Jedro

Za presojo objektivnega elementa oderuštva (očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) je pomembno, pod kakšnimi pogoji bi tožnik dobil kredit pri drugih bankah. V ta namen je sodišče prve stopnje upravičeno opravilo primerjavo z obrestnimi merami drugih bank, ki so jih v obdobju sklenjenih pogodb nudile za tovrstna posojila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Dopolnitev pritožbe tožnika z dne 3. 4. 2012 se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ne dovoli subjektivne spremembe tožbe (z razširitvijo tožbe na novo toženo stranko N., d.d.). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da so posojilna pogodba št. Z-066/093 z dne 8. 11. 1993 z dodatkom z dne 1. 1. 1996 ter kreditna pogodba št. 52000-111/1995 z dne 25. 9. 1995 z dodatkom z dne 5. 10. 1995, sklenjene med toženo stranko S. i. b., d.d. in tožnikom nične ter zahtevek da sta F. L. d.o.o. in S. i. b., d.d. dolžni tožniku solidarno nerazdelno plačati 415.478.142,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Hkrati je odločilo, da mora tožnik drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.580,62 EUR. Zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki v znesku 6.981,50 EUR pa je zavrnilo.

2.Zoper sklep se nobena od strank ni pritožila.

3.Tožnik se po svojem pooblaščencu pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Opozarja na ključne napake pri ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava. Podaja pripombe in svoje videnje zadeve na obrazložitev sodišča po posameznih straneh. Odgovarja na v sodbi povzete relevantne tožbene navedbe strank (druga stran sodbe do peta stran sodbe). Sodišču prve stopnje očita, da je neupravičeno zavrnilo dokaze, ker: „ni povezalo vseh udeležencev procesa reintegracije, ki so nastopali v vlogah državnih organov in organizacij, kar je bila tudi S. po 5. členu Zakona o meddržavnem sporazumu, ni povezalo dejanskih vzrokov in posledic, ampak je slednje izolirano obravnavalo kot samostojne, ne pa posledične dogodke.“ Nosilni očitki tožnika, ki jih podaja glede razlogov sodišča po posameznih straneh, so sledeči. Sodišču prve stopnje očita, da ne upošteva vsebine dokumentacije, na katero se sklicuje, gre za ureditveno – investicijski program, ki predvideva obrestno mero 2%. To določilo je sprejela tudi S. banka, ko je vključila to dokumentacijo v najbolj vsebinski 5. člen Pogodbe Z – 066/93. Podaja svojo razlago 5. člena pogodbe Z – 066/93, ki je sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo. Navaja, da se je S. banka obvezala, da mu bo dala kredit po obrestni meri 2%, kajti državne strokovne organizacije so v dokumentaciji, ki vsebuje 5. člen pogodbe Z – 066/93 ocenile, da višje obrestne mere ureditveno investicijski program ne prenese. Tudi strokovnjaki, ki jih je angažirala S., dr. D. in I. so ocenili, da obrestne mere nad 4% njegov projekt ne prenese. S. je postopala oderuško, saj je prikrila vsebino dokumentacije in njeno določilo, da je višina obrestne mere 2% v tekst v 5. členu, v nekem drugem členu pa je predpisala, ob zid pritisnjenemu tožniku, dvakrat in kasneje šestkrat višje obrestne mere, kot jo uradna dokumentacija ureditveno-investicijskega programa dovoljuje. Dokumentacija, ki je podlaga vsebine Pogodbe Z – 066/93 v 5. členu, predvideva tudi nepovratna sredstva, ne samo kredita. Posojilo SIB je treba šteti za vsiljeno, saj je nadomestilo neuresničeno posojilo, ki je imelo osnovo v meddržavnem sporazumu med SFRJ in ZRN, poleg tega pa je tožnik vložil svoj delež v celoti vnaprej in se tako prepustil na milost in nemilost državnih organov. V tem je njegova neizkušenost in lahkomiselnost, saj je prvi izvedel svoj del investicije in se je pri tem moral prepustiti vodenju s sklepi državnih organov. Le-ti so delovali v povezavi med seboj, saj je S. prej razpisala obrestno mero, kot jo je Ministrstvo za delo objavilo, potem pa se S. sklicuje na ministrstvo. Sodišče ni upoštevalo pogajalske premoči S. nad tožnikom, ki je moral najprej vložiti celotna sredstva in se ni mogel več umakniti. Spregledalo je dejstvo, da ne gre le za sredstva, ki jih je vlada ZRN posodila vladi Republike Slovenije, ampak za celotno vsebinsko in finančno konstrukcijo ureditveno – investicijskega programa, ki je vključen v 5. člen Pogodbe Z – 066/93. S 5. členom Pogodbe ga je S. d.d. vezala na vse pogoje, ki so nesporno vidni v ureditveno investicijskih programih, ki jih je verificiral Izvršni svet RS ter s s konkretnimi številkami, ki jih je povzel iz strokovne preveritve opravljene v K. 10. 12. 1990. Samo po tem in nobenimi drugimi pogoji je bila investicija izvedljiva. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podan objektivni element oderuštva in opozarja, da je v Pogodbi Z – 066/93 obrestna mera v členu, ki jo definira, dvakrat višja kot v 5. členu, torej v dokumentaciji, ki jo morata obe pogodbeni stranki vsebinsko uresničiti, v pogodbi 52000-111/95 pa celo šestkrat višja. Podatki, da so obrestne mere bile v splošnem tedaj višje, so nepomembni, saj so v konkretni pogodbi v 5. členu določeni povsem konkretno, v nekem drugem členu pa dvakrat do šestkrat višji. Tudi če je S. določala obrestne mere v dogovoru z nemško banko, to: „ne razveljavi dejstva, da je S. v 5. členu Pogodbe Z – 066/93 uveljavila ali vsaj sprejela obrestno mero 2%, v drugem delu iste pogodbe pa predpisala dvakrat oziroma šestkrat višjo, oderuško in za ekonomski uspeh programa pogubno obrestno mero“. Sodišče ne upošteva, da je tožnik prišel v Slovenijo kot zdomec po petindvajsetih letih, na javno objavljeno vabilo države Slovenije, ki je angažirala S. kot del izvajalskih organizacij, da pomagajo uresničiti to vabilo. V tem je njegova neizkušenost in lahkomiselnost, odvisnost pa je nastala, ko je skladno zahtevami države Slovenije izvedel svoj del investicije prvi in se je potem moral prepustiti vodenju s sklepi državnih organov. Če ne bi S. zavlačevala postopkov in delala nestrokovno, bi dobil kredite prej in z daljšimi moratoriji, tako da bi bil sposoben vračati kredite, namesto, da njegova naložba ostaja mrtev kapital. Posojilna pogodba je v nasprotju v s 3. in 4. členom Ustavnega zakona, brž ko S. ne upošteva 5. člena Pogodbe Z – 066/93 v vseh določilih, vsebinskih in finančnih. Predmet obveznosti je nedopusten, ker je vsebinski program iz 5. člena Pogodbe Z – 066/93 obsežnejši kot omogočajo ostali členi, kar je ekonomsko nezdružljivo. Sodišče ne priznava tožnikove trditve, da je bilo ravnanje S. nemoralno, ker ne upošteva 5. člena pogodbe Z – 066/93. V njem se obrestna mera ujema z obrestno mero, določeno v meddržavnem sporazumu med ZRN in SFRJ in med ZRN in RS. Nemoralno je, da SIB v finančnih členih Pogodbe Z – 066/93 in dopolnilne pogodbe 52000-111/95 ni upoštevala, da uradna dokumentacija določa, da je za ureditveno investicijski program potreben in neogiben pogoj celoten v njej predvideni znesek, čeprav je to upoštevala v vsebinskem členu, to je 5. členu Pogodbe Z – 066/93. Pogodba Z – 066/93 nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali, ker so členi s finančnimi določili v nasprotju s 5. členom, kot vsebinskim določilom, in onemogočajo, da se vsebinska določila uresničijo. Sodišče ima formalno prav, da tožnik posojila ni vračal, ne upošteva pa, da mu S. ni omogočila sposobnosti vračati posojila, saj mu ni dala celotnega zneska predvidenega v dokumentaciji, katere se je obvezno držati po 5. členu pogodbe Z – 066/93. Tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine) je utemeljen, ker mu S., v nasprotju z določili 5. člena Pogodbe Z – 066/93, onemogoča že sedemnajst let, da izvede pogodbeno dogovorjeno naložbo, drugi državni organi pa še dve leti dlje. V skladu z meddržavnim sporazumom je bila izdelana uradna dokumentacija, ki je vključena v 5. člen Pogodbe Z – 066/93 in je zato neuresničevanje 5. člena pogodbe v nasprotju z meddržavnim sporazumom, ki za tožnika velja po Ustavnem zakonu. S. je ravnala v nasprotju z načelom dobrega gospodarja, saj je onemogočala, da tožnik uresniči program, ki sta ga pogodbeno določili obe stranki v 5. členu Pogodbe Z – 066/93. Obstoj škode je dokazan. Trditve tožnika so povsem konkretne, izračuni bančnega finančnika pa jasni. Trditve so praktično v celoti povzete iz dokumentacije, s podpisi uradnih predstavnikov državnih organov in organizacij, vključno s S.. Ni točna trditev sodišča glede nepremoženjske škode. Neuresničitev ureditveno – investicijskega programa je povzročila zaradi nepoštenega poslovanja S. in drugih državnih organov in organizacij, povezanih z zadevo v neločljivo omrežje, stisko, saj se je moral nenehno dolga leta truditi, vzdrževati kmetijo, ob nenehnem pomanjkanju sredstev in korenitem spreminjanju navodil S. in drugih državnih organov in organizacij, kar je terjalo ogromen napor. Obstoj premoženjske škode je dokazan, saj hlev ni dokončan, turistična stavba ni dokončana, nista izvedljiva niti živinorejski niti turistični program. Tožnik je vrsto let živel od miloščine dobrih ljudi, dokler ni pokril dolgov za starostno zavarovanje in pridobil nekaj slovenske in nekaj nemške pokojnine. S. je vedela, ko je tožnika napeljala v podpis kreditne pogodbe, da finančna konstrukcija ni zaprta. Navaja, da ni njegova krivda, da ni dobil zemljišča, brez katerega vsebina 5. člena pogodbe ni izvedljiva; da ni njegova krivda, da je po sili vpliva državnih organov moral opustiti enakovredno in enako hitro investiranje v turistični živinorejski program ter dati prednost živinorejskemu; da ni njegova krivda, da je po sili vpliva državnih organov moral opustiti mlečno proizvodnjo, ko je komaj začela dajati koristne dosežke; da ni njegova krivda, da so mu zemljišče, takoj ko ga je z naložbo, ki se še ni utegnila povrniti usposobil, odvzeli in ga dali drugemu; da ni njegova krivda, da so v pogodbo vnesli moratorijske roke, ki bi po strokovni oceni ministra morali biti deset let, in da ni njegova krivda, da so državni organi, namesto, da bi izvajali 5. člen dajali delat vedno nove poslovne načrte. Kreditna pogodba št. 52000-111/95 z dne 25. 9. 1995 z dodatkom z dne 5. 10. 1995 je nastala izključno zato, ker prva kreditna pogodba ne zagotavlja zadosti virov za nakup zemljišča in opreme ter gradnjo predvidenih objektov. Sklicuje se na dokumentacijo strokovnjaka dipl. oec. B. G., ki navedene teze tudi matematično dokazuje. Ugotavlja, da sodišče očitno ni upoštevalo ekspertne podlage za pripravljalno vlogo, ki jo je prejelo 8. 7. 2010, sicer bi po službeni dolžnosti moralo šteti pogodbo sklenjeno z S. za nično in prevarantsko. Zaključuje, da obstoječa sodna praksa ni uporabna, ker je edini z reintegracijskim programom, ki ga je odobrila vlada s posebnim imensko opredeljenim sklepom in to po sporazumu med SFRJ in ZRN, kar so priznavala ministrstva in S. v več dokumentih, vključno s pogodbo Z – 066/93, zaradi česar je 5. člen pogodbe tako važen. Nima ga nihče drug, saj so se vsi drugi zdomci vrnili kot podjetniki po meddržavnem sporazumu ZRN in RS.

4.Tožnik je vložil pritožbo tudi sam (pritožba 26. 8. 2010), ki pa jo je zavrglo že sodišče prve stopnje (sklep 9. 3. 2011).

5.Tožnik je 3. 4. 2012 vložil dopolnitev pritožbe naslovljeno: „Nova dejstva in spoznanja, do katerih sem prišel s pomočjo prof. dr. M. M. – E. M.“.

6.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7.Pritožba tožnika ni utemeljena, dopolnitev pritožbe ni dovoljena.

8.Tožnik je dopolnitev pritožbe vložil po preteku petnajstdnevnega pritožbenega roka od vročitve sodbe (sodba vročena 25. 11. 2010). V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP je namreč pritožba (enako velja za dopolnitev) prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 352. člena ZPP tožnikovo dopolnitev pritožbe zavrglo.

Glede ničnosti pogodb

9.Tožnik s tožbo uveljavlja ničnost posojilnih pogodb Z – 066/093 z dne 8. 11. 1993 z dodatkom z dne 1. 1. 1996 in kreditne pogodbe št. 52000-111/1995 z dne 25. 9. 1995 z dodatkom z dne 5. 10. 1995 sklenjenih s S. i. b., d.d. (S., d.d.). Po stališču tožnika so sklenjene pogodbe oderuške, ker je bila tožena stranka seznanjena z njegovimi ekonomskimi potrebami in stisko, saj je za normalno delovanje in zagon turistične kmetije potreboval finančna sredstva. Obresti v posojilnih pogodbah so bile oderuške, saj je tožena stranka dodelila posojila iz sredstev, ki so bila po sporazumu, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo, namenjena izključno pomoči povratnikom iz Zvezne Republike Nemčije, s katerim so bili predvideni obrestna mera 2%, valutna klavzula ter dolgi roki odplačevanja.

10.Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bila posojila tožniku zagotovljena iz sredstev, ki jih je Republika Slovenija pridobila na podlagi Sporazuma o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev Republike Slovenije (v nadaljevanju Sporazum), ki sta ga 5. 11. 1992 sklenili Vlada Republike Slovenije in Vlada Zvezne Republike Nemčije (Sporazum je bil ratificiran z zakonom o ratifikaciji, objavljenem v Uradnem listu št. 7/93- mednarodne pogodbe, v nadaljevanju Sporazum). Kot je jasno, izčrpno ter pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje je bila s Sporazumom predvidena pomoč zdomcev v obliki kreditov z ugodnimi obrestmi (prvi odstavek 2. člena Sporazuma). V Sporazumu je bila v petem odstavku 2. člena določena pravna podlaga, na podlagi katere je toženka določila pogoje posojilnih pogodb, ti pogoji pa so bili odobreni in nadzorovani s strani nemške banke. Za izvajanje Sporazuma je Vlada Republike Slovenije določila Ministrstvo za delo, za finančno izvedbo Sporazuma pa toženo stranko, S., d.d. (prvi in drugi odstavek 5. člena Sporazuma). Na podlagi takšnega dogovora je Ministrstvo za delo sprejelo kriterije, ki jih je tožena stranka upoštevala pri razpisu posojil, na katerega se je tožnik prijavil. S., d.d., je višino obrestne mere, pa tudi druge pogoje, pod katerimi je posojala pridobljena sredstva, v skladu s petim odstavkom 2. člena Sporazuma določala v dogovoru z D. A. (DtA), kasneje z D. I. – und E. (DEG), pri čemer se je toženka z DtA dogovorila, da se določi obrestna mera za končne uporabnike v višini 6%. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da Sporazum ni obvezoval S., d.d., da posoja sredstva pod enakimi pogoji, kot jih je prejela od vlade ZRN. Ob dejstvu, da je bilo tožniku odobreno posojilo na podlagi Sporazuma, so odločilni pogoji, predvideni s Sporazumom, in ne višina obrestne mere (2%) predvidena v ureditveno investicijskem programu, na katerega se pritožnik sklicuje. Zmotno pa je tudi stališče, da obstoječa praksa (za zdomske kredite) zanj ni upoštevna.

1

1.Za obstoj oderuštva (141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (1), ZOR, ki se uporablja v predmetnem sporu glede na določbo 1061. člena Obligacijskega zakonika (2); OZ, morajo biti podani tako subjektivni kot objektivni elementi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru že objektivni element oderuštva ni podan. V razlogih sodbe (osma, deseta stran) je podalo natančen in izčrpen pregled višine obrestnih mer veljavnih v času sklenjenih spornih pogodb, na podlagi katerih je zaključilo, da je S., d.d., tožniku omogočila koriščenje kredita pod ugodnimi pogoji, glede na takratne razmere v Republiki Sloveniji. Posojilo je bilo dogovorjeno z revalorizacijsko obrestno mero, ki je bila 15% nižja od stopnje inflacije v Republiki Sloveniji in 4% realnimi obrestmi v času sklenitve posojilne pogodbe leta 1993. Drugi posojilodajalci so posojila dajali pod takšnimi pogoji, da je bila z revalorizacijskimi obrestmi ohranjena realna vrednost denarja, ki so ga dali. Za določitev višine revalorizacijskih obresti je bila zato upoštevana dejanska rast inflacije ali rast drobno prodajnih cen. Višina obrestne mere realnih obresti, ki je predstavljala klasično funkcijo obresti, pa je bila po splošno znanih podatkih bistveno višja od 4% ali 6%. Po podatkih B. S. o povprečnih obrestnih merah za leta 1994 in 1995, pa je sodišče ugotovilo, da so realne povprečne obrestne mere bank za tekoče poslovanje v gospodarstvu v letu 1994 znašale 16,9%, v letu 1995 pa 13,9%. Povprečne realne obrestne mere bank za osnovna sredstva v gospodarstvu pa so v letu 1994 znašale 17,3%, v letu 1995 pa 15,2%.

12.Sodišče druge stopnje soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da ni podan objektivni element oderuštva in se v izogib ponavljanju na njegove razloge sklicuje. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je obrestna mera višja od 2% oderuška, pri čemer se sklicuje na ugotovitve strokovnjakov, da „obrestne mere višje od 4% njegov projekt ne prenese“. Pravilnosti odločitve pa oporeka tudi s sklicevanjem na razlago 5. člena pogodbe Z – 0366/93, ki je podal v vlogi imenovani „Ekspertna podlaga za pripravljalno vlogo“, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 8. 7. 2010. 13.V predmetni zadevi je bil (glede zahtevka za ničnost pogodbe) prvi narok opravljen 13. 3. 2006. Kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika je sodišče prve stopnje na tem naroku strankam podelilo, še vsaki trideset dni, da si izmenjata vloge, vendar le glede razširjenega tožbenega zahtevka (odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo), sicer pa je prvi narok zaključilo. Trditve in dokazi, ki jih je tožnik glede zahtevka za ničnost pogodb ponudil kasneje, se zato ne upoštevajo. Po izrecni določbi 286. člena ZPP morajo namreč stranke najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva in dokaze, kasneje pa le, če izkažejo, da tega brez svoje krivde niso mogle storiti. Kasneje predlagana dejstva in dokazi se na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP ne upoštevajo.

14.Razlago 5. člena pogodbe Z – 066/93, ki jo tožnik ponavlja v pritožbi (1) da se je z njim S., d.d., obvezala, da bo tožniku dala kredit po 2% obrestni meri, (2) da je vanj vključena vsebinska in finančna konstrukcija ureditveno-investicijskega programa, (3) da je z njim prikrila vsebino dokumentacije (s strani strokovnih organizacij države preverjen ureditveno-investicijski program) in njeno določilo, da je višina obrestne mere 2% , (4) da je v njem prikrila, da je obrestna mera 2% (vsebinski člen), v drugih (finančni členi) pa je predpisala dvakrat oziroma šestkrat višje obrestne mere, (5) da z njim S., d.d., zavezuje sebe in tožnika, da se držita dokumentacije, ki so jo sestavili strokovni državni organi, je tožnik ponudil prvič v vlogi 8. 7. 2010, zato je na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Tožnik ni dokazal, da brez svoje krivde, tega ni mogel storiti pravočasno.

15.Določbe 5. člena Pogodbe Z – 066/93 (3), pa glede na njen zapis, tudi sicer ni mogoče tolmačiti tako, kot prikazuje tožnik oziroma dr. M. M. („Ekspertna podlaga za pripravljalno vlogo“). V 5. členu je opredeljen le namen, za katerega mora tožnik posojilo porabiti, saj gre za namensko posojilo (6. člen Pogodbe Z – 066/93). Drži sicer, da je bilo koriščenje zdomskega kredita vezano na predlagano ustrezno projektno dokumentacijo, kar pa ne pomeni, kot se zavzema tožnik, da je bila S., d.d., vezana na obrestno mero 2%, predvideno v tej dokumentaciji. Tudi če bi držala trditev tožnika, da „projekt ne prenese obrestne mere nad 4%“ S., d.d., ne bi bila dolžna ponuditi posojila tožniku po taki obrestni meri. Kot je bilo že obrazloženo, je S., d.d., dodelila tožniku posojilo v skladu s Sporazumom med RS in ZRN in je bila vezana le na določbe tega Sporazuma. Neutemeljen pa je tudi pritožnikov očitek, da je S., d.d., postopala oderuško, ker je „prikrila vsebino dokumentacije in z njo določilo, da je višina obrestne mere 2% v tekst 5. člena pogodbe Z – 066/93, v nekem drugem členu pa je določila dvakrat do šestkrat višje obrestne mere, kot so bile predvidene z uradnim ureditveno investicijskim programom“.

16.Tožnik ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile v splošnem sicer obrestne mere višje, kot tudi ne, da so sicer revalorizacijske obresti upoštevale dejansko rast drobno prodajnih cen (za tožnikovo posojilo je bila dogovorjena revalorizacijska obrestna mera, ki je bila 15% nižja od stopnje inflacije v Republiki Sloveniji), ocenjuje pa, da to ni pomembno. Nepomembno je zato, ker so: „ v konkretni pogodbi v 5. členu določeni povsem konkretno in v nekem drugem členu dvakrat oziroma šestkrat višje, kot uradna dokumentacija ureditveno investicijskega programa dovoljuje“. Tako stališče je zmotno. Za presojo objektivnega elementa oderuštva (očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) je pomembno, pod kakšnimi pogoji bi tožnik dobil kredit pri drugih bankah. V ta namen je sodišče prve stopnje upravičeno opravilo primerjavo z obrestnimi merami drugih bank, ki so jih v obdobju sklenjenih pogodb nudile za tovrstna posojila. Sicer pa se je tožnik, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sam obrnil na S. d.d., ker je želel urediti turistično kmetijo in je vedel, da je kredit na podlagi sporazuma bolj ugoden od ostalih bančnih kreditov.

17.Nenazadnje velja k razlogom sodišča prve stopnje še dodati, da tudi, če bi bile v pogodbah (pa niso) predpisane oderuške obresti, kot trdi tožnik v pritožbi, ne bi bila nična celotna pogodba (pogodba bi bila nična le v obrestnem delu, ki presega še dopustno obrestno mero). S trditvami v pritožbi, s katerimi tožnik dokazuje, da je S., d.d., vedela, da glede na v projektni dokumentaciji predvideno 2% obrestno mero in višino odobrenega kredita, začrtanega projekta ne bo mogel izvesti, tožnik meri na prevaro, spričo katere pa je pogodba le izpodbojna (65. člen ZOR), ne pa nična, kot uveljavlja.

18.Tožnik ni dokazal, da S., d.d., v izpodbijanih pogodbah predpisane obrestne mere ne bi smela predpisati in tudi ne, da je predpisana višina obresti v nasprotju s Sporazumom.

19.Ker tožnik s pritožbenimi trditvami ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da niso podani objektivni elementi oderuštva, ki morajo biti podani kumulativno s subjektivnimi, se sodišče druge stopnje (čeprav se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z obstojem subjektivnega elementa in je ugotovilo, da le-ta ni podan) glede obstoja subjektivnega elementa ne opredeljuje in v zvezi s tem tudi je odgovarja na pritožbene navedbe.

20.Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik tudi drugih razlogov za ničnost (nedopustnost predmeta, nemoralnost, nasprotovanje ustavi, morali …) ni uspel dokazati. Tožnik z očitkom, da SIB ni upoštevala 5. člena Pogodbe, kot ga tolmači sam, pravilnosti odločitve ne more izpodbiti. Ravnanje S., d.d., ni nemoralno in nedopustno, tudi če bi držala trditev tožnika, da je S., d.d., vedela, da je za ureditveno investicijski program potreben in neizogiben pogoj celoten v njem predviden znesek, vključno s 2% obrestno mero.

Glede odškodnine

21.Sodišče prve stopnje je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi ravnala protipravno in v nasprotju s Sporazumom, s čemer sodišče druge stopnje soglaša. V pritožbi poudarja, da je do škode, ki mu je nastala prišlo, ker je S., d.d., v sodelovanju z drugimi državnimi organi, v nasprotju s 5. členom Pogodbe onemogočala izvedbo pogodbeno dogovorjene naložbe. Izpostavlja številne okoliščine (prenizek kredit, previsoke obresti, onemogočanje nakupa zemljišča, onemogočeno subvencioniranje obresti, da ni dobil povratnih sredstev …), zaradi katerih je njegova investicija propadla. Izpostavlja odgovornost številnih državnih organov, zoper katere je, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, vložil tožbo (postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 696/08; priloga spisa B 36, B 37). V tem postopku toži (1) Republiko Slovenijo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in podeželje, (2) Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, (3) N. L. b. in (4) Občino Presnica. Njegov tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo, vendar je bila odločitev s sklepom Višjega sodišča v Mariboru 9. 6. 2009 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik, ki v predmetni pravdi uveljavlja odškodnino (le) od S., d.d., (odškodninski zahtevek zoper F. L., kateremu je S., d.d., odstopila terjatev proti tožniku, je umaknil), bi moral opredeliti in dokazati le tista dejanja, ki bi predstavljala njeno nedopustno ravnanje. Takih ravnanj pa tožnik ni dokazal. Odveč je zato obravnavanje vseh ostalih odškodninskih postavk (pritožbeno prikazovanje, da je dokazal obstoj premoženjske in nepremoženjske škode).

22.Tožnik sam trdi, da je do škode pripeljal kumulativni učinek več dejanj državnih organov, pri čemer so ta ravnanja medsebojno povezana in v razmerju medsebojne odvisnosti. Nedopustnost ravnanja S., d.d., pa veže na prejšnje dogovore, s čimer pa ne more uspeti. Nosilna teza tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje je bila, da mu je bil za izpeljavo začrtanega in odobrenega projekta (graditev turistične kmetije z nakupom 8,4 ha zemljišč in gradnjo hleva) „dan prenizek kredit po previsoki obrestni meri“. Za izvedbo ureditveno investicijskega projekta bi potreboval 500.000,00 DEM po 2% obrestni meri, kot mu je bilo sicer že odobreno, ne pa izplačano na podlagi sporazuma med SFRJ in ZRN. Po Sporazumu med RS in ZRN, na podlagi katerega mu je S., d.d., odobrila kredit, je bila višina kredita omejena na 300.000,00 DEM (priloga A 38), po dogovoru S., d.d., in nemške banke pa je bila obrestna mera za končne uporabnike dogovorjena v višini 6%. Sicer pa je, kot je razvidno iz obsežne listinske dokumentacije (dopisi S., d.d., z nemško banko in tožnikom), S., d.d., tožniku odobrila višji kredit, kot je bil sicer dogovorjen s Sporazumom (takratnih 370.000,00 DEM).

23.Stališče sodišča prve stopnje, da sta glede odškodninskega zahtevka S., d.d., in F. L., d.o.o., nujna sospornika, spričo česar ni upoštevalo umika zahtevka zoper F. L., d.o.o., za plačilo odškodnine, je pravno zmotno. F. L., d.o.o., zato, ker mu je S., d.d., s Pogodbo o prenosu terjatve odstopila svoje terjatve do tožnika, ni mogoče šteti za nujnega sospornika v odškodninski pravdi. Zavrnitev zahtevka zoper F. L., d.o.o., namesto upoštevanja umika, predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, ki se ne upošteva po uradni dolžnosti, pritožnik pa je ne uveljavlja (tretji odstavek 350. člena ZPP).

24.Pritožbene trditve, na katere sodišče druge stopnje ni odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva (prvi odstavek 366. člena ZPP).

25.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen in je odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami

(3) Peti člen Pogodbe Z – 066/93 se glasi: „Posojilojemalec sme porabiti posojilo izključno za financiranje projekta, ki ga je priložil k prošnji na podlagi katerega mu je bilo posojilo odobreno. Posojilojemalec lahko črpa sredstva za: nakup kmetijskega zemljišča, nabavo obratnih sredstev, dograditev in opremo turistične kmetije, nabavo plemenske živine in enoletno najemnino kmetijskih zemljišč.“