Jedro

Za dovoljenost revizije je vedno pomemben mejni znesek, ki je veljal ob vložitvi tožbe.

Z izjemo posebnosti, ki so navedene v 189. členu ZPP, velja za nasprotno tožbo enak procesnopravni režim kot za (samostojno) tožbo, in tako veljajo zanjo enake postavke za dovoljenost revizije, kakor za vsako drugo tožbo. Zadnji popravek v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta, ki zajema tudi primere, ko ta sploh ni navedena, je možen, na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, in to po sklepu sodišča. Tožniku kot solastniku družinske stanovanjske hiše gre varstvo po 42. členu ZTLR (negatorna tožba) proti drugemu lastniku, ki je neutemeljeno posegel v njegov del solastne stvari (stanovanje), na katerem ima na podlagi oporoke izključno pravico uporabe (43. člen ZTLR). Odločitev v takšnem sporu pa ne prejudicira odločitve v morebitnem postopku za delitev solastne nepremičnine ali spremembo solastninskega razmerja na celi hiši v etažno lastnino.

Izrek

Revizija se v delu proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe zavrže. V ostalem se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini št. parc. 1501, vl. št. 609 k. o. D., zlasti v shrambo v mansardnem delu v izmeri 7,31 m2; vrniti tožniku ključe te shrambe; odstraniti električno napeljavo iz nje in povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik opustiti vznemirjanje toženca in mu izročiti obravnavano shrambo v uporabo, je zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na 42. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju lastnik spornega prostora, toženčevo ravnanje pa pomeni nedopusten poseg v njegovo lastninsko pravico.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Izhajalo je iz bistvene ugotovitve, da je med strankama urejen režim uporabe solastne hiše, kar se je zgodilo z oporoko pravne prednice strank, po kateri tožnik izključno uporablja vse prostore v mansardi, v kateri je sporni prostor. Uporaba, kot ena izmed upravičenj lastninske pravice, je med strankama - solastnikoma urejena. Če kdo izmed solastnikov poseže v takšno upravičenje solastnika, ima ta pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na solastni stvari (43. člen ZTLR). Ugotovilo je še, da ima izpodbijana sodba dovolj jasne in razumljive razloge o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe.

Proti sodbi višjega sodišča vlaga revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jo razveljavi, ugodi njeni pritožbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je celotna nepremičnina v nerazdelni solastnini in da tako ne more biti obsojen nobeden izmed solastnikov. Po oporoki je nekaj prostorov ostalo v souporabi, sporni prostor pa v uporabi toženčeve matere. Tožnik sploh ne uporablja mansardnega stanovanja in aktivno legitimirana bi bila lahko le njegova hči, s čimer so kršene določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi ZTLR, saj njegov 14. člen določa prav drugače kakor sodba. Zahtevek ni izvršljiv, pravni interes pa prikrit, saj je bil tožnikov namen le prilastiti si prostor in sodišče bi lahko odločalo le o izročitvi tega prostora. Delitev nepremičnin še ni bila izvedena in tožnikovo solastninsko upravičenje figurira le kot pravica. Če pa je bila nepremičnina že razdeljena, pa je bila tako, da je toženčeva mati uporabljala prostor in to pravico prenesla na toženca. Sodišče ne bi smelo odločati, ne da bi zahtevalo odgovor na tožbo, postopek pa je potekal relativno pospešeno. Opozarja na nasprotni tožbeni zahtevek, saj je tožnik začel spore in vznemirjal toženčevo družino.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo že sodišče prve stopnje, če ne pa revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa predlaga, naj jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbi nižjih sodišč. Opozarja, da je bil ob vložitvi tožbe mejni znesek za vložitev revizije višji kot znesek spornega predmeta v tej pravdi (20.000,00 SIT), ki je ostal ves čas postopka kljub prizadevanjem toženčeve pooblaščenke nespremenjen.

Pristojni javni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija je delno nedovoljena.

Zmotno je stališče v revizijskem odgovoru, češ da revizija sploh ni dovoljena. Tožba v tej zadevi je bila vložena 1.6.1992 in tožnik je navedel kot vrednost spornega predmeta (VSP) 20.000,00 SLT. Kot mejna vrednost za dovoljenost revizije je bila takrat določena z zneskom 8.000,00 DIN na podlagi 1. člena zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/90), ki je začel veljati 21.4.1990 (9. člen tega zakona). Ta mejni znesek je veljal do naslednje spremembe v letu 1992, ki jo je prinesel zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/99) in ki je omenjeni mejni znesek podeseteril (9. člen tega zakona). Ta zakon je začel veljati 5.12.1992, torej po vloženi tožbi. Za dovoljenost revizije pa je vedno pomemben mejni znesek, ki je veljal ob vložitvi tožbe.

Revizija proti odločbi o zahtevku iz tožbe je potemtakem dovoljena, kar pa ne velja za tisti del revizije, ki izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Le-to je vložila tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri čemer pa ni navedla VSP. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od VSP, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti VSP v tožbi. Po tretjem odstavku 382. člena ZPP namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če VSP, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z izjemo posebnosti, ki so navedene v 189. členu ZPP, velja za nasprotno tožbo enak procesnopravni režim kot za (samostojno) tožbo, in tako veljajo zanjo enake postavke za dovoljenost revizije, kakor za vsako drugo tožbo. Ker tožena stranka ni navedla VSP v svoji nasprotni tožbi, si tudi pravice do revizije ni zagotovila in tako je moralo revizijsko sodišče tisti del revizije, ki izpodbija odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, zavreči (392. člen in drugi odstavek 189. člena v zvezi s tretjim odstavkom 382. člena ZPP). Tožena stranka je sicer v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navedla kot "skupni pcto 120.000,00 SIT", v reviziji pa "skupni pcto 85.000,00 SIT", vendar prepozno, saj je možen zadnji popravek v tožbi navedene VSP, ki zajema tudi primere, ko ta sploh ni navedena, na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, in to po sklepu sodišča (tretji odstavek 40. člena ZPP).

Ostali del revizije pa ni utemeljen.

Zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, torej iz prvega odstavka 354. člena ZPP, se lahko revizija vloži le, če je do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), kar pomeni med drugim tudi, da mora revident, če naj uspešno uveljavi kršitev takšne narave, storjeno ob sojenju na prvi stopnji, to kršitev navesti že v pritožbi, oziroma drugače povedano, takšne kršitve v prvostopenjskem sojenju ni mogoče uveljavljati šele v revizijskem postopku. Povedano velja za revidentove trditve, da ga sodišče ni pozvalo, naj vloži odgovor na tožbo, da je postopek tekel pospešeno, kar še posebej velja za izdajo začasne odredbe, da ni bilo odločeno o ugovoru ipd. Na pritožbene in zdaj v reviziji ponovljene trditve o neizvršljivosti zahtevka, pa je tožena stranka dobila pravilen odgovor že v odločbi sodišča druge stopnje.

Revident uvršča postavljeni ugovor aktivne legitimacije tudi med procesne kršitve, vendar je to vprašanje potrebno reševati na področju materialnega prava. Le če bi šlo, kar pa iz obrazložitve revizije ne izhaja, za vprašanje aktivne procesne legitimacije, bi bilo potrebno odgovoriti nanj upoštevaje predpise procesnega prava. Tožnik gradi svoj tožbeni zahtevek na svojem lastninskem upravičenju in s tožbo zaradi vznemirjanja lastnika oziroma negatorno tožbo (42. člen ZTLR) je posegel po eni izmed možnosti za varstvo lastninske pravice (37. do 43. člen ZTLR). Takšno varstvo pa gre lastniku ne oziraje se na to, ali stvar uporablja sam ali jo daje v uporabo, najem ali kako drugače komu drugemu. S tu obravnavanim vprašanjem povezano revizijsko sklicevanje na 14. člen ZTLR ni utemeljeno, saj ureja ta zakonski predpis razmerja med solastniki glede stvari, ki jo imajo ti v posesti kot celoto, v tej zadevi pa gre za del solastnega premoženja, ki pa je v izključni uporabi enega izmed solastnikov. Sicer pa sploh ni videti prave povezave med podanim ugovorom aktivne legitimacije in pravkar navedeno zakonsko določbo. Ugovor aktivne legitimacije torej ni utemeljen.

Tudi v ostalem je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga mora upoštevati revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP), se pokaže kot pravilno zavzeto stališče, da je mogoča ureditev razmerij med solastniki, poleg sporazuma in sodne odločbe (112. in naslednji členi zakona o nepravdnem postopku), tudi med drugimi primeri z zapustnikovo odredbo v oporoki o načinu uporabe stvari, ki je predmet njegove dediščine. V obravnavanem primeru, ko je pravna prednica z oporoko razdelila, kaj dobi kdo izmed njenih dedičev v izključno in kaj v skupno uporabo v družinski stanovanjski hiši, je bila takšna oporočna odredba tudi v skladu z zakonom, ki je veljal v času sestave oporoke in oporočiteljičine smrti, in sicer z zakonom o lastnini na delih stavb (Uradni list SFRJ, št. 43/65 in 57/65), ki je v 50. členu določal, da se lahko lastniki idealnih delov stavbe s pogodbo dogovorijo, da bodo posamezne dele stavbe uporabljali kot lastniki, dokler ne spremenijo svoje idealne solastnine po veljavnih predpisih. Ni videti utemeljenega razloga, ki bi nasprotoval stališču, da je takšna ureditev razmerij možna tudi z oporoko, ki lahko in kar se je zgodilo v tem primeru, vsebuje tudi določbe o načinu delitve zapuščine (drugi in tretji odstavek 84. člena takrat veljavnega zakona o dedovanju - Uradni list SFRJ, št. 42/65 ozioroma 78. člen zdaj veljavnega zakona o dedovanju - Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78). Ob takšnem pravnem stanju stvari se pokaže kot pravilno tudi nadaljnje stališče v izpodbijani sodbi, da gre tožniku na podlagi 43. člena ZTLR lastninsko varstvo z negatorno tožbo zaradi vznemirjanja njegovega dela sicer obema strankama solastne stvari (prvi odstavek 42. člena ZTLR). V zvezi s tem je seveda neutemeljeno revizijsko stališče, češ da bi moralo sodišče počakati na izid pozneje začetega nepravdnega postopka za delitev solastne stvari med strankama. Če torej povzamemo - tožniku kot solastniku družinske stanovanjske hiše gre varstvo po 42. členu ZTLR (negatorna tožba) proti drugemu lastniku, ki je neutemeljeno posegel v njegov del solastne stvari (stanovanje), na katerem ima na podlagi oporoke izključno pravico uporabe (43. člen ZTLR). Odločitev v takšnem sporu pa ne prejudicira odločitve v morebitnem postopku za delitev solastne nepremičnine ali spremembo solastninskega razmerja na celi hiši v etažno lastnino.

Reviziji po povedanem ni mogoče v ničemer pritrditi in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), jo je zavrnilo v nezavrženem delu kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z izrekom o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj jih ni mogoče šteti kot potrebnih. Odgovor na revizijo namreč ni pripomogel k razpletu stvari, prej nasprotno zaradi v njem zapisanega zmotnega stališča, kot je bilo pojasnjeno.