Jedro

Glede na to, da lahko v skladu z določbo 25. člena ZTLR lastnik zemljišča po preteku 3 letnega roka zahteva le še prometno vrednost zemljišča, pripade lastninska pravica na zemljišču graditelju.

Tožnica in pravni nasledniki njenega pok. moža naj ohranijo v lasti to, kar sta tožnica in pok. mož (toženkin nečak) na ugotovljen način, torej na tujem (tetinem, toženkinem) zemljišču, a brez njenega nasprotovanja (a ne zanjo) in večinoma s svojim delom in sredstvi, tudi ustvarila.

Protipravnost je podana zaradi kršitev splošnega načela o prepovedi povzročanja škode, ki je v opustitvi prizadevanj za ohranitev substance truda in sredstev, ki so bili vloženi v sicer nelegalno zgrajen objekt in v predčasni izvršitvi upravne odločbe. Ugotovitev, da legalizacija ni bila možna, pa vodi do zaključka o pomanjkanju vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Ma.K. je dolžna prvi tožnici K.O. plačati 20.257,06 EUR, T.K., M.K. in F.K. pa vsakemu 4051,41 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje.“

II. Sicer se pritožba toženka v preostalem delu, pritožba tožnikov pa v celoti, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoja stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju odločilo, da so tožniki lastniki proizvodno poslovnega objekta s pripadajočo parcelo, stoječega na delu parc. 93/1 k. o. X., ki ima po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca mag. J.D. št. DJ_66_2012 z dne 28. 10. 2012, sedaj parc. št. 93/6 k. o. X., in sicer K.O. do 5/8, T.K., M.K. in F.K. pa vsak do 1/8, pri čemer je navedeni elaborat sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložilo, da plača prvi tožnici 20.257,06 EUR, drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku pa vsakemu 4.051,41 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje. Višje in drugačne zahtevke tožnikov je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožniki proti zavrnilnem, toženka pa proti obsodilnem delu, vsi sklicujoč se na vse formalne pritožbene razloge s predlogom za njim ustrezno spremembo ali pa za razveljavitev izpodbijane odločitve, zahtevajo pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožniki nasprotujejo obsegu določitve funkcionalnega zemljišča za redno rabo objekta oz. njim pripadajoče parcele, ki so jo originarno pridobili z gradnjo. Menijo, da se pri tem sodišče ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, saj izvedenec tovrstnega znanja nima, pač pa na projektno dokumentacijo za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Predvsem menijo, da bi jim bilo treba prisoditi tudi dostop do objekta.

Nasprotujejo tudi zavrnitvi zahtevka iz naslova vlaganj v stari hlev (objekt na parc. št. 93/1 k. o. X.). Z njegovo rušitvijo jim je nastala škoda v smislu nemožnosti uveljavljanja zahtevka iz naslova vlaganj v ta objekt toženke, kar bi bilo možno oceniti ali pa uporabiti prosti preudarek.

Glede vlaganj v objekte na parc. št. 1235/1 in 1235/2 navajajo, da bi moralo sodišče upoštevati tudi vrednost zemljišča, glede na črno gradnjo pa vrednost zmanjšati za največ 30 %.

Glede stroškov pa menijo, da bi moralo sodišče upoštevati načelo uspeha in krivdo toženke za pravdo.

Toženka je na pritožbo tožnikov odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. V svoji obširni pritožbi pa v bistvenem navaja sledeče: Nasprotuje oceni, da je pok. A.K. prevzel njeno kmetijo. Prevzeti pomeni prevzeti v last, on pa jo je le vodil v sodelovanju z njo kot lastnico. S kmetijo toženka zaradi poravnave s sestrami sploh ne bi niti mogla razpolagati. Nasprotuje oceni, da pok. K. ni bil pri njej v delovnem razmerju in tu sodišču očita tudi nasprotje, ko zapiše, da ni šlo za delovno razmerje, nato pa, da ni šlo zgolj za to. Samo če bi iz lastnega plačeval prispevke, morda ne bi šlo za to, a za kaj takega ni podlage v izvedenih dokazih. Neplačevanje najemnine, ki je logično, saj ni bila dana v najem, česa takega ne potrjuje. Tudi ne odsotnost pisne pogodbe. Logično je, da je toženka nečaku bolj zaupala in mu puščala več svobode. Dokazni oceni očita pritožnica arbitrarnost in pristranskost. Kmetija se je l. 1986 res začela razvijati (zgradila se je lesena strojna lopa, kokošnjak, silos, skladišče kmetijskih izdelkov), a glede na visoko zadolženost s krediti se dejanska čista vrednost kmetije do smrti A.K. ni povečala; načrti so bili preveč smeli, čeprav nihče ne oporeka vloženega truda. Sodišče ni natanko ugotovilo višino dohodkov pok. A.K. še z drugim delom (baliranje, pluženje, izkop in prodaja peska), zato se sodbe tu ne da preizkusiti. Dejstvo, da so se dohodki stekali na njegov račun, ne pomeni, da so bili njegovi. Da najeta posojila niso bila porabljena za gradnjo in adaptacijo objektov, ni dokazano. Ne drži, da sta to financirala A.K. in prva tožnica iz lastnih sredstev. Tožnica se je pri toženki zaposlila šele l. 1997. Ni res, da bi dela opravljala brez vsakršnih navodil toženke.

Pritožba med drugim očita, da je zaključek o popolni prepustitvi kmetije v brezplačno uživanje sprejet brez ustreznih trditev v tej smeri. Nihče ni zatrjeval darila. Tožnica in pok. A.K. sta vseskozi vedela, da je kmetija toženkina, tudi ni logično, da bi toženka vse prepustila nečaku, ko pa je imela še svoje otroke. Četudi toženka ni bila vedno seznanjena z višino in porabo sredstev, to stvari ne spreminja. Pritožba izraža nerazumevanje nad zaključkom, da je lahko zaposleni na tuji kmetiji kar pridobil lastninsko pravico. Tisti, ki na njej gospodari po volji lastnika, to ne more postati. Kot napačen graja zaključek, da so se krediti po smrti A.K. plačevali iz sredstev, ki jih je on ustvaril na kmetiji. Ni dokazov, da bi toženka vse, kar je dobila od prodaje zemljišč, in je bilo nakazano na račun pok. A.K., darovala njemu in tožnici.

Vse navedeno pritožnica še enkrat ponavlja v povezavi z nasprotovanjem pridobitvi lastninske pravice na objektih na parc. št. 93/1 in 1235/1 in 1235/2 k.o. X. Nadalje v zvezi s tem nasprotuje materialnopravnemu izhodišču, češ da se sama gradnji ni uprla, saj se ni imela za kaj, če pa je bila po njeni volji. Pok. K. ni gradil sam za svoj račun, ona sama je bila namreč investitorka, kar je razvidno iz gradbenih dovoljenj, najela pa je tudi štiri hipotekarne kredite. V gradnjo je vložila veliko svojih sredstev. K. se je z njo vseskozi dogovarjal in hodil k njej po nasvete, vseskozi je bila „šefica“, kot se je tudi izrazila ena priča. Zakaj bi zahtevala rušenje ali pa plačilo prometne vrednosti, ko pa je bilo vse njeno. Določba 25. čl. ZTLR zato ne pride v poštev. Toženka je bila dejanska in formalna lastnica, to sploh ni bilo sporno. Kvečjemu bi tožniki imeli obligacijski zahtevek zaradi obogatitve lastnika. Pa tudi če bi pridobil lastnino na objektu, mu ne gre zemljišče, ki je potrebno za njegovo redno rabo, saj za to ni podlage. Nasprotuje mnenju občne seje VSS z dne 21. in 22. 12. 1987, na katerega se sklicuje sodišče, češ da ne more veljati in da je že zelo oddaljeno.

Glede prisojene odškodnine se pritožba čudi, kako jo lahko sodišče prisodi za rušenje črne gradnje; kot lastnica je ravnala po oblastveni odločbi, kar ne more biti nedopustno ravnanje. Očitek sodišča, da je s tem skušala za primer uspešnega zahtevka vse ustvarjeno uničiti, je krivičen. Odločba o rušenju je bila izdana že l. 1995, ko je bil A.K. še živ. Tožnica je preprečitev rušenja neuspešno zahtevala z začasno odredbo, saj sodna odločba ne more posegati v pristojnosti upravnih organov.

Končno toženka nasprotuje tudi temu, da je sodišče ocenilo, da je bil ugovor zastaranja pravočasno podan le glede zahtevka za povračilo vlaganj 170.358,75 EUR. Tožniki so isti znesek nato zahtevali kot odškodnino, zato bi moralo sodišče tudi tu upoštevati zastaranje. Ker tega ni storilo, je kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS.

Po vsem navedenem toženka meni, da je upravičena tudi do povračila stroškov, ki jih je zakrivila tožnica z enajstletnim postavljanjem raznih večinoma neuspelih zahtevkov.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, glede stvarnopravnega zahtevka je pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev postopkovnih določb pa tudi ni storilo. Delno napačno je sodišče prve stopnje pravno podlago uporabilo (le) pri odločanju o odškodnini.

O pritožbi toženke; a) O ugotovitvi lastninske pravice: Toženka v pritožbi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko vztraja pri trditvah, da sta bila njen nečak A. in njegova žena K.K. (tožnica) na njeni kmetiji le zaposlena, in da zato ni mogoče, da bi na zgrajenih objektih pridobila kakršnekoli pravice. Ugotovitve o nasprotnem so prepričljive. Iz izpovedi same toženke (list. št. 184 in 357) izhaja, da sta bila poslovno–proizvodni objekt in objekt na parc. 1235/1 in 1235/2 zgrajena na K. pobudo, pri čemer se ni menil za njena opozorila o črni gradnji, temveč je delal po svoje. Tudi siceršnje delo na kmetiji ni potekalo po njenih navodilih, saj je gospodarjenje in vodenje kmetije v celoti prepustila pok. nečaku. Dohodki kmetije so se stekali pri A.K., ki si je sam odmerjal ''plačo'' iz skupne blagajne, toženka pa niti ni vedela, kakšne dohodke ustvarja kmetija oziroma kakšne stroške ima. Ne o vsebini dela ne o plači, pa tudi ne o delovnem času, nadurah, prostih dnevih, številu dni dopusta, o varstvenih ukrepih ter o višini plače, kar so sicer vse elementi delovnega razmerja, med njima ni bilo nobenega dogovora. Bistveno tudi je, da delo ni potekalo po toženkinih navodilih in pod njenim nadzorom. Takšne okoliščine ne ustrezajo pojmu delovnega razmerja, v katerem delavec delo opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. čl. Zakona o delovnih razmerjih (1); ZDR, enako je veljalo po tedaj veljavnem ZDR (2)). Dokazne ocene pritožba ne uspe omajati niti s sklicevanjem na ugovor K.K. zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja (dokaz v prilogi B14), ki ga je mogoče razumeti le kot njeno nestrinjanje s tem, da po smrti A.K. na kmetiji ne sme več delati. Dejstvo, da pisne pogodbe o zaposlitvi ni bilo, je le še dodatna podkrepitev zgoraj navedenega. Pritožbeno zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava (3. odst. 18. čl. ZDR) je zato neutemeljeno.

Neutemeljen je tudi očitek, da so v sodbi glede tega nasprotujoči si razlogi; po eni strani, da ni šlo za delovno razmerje, po drugi strani pa, da ni šlo zgolj za to. Ni sporno, da sta bila tožnica in njen pok. mož na kmetiji tudi zaposlena, vendar je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno razvidno, da je bil njun dejanski položaj drugačen, pomembnejši, kar pa se s formalnim obstojem delovnega razmerja v ničemer ne izključuje.

Nadalje je neutemeljen očitek o tem, da ni podlage za sklep o popolni prepustitvi kmetije A.K., češ da ni bilo darilne pogodbe in da razpolage zaradi prepovedi v korist sestra niti ne bi moglo biti. Sodišče prve stopnje nikjer ne govori o pravnoposlovnem razpolaganju toženke (s tem odpade tudi očitek o nelogičnem ravnanju, češ da je imela svoje otroke), nasprotno. Jasno in prepričljivo prvostopenjsko sodišče razloži, da je šlo za dejanski prevzem oz. prepustitev v uživanje, ter samostojno vodenje in upravljanje, kar pok. K. ni delal v imenu in za račun toženke, pač pa predvsem zase in za svojo družino.

Dalje je neutemeljen očitek, da sodišče ni konkretno ugotovilo višino zaslužka, ki ga je A.K. ustvaril z delom izven kmetije. Za to niti ni bilo prave potrebe. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da je pok. K. zaslužil ne le na kmetiji, pač pa še dodatno (baliranje, pluženje, izkop in prodaja peska, kar očitno niti ni sporno), le utemeljilo svoj sklep o tem, da se je gradilo, vlagalo in obnavljalo, pa tudi vračalo najeta posojila, zlasti iz sredstev, ki jih je ustvaril pok. K. s svojim delom (na kmetiji in zunaj nje; neprerekano je delal cele dneve, od jutra do večera). Ugotovitve sodišča o tem (str. 10 izpodbijane sodbe) so dovolj konkretne, da so prepričljive.

Prvostopenjsko sodišče je torej uporabilo pravilno pravno podlago: za ugotovitveni (stvarnopravni) zahtevek jo predstavlja interpretacija določbe 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri lahko v primeru slabovernosti graditelja lastnik zemljišča v roku treh let po končani gradnji zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na objektu, rušitev objekta ali plačilo prometne vrednosti zemljišča. Glede na to, da lahko lastnik zemljišča po preteku tega roka zahteva le še prometno vrednost zemljišča, pripade lastninska pravica na zemljišču graditelju. Sodišče se utemeljeno sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22. 12. 1987 (3), ki mu toženka v pritožbi neargumentirano nasprotuje kot staremu in neprimernemu, da se uporabi v navedeni zadevi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, toženka nobene izmed možnosti po 1. odst. 25. čl. ZTLR ni izkoristila, zato ne more biti več dvoma, da so tožniki pridobili (so)lastninsko pravico na originaren način.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da graditelj A.K. ni mogel misliti, da gradi na svojem in da je bil v odsotnosti kakršnekoli pogodbene podlage za gradnjo torej slaboverni graditelj. Nadalje kot prepričljivo sprejema pritožbeno sodišče oceno o položaju toženke: ni ji uspelo dokazati, da je pok. K. gradil zanjo, po njenem navodilu oz. naročilu, pač pa (ob njenem tihem pristanku) zase. Ker se taki gradnji ni (pravočasno) uprla – zgolj opozorila, naj se ne gradi brez ustreznih dovoljenj, za to ne zadoščajo – jo zadenejo zgoraj navedene pravne posledice.

V tej zvezi toženka neuspešno opozarja na to, da je h kmetiji prispevala tudi sama, saj je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjeno, da je imela tudi sama od tega koristi, ker so živeli kot družina in tudi ni celotna kmetija postala last tožnikov, tako da določena korist nedvomno tako in tako ostaja pri toženki. Ni pa nobene podlage za sklep, ki ga ponuja, češ da je že v zapuščinskem postopku po pok. A.K. s priznanjem lastninske pravice dedičem na raznih premičninah, poskrbela za odmeno za vse, kar je bilo vloženega, in kar naj bi (tudi) vodilo do zavrnitve zahtevka.

Tudi poudarjanje, da je navedena tako v gradbeni dokumentaciji kot v hipotekarnih posojilih, navedene ocene ne spreminja. Logično je, da je bila kot zemljiškoknjižna lastnica edina sposobna navzven nastopati kot taka.

Res je eno temeljnih načel stvarnega prava superficies solo cedit, kar pomeni, da objekti delijo usodo zemljišča in ne obratno, vendar sega obravnavana zadeva še v čas, ko klasični stvarnopravni instituti v praksi, tudi v sodni praksi, niso živeli v pravem pomenu besede. Sodna praksa je primere, kot je obravnavani (družinske gradnje brez izrecne pravnoposlovne podlage oz. na zemljiščih, na katerih graditelji, vsaj ne vsi, niso imeli stvarnih pravic) reševala na različne načine, pač upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera (4). Težko je najti ustrezno pravno pravilo (normo), ki bi lahko v celoti pravično odgovorila na različne situacije, ki jih udeleženci v taki skupnosti predhodno pravno ne uredijo in pride naknadno med njimi do spora. Ta konkretni obravnavani je poseben v toliko, da nihče od sprtih strani ne trdi, da je šlo za (vsaj tihi) dogovor o skupni gradnji; tožnica trdi, da jima je toženka pustila, da sta gradila zase, toženka pravi, da jima je to pravzaprav naročila zase v okviru delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se v tem dolgoletnem sporu dokončno pridružuje dokazni oceni in stališču prve stopnje, da je prav in v skladu s sodno prakso, da tožnica in pravni nasledniki njenega pok. moža ohranijo v lasti to, kar sta tožnica in pok. A.K., toženkin nečak, na ugotovljen način, torej na tujem (tetinem, toženkinem) zemljišču, a brez njenega nasprotovanja (a ne zanjo) in večinoma s svojim delom in sredstvi, tudi ustvarila.

b) O odškodnini: Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi bilo hitro rušenje novega hleva oziroma lope na parc. 1235/1 in 1235/2 (na katerem so tožniki sprva uveljavljali lastninski zahtevek, po rušitvi pa le še denarni znesek), lahko podlaga za odškodninsko obveznost toženke ne glede na to, da je šlo za objekte, zgrajene brez ustreznih dovoljenj, torej za črno gradnjo, za katero je bila toženki (kot zemljiškoknjižni lastnici) izdana odločba, ki ji je nalagala rušenje, kot je to pritožbeno sodišče nakazalo že v prejšnjih dveh odločitvah. Tožniki so toženki namreč očitali, da si je na vsak način prizadevala porušiti navedeni objekt in da ga kljub prizadevanju pok. K., ki je že leta 1995 vplačal akontacijo za njegovo legalizacijo, ni poskušala legalizirati; porušila ga je celo prej (9. 12. 2003), kot ji je bilo naloženo z odločbo Inšpektorata za okolje in prostor z dne 17. 11. 2003 (dokaz v prilogi A 74), vse ob dejstvu, da je vedela, da je lastništvo na tem objektu sporno (porušiti je želela celo legalno zgrajeni objekt).

Ni dvoma, da je bila toženka tedaj, ko se je odločila za rušenje objekta, seznanjena s tem, da tožniki uveljavljajo lastninsko pravico na objektu. Vedela je, da prva tožnica aktivno sodeluje v upravnem postopku, kjer si prizadeva za odpravo navedene odločbe Inšpektorata za okolje (s čimer je nenazadnje tudi uspela - odločba je bila namreč razveljavljena, upravni postopek za rušenje črne gradnje pa prekinjen ravno zaradi nerešenega predhodnega vprašanja, kdo je lastnik zemljišča in na črno zgrajenega objekta na parc. 1235/1 in 1235/2; glej sodbo Upravnega sodišča RS v prilogi A 351). Takšno ravnanje toženke je ne glede na tedaj veljavno odločbo, ki ji je sicer nalagala rušenje objekta, nedopustno in bi lahko vodilo do njene odškodninske obveznosti. Ne gre za to, da bi bilo spoštovanje odločbe upravnega organa protipravno, in jasno je tudi, da njene izvršitve tožnica ni mogla preprečiti z začasno odredbo. Protipravnost je podana zaradi kršitev splošnega načela o prepovedi povzročanja škode, ki je v opustitvi prizadevanj za ohranitev substance truda in sredstev, ki so bili vloženi v sicer nelegalno zgrajen objekt in v predčasni izvršitvi upravne odločbe.

Res pa je, da tožniki niso prepričljivo izkazali, da bi v postopku za legalizacijo uspeli, nasprotno, sodišče prve stopnje (tokrat izrecno, stran 18, spodaj) navaja, in temu v pritožbi nihče ne oporeka, da legalizacija ni bila možna. Takšna ugotovitev vodi do zaključka o pomanjkanju vzročne zveze, kar je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, pa tudi pritožbeno sodišče v prejšnjih dveh pritožbenih postopkih temu ni posvetilo posebne pozornosti. To narekuje zavrnitev denarnega zahtevka tudi na odškodninski podlagi, saj na ta način eden od sine qua non elementov odškodninske obveznosti ni podan (drži pa tudi, kar očita toženka, da bi glede tega zahtevka, tudi če ga je sodišče presojalo po določbah o odškodninski obveznosti, in ne kot obogatitveni zahtevek, kot so ga sprva opredelili tožniki, moralo obravnavati ugovor zastaranja in ga ob pravočasno navedenih dejstvih, ki ga utemeljujejo, ne podvreči pravilom o prekluziji).

Pritožbi toženke proti obsodilnemu delu II. točke izpodbijane sodbe je bilo zato treba ugoditi in po 5. al. 358. čl. ZPP ta del sodbe spremeniti v smer zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v tem delu.

O pritožbi tožnikov: Neutemeljenost zavrnjenega dela denarnega tožbenega zahtevka tožnikov izhaja a fortiori že iz zgoraj navedenih razlogov o delni utemeljenosti toženkine pritožbe.

Neutemeljeno pa se tožniki zavzemajo, da bi jim pripadlo še funkcionalno zemljišče in dovozna pot, saj za kaj takega v stvarnopravnih predpisih ni podlage, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede obsega zemljišča, na katerem so z gradnjo na tujem pridobili lastninsko pravico, se je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno oprlo na elaborat sodnega izvedenca, katerega skica je sestavni del sodne odločbe in ki mu konkretno, obrazloženo in prepričljivo pritožniki ne nasprotujejo.

Pritožba tožnikov je torej v celoti neutemeljena, preizkus prvostopenjske sodbe pa sicer tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato jo je bilo treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrditi (353. čl. ZPP).

O stroških Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o stroških, in sicer, da vsak krije svoje, pravilna in zakonita. V dolgotrajnem postopku je sodišče pravilno pretehtalo vse okoliščine primera (2. odst. 154. čl. ZPP). Pri tem ni odveč opozoriti še na to, da je toženka prav z naglim rušenjem dejansko preprečila tako prizadevanja tožeče stranke za legalizacijo na črno zgrajenih objektov, v posledici pa tudi uveljavljanje stvarnopravnih, obogatitvenih, pa tudi odškodninskih zahtevkov.

Končno je pritožbeno sodišče po določbi 165. čl. ZPP odločalo še o stroških pritožbenega postopka ter sklenilo, da vsi pritožniki tudi tu sami krijejo vsak svoje stroške, kljub temu, da je toženka s svojo pritožbo delno uspela (2. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP). Poleg navedenega v prejšnji točki je pritožbeno sodišče pri tem upoštevalo še dejstvo, da vrednost spora ni bila posebej navedena za vsak posamezni zahtevek in da ni šlo zgolj (niti predvsem) za denarne zahtevke. Ob tem je treba dodati, da je bil strošek toženke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnikov tudi nepotreben.

(1) UL RS 42/2002 s spremembami.

(2) UL RS 14/90 s spremembami, ki elementov delovnega razmerja tako izrecno sicer ni določal. (3) Primerjaj tudi zadeve VS RS: II Ips 436/95, II Ips 120/99 in II Ips 304/2005. (4) Glej več v Pavčnik T., Pravna narava dogovora o skupni gradnji, Pravna praksa, 2002, št. 10, str. 7, GV Založba Ljubljana.