Jedro

Lastnikovo dovoljenje za gradnjo je treba upoštevati v okviru presoje kakšna upravičenja mu na podlagi prvega odstavka 25. člena ZTLR pripadajo. Če lastnik zemljišča celo vnaprej dovoli gradnjo, ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta, niti ne more uveljavljati, da mu pripade lastninska pravice na objektu. Pač pa ima pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stavba stoji in ki je potrebno za njeno redno rabo. Lastninsko pravico na zemljišču pa izgubi.

Izrek

Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnikom njihove revizijske stroške v znesku 1.770,21 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, so tožniki lastniki proizvodno poslovnega objekta s pripadajočo parcelo, stoječega na delu parc. št. 93/1 k.o. ..., ki ima po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca mag. J. D. št. DJ 66 2012 z dne 28. 10. 2012 sedaj parc. št. 93/6 k.o. ..., in sicer prva tožnica do 5/8, drugi, tretji in četrti tožnik pa vsak do 1/8; toženki je naložilo, da mora prvi tožnici plačati 20.257,06 EUR, drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku pa vsakemu po 4.051,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila; v presežku pa je tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka. Odločitev je oprlo na

25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in zaključilo, da sta prva tožnica in pokojni M. K., katerega dediči so tožniki, z gradnjo na toženkini nepremičnini originarno pridobila lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji proizvodno poslovni objekt, in na zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta.

Zahtevke za povrnitev vlaganj v določene druge objekte je zavrnilo, delno pa je ugodilo odškodninskemu zahtevku v višini, kot izhaja iz zgoraj povzetega izreka prvostopenjske sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek, kateremu je bilo delno ugodeno s prvostopenjsko sodbo, v preostalem pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava . Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek, podredno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne v ponovno sojenje drugemu senatu sodišča prve stopnje.

Sodišču druge stopnje očita kršitev iz prvega odstavka ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je pritrdilo v pritožbi izpodbijanim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki niso imele podlage v podatkih spisa ali pa se niso mogle preizkusiti. Sodišče druge stopnje je brez obrazložitve sledilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v odnosu prve tožnice in M. K. do toženke ni šlo za delovno razmerje, čeprav dokazi tega ne potrjujejo. Zaključek o prepustitvi celotne kmetije v popolno in brezplačno uživanje sta nižji sodišči napravili brez ustrezne trditvene podlage, na kar je toženka v pritožbi opozorila, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo. Sodišče druge stopnje tudi ni obrazložilo zavrnitve očitka, da ni podlage za sklep o popolni prepustitvi kmetije M. K., ko o tem navede le, da je to sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo. Dokazni postopek tudi ni potrdil ugotovitve nižjih sodišč, da se je M. K. v celoti samostojno odločal o vseh projektih na kmetiji. Sodišče druge stopnje prav tako ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da so denarna sredstva za potrebe kmetije in gradnje imela svoj izvor v donosih kmetije in sredstvih, ki jih je prispevala toženka, le v neznatni meri pa jih je zagotovil pokojni M. K., in na očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dodatnega zaslužka M. K. izven dejavnosti kmetije, ampak je zgolj navedlo, da ni bilo nobene potrebe po ugotavljanju tega, takšne obrazložitve pa ni mogoče preizkusiti.

Takšno stališče je še posebej nenavadno, ker je sodišče druge stopnje v predhodnem sojenju v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da naj s pomočjo izvedenca oceni vlaganja pravdnih strank in tako ugotovi njihove solastniške deleže. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, v drugem sojenju pa je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno stališče, da to niti ni bilo potrebn o. To ženka tudi meni, da je odločitev materialnopravno zmotna.

Nenavadna je odločitev, da postane originarni lastnik nepremičnine nekdo, ki gradi na pobudo drugega ali nekdo, ki mu je lastnik zaupal kmetijo v sovodenje in gospodarstvo, poleg tega pa je na tej kmetiji še zaposlen.

Sodišče druge stopnje pa je tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da sta gradila zanjo, saj je bilo na tožnikih, da dokažejo nasprotno. Za z aključek sodišča druge stopnje, da sta gradila ob tihem pristanku toženke zase, pa ni bilo niti ustrezne trditvene podlage niti dokazov. Nadalje navaja, da 25. člen ZTLR ni pravilna pravna podlaga za odločitev v obravnavanem primeru. Tožnica in njen pokojni mož nista bila „graditelja“ v smislu navedene določbe, niti ne edina graditelja. Formalni in dejanski graditelj je bila toženka, saj sta gradila v imenu in za račun toženke, na njeni kmetiji, z njenimi sredstvi in kot pri njej zaposlena delavca. Ne užitek ne gradnja na nepremičnini, dani v užitek, ne more biti podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.

Meni, da je stališče v navedenem načelnem pravnem mnenju zmotno in zastarelo, kar izhaja že iz tega, da na podlagi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z gradnjo na tujem (ob soglasju lastnika) ni več mogoče originarno pridobiti lastninske pravice, ampak je možen zgolj obogatitveni zahtevek. Nesmiseln je očitek, da se toženka ni uprla gradnji, zato nosi posledice po 25. členu ZTLR, saj se je gradilo po njeni volji. Nerazumno je tudi, da bi zahtevala rušenje objekta, v katerega so bila vložena vsa sredstva z njene kmetije, ali da bi zahtevala plačilo prometne cene zemljišča, saj je šlo za njeno gradnjo. Kadar skupaj gradita lastnik in nelastnik, pa med njima ni dogovora o skupni gradnji, 25. člen ZTLR ni pravilna pravna podlaga. Navedena določba tudi daje upravičenja zgolj lastniku zemljišča, ne pa tudi graditelju. Oporeka tudi ugotovitvi lastninske pravice na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo objekta. Nazadnje izpodbija tudi stroškovno odločitev.

4. Tožniki vlagajo odgovor na revizijo, v katerem nasprotujejo revizijskim razlogom in predlagajo njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano in jih z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati ( tretji odstavek 370. člena ZPP) :

- da je toženka prepustila M. K. in prvi tožnici svojo kmetijo (zemljišča in objekte) v popolno in brezplačno uživanje, samostojno vodenje in upravljanje, - da se je M. K. v celoti samostojno odločal o vseh projektih na kmetiji, - da sta pokojni M. K. in prva tožnica večinoma z lastnim delom in lastnimi prihodki, ustvarjenimi s kmetijsko in spremljajočimi dejavnostmi (pluženjem snega, baliranjem, izkop in prodaja peska, itd.), na delu nepremičnine parc. št. 93/1 k.o. P., v lasti toženke, zgradila proizvodno-poslovni objekt, - da sta M. K. in prva tožnica gradila zase, - da se je toženka z gradnjo strinjala, - da je toženka v gradbeni dokumentaciji formalno nastopala kot investitor gradnje in pri najemanju kreditov kot kreditojemalec, dejansko pa to ni bila, - da sta bila prva tožnica in M. K. zaposlena na toženkini kmetiji, vendar nista bila v delovnem razmerju pri toženki kot delodajalki.(1) Glede izpodbijanja stroškovne odločitve:

7. Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni takšen sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb postop ka:

8. Precej revizijskih navedb pod krinko, da gre za bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, dejansko izpodbija dokazno oceno oziroma ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z revizijo ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja predvsem za naslednje navedbe: da je sodišče druge stopnje potrdilo v pritožbi izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso imele podlage v podatkih spisa ali pa se niso mogle preizkusiti ; da so denarna sredstva za potrebe kmetije in gradnje imela svoj izvor v donosu kmetije in sredstvih, ki jih je prispevala toženka, le v neznatni meri pa jih je zagotovil M. K.; da dokazi ne potrjujejo, da se je M. K. v celoti samostojno odločal o vseh projektih na kmetiji, da sta M. K. in prva tožnica gradila (ob tihem pristanku) toženke zase ter da je toženka prepustila kmetijo M. K. v popolno uživanje, samostojno vodenje in upravljanje, ampak je bila kmetija zaupana M. K. in prvi tožnici v sovodenje in gospodarstvo, gradila pa sta na pobudo toženke in zanjo, na njeni kmetiji, z njenimi sredstvi in kot pri njej zaposlena delavca(2).

9. Neutemeljen je očitek, da sodišče druge stopnje ni podalo zadostnih razlogov, zakaj v odnosu prve tožnice in M. K. do toženke ni šlo za delovno razmerje, in da ni odgovorilo na pritožbene razloge v zvezi s tem. Nižji sodišči sta glede (ne)obstoja delovnega razmerja podali obširne razloge (sodišče druge stopnje v 7. in 8. točki svoje sodbe; sodišče prve stopnje na 10. in 11. strani svoje sodbe), ti razlogi pa so tudi jasni in medsebojno skladni, zato jih je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je tudi odgovorilo na pritožbeno izpostavljeno nasprotje, da sodišče prve stopnje na eni strani navaja, da je šlo za delovno razmerje, na drugi pa, da je šlo za več kot to. Ker toženka tudi še v reviziji izpostavlja to nejasnost, revizijsko sodišče še dodatno pojasnjuje, da dejstvo, da sta bila prva tožnica in M. K. na toženkini kmetiji zaposlena, ne izključuje ugotovitve, da v odnosu do toženke niso obstajali elementi delovnega razmerja oziroma da toženka ni nastopala kot delodajalec, onadva pa kot podrejena delavca. Dejansko sta bila samozaposlena, zgolj ker je (bila) kmetija last toženke, pa je toženka formalno imela status delodajalca. Toženka tudi izpostavlja, da ni prepričljiv argument, da pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, ker takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih ni zahteval pisne pogodbe o zaposlitvi. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi nikakor ni bil edini, niti ključni argument za neobstoj delovnega razmerja. Poleg tega ne glede na to, ali je bila pisna oblika pogodbe o zaposlitvi predpisana ali ne, to ne spremeni tega, da toženka tudi z drugimi dokazi (poleg nepredložitve pogodbe o zaposlitvi) ni dokazala, da bi bila prva tožnica in M. K. v odnosu do nje v podrejenem položaju v smislu delovnega razmerja, pač pa so tožniki dokazali nasprotno. Revizijsko sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja tudi v celoti pritrjuje materialnopravnim razlogom nižjih sodišč v tem delu (torej da niso obstajali elementi delovnega razmerja) in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da sta nižji sodišči napravili zaključek o prepustitvi celotne kmetije v popolno in brezplačno uživanje brez ustrezne trditvene podlage. Tožniki pri podajanju trditvene podlage sicer res niso uporabili povsem istih izrazov, so pa smiselno že v tožbi zatrjevali, da sta v gradnjo objektov finančno in materialno vlagala izključno M. K. in prva tožnica, da sta bila ves čas gradnje in ostalih vlaganj v kmetijo dejanska gospodarja in nosilca dejavnosti K. kmetije in da je bila kmetija obljubljena pokojnemu M. K., vendar do njegove smrti ni prišlo do formalnega prepisa. Drži sicer, da sodišče druge stopnje na ta pritožbeni očitek ni odgovorilo, vendar je to procesno pomanjkljivost z zavrnitvijo utemeljenosti očitka naknadno saniralo revizijsko sodišče, s tem pa pravica do pritožbe ni bila kršena. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da ni podlage za sklep o popolni prepustitvi kmetije M. K. in da v tem delu ni bilo zadostno zgolj sklicevanje na po mnenju pritožbenega sodišča jasne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje. Standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje je nižji, zato se sme pritožbeno sodišče zgolj sklicevati na razloge sodišča prve stopnje, če meni, da so izčrpni in prepričljivi. Dodatno pa je sodišče druge stopnje na očitek, da ni bilo darilne pogodbe, še pojasnilo, da sodišče prve stopnje v tem delu ni govorilo o pravnoposlovnem razpolaganju toženke, ampak o dejanskem prevzemu oziroma prepustitvi v uživanje, samostojno vodenje in upravljanje toženkine kmetije, ker pokojni M. K. ni delal v imenu in za račun toženke, pač pa predvsem zase in za svojo družino.

11. Toženka sodišču druge stopnje nadalje očita, da ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da so denarna sredstva za potrebe kmetije in gradnje imela svoj izvor v donosih kmetije in sredstvih, ki jih je prispevala toženka, le v neznatni meri pa jih je zagotovil pokojni M. K. S temi navedbami je toženka izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, vendar ne drži, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo. Tem navedbam pa sodišče druge stopnje ni sledilo, ampak se je strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, in sicer da sta prva tožnica in M. K. gradila večinoma s svojim delom in svojimi sredstvi, toženka pa ni dokazala, da bi v kmetijo in gradnjo vlagala lastna sredstva (13. in 14. točka sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje se je v tem delu sklicevalo na obsežno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je bilo to že pojasnjeno pod prejšnjo točko, je to smelo storiti. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dodatnega zaslužka M. K. izven dejavnosti kmetije, saj je v 10. točki svoje sodbe na to odgovorilo z obrazložitvijo, da to za samo odločitev niti ni bistveno. Neutemeljen pa je tudi očitek, da takšne obrazložitve ni mogoče preizkusiti, saj so ti razlogi jasni in medsebojno skladni, po mnenju revizijskega sodišča pa tudi utemeljeni . Ne drži pa, da je sodišče druge stopnje v predhodnem sojenju v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da naj s pomočjo izvedenca upoštevajoč vse okoliščine oceni prispevke pravdnih strank h gradnji in tako ugotovi njihove solastniške deleže, saj takšnega napotka glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje v prvem sojenju ni podalo.

12. Prav tako ni mogoče slediti revizijski navedbi, da za zaključek, da sta M. K. in prva tožnica gradila zase, ni bilo ustrezne trditvene podlage. Res tožniki niso izrecno zatrjevali, da so gradili zase, smiselno pa to iz njihovih navedb izhaja. Poleg tega je toženka trdila nasprotno, torej da sta gradila zanjo, tožniki pa so to prerekali, in glede na to, da se toženkine trditve niso izkazale za resnične, je sodišče lahko ugotovilo zgolj nasprotno, torej da sta prva tožnica in M. K. gradila zase.

13. Uveljavljane relativne (prvi odstavek 339. člena ZPP) in absolutne bistvene kršitve določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej niso utemeljene, saj je sodišče druge stopnje jasno in skladno odgovorilo na vse pritožbene razloge ter navedlo vse bistvene razloge odločitve. Zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa toženka ni konkretizirala, zato je revizijsko sodišče ne more preizkusiti.

Glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava:

14. Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da sta gradila zanjo, saj je bilo na tožnikih, da dokažejo nasprotno. To dejstvo je zatrjevala toženka, zato je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo, da je bilo to njeno dokazno breme. Tožnikom pa je tudi uspelo dokazati nasprotno, torej da nista gradila zanjo, ampak (ob njenem tihem pristanku) zase.

15. Nižji sodišči sta odločitev oprli na 25. člen ZTLR, glede katerega je občna seja VSS

21. in 22. 12. 1987 sprejela n ačelno pravno mnenje, ki se glasi :

„Pravne učinke gradnje na tujem zemljišču v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko ne gre torej za primere iz 24. in 26. člena ZTLR), je treba vselej presojati po določbah 25. člena ZTLR. Za neposredno uporabo slednjih ni ovira okoliščina, da je lastnik zemljišča za gradnjo vedel in se ji ni takoj uprl. To okoliščino sodišče upošteva v okviru presoje upravičenosti lastnika zemljišča do porušenja zgrajenega gradbenega objekta (drugi odstavek 25. člena ZTLR).

“(3) Lastnikovo dovoljenje za gradnjo je torej potrebno upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja mu na podlagi prvega odstavka 25. člena ZTLR pripadajo. Če lastnik zemljišča celo vnaprej dovoli gradnjo, ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta, niti ne more uveljavljati, da mu pripade lastninska pravica na objektu. Pač pa ima pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stavba stoji in ki je potrebno za njeno redno rabo.(4) Toženka tudi v reviziji nasprotuje navedenemu načelnemu pravnemu mnenju kot zastarelemu in z obrazložitvijo, da to izhaja že iz tega, da po SPZ z gradnjo na tujem (ob soglasju lastnika) ni več mogoče originarno pridobiti lastninske pravice. Takšen argument ne vzdrži že zato, ker je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal ob zaključku gradnje. V obravnavanem primeru se je gradnja zaključila leta 2000, zato je potrebno uporabiti ZTLR. Spremenjena ureditev po SPZ pa nima retroaktivne veljave na že pred njegovo uveljavitvijo pridobljene pravice, ampak vpliva zgolj na vsebino te pravice (prvi odstavek 266. člena SPZ). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je toženka z gradnjo na njeni nepremičnini soglašala, bi torej skladno z navedenim načelnim pravnim mnenjem lahko zahtevala zgolj prometno ceno zemljišča, pravilno pa sta nižji sodišči zaključili, da je lastninsko pravico na spornem zemljišču izgubila, medtem ko sta jo originarno pridobila prva tožnica in M. K. 16. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da je sodna praksa podobne primere (družinske gradnje) reševala na različne načine, pač upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera, in da je težko najti ustrezno pravno pravilo, ki bi lahko v celoti pravično rešilo vse različne situacije, ter da je pravično, da tožniki ohranijo v lasti to, kar sta prva tožnica in pokojni M. K. ustvarila na tujem (toženkinem) zemljišču, a brez njenega nasprotovanja (a ne zanjo) in večinoma s svojim delom in sredstvi. Toženka pa obdrži v lasti vse preostale nepremičnine njene kmetije.

17. Neutemeljena je tudi navedba, da prva tožnica in M. K. nista „graditelja“ v smislu 25. člena ZTLR. Glede na ugotovljena dejstva, ki so povzeta v 6. točki te sodne odločbe, ju je nedvomno šteti za graditelja in to izključna. Toženka pa z navedbami, ki to izpodbijajo, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo to že pojasnjeno pod 8. točko te sodne odločbe. Na navedbo, da ne užitek ne gradnja na v užitek dani nepremičnini ni podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice, revizijsko sodišče odgovarja, da nižji sodišči nista ugotovili, da bi prva tožnica in M. K. na toženkini sporni nepremičnini pridobila užitek kot osebno služnost in stvarno pravico na tuji stvari, zato so te navedbe že iz tega razloga neutemeljene.

18. Pravilno in skladno s sodno prakso VS RS pa sta nižji sodišči tudi odločili, da graditelju na podlagi 25. člena ZTLR pripade tako lastninska pravica na zemljišču, na katerem stoji objekt, kot tudi na zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta(5), zato so neutemeljene tudi revizijske navedbe, ki izpodbijajo odločitev v tem delu.

19. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.770,21 EUR (tožnikom pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 21/3; 2.400 točk), zastopanje več strank (9. člen; povišanje za 30 %), pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve ter materialne stroške (13. člen; 41,20 točk), povečano za 22 % DDV). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): To ni v celoti dejanska ugotovitev, saj gre delno tudi za materialnopravno sklepanje, ali so obstajali elementi delovnega razmerja.

Op. št. (2): Glede obstoja delovnega razmerja velja enako kot pod prejšnjo opombo.

Op. št. (3): Primerjaj tudi sodbe VS RS II Ips 436/95, II Ips 120/99 in II Ips 304/2005. Op. št. (4): Iglič Stroligo, K., Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 73. Op. št. (5): Primerjaj sklep VS RS II Ips 47/2012 in Iglič Stroligo, K., Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 73.