Jedro

Zakon (ZNP) resda predvideva kot sredstvo ureditve razmerij med solastniki sporazum ali sodno odločbo (112. čl. ZNP), vendar ne izključuje drugih sredstev, npr. zapustnikove odredbe v oporoki o načinu uporabe stvari, ki je predmet njegove dediščine. In če je kateri od solastnikov s svojim samovoljnim ravnanjem posegel v tako določeno solastninsko upravičenje drugega solastnika (ki do delitve solastnine ali do drugačnega sporazuma solastnikov o uporabi solastne stvari pravzaprav figurira kot pravica), ima ta pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na solastni stvari, kar predstavlja materialno podlago njegovega tožbenega zahtevka (43. čl. ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Tožnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na stanovanjski hiši (parcela št. 1501 k.o. D.), še posebej pa da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v mansardni del hiše, zlasti v shrambo v izmeri 7,31 m2, ki služi kot knjižnica. Toženca je še zavezalo, da mora vrniti ključ shrambe (oz. knjižnice) in odstraniti električno napeljavo v shrambi (oz. knjižnici). Zavrnilo je zahtevek iz nasprotne tožbe, s katero je toženec zahteval, da tožnik preneha z vsakršnim ravnanjem, ki bi ga vznemirjalo v mirni posesti in uživanju solastne nepremičnine - parcele št. 1501 k.o. D., predvsem pa da mora izprazniti podstrešni prostor v izmeri 7,3 m2. Toženca je zavezalo, da mora tožniku povrniti 33.600 SIT stroškov postopka.

Zoper ta del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je tožnik tisti, ki je vznemirjal tožnika, saj je odnesel vrata spornega prostora in jih vrnil šele po posredovanju policije. Od tedaj pa vse do ponovnega motilnega dejanja 25.7.1992 je imel toženec prostor ponovno v posesti. Tudi po smrti zapustnice (tožnikove matere in toženčeve babice) je imela sporni prostor izključno v posesti toženčeva mati.

Toženec je le nadaljeval njeno posest. Vse spore je tako povzročil tožnik z namenom prisvojiti si sporni prostor. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik sploh lastnik nepremičnine. Ugotovilo je celo, da gre za solastnino. Nekatere prostore sta tožnik in M. L. res ločeno uporabljala, vendar tožnik nikoli ni uporabljal spornega prostora. Podstrešni in kletni prostori, stopnišče in druge skupne naprave v hiši ter celotno zemljšče so še vedno nerazdeljeni. Sporni prostor ni knjižnica, marveč je podstrešje in je povsem neprimeren.

Brez izvedenca je težko ugotoviti, kaj pravzaprav predstavlja. Prav gotovo ni del mansardnega stanovanja, ki je nesporno tožnikovo.

Sodišče bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, kaj predstavlja sporni prostor - ali je del mansardnega stanovanja ali pa je podstrešje. Izrek sodbe je neizvršljiv, posebej, ker se je ključ lahko tudi izgubil. Zgrešena je označba spornega prostora. Ta namreč ne more biti knjižnica. Toženec ne more odstraniti električne napeljave, ker od 2.8.1992 nima možnosti vstopa v sporni prostor. Šele ko bo določena izključna lastnina na posameznih delih nepremičnine, bo lahko tožnik kot lastnik tožil zaradi vznemirjanj in kršitve lastninske pravice. Dokler pa je to še solastnina, imata obe stranki pravico nepremičnino skupaj posedovati in uporabljati. Sodišče si je že pred pravdo ustvarilo napačno mnenje o celotni zadevi in ima zato toženec upravičeno občutek pristranosti.

Kar zadeva prizidek je treba opozoriti, da je bil zgrajen protipravno ter da vsekakor spada v zapuščino. Sodišče o zahtevku iz nasprotne tožbe sploh ni razpravljalo in sodba glede odločbe o tem zahtevku nima razlogov. Toženec ne ve, katere listine je sodišče ocenilo, saj mu ni vročilo njihovega prepisa. Toženec se je upiral razširitvi tožbe, vendar se sodišče na to ni oziralo. Končno je nepravilna tudi odločba o stroških postopka, saj je sodišče prezrlo, da je zavrnilo več kot polovico zahtevka.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika njene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na prvi pogled se morda zdi izpodbijana sodba res protislovna: sodišče ugotavlja, da sta stranki solastnici hiše, vsaka do ene polovice, hkrati pa tožencu nalaga, da tožniku prepove vsakršno poseganje v mansardni del hiše, zlasti v shrambo v izmeri 7,31 m2, ki služi kot knjižnica. Vendar je bistvena ugotovitev, da je med strankama urejen režim uporabe solastne hiše. Zapustnica je namreč v oporoki določila, da dediča (tožnik in toženčeva pravna prednica) uporabljata hišo tako, da tožnik izključno uporablja vse prostore v mansardi, M. L. pa vse prostore v visokem pritličju, medtem ko klet uporabljata vsak do ene polovice. To pomeni, da je glede uporabe stvari (kot enega od upravičenj lastninske pravice - 1. odst. 3. čl. in 1. odst. 14. čl. ZTLR) razmerje med solatnikoma urejeno. Določen je način realizacije upravičenja solastnikov, da imata solastno hišo v posesti in jo uporabljata sorazmerno svojemu solastninskemu delu.

Zakon (ZNP) resda predvideva kot sredstvo ureditve teh razmerij sporazum solastnikov ali sodno odločbo (112. čl. ZNP), vendar ne izključuje drugih sredstev, npr. zapustnikove odredbe v oporoki o načinu uporabe stvari, ki je predmet njegove dediščine. In če je kateri od solastnikov s svojim samovoljnim ravnanjem posegel v tako določeno solastninsko upravičenje drugega solastnika (ki do dedlitve solastnine ali do drugačnega sporazuma solastnikov o uporabi solastne stvari pravzaprav figurira kot pravica), ima ta pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na solastni stvari, kar predstavlja materialno podlago njegovega tožbenega zahtevka (43. čl. ZTLR). Ker se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo, da spada sporni prostor k mansardi (med strankama pa je nesporno, da si ga je toženec vzel v posest), je del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, vsekakor utemeljen. Odločilna je zlasti oporoka, s katero sta tožnik in toženčeva pravna prednica podedovala vsak do ene polovice hiše, pri čemer je zapustnica razdelila uporabo hiše tako, da tožnik uporablja vse prostore v mansardi, toženčeva pravna prednica pa vse prostore v pritličju. Ker iz načrta hiše dovolj jasno izhaja, da se sporni prostor nahaja v isti etaži kot mansarda, je ob taki odredbi oporoke (da tožnik izključno uporablja vse prostore v mansardi, toženčeva pravna prednica pa vse prostore v pritličju) jasno, da je do njegove izključne uporabe upravičen le tožnik. Pri tem je brez pomena toženčev predlog, da bi bilo treba z izvedencem gradbene stroke ugotavljati, kam spada sporni prostor. To je namreč vprašanje, ki ne zahteva strokovnega znanja (kot rečeno iz načrta dovolj jasno izhaja, da se nahaja nad visokim pritličjem, v isti etaži kot ostali mansardni prostori). Kdo od solastnikov ima upravičenje do izključne uporabe tega prostora pa je odvisno od oporoke. Irelevantno je tudi, ali je bil prizidek predmet dedovanja, ali pa je tožnikova last. Ni namreč videti, zakaj bi bilo od tega odvisno, kdo je upravičen do izključne uporabe spornega prostora.

Brez pomena je pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da sta ta prostor od zapustničine smrti dalje uporabljala toženec in njegova mati. Ne le, da so te trditve nedokazane, ampak je, kot že rečeno, odločilno, kako je zapustnica v oporoki razdelila uporabo hiše. Toženec tudi ne more uspeti z navrženo hipotezo, da se je ključ vrat lahko izgubil ter da električne napeljave ne more odstraniti, ker da nima več možnosti vstopa v prostor. Prav tako je neutemeljena vrsta očitkov procesnopravne narave: Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 13.5.1993 dovolilo spremembo tožbe, listine, ki jih je predložil tožnik je sodišče prve stopnje prebralo oziroma vpogledalo na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča toženec in njegova pooblaščenka, izpodbijana sodba ima dovolj jasne in razumljive razloge tudi glede zavrnitve zahtevka in nasprotne tožbe (tu je bistvena ugotovitev, da je tožnik upravičen do uporabe spornega prostora), stranka pa lahko zahteva izločitev sodnika najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 73. čl. ZPP).

Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper odločbo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o povrnitvi stroškov povsem pravilno upoštevalo uspeh strank ter dejstvo, da je toženec izpolnil del zahtevka, glede katerega je nato tožnik umaknil tožbo. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Glede na to, da odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, so bili stroški, ki so s tem nastali, nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev teh stroškov (1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP).