Jedro

Ker gre v danem primeru za policiste in njihovo postopanje pri izvajanju policijskih nalog, je treba njihov silobran in tudi siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njihove strani presojati tudi v skladu z ZPol. V okviru določb ZPol in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o policijskih pooblastilih je ravnanje policistov treba preizkusiti tako z vidika sorazmernosti uporabljenih prisilnih sredstev, kakor tudi z vidika načina njihove uporabe. Povedano drugače: načelo sorazmernosti, kot izhaja iz 51. člena ZPol, ni prekršeno le takrat, ko ni uporabljeno učinkovito milejše sredstvo, ampak tudi takrat, ko je sicer uporabljeno primerno (najmilejše) sredstvo, vendar s pretirano silo. V takem primeru pretirana sila pri uporabi sicer primernega sredstva preraste v neprimerno sredstvo oziroma v kršitev načela sorazmernosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 440 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da toženkama povrne pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ugodilo pa pritožbama toženk in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009 dalje do plačila, in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov. Nosilno stališče te sodbe je, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev tožnikovega napada in je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje predstavljalo hkrati tudi protipravno dejanje, ker je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 260/2010 dopuščena glede pravnega vprašanja prekoračitve silobrana v zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil. 4. Tožnik v reviziji, vloženi na podlagi tega sklepa, navaja, da je uporabljena fizična sila presegla meje, ki je bila v dani situaciji potrebna. Uporaba najmanjše potrebne sile terja, da se uporablja le tista sila, ki je nujno potrebna za odvrnitev protipravnega napada. Vse kar presega to mejo, je treba šteti kot protipravno ravnanje. Policisti, ki so bili v konkretnem primeru v številčni premoči, so izurjene osebe, ki obvladajo različne strokovne obrambne tehnike, zato je treba njihove silobranske situacije presojati strožje. Udarec mora biti uporabljen le s tolikšno silo, ki je potrebna za odvrnitev napada. Meja je odvrnitev napada, vse kar te meje presega, pa spada med protipravna dejanja. Bistvo prekoračitve silobrana je ravno v tem, da se dejanje, s katerim se odvrača protipraven napad, šteje kot dovoljeno do določene mere, nad katero pa je nedovoljeno in zato protipravno. Četudi bi sprejeli, da je bil v konkretnem primeru za odvrnitev sile potreben udarec v obraz, to še ne pomeni, da je moč tega udarca lahko poljubno intenzivna in zato možnost prekoračitve silobrana izključena. Meja med protipravnostjo in dovoljenostjo določenega ravnanja je odvisna od njegove intenzivnosti, ne pa od njegove oblike ali vrste. Policisti bi zato lahko odvrnili napad z udarcem, ki bi bil sorazmeren napadu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je policist z udarcem v obraz prekoračil meje silobrana, lahko pomeni, da je ta udarec v celoti protipraven, ni pa mogoče slediti stališču pritožbenega sodišča, da je protipravnost izključena zato, ker je udarec potreben za odvrnitev napada. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča BiH V018564 z dne 26. 5. 1982 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 708/2005 z dne 18. 5. 2006. 5. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: Po zasledovalni vožnji (v kateri so mu sledila tri civilna policijska vozila s prižganimi svetlobnimi in zvočnimi signali) je tožnik, ki je prevažal dva tujca, ki nista imela dovoljenja za vstop v Slovenijo, avto ustavil in skočil iz njega ter nadaljeval beg pred policisti, ki so kričali za njim, naj se ustavi. Ko so policisti tožnika dohiteli, se je obrnil in zamahnil proti enemu od njih. V teh okoliščinah je tožnika policist, ki ga je dohitel, večkrat udaril v obraz. Z enim od udarcev je bila poškodovana ličnica. Takoj, ko je tožnik po tem udarcu omahnil, so ga policisti vklenili.

8. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila uporaba sile sicer zakonita, udarec pa premočan. Tožnikov soprispevek, ki mu je pripisalo levji delež (80%), je utemeljilo na določbah 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti. Pritožbeno sodišče je nasprotno presodilo, da ravnanje policistov ni bilo protipravno, ker pojmovno ni logično, da bi bil isti udarec, ki je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča za obvladovanje tožnika potreben, torej zakonit, hkrati tudi protipraven. V okviru presoje protipravnosti ravnanja policistov se je pritožbeno sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 138. člena OZ o silobranu, kot ga je opredeljeval v relevantnem času veljavni 11. člen Kazenskega zakonika (KZ), in določbe tedaj veljavnega Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol).

9. Revizijsko sodišče je skladno z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopuščeno revizijo preizkusilo le v okviru dopuščenega pravnega vprašanja prekoračitve silobrana v zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil. 10. Po ustaljeni sodni praksi je silobran prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Vprašanje neizogibno potrebne obrambe je treba presoditi glede na konkretno stanje, zlati pa glede na intenziteto napada ter glede na sredstva in možnosti, s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga.(1) Ker gre v danem primeru za policiste in njihovo postopanje pri izvajanju policijskih nalog, je pravilno stališče, da je treba njihov silobran in tudi siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njihove strani presojati tudi v skladu z ZPol(2). Ta zakon je namreč v 51. členu urejal uporabo prisilnih sredstev tako za obvladovanje upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, oziroma osebe, ki jo je treba prijeti, privesti ali odvzeti prostost, kakor tudi za primere, ko morajo policisti odvrniti napad nase. V tem smislu gre za vprašanje (upravičenosti in) sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev ter morebitne posledične prekoračitve pooblastil. Policisti smejo namreč uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo. Pri uporabi prisilnih sredstev morajo policisti spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Prisilno sredstvo morajo prenehati uporabljati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno (drugi in tretji odstavek 51. člena ZPol). Na podlagi ZPol sprejeti Pravilnik o policijskih pooblastilih (v nadaljevanju Pravilnik), veljaven v času obravnavanega dogodka, je v 73. členu določal, da mora policist pri odločanju o ustrezni vrsti in intenziteti uporabe posameznega prisilnega sredstva upoštevati, da je sorazmerno načinu, sredstvu in moči upiranja ali napada osebe. Prisilna sredstva je dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler namen uporabe ni dosežen ali dokler se ne izkaže, da namena ne bo mogoče doseči (prvi in tretji odstavek 73. člena Pravilnika). V okviru navedenih določb ZPol in Pravilnika je ravnanje policistov treba preizkusiti tako z vidika sorazmernosti uporabljenih prisilnih sredstev, kakor tudi z vidika načina njihove uporabe. Povedano drugače: načelo sorazmernosti, kot izhaja iz 51. člena ZPol, ni prekršeno le takrat, ko ni uporabljeno učinkovito milejše sredstvo, ampak tudi takrat, ko je sicer uporabljeno primerno (najmilejše) sredstvo, vendar s pretirano silo. V takem primeru pretirana sila pri uporabi sicer primernega sredstva preraste v neprimerno sredstvo oziroma v kršitev načela sorazmernosti.

11. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da je bila v prej navedenih dejanskih okoliščinah uporaba fizične sile z namenom, da se odvrne sočasen protipraven napad tožnika, ki se je (kot navajata obe nižji sodišči) policistom aktivno upiral, sicer potrebna, pa je bilo po oceni revizijskega sodišča z večkratnimi udarci v tožnikov obraz porušeno sorazmerje med uporabljenim prisilim sredstvom na eni strani in ugotovljenim načinom upiranja oziroma napada s strani tožnika na drugi strani. Ne gre namreč za to, da je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero, kot to ocenjuje pritožbeno sodišče, temveč za to, da so policisti, ki so za ravnanje v takšnih situacijah posebej izurjeni, dolžni ves čas paziti tako na primernost kot na intenziteto uporabljenih prisilnih sredstev, kot jim to nalagajo citirane določbe ZPol in Pravilnika. Policist je zato smel zoper tožnikov napad oziroma aktivno upiranje uporabiti le tako fizično silo, ki bi v najmanjši možni meri ogrožala tožnikovo telesno integriteto(3). Iz opisanega poteka dogodka, ki tvori dejansko podlago izpodbijane sodbe, pa ne izhaja, da bi tožnik več kot enkrat zamahnil proti policistom, poleg tega pa je bilo policistov več, tožnik pa sam. V teh okoliščinah se kot logičen nakazuje sklep, da že samo število udarcev in njihova moč, ki je vodila v poškodbo ličnice, kaže na to, da prisilna sredstva niso bila uporabljena sorazmerno z okoliščinami primera. To hkrati pomeni, da je bila ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah(4) v konkretnem primeru prekoračena sorazmernost pri uporabi policijskih pooblastil, v okviru njihovega izvajanja pa prekoračen silobran.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pri presoji, ali gre v danih okoliščinah za prekoračen silobran pri izvajanju policijskih pooblastil, materialno pravo zmotno uporabilo. Posledično je zmoten tudi njegov zaključek, da ni pogojev za delno soodgovornost toženk za škodo. Na to in druga neodgovorjena vprašanja, ki jih v svojih pritožbah načenjajo pravdne stranke, pa bo sodišče druge stopnje še moralo odgovoriti. Po navedenem je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 509/93 z dne 30. 6. 1994, II Ips 319/95 z dne 16. 10. 1996, II Ips 490/2007 z dne 2. 4. 2009, II Ips 335/2007 z dne 18. 3. 2010, idr.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 201/2008 z dne 1. 9. 2011. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 166/200 z dne 4. 10. 2000, v kateri je bil smiselno enak standard pri presoji prekoračitve silobrana uporabljen za usposobljenega varnostnika.

Op. št. (4): Na te je revizijsko sodišče vezano skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP.