Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar oškodovanec uveljavlja krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi opustitve ravnanja ter dolžnost tega ravnanja utemeljuje na splošnem pravilu o zagotovitvi varnega delovnega okolja, je odločilno vprašanje, kakšna je bila mera predvidljivosti za nastanek nesrečnega naključja.
Pritožbi tožene stranke se ugodi, ter se izpodbijana sodba v obsodilnem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.
Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka izreka) potrdi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 216,85 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.
: Tožnik se je poškodoval na delu (poškodoval si je dlan) ter sedaj od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine. Zavarovanec tožene stranke je namreč njegov delodajalec.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj krivdne odškodninske odgovornosti. Nato je tožniku priznalo 4.178,78 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo še na povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Te je odmerilo na 1.236,00 EUR.
Pritožba tožene stranke: Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka v svoji pritožbi kot pritožbena razloga navede bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevek zavrne bodisi jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je podan sam temelj odškodninske odgovornosti. Navaja, da so robovi polic v skladišču namenjeni izključno odlaganju stvari in nikakor ne oprijemanju delavcev. Stališče sodišča, da takšni robovi zato pomenijo tveganje za poškodbo ali zdravstveno okvaro, je po stališču pritožbe preostro. Rob police sam po sebi ne predstavlja dejavnika tveganja za nastanek poškodbe. Tudi noben predpis delodajalcu ne nalaga, da bi moral takšne robove zaščititi. Pritožba se prav tako ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predstavlja škatla velikosti 700 x 300 x 300 mm, v kateri so bile 4 bliskavice, težje breme. Ob tem poudarja, da zavarovanec tožene stranke ni kršil nobenih določil sodne poravnave, sklenjene med tožnikom in zavarovancem toženke. Tožnik je bil razporejen na lažja dela v podjetju, vse v skladu z zdravniškim spričevalom. Tožnik se je sam odločil, kam bo škatlo odložil. Delo sta opravljala skupaj s sodelavcem. Škatla po oceni pritožnice ni predstavljala težjega bremena, ne po teži, ne po dimenziji, kakor je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj naj bi tožnik opravljal neustrezno delo. Iz predloženih listin tudi nikjer ne izhaja, da se tožnik ne bi smel vzpeti po lestvi, da bi odložil škatlo na polico. Pritožnica meni, da je šlo za lažje fizično delo, za katerega je bil tožnik sposoben. Vzpenjanje po lestvi s škatlo, v kateri so plastične stvari, redoma ne pripelje do tega, da bi človek z lestve zdrsnil in se prijel za rob police, ob kateri se vzpenja ter si nato poškodoval dlan. Iz teh razlogov ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju toženke oziroma njenega zavarovanca. V preostanku pritožbe ta napada tudi odločitev o višini odškodnine.
Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (2. točka izreka) v celoti ugodi, v 3. točki izreka pa poleg prisojenih pravdnih stroškov prisodi še ostale stroške tega postopka. Zaradi narave odločitve (ugoditev pritožbi tožene stranke glede temelja), pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožeče stranke ni povzemalo. Te se namreč nanašajo le na vprašanje višine odškodnine ter na vprašanje stroškov postopka. Ta vprašanja zaradi spremembe odločitve glede same podlage odškodninske odgovornosti, namreč postanejo irelevantna.
Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Nosilni razlog odgovora na pritožbo je, da tožena stranka med pritožbenimi razlogi ni navedla zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po stališču tožeče stranke tako pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more biti predmet odločanja pritožbenega sodišča. Pritožba tožene stranke je v celoti utemeljena. Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.
Predmet odločanja v tej pravdi je obstoj ali neobstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki temelji na treh pravnih podlagah: - objektivna odškodninska odgovornost zaradi povečane nevarnosti; - krivdna odškodninska odgovornost, ker rob police ni bil zaščiten; - krivdna odškodninska odgovornost, ker je bil tožnik napoten na delo, čeprav zanj ni bil sposoben in tega dela ne bi smel opravljati.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Svojo odločitev je oprlo najprej na dejstvo, da so bili robovi polic ostri. Ni sicer predpisa, ki bi konkretno urejal, kakšni morajo biti robovi polic. Vendar pa splošna določba pravi, da mora delodajalec urediti delovno mesto tako, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev (glej razloge na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje).
Pritožba tožene stranke takšnemu pravnemu sklepu nasprotuje. Trdi, da robovi polic niso namenjeni oprijemanju, marveč so police namenjene odlaganju.
S tem pritožbenim izhodiščem, ki napada prvega izmed dveh utemeljevalnih sklopov obstoja krivdne odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče strinja. Res je, da mora delodajalec zagotoviti varno delovno okolje. Res pa je tudi, da se nesreče na delu često zgodijo zaradi spleta različnih okoliščini ter da je pogosto ena izmed teh okoliščin tudi kakšna lastnost delovnega okolja (objekta). Gledano za nazaj bi bilo ob drugačni lastnosti delovnega okolja škodni dogodek mogoče preprečiti. Vendar pa to ne pomeni, da je bilo mogoče tak potek dogodkov tudi vnaprej pričakovati (ob zahtevani skrbnosti). V obravnavani zadevi je bil po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča škodni dogodek nujno vzročno odvisen najmanj od naslednjih konkretnih okoliščin: - tožnik se je vzpenjal po lestvi (gre za manjšo, zidarsko lestev; opomba pritožbenega sodišča); - tožniku je zdrsnilo; - zato se je hipoma prijel za polico.
Takšnega specifičnega razpleta (nenadna masna obremenitev roke z znatnim delom telesa, potem ko se je lestev zložila, na podlago roba police) zavarovanec tožene stranke pri obdelavi robov polic ni mogel pričakovati tudi ob zahtevani skrbnosti. Polica kot objekt služi svojemu namenu, da se nanj odlagajo stvari. Od delodajalca je zato utemeljeno pričakovati, da bodo police takšne, da bodo vzdržale težo, da bodo nameščene tako, da se ne bodo zrušile, prevrnile in podobno ter da bremena ne bodo zdrsnila z njih. Tisto, kar se je pripetilo v obravnavani zadevi, je v resnici nesrečno naključje. Naključje je vzročni položaj, kjer konkurira več bolj ali manj enakovrednih vzrokov, katerih skupni učinek je za nazaj razložljiv, z vidika izvornega položaja pa posameznega vzroka vnaprej ne prepoznamo kot realne, potencialne nevarnosti za konkreten nastanek škode. Hipotetično si je sicer tak razplet mogoče zamisliti. Vendar pa gre za predvidljivost takšnega tipa, ki sodi v izrazito širok spekter mnogih mogočih naključnih dogodkov. Preventiva, ki bi izključila možnost nastopa vseh tako široko pojmovanih naključnih dogodkov, bi bila v resnici skrajna preventiva. Takšna skrajna preventiva bi terjala zagotovitev položaja senzorne deprivacije, v katerem se noben škodni dogodek ne more pripetiti. Vendar pa je v takšnem položaju resno okrnjeno normalno življenje.
Odškodninskopravno je pri opredelitvi naključja zato odločilna mera predvidljivosti, adekvatnost. Od tega je v konkretnem primeru odvisen tako odgovor na vprašanje obstoja očitane protipravne opustitve, kot na vprašanje o obstoju pravnorelevantne vzročne zveze. Vprašanje prave mere predvidljivosti je v obravnavani zadevi še posebej pomembno zato, ker konkretiziranega pravila (ki omogoča razmeroma preprosto uporabo vzročne teorije o ratio legis), tu ni, marveč pride v poštev splošno pravilo o dolžnosti zagotovitve varnega delovnega okolja (1).
V konkretni zadevi bo test o pravi meri predvidljivosti zato odvisen od odgovora na naslednja konkretizirana vprašanja: Ali bi moral delodajalec predvideti, da lahko običajen industrijsko izdelan regal z L robom, v katerega so položene neobdelane lesene deske z ostrim robom ter ki gledajo približno 0,5 cm iznad roba regala, povzroči poškodbo delavcu? Pri tem bi moral delodajalec predvideti možnost, da se bo lestev poklopila, da bo delavcu zdrsnilo, ter da bo svoj položaj reševal tako, da se bo s svojo težo oprijel zgornjega roba police ter si pri tem ranil dlan. Še dodatno je treba poudariti, da takšen akt (pri kakršnem se je poškodoval tožnik) ne sodi v rutinsko, stalno ponavljajoče se delovno opravilo (kot npr. pri delu s strojem).
Odgovor na navedeno vprašanje je vrednoten – ali bi delodajalec moral predvideti vse to ter robove polic preoblikovati tako, da bi služile tudi kot oprijemalo v sili? Odgovor pritožbenega sodišča je, da je takšna zahteva pretirana ter, da delodajalcu ni mogoče očitati, da je s takšno opustitvijo drugemu povzročil škodo. Uporaba teorije o ratio legis vzročnosti bi bila namreč v danem položaju izrazito preširoka. Naravne vzročnosti pa ni.
Drugi utemeljevalni sklop, na katerega sodišče prve stopnje navezuje zaključek o obstoju krivdne odgovornosti, pa se nanaša na vprašanje, ali je delodajalec tožnika napotil na delo, za katerega zdravstveno ni bil sposoben.
Svojo odločitev o obstoju tega krivdnega razloga, sodišče opre na dejstvo, da naj bi bilo tožniku naloženo dvigovanje težjega bremena, kar naj bi nazadnje tudi povzročilo celoten splet okoliščin. Pritožba ugotovitev sodišča, da naj bi šlo za težje breme, napada v širšem kontekstu (2). Pravi, da sodišče ne pojasni, v čem naj bi delodajalec z napotilom prekršil zdravstvene omejitve tožnika in s tem svojo zavezo iz sodne poravnave (III Pd 1142/2002). Trdi, da je šlo za lažje fizično delo, za katerega je tožnik sposoben. Trdi, da iz priložene dokumentacije ne izhaja, da za takšno delo tožnik ne bi bil sposoben. Dalje trdi, da ne po teži, ne po dimenziji ni šlo za težje breme. V škatli so bile namreč le 4 plastične bliskavice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila med strankama res sklenjena navedena sodna poravnava. Iz te tudi res izhaja, da tožnik ni sposoben dvigovati težjih bremen (izrecno je navedeno, da ne težjih od 5 kg). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo to pravilo prekršeno, je pavšalna ocena, da je šlo za težje breme. Edini oprijemljiv podatek je ta o dimenziji bremena. To pa o sami masi ne pove ničesar. Pritožbena graja v tem delu je utemeljena. To, kakšno delo je tožnik sposoben opravljati in kakšnih del ni sposoben opravljati, je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi. Ocena sodišča prve stopnje o teži bremena je, zgolj ob dejanski podlagi sodbe, nepreverljiva. Pritožba tožene stranke, pa jo v pritožbi izrecno napada (četudi, kot v odgovoru na pritožbo pravi tožeča stranka, pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni navedla – kar pa ni odločilnega pomena za meje preizkusa pritožbenega sodišča). Vprašanje, ali je šlo za breme težje od 5 kg, bi bilo lahko odločilno dejstvo. V sodbi ni razlogov, ki bi kazali na obstoj takšnega dejstva in posledično na kršitev dogovora iz sodne poravnave. Glede tega ima pritožba prav.
Tak položaj je pritožbenemu sodišču narekoval, da zaradi nadaljnje odločitve (ali razpis pritožbene obravnave ali razveljavitev sodbe ali pa njena sprememba), preveri, kakšna je bila sploh trditvena podlaga. Ta je naslednja. Tožba se (točka I) sklicuje na nezaščiten oster rob police regala, ki da je nevaren, zato za škodo po stališču tožbe odgovarja delodajalec. V sami tožbi je to vse. V pripravljalni vlogi z dne 31.5.2007 (list. št. 41) tožeča stranka najprej v točki IX ponavlja, da je razlog za nezgodo oster rob. Pravi celo, da samo dejstvo zdrsa nima s poškodbo nič opraviti. V točki X pa nato prvič pravi, da je delodajalec zahteval od tožnika, naj opravlja delo, za katerega ni bil sposoben. Iz teh navedb izhaja, da je bilo od tožnika zahtevano, da se vzpenja po lestvi. Na poziv sodišča na samem naroku (list. št. 59) je tožeča stranka nato pojasnila, da uveljavlja objektivno odgovornost zaradi nevarne stvari, da je podana krivdna odgovornost, ker rob police ni bil zaščiten in nazadnje tudi krivdna odgovornost, ker je bil tožnik napoten na delo, čeprav zanj ni bil sposoben in tega dela ne bi smel opravljati.
Nasprotno pa tožena stranka pravi, da ni šlo za težka bremena ter, da iz priložene dokumentacije ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben za opravo takšnega dela.
Ob tem se je torej izkazalo, da trditev o teži bremena tožeča stranka sploh ni postavila in tudi svojega zahtevka ni gradila na takšni trditveni podlagi. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP (3)). Ob takšni ugotovitvi pa bi tudi pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, če bi sodbo razveljavilo zaradi ugotavljanja dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale ali če bi v ta namen razpisalo pritožbeno obravnavo.
Trditvena podlaga tožeče stranke govori le o vzpenjanju po lestvi, za kar naj tožnik ne bi bil sposoben. Iz trditvene podlage ne izhaja, zakaj naj tožnik za takšno delo ne bi bil sposoben. Njegovo zdravstveno stanje ni opisano. Delo pa ne sodi med tisto, za kar je po besedilu poravnave (glej priloga A36) tožnik omejen. V tem delu je bila tožba torej nesklepčna. Tožeča stranka pa je tudi po pozivu sodišča na naroku ni popravila v ustrezni meri (list. št. 59). Krivdna odškodninska odgovornost ne po eni ne po drugi podlagi torej ni podana. Ob tem, ko se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da tudi objektivna odškodninska podlaga ni podana, se torej izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.
Ker podlaga odškodninske odgovornosti ni podana, so postali pritožbeni razlogi tožeče stranke, s katerimi si prizadeva za zvišanje prisojene odškodnine ter za korekcijo odločitve o stroških postopka, irelevantni. Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).
Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Po odločitvi pritožbenega sodišča, je tožeča stranka v tej pravdi v celoti propadla, tožena stranka pa s svojo obrambo v celoti uspela. V skladu z merilom uspeha (154. člen ZPP) je zato pritožbeno sodišče priglašene stroške tožene stranke tej priznalo in jih naložilo v breme tožeče stranke. Gre za stroške odgovora na tožbo (taksa in materialni stroški) ter stroške za pritožbo (taksa in materialni stroški). Seštevek teh stroškov znaša 216,85 EUR.
(1) Bistvo teorije o ratio legis vzročnosti je to, da preseže naravno vzročnost. Opustitev namreč ni naravni vzrok. Opustitev določenega ravnanja je odškodninskopravno upoštevna, če je dolžnost ravnanja konkretno določenemu subjektu konkretno naložena ali, če takšno ravnanje izhaja iz temeljnih pravil človeškega sožitja.
(2) Ne gre la za izpodbijanje dokazne ocene, marveč gre tudi za izpodbijanje materialnopravne ocene o tem, da je konkretna škatla ustrezala pravnemu pojmu težjega bremena iz sodne poravnave.
(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 do Ur. list RS, št. 45/2008).