Iz citiranega komentarja lahko povzamemo naslednje: - enotno stališče nemške teorije in prakse je, da je mogoče pred sodiščem uveljavljati ničnost sklepov nadzornega sveta; - v skladu z ... (drugi odstavek ...) je odpoklic veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena - takšne določbe ZGD-1 nima, toda velja smiselno enako kot v nemškem in avstrijskem pravu; - v nasprotju z nemško prakso pri nas sodišča ne priznavajo reintegracijskega zahtevka (vrnitve odpoklicanega člana v upravo), ker ZGD-1 takšnega zahtevka ne omogoča; - nemška teorija zavrača možnost začasne odredbe, ki bi ustavila učinek odpoklica, saj bi s tem obšli zakonsko določilo o učinkovanju odpoklica.2

15. V sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 2860/2013 je tožnik sicer uspel z zahtevkom za ugotovitev, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke ničen in brez pravnega učinka. Z isto sodbo pa je Okrožno sodišče v Ljubljani opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 1. 9. 2014 tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vpis spremembe zastopnika tožene stranke v sodnem registru z dne 29. 5. 2013, ničen in brez pravnega učinka. Iz navedenega izhaja, da Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. V Pg 2860/2013 dne 1. 9. 2014 ni odločilo oziroma štelo, da mora reintegrirati tožnika na funkcijo, čeprav naj bi tožniku mandat potekel šele 15. 10. 2014, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje. Bistveno je torej, da okrožno sodišče ni štelo, da je treba zaradi ugotovitve ničnosti vzpostaviti stanje, kot je bilo pred odpoklicem s funkcije. Nasprotno, v citiranem sporu je bilo ugotovljeno, da tudi, če bi bilo ugodeno zahtevku, da je bil izbris njegove funkcije predsednika uprave v sodnem registru ničen, tožnik s tem ne bi ponovno pridobil statusa in pooblastil predsednika uprave tožene stranke.

16. Tudi iz objavljene sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS glede 268. člena ZGD-1 izhaja, da sodišče v nobenem primeru ni odločilo o reintegraciji na funkcijo. Pomembno je tudi stališče, zavzeto v sklepu Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Cpg 65/2016 z dne 8. 4. 2016, da je neprimerno sredstvo zavarovanja predlog tožnikov, da se toženi stranki naloži, da v sodnem registru predlaga ponovni vpis spremembe zastopnika na način, da se z datumom podelitve pooblastila (z dne 13. 1. 2016) tožnika ponovno vpišeta kot zakonita zastopnika, saj vpis predlagane spremembe ne bi bil mogoč brez sklepa nadzornega sveta o ponovnem imenovanju tožnikov za predsednika oziroma člana uprave, oziroma bi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev na funkcijo, tožeči stranki izvrševali vsa pooblastila predsednika oziroma člana uprave kljub temu, da jima je nadzorni svet z odpoklicem izkazal nezaupnico.

17. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se pri odločitvi, da ničnost odpoklica pomeni razlog za nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika, sklicuje na dve odločitvi Vrhovnega sodišča RS, in sicer se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011 ter sodbo opr. št. G 18/2007 z dne 27. 5. 2008. V zadevi VIII Ips 414/2009 je senat Vrhovnega sodišča RS zavzel stališče, da pravilnost in zakonitost razrešitve ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku. Tožnik v omenjenem sporu niti ni zatrjeval, da bi razrešitev izpodbijal pred za to pristojnim sodiščem. Sodišče je v tem delovnem sporu zato razrešitev lahko upoštevalo le kot dejstvo, ne da bi se spuščalo v utemeljenost razlogov zanjo, torej v presojo, ali so bili zanjo podani zatrjevani krivdni razlogi. Bistveno pa je, da iz sodbe izhaja, da je bil direktor zaposlen na podlagi določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, Uradni list RS, št. 4/91, 97/01 - ZSDP-1, 42/02 - ZDR in 43/06 - ZKolP), ter mu je bila po razrešitvi ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. V zadevi G 17/2009 pa je tožnik zahteval odpravo celotne odločbe Agencije A. (tožena stranka), ki je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožniku dne 10. 9. 2007 prenehalo dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave v zavarovalnici (d.v.z.), ki ga je pridobil z odločbo tožene stranke. Uveljavljal je, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj temelji na sklepu nadzornega sveta zavarovalnice, ki je moral biti sprejet na podlagi odločbe tožene stranke z dne 3. 7. 2007, zoper katero je bil sprožen postopek sodnega varstva, ki pa še ni pravnomočno zaključen. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je v tej zadevi bistveno pravno vprašanje, kdaj članu uprave zavarovalnice preneha funkcija člana oziroma predsednika uprave, saj je prenehanje dovoljenja za opravljanje te funkcije le posledica prenehanja funkcije. Pojasnilo je, da glede korporacijskih vprašanj ZZavar nima lastnih določb, pač pa napotuje (v 37. členu, drugem odstavku 51. člena in drugem odstavku 52. člena) na smiselno uporabo določb ZGD-1, kjer je zato treba poiskati odgovor na zastavljeno vprašanje. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da imenovanje in odpoklic uprave delniške družbe ureja 268. člen ZGD-1. Vendar samo zakonsko besedilo ne daje odgovora. Najti ga je treba s pomočjo interpretacije. V literaturi se je z zgledovanjem po nemški in avstrijski pravni ureditvi uveljavilo stališče, da je odpoklic člana ali predsednika uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena (glej Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, Ljubljana, 2007, str. 363). Tako tolmačenje sprejema tudi Vrhovno sodišče RS. Temeljni argument je v tem, da bi bilo delniški družbi onemogočeno normalno delovanje, če se ne bi v vsakem trenutku vedelo, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev v njenem imenu. Ker do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil odpoklic (razrešitev) tožnika neveljaven, je izpodbijana odločba zakonita. Če pa bi se na podlagi že začetih postopkov, ki jih omenja tožnik, izkazalo drugače, pa bo tožnik (v povezavi z določbo drugega odstavka 266. člena ZZavar) po Zakonu o splošnem upravnem postopku lahko predlagal spremembo izdane odločbe (npr. z obnovo postopka).

18. Sklicevanje sodišča prve stopnje na citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno. V zvezi z odločitvijo VIII Ips 414/2009 je potrebno izhajati iz povsem drugačnih izhodišč in sicer, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi po ZTPDR in da ni sprožil postopka za ugotovitev nezakonitosti razrešitve. Sodbe G 17/2009 pa tudi ni mogoče razumeti tako, da bi odpoklic za nazaj vplival na prenehanje delovnega razmerja. Prav nasprotno, odpoklic velja do ugotovitve njegove nezakonitosti oziroma ničnosti, torej je v konkretnem primeru mogoče celo sklepati, da je odpoklic veljal v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

19. Pri presoji zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika je zato treba izhajati tudi iz dejstva, da na podlagi ugotovljene ničnosti odpoklica v gospodarskem sporu član uprave oziroma predsednik uprave ni reintegriran na funkcijo oziroma da iz dosedanje prakse ne izhaja, da bi v gospodarskem sporu sodišče direktorja vrnilo na poslovodno funkcijo. Iz navedenega sledi, na kar sicer opozarja tudi komentar, da ZGD-1 ne daje pravice direktorju do vrnitve na funkcijo. Zato ugotovitev ničnosti na korporativnopravnem področju ne pomeni odprave vseh posledic odpoklica za nazaj. Bistveno je, da do sprememb vpisov v sodnem registru ne pride, oziroma da bi bil kljub ugotovljeni ničnosti za ponoven nastop funkcije potreben nov sklep nadzornega sveta o imenovanju, čeprav je prejšnji sklep o odpoklicu ničen. Pravne posledice ugotovitve ničnosti torej na korporativnopravnem razmerju nimajo učinkov vzpostavitve stanja za nazaj, kar je treba upoštevati tudi pri delovnopravnem statusu odpoklicanega člana uprave oziroma predsednika uprave tožene stranke.

20. Ker se z ugotovitvijo ničnosti sklepa o odpoklicu ne vzpostavi korporativnopravno stanje, ki je bilo pred sprejemom sklepa o odpoklicu in odpoklicani član uprave oziroma predsednik uprave delniške družbe nima pravice do reintegracije na funkcijo, niti ne more doseči vpisa izbrisa novega člana uprave ali predsednika uprave v sodnem registru, tudi ni mogoča reintegracija v delovnopravnem smislu na delovno mesto, ki ga tak delavec ne more več opravljati. Ker je bila tožniku na podlagi takrat veljavnega odpoklica v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto pri toženi stranki z osnovno plačo v višini 70 % osnovnega plačila, tožnik pa je podpis pogodbe zavrnil, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po poteku 15-dnevnega odpovednega roka, ki je pričel teči osmi dan od dneva vročitve predloga nove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi takšnega pravnega položaja mu je bila pravilno izplačana odpravnina po 19. členu pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sprejel. Ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 72. členu ZDR določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, torej ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito.

21. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, na poziv na delo in priznanje delovne dobe, ugodilo ter na podlagi sicer pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (točka VII izreka), tako da bo lahko sodišče prve stopnje o teh stroških ponovno odločilo glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu in ob upoštevanju petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

23. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali v zadevah, ki so omenjene zgoraj, teče pravda o istih zahtevkih, nato pa v odvisnosti od te ugotovitve odločiti v tem individualnem delovnem sporu, bodisi ob upoštevanju 189. člena ZPP, bodisi glede na utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka.

24. Do vseh ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Ker je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, niso pravno relevantne tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nestrinjanje pritožbe z odločitvijo o reparacijskem delu tožbenega zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej komentar dr. Boruta Bratine k 268. členu ZGD-1 v Kocbek, M. et al., VELIKI komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba 2007, 2. knjiga, stran 362). 2 Ibidem, strani 362 - 366. Dr. Borut Bratina v komentarju k 268. členu ZGD-1 navaja, da v praksi reintegracijski zahtevek nima večjega pomena glede vrnitve na funkcijo, saj proti volji družbe (nadzornega sveta in delničarjev) nima smisla vztrajati na funkciji člana uprave.