Jedro

Domneva se, da obveznost podlago ima; pogodba bi bila nična le v primeru, da podlage ne bi bilo ali bi bila ta nedopustna. Če tega nobena od strank ne zatrjuje, sodišče preveri obstoj toženčeve obveznosti na osnovi podlage (cause), ki jo stranki zatrjujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 25.600,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.6.2002 dalje. Tožeči stranki je naložena obveznost, da toženi stranki povrne 1.637,92 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker so tožbene navedbe v sodbi nepravilno povzete. Tožnica v tožbi ni govorila o posojilu kot pravni podlagi, ampak je uporabljala terminologijo iz listine z dne 13.5.2005, s katero je tožbo utemeljevala. Sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker je uporabilo OZ in ne ZOR, ki je veljal v času sklepanja pogodb z dne 16.11.2000 in 18.1.2001. Sklicuje se na 125. čl. ZOR, ki določa, da je pogodba razdrta po samem zakonu, če je čas bistvena sestavina pogodbe in 5. čl. pogodbe z dne 16.11.2000, ki določa čas izročitve nepremičnine. Vztraja, da sta obe pogodbi razdrti po samem zakonu, ker z dikcijo, do kdaj najkasneje je nepremičnino treba izročiti, določata, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Tudi toženčeve obljube, da bo 50.000- DEM vrnil osebno, pomenijo, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe. Toženec je torej lahko pristopil k dolgu, ker je pogodba prenehala po samem zakonu. Drugačno ugotovitev sodišča označuje za napačno. Tožnica je bila upravičena zahtevati razvezo pogodbe, ker je bilo očitno, da nepremičnina v dogovorjenem roku ne bo zgrajena. Trdi, da je toženec s potrdilom z dne 13.5.2002 potrdil obstoj dolžniško upniškega razmerja. Sodišču očita, da se do te listine ni opredelilo. Izvedlo ni ključnega dokaza – zaslišanja priče D.M. o tem, da je toženec svoj dolg ustno priznaval. Zavrnitve tega dokaza tudi ni logično obrazložilo. Toženčeva obveznost je nastopila najkasneje ob začetku stečajnega postopka nad družbo. Za rezultat dokaznega postopka pomembno okoliščino šteje dejstvo, da se je toženec svojemu zaslišanju izognil in poudarja, da je toženec z zapisom z dne 13.5.2002 potrdil, da gre za posojilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da bi morala tožeča stranka dokazati izročitev denarja. Ker tega ni storila, zaveza tožene stranke iz potrdila z dne 13.5.2002 ni nastopila. Trditve o fiksnosti rokov po prodajnih pogodbah tožnice in I. d.o.o. označuje za pritožbeno novoto. Opozarja na tožničine navedbe v dopolnitvi prijave terjatve v stečajnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je terjatev na osnovi iste dejanske podlage že uveljavljala v sodnem postopku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 2303/2002-I . Z zahtevkom ni uspela, ker je zahtevek postavila v tuji valuti. Postavila ga je v EUR, kljub temu da je bila v času vložitve tožbe in sojenja denarna enota v Republiki Sloveniji slovenski tolar (1. čl. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije – Ur. list RS, št. 17/91). Iz razlogov drugostopne sodbe z dne 10.3.2004 in revizijske sodbe z dne 8.6.2006 je razvidno, da je zavrnitev zahtevka utemeljena z dejstvom, da je bil zahtevek postavljen v tuji valuti.

Od 1.1.2007 je v Republiki Sloveniji denarna valuta euro (Zakon o uvedbi evra - ZUE – Ur. list RS, št. 114/2006). Kljub temu da je tožnica v tej zadevi postavila na prvi pogled enak zahtevek (obakrat v EUR) in ga utemeljila z isto dejansko podlago, ne gre za identičen zahtevek. Prvi je bil postavljen v tuji valuti, sedaj obravnavni je postavljen v domači valuti. Prvo postavljeni zahtevek je bil zavrnjen iz razloga, ker je bil postavljen v tuji valuti, zato materialna pravnomočnost zajema samo vprašanje valute, v kateri je zahtevek postavljen. Materialna pravnomočnost zavrnilne sodbe se nanaša na nepravilno - v tuji valuti - postavljen zahtevek.

Nadaljnje vprašanje, ki bi bilo lahko pomembno, je vprašanje, ali sta dne 13.5.2002 stranki sklenili pravni posel v nasprotju z 18. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 23/99), ki je prepovedoval sklepanje poslov v tuji valuti med rezidenti. Tretji odstavek tega člena je dopustil uporabo deviz zgolj kot vrednostne osnove v pogodbah. Gre za način valorizacije oz. devizno klavzulo, s katero stranki dosežeta, da ima predmet denarne obveznosti oz. terjatve ob plačilu enako kupno moč kot ob času nastanka obveznosti. Valorizacijo denarnih obveznosti dopušča tudi 372. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaradi odgovora na to vprašanje bi bilo treba razčistiti dejansko in pravno naravo razmerja, skupen namen pogodbenikov in druge okoliščine pravnega posla, ki sta ga stranki sklenili in se manifestira v listini dne 13.5.2002 (dokaz A2). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, ker to ni bilo potrebno, saj na podlagi, ki jo zatrjuje tožeča stranka, zahtevek ni utemeljen.

Domneva se, da obveznost podlago ima (3. odstavek 39. čl. OZ); pogodba bi bila nična le v primeru, da podlage ne bi bilo ali bi bila ta nedopustna (4. odstavek 39. čl. OZ), tega pa nobena od strank ne zatrjuje. Pravdni stranki nista soglasni glede skupnega namena, ki sta ga s sklenitvijo pravnega posla zasledovali. Podlaga (causa) pravnega posla je sporna. Causo credendi (zaveza zaradi vrnitve stvari, izročene ob sklenitvi), ki izhaja iz potrdila z dne 13.5.2002, zanikata obe stranki. Tožnica zatrjuje, da je toženec pristopil kot dolžnik k tujemu dolgu - dolgu, ki ga je tedaj do nje imela družba I. d.o.o.. Toženec zatrjuje, da se je zavezal z lobiranjem tožnici pomagati, da od svojega dolžnika I.d.o.o. dobi vrnjeno za nakup poslovnih prostorov vplačano kupnino, ni pa jamčil za uspeh lobiranja. Sodišče prve stopnje je preverilo obstoj toženčeve obveznosti na osnovi podlage (cause), ki jo zatrjuje tožeča stranka. Ta podlaga je utrditev tuje obveznosti.

Ugotovilo je, da tuje denarne obveznosti ni, zato se toženec na tej podlagi ni mogel pravnoveljavno zavezati. Tem ugotovitvam pritožbeno sodišče pritrjuje in se nanje sklicuje. Pogodba, na osnovi katere je tožnica sopogodbeniku – prodajalcu plačala del kupnine, ni bila razdrta, zato tožnica do spogodbenika denarne terjatve iz naslova vrnitve plačanega dela kupnine ni imela. Prvostopenjsko sodišče pravilno izhaja iz stališča, da je na tožnici dokazno breme obstoja dolga, ki ga je na dan 13.5.2002 družba I d.o.o. imela do tožnice. Trditev, da je pogodbo razdrla z ustno izjavo tožencu kot predstavniku prodajalca, je tožeča stranka postavila šele na drugem naroku dne 9.11.2009 (list. št. 66); prepozno glede na to, da je pravno pomembna dejstva stranka dolžna navajati najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286 čl. ZPP). Da je bila pogodba razdrta po samem zakonu, ker je bil čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, je tožeča stranka začela zatrjevati šele v pritožbenem postopku, zato so tudi te trditve neupoštevna novota (337. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da zaradi določitve roka izpolnitve “najkasneje do 31.12.2001“ pogodbe še ni mogoče opredeliti kot fiksnega posla. Za tak posel gre, če iz posla izhaja, da je rok izpolnitve tako važen, da pogodba s kasnejšim oz. drugačnim rokom izpolnitve ne bi bila sklenjena.

Pritožbena trditev, da tožnica svojega zahtevka ni utemeljevala s posojilom in so tožbene navedbe v sodbi nepravilno povzete, so protispisne. V tožbi je tožnica svoj zahtevek utemeljevala s posojilom (četi odstavek v I. točki). Pravilno je povzeta tožbena trditev, da je bil posojeni znesek izročen; povzetek, da je bil izročen ob sklenitvi pogodbe, je pravno nepomembna podrobnost. Kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pravno razmerje pravdnih strank, nastalo maja 2002, je sodišče pravilno presojalo po Obligacijskem zakoniku, ki je bil uveljavljen 1.1.2002. Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve je enako urejeno v OZ in Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času, ko je tožnica sklepala pogodbo s prodajalcem . (104. čl. OZ in 125. čl. ZOR), zato sklicevanje na 104. čl. OZ na odločitev ni vplivalo. Isto velja za uporabo zakonskega določila, da mora upnik dolžniku pred razvezo pogodbe pustiti dodaten rok za izpolnitev (2. odstavek 105. čl. OZ in 2. odstavek 126. čl. ZOR), če odmislimo prepozno podano trditev o odstopu od pogodbe.

Dokazna ocena, tako tožničine izpovedi kot listinskih dokazov, je razumljiva, logična in prepričljiva. Tožnica sama je izpovedala, da je v času izročitve denarja s tožencem kontaktirala kot s predstavnikom prodajalca in ne z njim osebno.

Pritožnica od sodišča pričakuje odgovor, zakaj bi toženec podpisal izjavo o vračilu spornega zenska, če med strankama ne bi bilo jasno in nesporno, da dolg toženca do tožnice obstoji. Iz vprašanja izhajajoča trditev, naj bi obstajal dolg toženca do tožnice, je v nasprotju s pritožničinimi prejšnjimi trditvami. V postopku na prvi stopnji je namreč zatrjevala, da se je toženec zavezal plačati zaradi utrditve tuje obveznosti. Trditveno in dokazno breme je na strani strank; sodišče sme dejstva, ki jih stranke niso navajale, ugotavljati samo v primeru, če zazna namen strank, da bodo nedovoljeno razpolagale z zahtevki (2. odstavek 7. čl. ZPP).

Pritožbene trditve, da naj bi toženčeva obveznost stopila v veljavo najkasneje z uvedbo stečaja družbe I d.o.o., do katerega je prišlo po izdaji potrdila z dne 13.5.2002, ni razumljiva. Predlagana priča naj bi bila zaslišana zaradi dokazovanja toženčevih obljub, da bo prejeta denarna sredstva vrnil oz. da je dolg vseskozi priznaval. Ob ugotovitvi, da dolg, h kateremu naj bi toženec pristopil, sploh ne obstaja, dejstvo, ki naj bi ga potrdila priča, na odločitev ne more vplivati. Dejstvo, da dokaz s svojim zaslišanjem toženec odklanja, tožničinega dokaznega bremena ne zmanjšuje, na presojo izvedenih dokazov pa tudi nima takega vpliva, da bi bil rezultat dokaznega postopka drugačen od tega, ki ga je podalo sodišče prve stopnje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).