Jedro

Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) predstavljalo hkrati tudi protipravno dejanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožene stranke pa se ugodi in se na njuno pritožbo izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2009 dalje do plačila v 15 dneh.

Tožnik je dolžan povrniti prvi toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.063,60 EUR in drugi toženi stranki v znesku 1.420,77 EUR in jima povrniti še pritožbene stroške in sicer prvi toženi stranki v znesku 114,75 EUR in drugi toženi stranki v znesku 238,97 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 440 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2009 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 1.658,97 EUR in drugi toženi stranki v znesku 1.253,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del uveljavlja vse pritožbene razloge. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Ker ga je ustavljalo civilno vozilo, ni vedel, da ga ustavlja policija. Prvo vozilo, ki je bilo za njim in se zatem vozilo vzporedno z njim, pa ni imelo rotacijske luči. Policisti niso dajali nobenih znakov, da bi lahko videl, da gre za policijo. Tožnik je o tem izpovedal, ko je bil zaslišan v postopku kot stranka in to so potrdile tudi zaslišane priče B.R., B.S., Đ.V. v kazenskem postopku. Tožnik ni vedel, da ga lovijo policisti. Prav tako tudi ni vedel, da sta tujca, ki jih je vozil, brez veljavnih dokumentov in nimata dovoljenja za vstop v državo. Zoper njega ni bil uveden niti predkazenski postopek v tej smeri. Ne strinja se z zaključkom, da mu ne gre pokloniti vere, ker so izpovedi prič med seboj v nasprotju, saj so v grobem tudi izpovedi policistov med seboj v nasprotju. Tožnik je povedal, da je najprej, ko je zaslišal sireno, mislil, da je za njim rešilec, na kar ga je prehitel civilni avto, iz katerega so vanj merili s pištolo, zato je pospešil hitrost, saj se je bal za svoje življenje. S samim bežanjem ni uresničil nobene sile. V preiskavi se je zatrjevalo, da je tožnik zamahnil proti policistu Š. in ga poškodoval, vendar je ta policist povedal, da to ni bil on, da se je pojavil neki drugi policist. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo. Sodba zato nima vseh razlogov in je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je izpovedal, kako so ravnali policisti. Izpovedal je, da ni vedel, da gre za policijo, saj je bilo vozilo rdeče barve. Prepričan je bil, da ga hočejo ubiti in zato je bežal. Bil je v zmoti glede tega, da je gre za policiste, saj so bili v civilu. Bila je noč. Sodišče bi mu moralo verjeti, pa je neutemeljeno poklonilo vero policistom. V nadaljevanju opisuje, kako je sam doživljal fizični napad s strani policistov. Prepričan je, da je podana 100% odgovornost tožene stranke po temelju za škodo, ki so mu jo policisti povzročili. Navedba, da je tožnik grozil K., je v nasprotju s pričanji policistov in ostalimi izvedenimi dokazi. Tožnik potem, ko je bil uklenjen, ni mogel več govoriti, niti groziti. Bil je ves krvav in imel je polna usta zemlje. Bil je v šoku. Akcija policistov ni bila v skladu z Zakonom o policiji, kot tudi ne s policijskimi navodili, zato mu ni mogoče naprtiti kar 80% prispevek k nastali škodi. Dejstvo je, da ni bil poškodovan nobeden od policistov. Odločitev o deljeni odgovornosti je zato zmotna. Tudi odškodnina za tako hude fizične bolečine, kot so opisane in za nevšečnosti, ki jih je trpel, je prenizka in v nasprotju s sodno prakso. Neutemeljen je zaključek, da tožnik ni utrpel strahu. Ta odločitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Utemeljen je bi tudi zahtevek za sekundarni strah. Napačna je odločitev glede posledic, ki jih je imel tožnik, zlasti glede bistveno zmanjšane življenjske aktivnosti. Ta škoda je dokazana s strani tožnika in izvedeniškega mnenja dr. S. Nepravilno so odmerjeni stroški postopka. Toženi stranki so bili priznani stroški za vloge, ki niso bile potrebne za pravdo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prisodi pravična odškodnina in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov, vključno s pritožbenimi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi sta vložili tudi prva in druga tožena stranka. Obe očitata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Po mnenju prve tožene ni izkazana protipravnost. Policisti so svoje delo opravljali v skladu z Zakonom o policiji in Pravilnikom o policijskih pooblastilih. Uporabo sile je izzval tožnik. Policisti so z uporabo sile prenehali takoj, ko je bil storilec uklenjen. Tudi sodišče ugotavlja, da je bilo njihovo ravnanje zakonito. Ugotavlja tudi, da je bistveno prispeval k uporabi sile tožnik. Ob takšni ugotovitvi ne more vzdržati zaključek, da je tožena stranka do 20% odgovorna za tožnikovo škodo. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Prva tožena stranka zato meni, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, predlaga spremembo sodbe in posledično odločitve o stroških.

Tudi druga tožena stranka navaja, da so policisti izvedli vsa zakonita prisilna sredstva v smislu tedaj veljavnega 50. člena Zakona o policiji, ki morajo biti strokovna in odločna, kot je določal 6. člen tedaj veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih. Med prisilnimi ukrepi so navedeni tudi udarci. Ker se tožnik nikakor ni imel namena zaustaviti, je policist pravilno in strokovno uporabil prisilno sredstvo udarcev, ki so pripeljali do zloma tožnikovega upiranja in fizičnega napada na policista. Da je bil udarec premočan, kot zaključuje sodišče, ne drži, saj trepljanje tožnika, ali udarec kam drugam v telo in ne glavo, ne bi prineslo želenega. Izvedenec je potrdil, da je bila poškodba najverjetneje povzročena le z enim udarcem. Ker v policijskem ravnanju ni zaznati protipravnosti, je bil zahtevek neutemeljen, zato druga tožena stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik je odgovoril na pritožbi toženih strank, v odgovoru še enkrat ponovil, da je bežal, ker se je bal za svoje življenje, zato so neutemeljene navedbe toženih strank v pritožbi, saj je za škodni dogodek v celoti odgovorna tožena stranka. Predlaga zavrnitev obeh pritožb toženk.

Pritožbi toženih strank sta utemeljeni, ni pa utemeljena pritožba tožnika.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očitata v pritožbah tožnik in prva tožena stranka. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo razumljiv izrek, tako da se da sodba v celoti preizkusiti.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj ima podlago v izvedenih dokazih. Potek policijske akcije, v kateri je bil tožnik poškodovan, so prepričljivo opisali policisti, ki so v akciji sodelovali in so bili zaslišani tako v tem postopku, kot tudi v kazenskem postopku, ki je tekel pod opr.št. K 1, v katerem je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo. Izpovedi policistov je potrdil tudi Đ.V., voznik avtobusa. Gre za pričo, ki ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama in njena izpoved je vsekakor bolj verodostojna od izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik. Če je voznik avtobusa Đ.V. vedel, da ga prehiteva policijsko vozilo, ker je imelo prižgano policijsko luč, bi to vsekakor moral videti tudi tožnik, ker so mu policisti hupali in ga tudi s prižgano policijsko lučjo zaustavljali. Iz tožnikovega ravnanja, ko je v takšnih okoliščinah vijugal po cesti, da se ga ni dalo prehiteti in hitrost vozila še pospešil, je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da je bežal pred policisti, ker je v avtomobilu imel potnika brez dokumentov. Njegove navedbe, da je bežal pred temi vozili, ki so ga ustavljali, ker se je bal za svoje življenje, so glede na ugotovljeni potek akcije povsem neprepričljive. Sodišče prve stopnje zato tožniku utemeljeno ni poklonilo vero, saj njegova izpoved ne prepriča. Prav tako pa tudi ne izpoved B.S., ki je dogodek prikazal celo povsem drugače, kot sam tožnik. Priča A.D., ki naj bi slučajno kritičnega dne šla mimo kraja, kjer se je odvijal zadnji del dogodka, saj je izpovedala le o tem, da je videla tožnika, ki je padel in okoli njega neko »gužvo«, prav tako ni potrdila niti tožnikove izpovedi. V izpovedih policistov ni nasprotij, kot skuša prikazati pritožba. Glede ključnih dejstev so te izpovedi skladne, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tem izpovedim. Tožnikovim pritožbenim trditvam, da ni mogel vedeti, da ga ustavlja policija, zato ni mogoče verjeti.

Tudi nadaljnji dogodki, ko je tožnik avto ustavil in skočil iz njega ter tekel proti K., dokazujejo, da je tožnik bežal pred policisti, ki so kričali za njim naj se ustavi. Ko so tožnika policisti dohiteli, se je obrnil in zamahnil proti enemu od njih. V teh okoliščinah je policist, ki je tožnika dohitel, tožnika večkrat udaril v obraz, z enim od udarcev je bila poškodovana ličnica. Takoj, ko je tožnik po tem udarcu omahnil, so ga policisti uklenili.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno uporabilo določbo 26. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z upravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen Obligacijskega zakonika - OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Med te okoliščine sodi tudi silobran (prvi odstavek 131. člena OZ), ki je opredeljen kot tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad (drugi odstavek 11. člena Kazenskega zakonika - KZ). Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje.

V skladu s 50. členom Zakona o policiji (ZPol) imajo policisti pri opravljanju nalog pravico uporabljati prisilna sredstva, med njimi tudi fizično silo. Uporabiti smejo le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo, prisilno sredstvo pa morajo prenehati uporabljati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno (51. člen ZPol). V skladu z 118. členom v času spornih dogodkov veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih se za uporabo fizične sile štejejo strokovni prijemi, udarci in meti ter druga individualna ali skupinska uporaba fizične sile.

Ob takšnem materialnopravnem izhodišču in glede na ugotovljeno ter zgoraj povzeto dejansko stanje pritožbeno sodišče sprejema utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila uporaba fizične sile zakonita. V obravnavani zadevi so bili policisti soočeni s protipravnim napadom tožnika, ki ni upošteval njihovih ukazov, ob neposrednem stiku je celo napadel enega izmed policistov. Uporaba fizične sile v obliki udarcev, ki je policisti niso zanikali, je bila tedaj nujno potrebna, da se odvrne nevarnost neposrednega in stvarnega napada tožnika. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpele poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) predstavljalo hkrati tudi protipravno dejanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti po presoji pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi nakazovale na to, da bi za obvladanje tožnika (odvrnitev napada) zadostovala drugačna (blažja) oblika obrambe ali da je obramba policistov trajala tudi še potem, ko je napad prenehal. Glede na to policistom ni mogoče očitati, da bi lahko v okoliščinah, ko je zaradi aktivnega upiranja tožnika bila potrebna uporaba fizične sile, tožnika „nekoliko“ manj udarili. Iz ugotovljenih okoliščin o poteku akcije, v kateri je bil tožnik poškodovan, zato ne izhaja zaključek, da je tožena stranka delno soodgovorna za nastalo škodo. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo po 5. alineji 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba obeh toženih strank je bila iz predstavljenih razlogov utemeljena, saj podlage za soodgovornost tožene stranke v ugotovljenih okoliščinah ni bilo.

Vse pritožbene navedbe tožnika se tako izkažejo za neutemeljene. Njegov odškodninski zahtevek ni bil utemeljen, ker ni dokazal enega od elementov odškodninskega delikta, to je protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju, so brezpredmetne pritožbene navedbe, v katerih izpodbija višino odškodnine. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki vse stroške, ki jih je imela v postopku na prvi stopnji. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da določene pripravljalne vloge niso bile potrebne. Tožena stranka je vselej samo odgovorila na navedbe, ki jih je v postopku postavila tožeča stranka. Zato je tudi upravičena do vseh stroškov, ki jih je uveljavljala.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, pa ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni po Odvetniški in taksni tarifi od zneska, s katerim je tožena stranka uspela.