Jedro

Tožniku morda niso bile znane podrobnosti ali poimenovanje postopka, povsem očitno pa je bilo, da se ta postopek nanaša na ureditev njegovega bivanja v državi, kamor je vstopil ilegalno. Prav tako iz njegovih izjav, da je za odhod iz taborišča oziroma prehod meje potreboval „tihotapca“, in da je iz taborišča na Madžarskem prvič skušal oditi ponoči, vendar so ga dobili in ga vrnili v taborišče, izhaja, da se je zavedal, da njegovi odhodi niso v skladu s tem postopkom oziroma zakonom. Ob tem zgolj to, da morda ni vedel, da gre prav za azilni postopek, po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost ugotovitev toženke, ki jih med drugim oprla prav na tožnikovo opisano ravnanje, ki pomeni, da v nobeni od navedenih držav ni počakal na zaključek postopka. Taka ugotovitev po vsebini pomeni okoliščino nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kaže na nevarnost pobega tujca. Sodišče se strinja tudi z nadaljnjim razlogom, ki ga za nevarnost pobega navaja toženka, namreč tožnikovo navedbo Nemčije kot ciljne države, posebno v povezavi z njegovim prej opisanim ravnanjem, dodaja pa še, da nevarnost tožnikovega pobega v smislu njegovega nesodelovanja v postopku očitno izhaja tudi iz tega, da naj bi bil v nadaljevanju postopka predan Bolgariji, ki jo je v tem kontekstu že enkrat ilegalno zapustil. Izpodbijani sklep se ne po poimenovanju, ne po vsebini izrečenega ukrepa ne razlikuje od ukrepa, ki je bil tožniku izrečen ustno. Pri tem ima tožnik sicer prav, da je bila pri ustnem izreku ukrepa izrecno kot odgovorna država navedena Madžarska, vendar to ne vpliva na vsebino izrečenega ukrepa, niti na to, da se ukrep nanaša na postopek po Uredbi Dublin III.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala za namen predaje odgovorni državi članici, in sicer v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni, od ustne naznanitve pridržanja do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v zvezi z dejanskim stanjem zadeve ugotovila, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil že v Bolgariji, od koder pa je nato ilegalno odšel v Srbijo in nato prav tako ilegalno na Madžarsko, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Po sedmih dneh je iz Madžarske ilegalno odšel v Italijo, od koder so ga vrnili v Slovenijo, njegov cilj pa je bila po njegovi lastni izjavi Nemčija. Da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Madžarskem, izhaja iz evropske baze prstnih odtisov Eurodac. Toženka je zato na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), zaprosila Madžarsko in Bolgarijo za ponovni sprejem tožnika. Bolgarija je ta sprejem potrdila.

3. Kot pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa toženka navaja drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, po katerem lahko države članice v primeru, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, tako osebo na podlagi presoje vsakega posameznega primera pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Toženka meni, da okoliščina, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Madžarskem, nato pa v nobeni od teh držav ni počakal na zaključek postopka, temveč je že po nekaj dneh odšel v Slovenijo, kjer je še tretjič zaprosil za mednarodno zaščito, skupaj z nadaljnjimi okoliščinami, da je za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, ker je menil, da bo premeščen v „odprt kamp“ in da je njegova ciljna država Nemčija, kažejo na veliko verjetnost, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Ljubljani in odšel v Italijo ali Nemčijo ter tako onemogočil predajo Bolgariji.

4. Toženka navaja še, da je preverila, ali bi bil primeren tudi milejši ukrep, namreč pridržanje na območju azilnega doma, in v zvezi s tem ugotavlja, da zaradi ureditve in načina varovanja azilnega doma tam ni mogoče zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja. Da je pridržanje na območju azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovito, izhaja tudi iz dolgoletne statistike. Glede izbire strožjega ukrepa pridržanja v Centru za tujce se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča in Vrhovnega sodišča RS.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da „nevarnost pobega“, na katero se sklicuje toženka, po Uredbi Dublin III pomeni oceno primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenija takih kriterijev do danes še ni določila, zato iz razloga velike nevarnosti oziroma tveganja pobega ni mogoče pridržati nobenega prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje odgovorni državi članici. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na prakso nemških in avstrijskih sodišč.

6. Poleg tega meni, da je nepravilno stališče toženke, da drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III dovoljuje prosti preudarek, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Po tej praksi je treba ugotovitev o begosumnosti opreti na objektivne kriterije iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), česar toženka ni storila. Okoliščine, na katere se sklicuje toženka, bi lahko ustrezale kvečjemu kriteriju nesodelovanja v postopku, vendar je tožnik svoje ravnanje v tem pogledu že pojasnil. Poleg tega v izpodbijanem sklepu ni presoje o nujnosti ukrepa, saj bi morala toženka že pred izrekom tega ukrepa preveriti morebiten obstoj objektivne ovire za izvedbo predaje. Izvedba predaje sploh še ni potrjena, tako da ukrep pridržanja sploh ni nujen.

7. Tožniku je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja oziroma odvzema prostosti, ki se nad njim izvaja, obeh ukrepov pa ni mogoče enačiti, saj z različno intenzivnostjo posegata v človekovo svobodo. Opisuje konkretne okoliščine, v katerih se izvaja izrečeni ukrep in meni, da ne gre zgolj za omejitev gibanja, temveč za odvzem osebne svobode, ki je primerljiv z odvzemom prostosti v priporu ali zaporu. S tem je poseženo v njegove pravice, ki izhajajo iz ustave in mednarodnih pogodb, in sicer v nasprotju z načelom sorazmernosti ter brez ustrezne podlage v nacionalnem pravu. Tudi iz slovenske sodne prakse izhaja, da ukrep, ki v praksi pomeni odvzem prostosti, za prosilce za mednarodno zaščito ni dopusten.

8. V zvezi s presojo, zakaj je bilo treba izreči strožji ukrep, tožnik opozarja na razliko med zapisnikom o seznanitvi z izrečenim ukrepom z dne 3. 6. 2016, iz katerega izhaja pravna podlaga, na kateri je mogoče izreči ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, in pisnim odpravkom sklepa, ki vsebuje pravno podlago, po kateri je mogoče odrediti omejitev gibanja v Centru za tujce. Iz ZMZ-1 jasno izhaja, da se ukrep izreče ustno in da prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, zato toženka v pisnem odpravku ne more samovoljno spreminjati pravne podlage oziroma vsebine ukrepa, tako da je izrečeni ukrep nezakonit. Poleg tega je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le v primeru, če drugi ukrepi ne bi bili učinkoviti, toženka pa je v izpodbijanem sklepu navedla le okoliščine, iz katerih meni, da azilni dom ne bo učinkovit, ne pa okoliščin, da v tožnikovem primeru milejšega ukrepa ne bo mogoče učinkovito izvesti. Tudi v tem pogledu je bilo kršeno načelo sorazmernosti, toženka pa se ne bi smela sklicevati na to, da sama ne uspe zagotoviti, da bi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma. Kot nadaljnjo kršitev tožnik uveljavlja, da je toženka v ustnem izreku izrekla ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, iz pisnega odpravka sklepa pa je razvidno, da gre za predajo Bolgariji. To pomeni, da se ustni izrek sklepa ne ujema s pisnim odpravkom, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

9. Tožnik se posebej sklicuje še na Direktivo 2013/33/EU, ki bi jo toženka morala uporabiti neposredno, in ki izčrpno našteva razloge, iz katerih se sme pridržati prosilca za mednarodno zaščito.

10. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja tega sklepa nezakonito poseženo v njegovo osebno svobodo, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi, vrne zadevo toženki v nov postopek in ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa nezakonito poseženo v njegovo osebno svobodo.

11. Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, kršitev pravice do osebne svobode pa pomeni škodo že samo po sebi, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Če bo v upravnem sporu uspel, mora toženka v vsakem primeru takoj prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja, vendar tožnik iz previdnosti kljub temu predlaga sodišču, naj toženki odredi, naj do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu oziroma do predaje pristojni državi članici stanje uredi tako, da bo prenehala izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

12. Toženka je sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Med ukrepe, ki so jih države članice EU pristojne izrekati na podlagi Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje. Pogoji za izrek tega ukrepa so določeni v drugem odstavku 28. člena te uredbe, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“. Ob tem pojem „nevarnosti pobega“ opredeljuje točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Uredba kot neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije daje neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženki, kot tukajšnjemu sodišču, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, predvidene z Uredbo Dublin III, ne da bi bila za to potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji, razen če to izrecno določa uredba sama.

15. To pomeni, da se pridržanje v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III odredi na podlagi prej navedenega 28. člena te uredbe, in ne na podlagi ZMZ-1. Vendar pa je treba pri uporabi tega pooblastila za pridržanje upoštevati, da je po točki (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker uredba ne predpisuje, da bi bilo treba ta pojem urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ-1), je v presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo opredelil ta pojem, dokler je s tem omogočena njegova ustrezna uporaba v okviru člena 28. Uredbe Dublin III. Po stališču upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodba I Up 26/2016) je opredelitev tega pojma izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja kot ZMZ-1. Taka razlaga je tudi v skladu z dolžnostjo sodišča, da zagotavlja učinkovitost evropskega prava prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm. Glede na posebnosti postopkov za mednarodno zaščito za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III sicer ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji iz 68. člena ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji te uredbe.

16. Kot rečeno, je torej z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III kot pogoj za izrek ukrepa pridržanja določena ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Ta presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru, in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je ta presoja mogoča. Kot prav tako že rečeno, se za presojo tega vprašanja uporabljajo ustrezne določbe 68. člena ZTuj-2. Stališče toženke, da iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da njeno odločanje o pridržanju temelji na diskreciji, je torej zmotno, saj so z navedenimi pravnimi podlagami predpisani vsebinski pogoji za odločitev, kar pomeni, da mora odločitev temeljiti na vsebinski presoji izpolnjenosti teh pogojev.

17. Toženka je kljub temu zmotnemu stališču v izpodbijanem sklepu navedla razloge, ki po vsebini pomenijo izpolnjevanje kriterija za nevarnost pobega tujca iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, namreč nesodelovanje v postopku. Prav na vprašanje izpolnjevanja tega kriterija se izrecno nanaša tudi več tožbenih navedb, do katerih se sodišče opredeljuje v nadaljevanju, v kontekstu obstoja in ustreznosti pravne podlage za izrek izpodbijanega sklepa pa po eni strani ugotavlja, da je toženka tako podlago imela, po drugi strani pa, da za zakonitost izpodbijanega sklepa ni bistveno, ali se je na to podlago izrecno sklicevala, temveč zgolj to, da je ta sklep skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v takem primeru. Navedeno velja za nadaljnje navedbe v zvezi s sklicevanjem na napačno pravno podlago ob ustnem izreku ukrepa pridržanja.

18. Po dopolnitvi tožbe, podani na glavni obravnavi, je dejansko stanje med strankama sporno zgolj glede tega, ali je tožnik res vložil prošnji za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem oziroma ali je to storil „sam“. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na evropsko bazo prstnih odtisov prosilcev za mednarodno zaščito Eurodac, tožnik pa je na glavni obravnavi povedal, da je v obeh državah sicer podpisoval različne dokumente, vendar ni poznal njihove vsebine oziroma zaradi prevajanja v jezik, ki ga ne razume dobro, ni točno vedel, zakaj gre. Take tožnikove navedbe po presoji sodišča ne izključujejo možnosti, da je tožnik v obeh navedenih državah podpisal prošnje za priznanje mednarodne zaščite, nima pa sodišče nobenega razloga za to, da glede na okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (poleg že navedenih tudi število ostalih beguncev in utrujenost), ne bi dopustilo možnosti, da se tožnik ni v celoti zavedal pravne narave oziroma celotne vsebine dokumentov, ki jih je podpisal. 19. Vendar pa to po presoji sodišča v tej zadevi ni odločilno. Tudi tožnik sam je namreč v zvezi s kontekstom, v katerem je podpisal omenjene listine, navedel, da je vedel, da jih mora podpisati, ker je nezakonito prestopil mejo, da so mu povedali, da jih mora podpisati, če želi ostati, in ker je s tem želel doseči premestitev v drugo, „odprto“ taborišče. To po presoji sodišča pomeni, da mu morda niso bile znane podrobnosti ali poimenovanje postopka, povsem očitno pa je bilo, da se ta postopek nanaša na ureditev njegovega bivanja v državi, kamor je vstopil ilegalno. Prav tako iz njegovih izjav, da je za odhod iz taborišča oziroma prehod meje potreboval „tihotapca“, in da je iz taborišča na Madžarskem prvič skušal oditi ponoči, vendar so ga dobili in ga vrnili v taborišče, izhaja, da se je zavedal, da njegovi odhodi niso v skladu s tem postopkom oziroma zakonom.

20. Ob tem zgolj to, da morda ni vedel, da gre prav za azilni postopek, po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost ugotovitev toženke, ki jih med drugim oprla prav na tožnikovo opisano ravnanje, ki pomeni, da v nobeni od navedenih držav ni počakal na zaključek postopka. Taka ugotovitev po vsebini pomeni že prej navedeno okoliščino nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kaže na nevarnost pobega tujca. Sodišče se strinja tudi z nadaljnjim razlogom, ki ga za nevarnost pobega navaja toženka, namreč tožnikovo navedbo Nemčije kot ciljne države, posebno v povezavi z njegovim prej opisanim ravnanjem, dodaja pa še, da nevarnost tožnikovega pobega v smislu njegovega nesodelovanja v postopku očitno izhaja tudi iz tega, da naj bi bil v nadaljevanju postopka predan Bolgariji, ki jo je v tem kontekstu že enkrat ilegalno zapustil. 21. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega je toženka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce in v zvezi s tem opravila tudi ustrezen preizkus sorazmernosti ukrepa. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil pred končanjem postopka njegove izročitve Bolgariji. Glede na obrazloženi obstoj nevarnosti pobega in glede na varnostne razmere v azilnem domu, glede katerih tožnica navaja, da ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljnega odhoda, bo namreč le tako možna izvedba postopka po Uredbi Dublin III. Toženka je zato po presoji sodišča ustrezno obrazložila, zakaj ni mogoč izrek ukrepa, ki bi v manjši meri posegel v tožnikove pravice. Sodišče dodaja še, da je ta, strožji ukrep, tudi v skladu z 10. členom Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva), na katero se tožnik sicer sklicuje, vendar pri tem ne obrazloži, s čim oziroma na kakšen način naj bi bila z izpodbijanim sklepom prekršena.

22. Splošni razlogi, ki jih toženka navaja v zvezi z neučinkovitostjo ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma v primerih nevarnosti pobega v kontekstu ostalih ugotovitev v tej zadevi očitno pomenijo tudi razloge, iz katerih izrek tega ukrepa ne bi bil učinkovit v konkretnem primeru. Tožbene navedbe, da se toženkine navedbe o neustreznosti milejšega ukrepa ne nanašajo na obravnavano zadevo, so torej neutemeljene, prav tako tudi navedbe, da se toženka ne bi smela sklicevati na razmere v azilnem domu, za katere je odgovorna sama. Azilni dom namreč ni namenjen preprečevanju pobegov tujcev, z uvedbo strožjega varnostnega režima pa bi lahko bilo poseženo v pravice tam nastanjenih tujcev, pri katerih nevarnosti pobega ni. Toženka se je zato pri obrazložitvi sorazmernosti izrečenega ukrepa po presoji sodišča utemeljeno sklicevala na obstoječi režim v azilnem domu, ki temelji na določbah ZMZ-1 in Pravilniku o hišnem redu azilnega doma.

23. Glede načina izvajanja oziroma vsebine izrečenega ukrepa sodišče opozarja, da iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da gre za pridržanje, ki nedvomno pomeni odvzem prostosti in s tem poseg v tožnikovo osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive. Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov; člen 10 Recepcijske direktive). Poleg tega je z vidika izrečenega ukrepa sicer pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja tega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Recepcijske direktive, ZMZ-1 in drugih predpisov, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora. Ker je sodišče torej ugotovilo, da po eni strani Uredba Dublin III toženki dejansko daje pooblastilo za odvzem prostosti, po drugi strani pa okoliščine izvajanja tega odvzema prostosti ne morejo biti predmet tega upravnega spora, ugotavlja, da so tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene (tudi v tem pogledu prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016).

24. Tožnik je v tožbi podal tudi zahtevek, naj sodišče ugotovi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen tako imenovani subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, torej sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik tudi storil. 25. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano razliko med ukrepom, kot je bil tožniku naznanjen ustno in pisnim odpravkom izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z izrečenim ukrepom z dne 14. 6. 2016, ki je sestavni del upravnega spisa, izhaja, da je bil tožniku ustno naznanjen „ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici Evropske unije, Madžarski“, iz izpodbijanega sklepa pa, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Izpodbijani sklep se torej ne po poimenovanju, ne po vsebini izrečenega ukrepa ne razlikuje od ukrepa, ki je bil tožniku izrečen ustno. Pri tem ima tožnik sicer prav, da je bila pri ustnem izreku ukrepa izrecno kot odgovorna država navedena Madžarska, vendar to ne vpliva na vsebino izrečenega ukrepa, niti na to, da se ukrep nanaša na postopek po Uredbi Dublin III. Tudi ta tožbena navedba je zato po presoji sodišča neutemeljena.

26. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

27. Tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe opira na drugi odstavek 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi z izvršitvijo akta nastala tožniku težko popravljiva škoda. Pogoj oziroma tako imenovana procesna predpostavka za odločanje o tej zahtevi je torej upravni spor, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je sodišče z izdajo te sodbe v zadevi pravnomočno odločilo (71. člen ZMZ-1) procesnih predpostavk za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni več, zato je sodišče to zahtevo zavrglo.