Jedro

Materialno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja ZKP, sicer se za prisojo odškodnine (tožnik jo uveljavlja v obliki zakonskih zamudnih obresti obračunanih od višine varščine) uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 8.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za plačilo dodatne glavnice v višini 69.893,87 EUR ter zakonske zamudne obresti od 23. 9. 2011 dalje do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.422,70 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v II. točki izreka tako, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.040,00 EUR ter celotno vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 60.693,87 EUR (oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila) in da temu ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka. Prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode zaradi neutemeljenega pripora v trajanju 172 dni v znesku 8.000,00 EUR je prenizka in temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Preračunana na dneve trajanja pripora znaša 46,51 EUR za vsak dan pripora, kar je po tožnikovi oceni standardna odškodnina, ki jo sodišča priznavajo za duševne bolečine običajne intenzitete in trajanja. Sodba ne upošteva v zadostni meri načela individualizacije. Ne ovrednoti pravilno močne duševne potrtosti, ločenosti od družine, neobičajne psihične težave, motnje spanja, močno tesnobno in brezvoljno počutje. Zmotno je stališče sodbe, da ni navedel konkretnih okoliščin bivanja v stari stavbi. Neznosne bivanjske razmere v zaporniški stavbi v R. so bile splošno znane, o njih so poročali tiskani mediji, o njih pa je pisal tudi varuh človekovih pravic v letnem poročilu za leto 2004 (pritožba ga povzema). Zmotno je stališče sodbe, da strah zaradi morebitne obsodbe ni pravno upoštevna relevantna okoliščina. O tem se je izrekla že teorija in sodna praksa (članek M. Krisper Kramberger, Nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP, Pravosodni bilten, št. 3/2001). Premalo je upoštevano, da tožnik prej ni bil kaznovan in ni bil vajen priporniškega tretmaja. Pravično odškodnino bi predstavljalo 70,00 EUR za vsak dan pripora, zato predlaga, da mu pritožbeno sodišče dodatno prizna še 4.040,00 EUR. Nepravilno je zavrnjen njegov zahtevek za povračilo premoženjske škode. Odločilno je, da je bil kazenski postopek voden zoper tožnika ustavljen s sklepoma 14. 9. 2010 in 18. 10. 2010 (priloga A7, A8), ki sta postala pravnomočna 5. 11. 2010, da je bil tožnik v priporu od 16. 10. 2001 do 5. 4. 2002, ko je bil po položitvi varščine izpuščen na prostost, da je bila varščina v znesku 9.999.224,00 SIT položena na račun sodišča 5. 4. 2002 in mu je bila vrnjena 24. 12. 2010 z nakazilom zneska 41.726,02 EUR na njegov bančni račun. Ni pomembno od kod je denar dobil in ali je bil denar sposojen ali iz prihrankov. Tožnik je bil lastnik denarja, ne glede na to, če je bil sposojen od B. S. ali koga drugega. S položitvijo varščine je tožnik preprečil nadaljnjo škodo v obliki okrnitve svobode z zadrževanjem v priporu, v obdobju do vrnitve pa tega denarja ni mogel uporabljati. Toženka trditve tožnika, da je bil denar položen kot varščina, njegova last oziroma je izviral iz njegovih prihrankov, ni zanikala, zato jih je na podlagi prvega in drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) treba šteti za priznane. Sodišče je kršilo določbe o razpravnem načelu, določbo drugega odstavka 7. člena ZPP, ker je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale. Z zaslišanjem tožnikove soproge, ki je tožnik ni predlagal zaradi ugotavljanja teh okoliščin, je ugotavljalo izvor denarja položenega za varščino. Posledično sodba zmotno ugotovi, da je tožnikova varščina izvirala iz posojila in zavrnitev zahtevka temelji na nedopustno ugotovljenem dejstvu.

O zahtevku za plačilo nematerialne škode

3. Tožniku odmerjena odškodnina je primerna in so v njej ustrezno upoštevane vse okoliščine, ki jih kot pravno pomembne ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi kriterijev in meril iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

4. Odločilne okoliščine, ki jih upošteva sodba (26. do 34. točke obrazložitve sodbe) so: - da je bil tožnik ob odreditvi pripora star 48 let, - da je odvzem prostosti trajal od 16. 10. 2001 do 5. 4. 2002 (skupaj 172 dni), - da je bil tožnik zaradi pripora izredno močno duševno potrt, da je trpel velike duševne stiske, ki jih je poskušal pred ženo prikriti, - da je tožnik pred priporom živel z ženo in njunima dvema otrokoma starima 4 leta in manj kot eno leto, - da v njunem gospodinjstvu nista živela tožnikova sinova iz prejšnjega zakona, ki sta bila v času pripora že polnoletna, - da je tožnik v času pripora najmlajšo hči videl samo enkrat, žena ga je obiskala trikrat, starejših sinov ni videl, - da je tožnik težko prenašal pripor, da je imel psihične težave, nespečnost, jemal je pomirjevala, - da je v času pripora hodil na preglede k zdravniku, da je dobil napotnico za psihiatra in nevrologa in zdravila, ki jih je sicer jemal že pred priporom, - da je zdravnik nevrolog (28. 12. 2001) v svojem mnenju potrdil, da ima tožnik motnje spanja kot reakcijo v okviru depresivnosti in anksioznosti, zdravnik psihiater Psihiatrične bolnišnice v B. je tožniku 8. 1. 2002 predpisal zdravila in postavil diagnozo depresija, - da se je tožnik počutil močno tesnobno in brezvoljno še dva meseca po vrnitvi domov.

5. Na podlagi navedenega dejanskega stanja sodba šteje za dokazano, da je tožnik v času pripora in še dva meseca zatem zaradi pripora trpel relativno hude duševne bolečine, da so mu občutki tesnobe, strahu in negotovosti povzročili nespečnost anksioznost in depresivnost. V priznani odškodnini (8.000,00 EUR) sodba v zadostni meri in pravilno ovrednoti okoliščine konkretnega primera in je drugačno pritožbeno prikazovanje neutemeljeno.

6. Pritrditi je sodbi, da glede bivalnih razmer tožnik ni ponudil konkretnih okoliščin, kot sicer trdi v pritožbi. Navajal je le, da so bile slabe, ne da bi jih konkretiziral. S povzetkom ugotovitev varuha trditevnemu bremenu ni zadostil. Tožnik je bil v priporu od oktobra 2001 do aprila 2002, ugotovitve varuha, na katere se sklicuje pritožnik, in jih v pritožbi povzema, pa se nanašajo na obdobje za leto 2004. Povedano drugače, tožnik ni ponudil trditev, ki bi omogočale presojo, ali in zakaj so bile konkretne okoliščine bivanja v stari zaporniški stavbi v R. neznosne. S predložitvijo dokazov, na katere se sklicuje tožnik, kot mu pravilno pojasni že sodba, trditvene podlage ne more nadomestiti. Sicer pa sodišče tožnika tudi ni moglo zaslišati, ker (po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe) iz neupravičenega razloga na obravnavo ni pristopil. S tem je onemogočil, da bi sodišče opravilo presojo pretrpljenih duševnih bolečin (sodba sledi izpovedbi njegove žene). Materialnopravno pravilno sodba ne upošteva strahu zaradi morebitne obsodbe. Ne drži pritožnikovo stališče, da se je sodna praksa in pravna teorija izrekla, da jo je treba upoštevati. Tudi iz članka, na katerega se pritožba sklicuje(1), to ni razvidno. V zadostni meri je v prisojeni odškodnini upoštevana tožnikova prejšnja nekaznovanost oziroma da prej ni bil v priporu.

7. Zmotno je zavzemanje, da je treba pri presoji odškodnine upoštevati odškodnino 70,00 EUR za vsak dan pripora. Upoštevaje pregledano sodno prakso in konkretne okoliščine primera, je odškodnina, ki jo priznava sodba, prisojena v okviru odškodnin primerljivih s predmetno(2).

8. Po povedanem je pritožba zoper odločitev o nepremoženjski škodi neutemeljena.

O zahtevku za plačilo premoženjske škode

9. Tožeča stranka je v utemeljitev zahtevka za plačilo premoženjske škode navajala, da je 5. 4. 2002 plačala glavnico v višini 10.000.000,00 SIT (41.726,02 EUR), zato, da je bila izpuščena iz pripora, da mu je bila varščina vrnjena 24. 12. 2010 in da v navedenem obdobju z zneskom varščine ni mogla razpolagati. Trdila je, da nemožnost razpolaganja predstavlja njeno materialno škodo, in sicer zakonske zamudne obresti obračunane od višine varščine 10.000.000,00 SIT za čas od 5. 4. 2002 do 24. 12. 2010. 10. Sodba zavzame stališče, da je tožnik do povrnitve premoženjske škode ni upravičen. Ob ugotovitvi, da je denar za položitev varščine tožniku zagotovil njegov znanec B. S. (slednje sodba ugotovi na podlagi zaslišanja priče A. A), sodba zaključi, da tožeča stranka denarnega zneska varščine sama ni imela in zato ne bi mogla imeti nobenih koristi.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo, da tožnik do povrnitve premoženjske škode ni upravičen, pri čemer pa je odločitev pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov.

12. Materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sicer pa se za prisojo odškodnine (tožnik jo uveljavlja v obliki zakonskih zamudnih obresti obračunanih od višine varščine) uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru OZ. Specifičnost odškodninske odgovornosti po ZKP je v tem, da je država objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi z neutemeljenim priporom.

13. Po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, veljavnega na dan 5. 11. 2010(3), ima pravico do povrnitve škode tisti, ki je bil v priporu, pa je bil postopek zoper njega ustavljen (predmetni primer). Za obstoj odškodninske odgovornosti po OZ (131. člen OZ) pa morajo biti kumulativno podani elementi odškodninske odgovornosti (obstoj škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, odgovornost na strani povzročitelja škode).

14. Po povedanem bi tožnik za uspešno uveljavljanje premoženjske škode v trditveni podlagi moral ponuditi trditve o obstoju navedenih elementov odškodninske odgovornosti.

15. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je plačilo varščine temeljilo na zakonitih sklepih tožene stranke, in da ni bilo storjeno nobeno protipravno, nedopustno dejanje države ali sodišča, kar je nujen element odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka trditev o protipravnosti ni ponudila. Nasprotno, navajala je, da ne trdi, da bi bila varščina odrejena v nasprotju z veljavnimi predpisi, in kot taka nezakonito oziroma protipravno dejanje (XI. točka tožbe). Upravičenje do odškodnine za premoženjsko škodo je vezala na to, da je končni izid postopka pokazal, da je bila tudi varščina, enako kot pripor določena oziroma odrejena neutemeljeno in s tem nezakonito. Tako stališče je pravno zmotno, ker zanj ni podlage v ZKP.

16. Ker tožeča stranka ni zatrjevala vseh elementov odškodninske odgovornosti, je v tem delu njen tožbeni zahtevek nesklepčen. Ob dejstvu, da je na nesklepčnost opozorila že tožena stranka, tožeča stranka pa ustreznih trditev ni ponudila, bi bilo treba tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

17. Ob robu velja še dodati, da ZKP v drugem odstavku 198. člena ZPP in tudi ne na drugih mestih, ne daje pravne podlage za vračilo obresti, sicer pa tožnik tudi ni zatrjeval, da bi zakonske zamudne obresti zahteval zaradi zamude tožene stranke pri vrnitvi varščine.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): M. Krisper Kramberger, Nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP, Pravosodni bilten št. 3/2001. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 181/2007, II Ips 377/2006. Op. št. (3): Kazenski postopek, ki je bil zoper pritožnika uveden po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva iz Kranja Kt 882/01 – 19 z dne 15. 1. 2002, zaradi suma storitve treh kaznivih dejanj goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (KZ) je bil pravnomočno ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona in sicer s sklepoma Okrožnega sodišča v Kranju K 13/2002 z dne 14. 9. 2010 in I K 13174/2010 z dne 18. 10. 2010, ki sta postala pravnomočna 5. 11. 2010.