Jedro

Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa v zvezi s tem ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja (ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-892/2016/10 (1313-07) z dne 16. 6. 2016, s katerim ga je kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala za namen predaje odgovorni državi članici v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka sodbe in sklepa). Ker je zavrnilo tožbo in je sodba pravnomočna, je sodišče prve stopnje zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tako, da je tožena stranka dolžna revidenta nemudoma izpustiti iz Centra za tujce, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, na podlagi katere naj tožena stranka takoj po prejemu sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja revidenta v Centru za tujce v Postojni.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (pogoji za to so bili pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene in obširne prakse Vrhovnega sodišča (1).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa v zvezi s tem ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja (ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito), ki bi presegalo pomen obravnavane zadeve in na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo. Vrhovno sodišče pa je tudi že večkrat poudarilo, da navajanje revizijskih razlogov samo po sebi ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

7. Prav tako revident ni ustrezno utemeljil in s tem tudi ne izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, čeprav se je skliceval tudi na te razloge za dovoljenost revizije oziroma na ta del 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je utemeljeval s sklicevanjem na zadevo I Up 26/2016, iz katere naj bi izhajala odločitev Vrhovnega sodišča, da upravno odločanje o odvzemu osebne svobode prosilcu za mednarodno zaščito ni odločanje po prostem preudarku, ter na sodbo I Up 154/2016 z dne 8. 6. 2016. Skliceval se je tudi na sodne odločbe Upravnega sodišča, s katerimi naj bi izkazal neenotnost sodne prakse, vendar jih ni predložil. 8. Glede revizijskih navedb, da upravno odločanje o odvzemu osebne svobode prosilcu ni odločanje po prostem preudarku, glede katerih naj bi bila sodna praksa neenotna oziroma glede česar naj bi bil podan odstop od stališč Vrhovnega sodišča, Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet revizijskega preizkusa pravnomočna sodba, in ne upravni akt. V izpodbijani sodbi ni stališča, da gre v tem primeru za odločanje po prostem preudarku (nasprotno, sodišče prve stopnje je v sodbi poudarilo, da je stališče, da odločanje o pridržanju temelji na diskreciji, zmotno).

9. Ker po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

10. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 84. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 11. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji (oziroma o njeni (ne)dovoljenosti) Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

(1) Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 2. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in druge.