Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožence zavezalo, da morajo tožniku nerazdelno plačati 18.240 € zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 2.121,88 € pravdnih stroškov. V presežku (tožnik je zahteval še dodatnih 17.647,16 € zadoščenja) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Na pritožbi tožnika in prve toženke je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženko, in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper preostalih pet tožencev, in drugega, tretjega in petega toženca ter četrto in šesto toženko obsodilo na nerazdelno plačilo nadaljnjih 9.760 €. S tem je znesek tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo dvignilo na 28.000 €. Glede ostalega je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odmerjena odškodnina še vedno občutno prenizka. Sodišči namreč nista v zadostni meri ovrednotili ne raznovrstnosti njegovih poškodb (zlom stranskih nastavkov dveh vretenc, zlom sitke, kontuzija možganov, raztrganinska rana na glavi) ne bolečinskega obdobja (strnjeno je prestajal telesne bolečine 185 dni, bolečine pa bo zaradi starosti le 28 let ob poškodbi prestajal še najmanj prihodnjih 50 let) ne dejstev, ki kažejo, da je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno in povezano s številnimi preiskavami (med slednjimi izstopajo osemdnevna hospitalizacija ter številni pregledi pri travmatologih, ortopedih itn.). Mnogo bolj, trdi, bi morali sodišči vrednotiti po izvedencih ugotovljeno intenzivnost in dolgotrajnost sekundarnega strahu in pa dejstvo, da bi ga toženci, kot so sami izpovedali, lahko tudi ubili, če bi želeli. Neustreznost odmere odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti vidi v pomanjkljivem vrednotesnju prikrajšanja za špotnorekreativno udejstvovanje (ne more več teči, skakati v višino, igrati rokometa in smučati), zmanjšanja delovne zmožnosti (je invalid III. kategorije, zato je njegova pridobitna zmožnost trajno manjša) ter psihoorganske osebnostne spremenjenosti, s čimer vse se sedaj sooča zaradi škodnega dogodka. Do višje odškodnine pa ga, meni, upravičuje tudi dolgotrajno, že trinajstletno čakanje na odmero pravične denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugemu, tretjemu in petemu tožencu ter četrti in šesti toženki. Toženci nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu oškodovancu pripadajočih denarnih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnem terjanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotesnje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. In primerjava tožniku pravnomočno prisojene odškodnine z odškodninami v podobnih primerih je pokazala, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v predmetni zadeve pravilno upoštevano(1).

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi morala biti tožniku odmerjena višja odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je odmera višje odškodnine za nepremoženjsko škodo na račun dolgotrajnosti postopka lahko utemeljena le, kadar za to obstojijo tehtni razlogi, kot sta na primer zavlačevanje postopka s strani nasprotne pravdne stranke ali v njeni zlorabi procesnih pravic(2). Ker tožnik obstoja takih ali podobnih okoliščin niti ni zatrjeval, v odškodninsko odmero iz tega razloga ni mogoče poseči. 8. Po povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbe VS RS v zadevah II Ips 501/2000, II Ips 431/2002, II Ips 308/2003 in II Ips 133/2006. Op. št. (2): Glej odločbe II Ips 221/2001, II Ips 664/2003, II Ips 351/2003, II Ips 1025/2007 idr.