Jedro

Smisel določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je preprečiti škodljive posledice procesnih dejanj, ki jih je opravil „pooblaščenec“ brez pooblastila. O tem revizija nima razlogov, uradnega preizkusa pa ni (371. člen ZPP). Poleg tega se je tožnik navkljub temu, da je bil odvetnik A. prisoten na naroku, spustil v obravnavanje glavne stvari ter tudi odgovarjal na njegova vprašanja. Na naroku pa je bil cel čas prisoten tudi tožnikov novi pooblaščenec B. B., ki je tožniku tudi sam zastavljal vprašanja.

V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP je bilo v postopku predloženo pooblastilo, iz spisa pa ni razvidno, da bi bilo to preklicano oziroma odpovedano (99. člen ZPP). V zadevi tudi ni podana kršitev Ustave, saj ta varuje pravice posameznika pred posegi države, ne pa pred revidentovo (svobodno) izbiro pooblaščenca. V Zakonu o odvetništvu so navedene dolžnosti odvetnikov, tudi glede razkritja morebitnih navzkrižij interesov. Sodišče ne more in ne sme posegati v avtonomijo stranke glede izbire pooblaščenca, odgovornost zanjo nosi pooblastitelj.

Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, Sporazum ni obvezoval druge toženke na način, kot ga zatrjuje revident, torej, da bi morala posojati sredstva pod enakimi pogoji, kot jih je prejela Vlada Republike Slovenije od Vlade Zvezne republike Nemčije. Ti pogoji se namreč ne nanašajo na posojila končnim posojilojemalcem (zdomcem), ampak le na meddržavno posojilo.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, nanašajoča se na prvo toženko, se zavrne, sicer pa se zavrže. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti 1.784,06 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da sta Posojilna pogodba z dne 8. 11. 1993 z dodatkom z dne 1. 1. 1996 in Kreditna pogodba z dne 25. 9. 1995 z dodatkom z dne 5. 10. 1995, sklenjeni med tožnikom in drugo toženko, nični. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo škode ter odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da ga v postopku na prvi stopnji ni zastopal pooblaščenec oziroma da ta za zastopanje ni imel pooblastila, njegovih dejanj pa pozneje ni odobril, pri njegovem drugem pooblaščencu pa je bil podan konflikt interesov, zaradi katerih ga ta ne bi smel zastopati. Ta kršitev naj bi pomenila tudi kršitev 25. in 26. člena Ustave. V nadaljevanju revizije ponavlja razloge, zaradi katerih naj bi bili sklenjeni pogodbi z dodatkoma nični, njegov odškodninski zahtevek pa je bil neupravičeno zavrnjen, saj je imel zaradi višje obrestne mere višje stroške in ni mogel uspešno poslovati, kar mu je povzročalo škodo. Prav tako je moral kupovati hrano za živali od sosednjih kmetijskih zemljišč, kar je dosti dražje ter gospodariti na oddaljenih, najetih zemljiščih. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se z ugoditvijo pritožbi prvostopenjska sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotnima strankama. Druga tožena stranka je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Tožnik je po prejemu odgovora na revizijo na Urad predsednika Vrhovnega sodišča (ter predsednika Državnega zbora) po elektronski poti poslal več dopisov, ki so bili posredovani Civilnemu oddelku Vrhovnega sodišča, ki po vsebini dopolnjujejo revizijo oziroma v katerih revident prosi za podaljšanje roka za odgovor na odgovor na revizijo oziroma prosi, da se do vložitve odgovora sodba v zadevi ne izda. Ker zakon odgovora na odgovor na revizijo ne predvideva, rok za dopolnitev revizije pa je pretekel po 30 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče navedb v revidentovih novih vlogah ni upoštevalo.

6. Revizija zoper prvo toženko ni utemeljena, zoper drugo toženko pa ni dovoljena.

Glede neutemeljenosti

7. Iz revizije izhaja, da naj bi bilo procesno napačno, da je tožnika na glavni obravnavi 26. 8. 2010 zastopal odvetnik A. A., saj mu je pred narokom odpovedal pooblastilo.

Smisel določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je preprečiti škodljive posledice procesnih dejanj, ki jih je opravil „pooblaščenec“ brez pooblastila. O tem revizija nima razlogov, uradnega preizkusa pa ni (371. člen ZPP). Poleg tega se je tožnik navkljub temu, da je bil odvetnik A. prisoten na naroku, spustil v obravnavanje glavne stvari ter tudi odgovarjal na njegova vprašanja. Na naroku pa je bil cel čas prisoten tudi tožnikov novi pooblaščenec B. B., ki je tožniku tudi sam zastavljal vprašanja.

8. Revizija nadalje navaja, da gre v zadevi za očitno nasprotje interesov odvetnika B. B., saj je ta, preden je postal odvetnik, deloval v funkciji generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije, bil pa je tudi eden izmed akterjev v zadevi financiranja t. i. „reintegrirancev“, med njimi tudi revidenta. Ker je nesprejemljivo, da takšna oseba poskuša zadeve „sanirati“ kot odvetnik, je podana tudi kršitev 25. in 26. člena Ustave.

Iz spisa izhaja, da je revident 26. 8. 2010 pooblastil odvetnika B., ki je zoper prvostopenjsko odločbo vložil tudi pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP je bilo v postopku predloženo pooblastilo, iz spisa pa ni razvidno, da bi bilo to preklicano oziroma odpovedano (99. člen ZPP). V zadevi tudi ni podana kršitev Ustave, saj ta varuje pravice posameznika pred posegi države, ne pa pred revidentovo (svobodno) izbiro pooblaščenca. V Zakonu o odvetništvu so navedene dolžnosti odvetnikov, tudi glede razkritja morebitnih navzkrižij interesov. Sodišče ne more in ne sme posegati v avtonomijo stranke glede izbire pooblaščenca, odgovornost zanjo nosi pooblastitelj.

9. Tožnik v reviziji iz razlogov, povzetih v 3 točki obrazložitve, uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je preverilo, ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati razlogov za ničnost pogodbe ter predpostavk odškodninske odgovornosti. Soglaša z utemeljitvami pritožbenega sodišča, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. V zvezi z revizijskimi očitki, da je pogodba nična, ker je oderuška, pa dodaja, da zaradi oderuških obresti ne bi bila nična celotna pogodba, temveč bi bila nična le v obrestnem delu, ki bi presegal ugotovljeno dopustno obrestno mero. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, Sporazum(1) ni obvezoval druge toženke na način, kot ga zatrjuje revident, torej, da bi morala posojati sredstva pod enakimi pogoji, kot jih je prejela Vlada Republike Slovenije od Vlade Zvezne republike Nemčije. Ti pogoji se namreč ne nanašajo na posojila končnim posojilojemalcem (zdomcem), ampak le na meddržavno posojilo. Izčrpno je bilo pojasnjeno, da je bila s Sporazumom predvidena pomoč zdomcem v obliki kreditov z ugodnimi obrestmi ter določena pravna podlaga, na podlagi katere je druga toženka določila pogoje posojilnih pogodb, ti pogoji pa so bili odobreni in nadzorovani s strani nemške banke. Druga toženka je tožniku glede na takratne razmere v Sloveniji omogočila koriščenje kredita pod ugodnimi pogoji. Posojilo je bilo dogovorjeno z revalorizacijsko obrestno mero, ki je bila 15 % nižja od stopnje inflacije in 4 % realnimi obrestmi v času sklenitve posojilne pogodbe leta 1993. Drugi posojilodajalci so posojila dajali pod takšnimi pogoji, da je bila z revalorizacijskimi obrestmi ohranjena realna vrednost denarja, ki so ga dali. Za določitev njihove višine je bila zato upoštevana dejanska rast inflacije ali rast drobno prodajnih cen. Višina obrestne mere realnih obresti, ki je predstavljala klasično funkcijo obresti, pa je bila po splošno znanih podatkih bistveno višja od 4 % ali 6 % (v letu 1994 so povprečne obrestne mere bank za tekoče poslovanje znašale 16, 9 %, v letu 1995 pa 13, 9 %; za osnovna sredstva v gospodarstvu pa so v letu 1994 znašale 17, 3 %, v letu 1995 pa 15, 2 %(2)). Ker torej zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo, ki se nanaša na prvo toženko, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede nedovoljenosti

10. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila druga toženka 23. 12. 2013 izbrisana iz sodnega registra. Ker je do njenega prenehanja prišlo po vložitvi revizije in odgovora na revizijo, je revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP o njej odločilo. Tožeča stranka tudi v primeru, da bi bila njena revizija utemeljena, z odločitvijo revizijskega sodišča ne bi mogla doseči nikakršnega izboljšanja svojega pravnega položaja. To pomeni, da za revizijo nima več pravnega interesa. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan drugi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.784,06 EUR (1.472,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 1 %, povečano za 20 % DDV).

Op. št. (1): Sporazum o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev Republike Slovenije (Sporazum).

Op. št. (2): Podatki Banke Slovenije o povprečnih obrestnih merah za leti 1994 in 1995.