Jedro

Kazenski postopek se je končal z ustavitvijo zaradi absolutnega zastaranja in ima zato tožnik po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravico do povrnitve škode, ker je bil prisiljen plačati varščino kot milejši in "nadomestitveni" ukrep za pripor.

Zamudne obresti so posledica zamude dolžnika in predstavljajo civilno sankcijo zanjo (prvi odstavek 378. člena OZ). Krijejo lahko sicer tudi škodo, ki je nastala upniku, vendar le tisto, ki mu je nastala zaradi same zamude (primerjaj tudi določilo 380. člena OZ, ki po eni strani upravičuje upnika do zamudnih obresti ne glede na nastanek škode, po drugi strani pa mu daje pravico do polne odškodnine zaradi z zamudo nastale škode, vendar le v presežku do popolne odškodnine - ponovno zgolj zaradi škode, ki je izključno posledica zamude). Tožniku bi torej pripadale, če bi svoj tožbeni zahtevek utemeljil na zamudi pri vračilu varščine. Ker pa ga utemeljuje na podlagi dejstva, da z denarnim zneskom v času položitve varščine ni mogel razpolagati, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 8.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 68.893,87 EUR in zakonske zamudne obresti od 23. 9. 2011 dalje - pa je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 1.422,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del (do višine 60.693,87 EUR - za premoženjsko škodo) pravnomočne sodbe vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj se ugodi reviziji in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah iz II. in III. točke izreka tako, da se mu prisodi celotno vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 60.693,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 do plačila in toženki še naloži, da mu v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča tretje stopnje povrne priglašene pravdne stroške postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka do plačila in naloži tudi stroške revizijskega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka tega izpolnitvenega roka do plačila v 15 dneh, pod izvršbo. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče s sklepom razveljavi napadeno sodbo v izpodbijanem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Poudarja, da mu je bil pripor nazadnje podaljšan zaradi begosumnosti in mu je bila varščina, kot milejši ukrep, odrejena izključno kot nadomestilo za odpravo pripora kot strožjega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka. Bila je torej pogoj za odpravo pripora. Njena odreditev je bila v skladu z veljavnimi določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi česar odreditve in izvajanja pripora ni možno šteti za nedopustno oziroma protipravno ravnanje. Zato tega na prvi stopnji ni zatrjeval niti dokazoval, in je kot pravno podlago svojega zahtevka uveljavljal 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP, ki določa objektivno odgovornost toženke, ne pa njeno krivdno odgovornost po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Varščina je bila vezana na pripor, saj brez njegovega obstoja sploh ne bi mogla biti odrejena, zaradi česar jo je šteti za neposredno posledico predhodno izvajanega pripora. Bila je nadomestilo za pripor in dejstvo, da je končni izid kazenskega postopka pokazal, da je bil sicer zakonito odrejeni pripor neutemeljen, avtomatično pomeni, da je bila neutemeljena tudi sama varščina kot njegov nadomestek, ne glede na to, da je bila odrejena in izvajana zakonito. Opisana neposredna pogojenost in vezanost varščine na pripor ter okoliščina, da je s položitvijo varščine dosegel odpravo pripora, ki se je pozneje izkazal za neutemeljenega, s čimer je preprečil, da mu bi nastala še nadaljnja škoda zaradi okrnitve svobode, jasno kaže, da škoda, ki nastane zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina, na podlagi katere je bil pripor odpravljen, predstavlja premoženjsko škodo v zvezi z neutemeljenim priporom, ki je po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravno priznana škoda, enako kot nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode povzročene z neutemeljenim priporom. Pravno irelevantno je, da gre za premoženjsko škodo, saj iz uvodne določbe tega odstavka, ki glasi: "pravico do povrnitve škode ima" tudi nedvoumno izhaja, da zakon ne dela razlike med premoženjsko in nepremoženjsko škodo. To pomeni, da pravno podlago zahtevka za povrnitev premoženjske škode predstavlja določba 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, zaradi česar je nasprotno stališče sodišča druge stopnje, ki je to pravno podlago izključilo in se sklicevalo na določbe 131. člena OZ, materialnopravno zmotno. Odgovornost toženke kot države za vtoževano premoženjsko škodo po 542. členu ZKP je torej objektivna. Država odgovarja za škodo ne glede na krivdo, torej tudi v primeru, ko je bila varščina odrejena in izvajana zakonito. Odgovornost države po tem členu je specialna odgovornost, katere predpostavke so objektivna dejstva: 1) da je bila varščina odrejena kot nadomestilo za pripor, kot strožji ukrep; 2) da je končni izid postopka pokazal, da je bil pripor neutemeljen in 3) da je bila varščina zaradi pravnomočne ustavitve kazenskega postopka vrnjena. Tako je za obstoj te odgovornosti ter z njo pogojene sklepčnosti in utemeljenosti tožbenega zahtevka, brez pravnega pomena dejstvo, da varščina ni bila odrejena nezakonito in da zato ni bilo protipravno dejanje toženke. Da gre za pravno priznano škodo po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP in da se njena višina ugotavlja na način, kot je to storil, sledi tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 458/96 z dne 19. 2. 1998. Tudi, če bi znesek varščine izviral iz posojila, je podana pravna podlaga njegovega zahtevka. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnilo zaradi spregleda določbe drugega odstavka 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), je torej materialnopravno zmotna. Zato primarno predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Če pa bi revizijsko sodišče pritrdilo pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da ni upravičen do zahtevane odškodnine, ker je varščina izvirala iz posojila, uveljavlja podrejeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo je storilo sodišče druge stopnje s tem, ko ni obravnavalo in se ni opredelilo do pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ter drugim odstavkom 7. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje. O tem pritožbenem razlogu sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, in torej omenjena kršitev ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Že v tožbi in vlogi pa je navajal, da je denar za varščino izviral iz njegovih prihrankov oziroma bil njegov, kar toženka do zaključka prvega naroka ni zanikala in bi bilo zato treba te njegove trditve šteti za priznane in jih ni bilo treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je na naroku dne 8. 12. 2014 zasliševalo njegovo soprogo A. A. kot pričo tudi o finančnem stanju družine v času pripora in izvoru denarja za varščino, čeprav njenega zaslišanja ni predlagal zaradi ugotavljanja teh dejstev, in je na podlagi njene izpovedbe ugotovilo, da je bil denar za varščino izposojen. S tem je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), saj je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista navajali in izvajalo dokaz, ki ni bil s tem namenom predlagan. Sodišče je tako na procesno nedopusten način ugotovilo, da je denar za varščino izviral iz posojila, čeprav med strankama ni bilo sporno, da je izviral iz njegovih prihrankov, nato pa je to dejstvo kot odločilno vključilo v dejanski stan in na tej podlagi sprejelo odločitev. Teh procesnih kršitev tožnik ni mogel uveljavljati takoj na naroku, saj mu takrat še ni bilo znano, da bo sodišče v dejanski stan, na katerega bo uporabilo materialno pravo, vključilo na nedopusten način ugotovljena dejstva, da je denar za varščino izviral iz posojila, temveč je za to izvedel šele iz pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje in je kršitev pravočasno uveljavljal v pritožbi. Zato podrejeno predlaga revizijskemu sodišču, da reviziji ugodi in s sklepom razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje, v katerem se bo opredelilo do pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, da se ni opredelilo do na 6. strani pritožbe argumentiranega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ter drugim odstavkom 7. člena ZPP (glej revizijske navedbe v gornjem povzetku v zadnjem odstavku revizije), ni. Sodišče druge stopnje je namreč štelo za pravno nepomembno okoliščino, ali si je tožnik denar izposodil ali pa je šlo za njegove prihranke, iz katerih je plačal varščino. Za oba primera je štelo, da gre za tožnika enako neugodno pravno posledico, ki mu ne daje podlage za uveljavitev tožbenega zahtevka. Sodišče pa je dolžno razgrniti svoja stališča le do pravno relevantnih okoliščin, oziroma dejstev, ki jih kot takšne ovrednoti. Zato se mu do opisanih pritožbenih očitkov, ki se izključno nanašajo na omenjeno sporno okoliščino, ni bilo treba opredeljevati.

7. Napačno je sicer stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni zatrjeval elementa protipravnosti ravnanja tožene stranke in da je zato tožba nesklepčna. V zadostnem obsegu se je namreč skliceval na nesporno dejstvo, da se je kazenski postopek zoper njega končal z ustavitvijo zaradi absolutnega zastaranja in da ima zato po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravico do povrnitve škode, ker je bil prisiljen plačati varščino kot milejši in "nadomestitveni" ukrep za pripor. Iz dovolj substanciranih tožbenih trditev torej izhaja prav tista pravna posledica, ki je izražena v samem tožbenem zahtevku. Že na podlagi te zakonske določbe oziroma njene namenske razlage (ratio legis) je namreč povsem jasno, da pripada takšnemu obdolžencu odškodnina tako iz naslova nepremoženjske kot tudi premoženjske škode na podlagi objektivne odgovornosti države že zgolj zaradi okoliščine odreditve pripora (in v konkretnem primeru njegove nadomestitve s plačilom varščine), v postopku, ki se ne konča z obsodilno sodbo.1 Protipravnost kot element odškodninske odgovornosti je tako določena z normativno dispozicijo (z vključeno odškodninsko sankcijo), ki predvideva dva ključna dejansko-pravna dogodka: odreditev pripora (in v spornem primeru njegovo nadomestitev s plačilom varščine) ter takšen zaključek kazenskega postopka, v katerem je bil odrejen, ki se ne konča na omenjeni način. Čim je tako, pa ima tožnik prav, da se protipravnost ravnanja države tudi v konkretnem primeru lahko nanaša (zgolj) na dejstvo, da je bil kazenski postopek, v katerem je bil določeno obdobje tudi priprt in bil nato prisiljen plačati varščino, da se je izognil njegovemu nadaljnjemu trajanju, končan v njegovo korist - z njegovo ustavitvijo. Prav to je ves čas zatrjeval, ko se je skliceval, da je bila upoštevaje končni izid postopka, tudi varščina, enako kot pripor sicer zakonito odrejena, vendarle retrospektivno neutemeljena. Izid kazenskega postopka za nazaj "obarva" akt odreditve pripora s protipravnostjo, posledično pa je - zaradi vzročno posledične koneksitete v konkretnem primeru s protipravnostjo obremenjena tudi sama odreditev varščine namesto pripora. Ker navedeno določilo ZKP takšnemu oškodovancu direktno priznava odškodnino za škodo, ki je nastala v zvezi s priporom oz. zaradi pripora, ni videti razlogov, da ne bi bil takšen oškodovanec načelno upravičen tudi do odškodnine v zvezi z začasno izgubo denarja v določenem obdobju, ker ga je moral uporabiti zaradi položitve "priporne varščine", torej tudi za nemožnost njegove uporabe.

8. Vendar pa je za pravilno odločitev v sporni zadevi treba odgovoriti na vprašanje - ali mu pripadajo zakonite zamudne obresti oziroma odškodnina v tej višini, kot je ves čas zatrjeval, ali pa zgolj v višini bančnih oziroma pogodbenih obresti, ki bi jih prejel, če bi denar v tem obdobju vložil na bančni depozit oziroma vezal v banki, kot se je v tej pravdi branila tožena stranka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bil denar posojen, to sicer pomeni, da je v tem primeru na njem pridobil tudi lastninsko pravico, kot pravno pravilno navaja še v reviziji (drugi odstavek 557. člena ZOR,2 na katerega se sklicuje tudi v reviziji, oziroma pravilno - enake določbe drugega odstavka 569. člena že tedaj veljavnega OZ3), vendar pa ta denarni znesek ni mogel biti predmet razpolaganja v pridobitne namene, ko pa ga je vendarle pridobil zgolj za to, da je položil varščino. To pa pomeni, da z njim ne bi mogel razpolagati na noben drug način in v tej smeri v tem primeru ni mogel biti oškodovan. Glede na opisano revizijsko spornost pravilnosti ugotovitve izvora predmetnega zneska, pa je treba odgovoriti še na vprašanje, kaj pa v primeru, če bi denar ne bil posojen in bi predstavljal tožnikove lastne prihranke, kot je ves čas zatrjeval. Sodišče druge stopnje zavzame pravno stališče, da "ZKP v drugem odstavku 198. člena ZPP in tudi na drugih mestih ne, ne daje pravne podlage za vračilo obresti in da tudi sicer ni zatrjeval, da bi zakonske zamudne obresti zahteval zaradi zamude tožene stranke pri vrnitvi varščine." 4 Tega dela razlogov sodišča druge stopnje revident sploh ne izpodbija, kot pravno pravilne pa jih sprejema revizijsko sodišče. Zamudne obresti so namreč posledica zamude dolžnika in predstavljajo civilno sankcijo zanjo (prvi odstavek 378. člena OZ). Krijejo lahko sicer tudi škodo, ki je nastala upniku, vendar le tisto, ki mu je nastala zaradi same zamude (primerjaj tudi določilo 380. člena OZ, ki po eni strani upravičuje upnika do zamudnih obresti ne glede na nastanek škode, po drugi strani pa mu daje pravico do polne odškodnine zaradi z zamudo nastale škode, vendar le v presežku do popolne odškodnine - ponovno zgolj zaradi škode, ki je izključno posledica zamude). Tožniku bi torej pripadale, če bi svoj tožbeni zahtevek utemeljil na zamudi pri vračilu varščine. Ker pa ga utemeljuje na podlagi dejstva, da z denarnim zneskom v času položitve varščine ni mogel razpolagati, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.5

9. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

1 Glej v sodni praksi: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenija II Ips 458/96 z dne 19. 2. 1998. Glej tudi v teoriji: D. Možina, "Odškodninska odgovornost države za kazniva dejanja nevarnih posameznikov" v "Odškodninska odgovornost države", urednik D. Možina, IUS Software GV Založba, Ljubljana 2015, str. 230. 2 Uradni list SFRJ, štev. 29-462/78. 3 Uradni list RS, štev. 83-4287/01. 4 Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo ugovarjala podredno tudi višini in sicer z navedbami, da bi tožniku šle kvečjemu obresti za vezane vloge in ne zakonske zamudne obresti, vendar pa je tožnik vztrajal pri zahtevku za zamudne obresti (ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi prvostopne sodbe). 5 Revizijsko sodišče obiter dicta pojasnjuje, da bi se tožbeni zahtevek moral na primer glasiti na znesek, ki bi temeljil na tožnikovem izračunu pogodbeno dogovorjenih (bančnih) obresti, pri čemer bi morala biti podana tudi ustrezna trditvena in dokazna podlaga o tožnikovem namenu o vezavi sredstev pri banki, obdobju vezave in višini obresti, ki bi jih lahko prejel na podlagi vezave pri izbrani banki. Takšnega zahtevka, niti takšne trditvene in dokazne podlage, pa tožnik v tej pravdi ni uveljavljal.