Jedro

Sodišče prve stopnje je natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF, kar je nenazadnje razbrati tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020, ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena. Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 27. 2. 2020, s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji in vpisu obveznic X. in plačila 100.530 EUR (točka I. izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 100.530 EUR (točka II. izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške 4.703,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da v konkretnem primeru ob sklepanju pogodbe ni prišlo do nejasnih ali nerazumljivih pojasnil v zvezi s pogodbenimi pogoji. Ključno je vprašanje, ali je toženka opravila svojo pojasnilno dolžnost. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj je pojasnilna dolžnost za banko v razmerju do potrošnika je, napačno. Sodišče je obveznost pojasnilne dolžnosti zreduciralo na to, da je banka imela v svojih prostorih izobešen reklamni material. S pojasnilno dolžnostjo se mora odpraviti informacijska asimetrija med banko in potrošnikom. Nerealno je pričakovanje, da se bo potrošnik pred nakupom produkta seznanjal o njegovih podrobnostih iz raznih izvlečkov, prospektov in spletnih objav. V nasprotju s standardom povprečnega potrošnika je spuščanje v podrobnosti obsežnega spletnega gradiva o produktu. Osebna bančnica, ki jo je imel tožnik na voljo, je bila dolžna te stvari ob stiku ustno pojasniti. Sodišče brez konkretnih argumentov odstopa od konkretnih meril standarda in narave pojasnilne dolžnosti, ki so jih oblikovala že nacionalna sodišča (glej VS RS v zadevi II Ips 5/2020). Pojasnilna dolžnosti vsebuje dve plati obveznosti. Negativna obveznosti prepoveduje podjetju, da v razmerju do potrošnika ohrani kakšno informacijo prikrito, pozitivna obveznost pa zapoveduje podjetju, da mora potrošniku aktivno razkriti vse informacije, s katerimi ob sklepanju pogodbe razpolaga. Ti obveznosti je treba razlagati široko, še posebej ko na strani podjetja nastopa banka, kjer je informacijska asimetrija še bolj poudarjena. Prvostopenjsko sodišče razen tega, da naj bi bila prospekt in izvleček prospekta zagotovo izročena pritožniku, svojo odločitev podkrepi s tem, da naj bi bil tožnik seznanjen s spletnimi naslovi, kjer bi si lahko pogledal prospekt. Sodišče se opre na izpoved bančnice A. A., da je bilo v poslovalnici veliko reklamnega materiala, zloženk, plakatov in da je tožnik na potrdilu o vplačani naložbi potrdil seznanitev s potrebnimi informacijami glede produkta toženke. Sodišče je v škodo tožnika štelo celo okoliščino, da je poslovnež. Reklame, novice, zloženke, spletni naslovi in status potrošnika, ne predstavljajo izpolnitve pozitivne plati pojasnilne dolžnosti banke. Reklamiranje ne more predstavljati izpolnitve pojasnilne dolžnosti glede splošnih pogodbenih pogojev. VS RS je že večkrat izpostavilo (tako v odločbah II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017), da pojasnilna obveznost ne more in ne sme biti opravljena z golo pogodbeno klavzulo, niti ne more biti odvisna od stopnje strokovne izobrazbe, starosti in s tem razumevanja potrošnika. V izpodbijani sodbi sodišče ugotavlja, da pritožnik ni bil vsebinsko seznanjen z naravo podrejenih obveznic X., vendar takšno okoliščino materialnopravno zmotno pripisuje temu, da naj bi bil premalo aktiven. Ob tem sodišče napačno izhaja iz stališča, da glede obstoja prospekta in njegovih vsebin, toženka ni imela nobenih obveznosti po dodatnem ustnem pojasnjevanju. Izpolnitev pojasnilne obveznosti ne sme biti odvisna od potrošnikove aktivnosti, temveč gre za pozitivno obveznost podjetja, da mora torej potrošnika informirati do te mere, da bo ta lahko sprejel poučeno, preudarno in prostovoljno odločitev. V sodbi VS RS II Ips 5/2020 je opisano normativno bistvo pojasnilne dolžnosti banke, ki mu v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Pritožnik sploh ni bil seznanjen s prospektom ali njegovim izvlečkom, ni mu bil pojasnjen glavni predmet pogodbe. Tožnik je menil, da gre za vezano vlogo, ne pa podrejeno obveznico, ki bo kotirala na borzi. Sodišče je v okviru dokaznega postopka nekritično presodilo drugače, pri čemer je spregledalo vsa njegova vztrajanja. K preveritvi tožnikovih trditev sodišča ni vzpodbudil niti zapis na internih Navodilih za komercialiste za izvedbo vpisovanja in vplačevanja podrejenih obveznic, kjer je bilo zapisano, da morajo komercialisti prospekt hraniti na nevidnem mestu in ga izročiti stranki le na njeno zahtevo. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora dokazati banka. Ne drži stališče sodišča, da je spodnja premisa sodbe VS RS II Ips 5/2020 bistveno drugačna od tožnikovega primera. Neizdaja prospekta je enaka neseznanitvi z njim. Sodišče tudi neupravičeno pripisuje drugačen pomen tožnikovi izpovedi, kot je dejansko izpovedal. Ne drži, da naj osebne svetovalke A. A. ne bi nikoli opozoril, da si želi konzervativne naložbe. Izrecno je izpovedal, da mu je svetovalka na njegov odgovor dejala, da gre za varno naložbo, saj je edini rizik propad oz. stečaj banke. Ob zaslišanju je tožnik tudi večkrat povedal, da je nakup razumel kot vezano hranilno vlogo. Takšna protispisnost med vsebino zapisnika in razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče v podkrepitev izpodbijane sodbe zapisalo v obrazložitvi, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnilna dolžnost bi bila pravilno izpolnjena, če bi bančna uslužbenka pri osebni obravnavi pritožniku tudi dejansko razkrila prospekt in mu ustno pojasnila njegovo vsebino ter druge relevantne informacije, med drugim glede tveganja o reorganizacijskih ukrepih, vse to z namenom prepričati se, da je pritožnik resnično razumel okoliščine naložbe v podrejene obveznice. Sodišče je obravnavalo v sklopu vprašanja pojasnilne dolžnosti tožnikovo trditev, da mu toženka ni razkrila informacij, s katerimi je razpolagala in niso bile zavedene v prospektu. Vsebina prospekta ni obsegala poučitve o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke. Sporne podrejene obveznice so s sklepom BS v letu 2013 konvertirale v lastniški kapital toženke in s tem preprečile uvedbo njenega stečaja. Obveznice so prenehale izven stečaja, o čemer pa toženka ni poučevala svojih vlagateljev. Na možnost takšnega ukrepa pa je bila toženka dolžna računati. Podlago sprejetja reorganizacijskih ukrepov, kar predstavlja izdani sklep o izbrisu podrejenih obveznic, je določala že Direktiva 2001/24/ES. EU se je že v letu 2001 s to Direktivo usmerila v poenotenje ukrepov. Pred sprejemom te Direktive je vsebino možnih reorganizacijskih ukrepov, na podlagi tedanjih določil Zakona o bančništvu, konkretizirala BS v sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic z dne 12. 3. 2002. Po sprejemu Direktive in njeni implementaciji z ZBan-1 pa je v letu 2007 začel veljati Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic 6. 12. 2006, ki za razliko od prejšnjega sklepa iz leta 2002, ni več vseboval omejitve, da se podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital I lahko nameni le za kritje izgube banke v primeru stečaja. Najkasneje s 1. 1. 2007 je torej toženki moralo biti znano, da so tudi podrejene obveznice podvržene potencialnemu riziku izrednega upravljanja z ukrepom odpisa brez uvedbe stečaja. Stališče, da je komercialna banka lahko računala na možnost takšnega ukrepa, kot ga je sprejela BS v letu 2013, je sprejelo že VSC v sodbi Cp 568/2018. Sodišče je te trditve pavšalno zavrnilo. Toženka bi morala računati na reorganizacijske ukrepe, ki bi jih morala kot aktualni rizik vključiti v prospekt. Tožnik je poleg neizpolnitve ustrezne pojasnilne dolžnosti uveljavljal več drugih okoliščin, ki se tičejo obeh tožbenih zahtevkov. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugotovitvami, da tožnik ni bil zaveden pri sklenitvi pogodbe. Sodišče je povzetke njegove izpovedi izvzelo iz konteksta, napravilo pa je tudi napačen zaključek, da je bila odločitev sprejeta po premisleku. Tožnik je izpovedal, da je svetovalki zaupal. Razlaga sodišča, da je s tem odobraval njeno ravnanje, je napačna. Če bi bilo njeno ravnanje brezhibno, ne bi vložil tožbe. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da je nakup obveznic opravil kot ustrezno informiran potrošnik. Pojasnil je, kako je razumel svojo naložbo. Menil je, da gre za vezano vlogo, katere rizik je bankrot banke. Med dnevom obiska, ko mu je svetovalka predstavila naložbo, in dnevom vpisa, ni bil deležen dodatne pojasnilne obravnave, niti ni razpolagal z dokumenti, s katerimi bi se lahko sam seznanil. Vsebina izpovedi tožnika je drugačna od tiste, ki jo je preko interpretacije povzelo sodišče. Izpovedal je, da mu uslužbenka ni izročila prospekta ali njegovega izvlečka. Naložbo je vplačal na podlagi predstavitve toženkine uslužbenke. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje glede narave uslužbenkinega svetovanja in nerazkritja navzkrižja interesov. Toženka je imela interes pri prodaji, saj je šlo za lastni produkt. Kolizija interesov je bila podana. Pri obravnavi vprašanja, ali je priča A. A. opravljala investicijsko svetovanje, se je sodišče zmotno oprlo izključno na njeno izpoved in zapis v Navodilih komercialistom. To ne zadošča za sklep o tem, ali je šlo pri prodajo obveznic tudi za svetovanje. Svetovanje se je pričelo že ob sami seznanitvi pritožnika s produktom toženke, ki je bilo posledica večjega priliva sredstev na tožnikov račun, v kar je imela vpogled toženka. Izključno opiranje na izpoved priče, ne prepriča. Sodišče njenega razmerja s toženko pri dokazni oceni ni upoštevalo. Tožnik je večkrat opozoril, da med investicijske storitve sodi tudi investicijsko svetovanje, kar je bilo skladno s Politiko upravljanja nasprotij interesov pri opravljanju investicijskih storitev in poslov Banke X., d. d. ter Splošnih pogojev osebnega finančnega svetovanja definirano kot naložbeno priporočilo. Gre za vsakršno informacijo, ki priporoča ali predlaga naložbeno strategijo glede finančnega instrumenta. Pod ta pojem spada tudi ravnanje toženkine uslužbenke, ki je tožnika opozorila na naložbeno opcijo. Sodišče teh relevantnih dejstev ni ugotavljalo, temveč je odločitev oprlo izključno na izpoved priče, ki je pavšalno zanikala, da je izvajala takšno svetovanje. Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Meni, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, katere stroške po posameznih priglašenih postavkah je sodišče priznalo in v kakšni višini.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče dovolilo njegovo spremembo tožbe (s 27. 2. 2020), brez kakršnekoli utemeljitve, zakaj meni, da je odločitev napačna. Sodišče je zato opravilo preizkus sklepa po uradni dolžnosti in zaključilo, da kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podane. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, ker je ugotovilo, da je sprememba smotrna z vidika ureditve razmerja med strankama in ekonomična glede na že zbrano procesno gradivo (prvi odstavek 185. člena ZPP). Pritožnik temu ne nasprotuje. Ker pritožba ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2 točka 365. člena ZPP).

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Neutemeljen je očitek kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč kvečjemu za očitek zmotne dokazne ocene.1 Pritožbeni očitek o storitvi napake pri povzemanju vsebine tožnikove izpovedi, češ da je sodišče dokazu pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, tako ni utemeljen. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zaznalo napake pri povzemanju tožnikove izpovedi. Očitek napačne dokazne ocene tega dokaza meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja (več v nadaljevanju) in ne utemeljuje očitane kršitve postopka.

7. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej so navedeni obširni razlogi o odločilnih dejstvih kot tudi argumentacija v smeri odgovora na posamezna sporna pravna in dejanska vprašanja, ki so se pojavila in obravnavala v zadevi, tudi glede vsebine pojasnilne dolžnosti banke pri prodaji podrejenih obveznic. Odločitev je mogoče preizkusiti. Pritožbeno ponavljanje posameznih trditev in stališč, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo in se do njih tudi obširno opredelilo, ne utemeljuje obstoja očitane kršitve postopka.

8. V obravnavanem primeru je relevantno sledeče dejansko stanje, ki med strankama tudi ni sporno. Toženka je maja 2010 objavila prospekt za prodajo podrejenih obveznic X. in v obdobju od 24. 5. do 24. 6. 2010 v okviru javne prodaje obveznic izvajala vpisovanje in vplačevanje teh obveznic. Iz prospekta in njegovega izvlečka ter celo iz potrdila o vpisu (ki ga je tožnik sam podpisal) je med drugim izhajalo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II in da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic X. ne bo upravičen do prejema zneska na njegovi podlagi, dokler ne bodo poplačani prednostni upniki. Glavnica iz podrejenih obveznic dospe v plačilo dne 24. 5. 2017, obveznice pa se obrestujejo v fiksni višini 6,25 % letno (obresti dospejo v plačilo letno dne 24. 5.). Tožnik je, po tem ko je o možnosti nakupa podrejenih obveznic govoril z osebno svetovalko, A. A. (ki je glede prodaje podrejenih obveznic dobila pisna navodila - Navodila komercialistom), od toženke dne 24. 6. 2010 kupil 1000 tovrstnih obveznic, za katere je plačal 100.000 EUR (istočasno pa je tudi vložil 250.000 EUR v vezani depozit). Z odločbo BS z dne 17. 12. 2013 so bile obveznica z oznako X. izbrisane in so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti toženke na njihovi podlagi. Po prenehanju teh podrejenih obveznic (od 18. 12. 2013) toženka tožniku ni plačala obveznosti iz navedenega vrednostnega papirja.

9. Ne glede na to, da je že sodišče prve stopnje izčrpno in pregledno pojasnilo pravna izhodišča za presojo (primarnega) tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe in (podrejenega) odškodninskega tožbenega zahtevka v okviru določb o poslovni in neposlovni odškodninski odgovornosti, pritožbeno sodišče odgovarja na sklop pritožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbija materialnopravna (in dejanska) izhodišča za presojo spora glede pojasnilne dolžnosti (s kršitvijo katere tožnik utemeljuje obe pravni posledici). Sodišče prve stopnje je v tč. 40, 41 in 42 izpodbijane sodbe natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je govora o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti glede glavnega predmeta (v obravnavanem primeru nakupa podrejenih obveznic je bil glavni predmet pogodbe prav to, namreč podrejene obveznice oziroma lastnost podrejene obveznice), če je banka tožniku posredovala informacije oziroma jih ni prikrila, na podlagi katerih lahko potrošnik sprejeme preudarno in poučeno odločitev.2 Informacije morajo biti takšne, da potrošnik ne glede na subjektivno znanje pogodbeni pogoj razume tako formalno kot slovnično, kot tudi glede dejanskega obsega, tako da je povprečen potrošnik, ki je normalno razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen s tveganjem, ki ga zanj pomeni tak pogoj, temveč je tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice uresničitve pogoja. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz takšnega materialnopravnega izhodišča o tem, kaj je pojasnilna dolžnost banke pri prodaji podrejenih obveznic. Takšen abstraktni dejanski stan (ki pomeni minimum varstva potrošnikov) za presojo ničnosti (lahko pa tudi za presojo izdajateljeve odškodninske odgovornosti) je zavzelo VS RS prav v odločbi II Ips 5/2020, ki jo omenja pritožba, in je sodišče prve stopnje ni spregledalo. Res pojasnilna dolžnost ne more biti izpolnjena zgolj z v prostorih banke izobešenim reklamnim materialom kot tudi ne more biti ta dolžnost odvisna od stopnje izobrazbe in starosti potrošnika, niti izpolnjena z golo pogodbeno klavzulo, da gre za podrejeno obveznico, brez ustreznega pojasnila o lastnostih in naravi podrejene obveznice, vključno z njenimi tveganji. A kaj takšnega iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke zreduciralo na to, da je izobesila reklamni material in nudila reklamne zloženke, s katerimi ponudnik/izdajatelj vrednostnih papirjev le pritegne pozornost potencialnih vlagateljev. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo/presodilo, da so bile tožniku ustno pojasnjene glavne značilnosti in nevarnosti podrejenosti obveznice, kot tudi, da mu je bil izročen povzetek prospekta in je bil seznanjen s spletnim naslovom (ki je bil naveden tudi v povzetku), kjer lahko vpogleda v podrobnejšo vsebino prospekta.3 Sodišče tudi ni z ugotovljeno okoliščino, da je bil tožnik poslovnež in je že vlagal v različne finančne instrumente, zniževalo oziroma zoževalo pojasnilne dolžnosti toženke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (tč. 43) je to okoliščino v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi upoštevalo pri presoji, ali gre verjeti njegovi trditvi, da ni bil seznanjen z lastnostjo podrejenosti obveznice in z njo povezanih (realnih in konkretnih) tveganj (na podlagi katerih je lahko ocenil ekonomske posledice), torej v kakšno naložbo vlaga svoja denarna sredstva.

10. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF,4 kar je nenazadnje razbrati tudi iz zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS (glej točki 20 in 31), ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev.5 Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.6 V izpodbijani sodbi (glej tč. 44) je ugotovljeno, kaj izhaja tako iz povzetka prospekta in njega samega ter potrdila o plačilu, ki ga je podpisal tožnik. V njih je jasno navedeno, kaj za bodočega vlagatelja pomeni naložba v podrejene obveznice. Predstavljene so informacije o naložbi v podrejene obveznice. Kar je posebej pomembno pa je to, da se prospekt (kot tudi izvleček) osredotoča na morebitna tveganja in bodoče rizike, prospekt vključuje natančen opis tveganj, ki so povezana z izdajateljem. Okoliščine, ki vplivajo na potrošnikovo oceno prevzetega tveganja, so bile v prospektu in povzetku natančno povzete in pojasnjene. Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti. Če se zanj ni zmenil, ker je bil preobsežen, tega ni moč šteti v breme toženki. Realno je pričakovanje, da se stranka ob visoki investiciji podrobneje seznani (pozanima) z (o) vsebino(i) prospekta.7 Vsaka stranka, tudi tožnik, še posebej, ko mu je bilo predstavljeno, da so podrejene obveznice tvegana naložba, je odgovorna, da poskrbi za svoje lastne interese. Tudi na njej je breme, da si zagotovi položaj, ki bo omogočal oblikovanje preudarne in svobodne odločitve. Neživljenjsko je pričakovati, da bo bančna komercialistka stranki s prebiranjem (obširnega) javno objavljenega prospekta (kot ji nalaga določba 74. člena ZTFI) pojasnila njegovo celovito vsebino. V izpodbijani sodbi je zanesljivo ugotovljeno, da je bil tožnik kot bodoči/zainteresirani vlagatelj, ki je imel dovolj časa za proučitev in razmislek o nakupu, seznanjen s tveganjem, da lahko toženka zavrne plačilo obveznosti iz obveznice (le) v primeru stečaja. Takšno opozorilo jasno izhaja tudi iz prospekta, povzetka in celo iz podpisanega potrdila o vplačilu. Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, o čem drugem (kot še o možnosti izgube obveznic izven stečaja) bi ga še morala toženka obvestiti, pa ga ni. Zgolj posplošen očitek, da ni bil opozorjen na tveganja, ob tem da se je glede na posredovane informacije moral zavedati plačilne podrejenosti (finančnega tveganja) in izgube ob stečaju, ne more biti utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev, ki potrjujejo zaključek, da je tožnik na podlagi (ustno) posredovanih in (s pomočjo prospekta in njegovega povzetka) ponujenih informacij o vsebini in naravi podrejenih obveznic in z njimi povezanih (takrat znanih) tveganj ter okoliščin, ki vplivajo na njegovo oceno teže prevzetega tveganja, lahko sprejel informirano ter preudarno odločitev. Sodišče prve stopnje opredelilo se je v obrazložitvi (tč. 34-37, 43, 44) opredelilo do vseh navedb, tudi tistih, ki jih pritožba ponavlja. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni bil vsebinsko seznanjen z naravo podrejenih obveznic. Nasprotno; na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zanesljivo ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z naravo (in tveganostjo v primeru stečaja) podrejenih obveznic, torej z glavnim predmetom pogodbe. Pravilno je pri tem upoštevalo tudi tožnikovo skrbnost pri sklepanju pogodbe. Če se tožnik ni oziral na vsebino prospekta in njegov povzetek, v katerem je bil dodatno opozorjen tudi na to, da gre za založbo, ki ni del sistema zajamčenih vlog in da bodo obveznice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu, tega ni moč šteti v breme toženki. Tudi na potrošniku je dolžna minimalna skrbnost, da se seznani z informacijami, ki omogočajo preudarno odločitev.8

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da tožnikova odločitev ni bila takojšna, ampak sprejeta nekaj dni po tem, ko se je o naložbi pogovarjal z uslužbenko. V tem času je vsekakor lahko sprejel (tudi) s pomočjo prospekta informirano in premišljeno odločitev v tvegano naložbo. Zakaj naj bi bila takšna dokazno ocenjena ugotovitev napačna, pritožba konkretno ne pove. Tožnikova izpoved, da mu je bila znana ročnost in donosnost obveznic kot tudi obstoj tveganja izgube naložbe v obveznice v primeru stečaja, ravno potrjuje, da je bil seznanjen s ključnimi podatki, na podlagi katerih je lahko (s pomočjo prospekta) ocenil posledice svoje odločitve o naložbi v obveznice.9 Pritožba tudi ne uspe zgolj z nasprotnimi trditvami ovreči na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejete ugotovitve sodišča prve stopnje, da je uslužbenka toženke tožniku izročila povzetek prospekta in ga seznanila s spletnimi naslovi, kje lahko pogleda prospekt. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb, da je želel konzervativno naložbo brez rizikov in da je smatral, da gre pri nakupu podrejenih obveznic za vezano hranilno vlogo. Da je v slednje mogoče tehtno dvomiti, kaže pritožbeno nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik istočasno z nakupom podrejenih obveznic vložil večjo vsoto denarja v bančni depozit, ki je vključen v sistem zajamčenih vlog, in okoliščina, da se je po lastni izpovedi ob nakupu obveznic zavedal, da lahko v primeru stečaja banke izgubi svojo naložbo v podrejene obveznice. To ponuja sklep, da se je tožnik očitno po predstavitvi različnih naložbenih možnosti zavedal obstoja razlike med depozitom (hranilno vlogo) in podrejenimi obveznicami. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (tč. 34-37, 43, 44) na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo tožnika in toženkino uslužbenko A. A. ter vpogledalo v dokazne listine (tudi Navodila za komercialiste in v njih podan zapis o tem, kje naj se hrani prospekt), prepričljivo ovrglo tožnikove očitke. Izpovedi zaslišanih je ocenilo v bistvenih delih. Povzetke njunih izpovedi ni razumelo izven konteksta. Obširno in natančno je pojasnilo, zakaj tožniku ne verjame, da ni bil seznanjen z lastnostmi glavnega predmeta pogodbe (o podrejenosti obveznic), z okoliščinami tveganj pri naložbi v takšne obveznice in da mu uslužbenka ni izročila povzetka prospekta. Pritožnik se ne sooči z obširnimi in skrbno obdelanimi argumenti sodišča prve stopnje, ki pojasnijo, zakaj je toženka dokazala, da je dala tožniku vsa potrebna pojasnila, ki jih je potreboval za informirano in preudarno odločitev. Dokazna ocena je skrbna, razumna in prepričljiva (v skladu z 8. členom ZPP), pritožbeno sodišče vanjo nima pomislekov. S pritožbenim povzemanjem posameznih delov svoje izpovedbe zato ne more uspeti.

13. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je bil zaveden v sklenitev pogodbe. Pritožbena navedba, da je uslužbenki A. A. zaupal kot osebi, ki zadeve uredi tako, da kasneje ni problemov, je vsebinsko prazna. Tožnik je izgubil naložbo zaradi ravnanja BS, to je izdaje odločbe o izrednih ukrepih (oziroma na tej podlagi izvedenega izbrisa obveznic) in ne zaradi ravnanja toženke. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno ravnanje uslužbenke toženke, ki kaže na ustrezno in pošteno opravljeno pojasnilno dolžnost glede predstavitve vsebine predmeta naložbe in njenih znanih tveganj, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bilo njeno ravnanje zavržno ali nemoralno, kakršno pravni red zavrača s skrajno in najostrejšo ničnostno sankcijo, niti takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega in v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom očitane škode. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da je uslužbenka toženke tožniku podrejeno obveznico predstavila kot eno izmed naložbenih možnosti, kam lahko usmeri denarna sredstva, ki jih je imel na svojem računu. S ponudbo ene izmed različnih naložbenih možnosti in hkrati predstavitvijo vsebine naložbenega produkta s tveganji (ki omogočajo investitorju, da napravi vrednostne zaključke) bančna uslužbenka ni opravljala investicijskega svetovanja, kot to meni pritožnik. V izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine sklepanja pogodbe, kot že odgovorjeno zgoraj, tega ne potrjujejo. V dokaznem postopku ni bilo potrjeno, da bi uslužbenka podajala vrednostne ocene, tega ni potrdil niti tožnik; ni komentirala ali dajala osebnih/subjektivnih mnenj o ponudbi ali donosu, sploh pa ne nasvetov in tolmačenj o sami naložbi. Seznanitev tožnika z naložbeno možnostjo v sporni produkt toženke v okviru Navodil komercialistom pa še ne sodi v investicijsko svetovanje, ki bi dodatno terjalo s strani toženke razkritje kolizije interesov. A celo če bi pritrdili pritožbi, da je uslužbenkino predstavitev o naložbeni možnosti mogoče opredeliti kot investicijsko svetovanje (v luči dveh izpostavljenih listin - Splošnih pogojev osebnega finančnega svetovanja in Politike upravljanja nasprotij interesov), tožnik niti ni ponudil trditev, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana pomanjkljivost v okviru pojasnilne dolžnosti pravno relevantnen vzrok za zatrjevano škodo.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena (59. točka izpodbijane sodbe).10 Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017 (tč. 15). Takšnega zaključka ne ovrže pritožbeno (ponovno) navajanje, da Sklep BS o izračunu kapitala bank in hranilnic z dne 6. 12. 2006 v nasprotju s prej izdanim sklepom (o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic z dne 12. 3. 2002) ni vseboval določbe, da se podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital I nameni le za kritje izgube banke v primeru stečaja. Njuna vsebina ne kaže na to, da je bila v času izdaje obveznic predvidena možnost izdaje izrednega ukrepa v okviru reorganizacijskega ukrepa z izbrisom podrejenih obveznic izven stečaja. Kaj takega tudi ni moč razbrati iz zadnjega dela odločbe VSC Cp 568/2018. Iz nje izhaja zavzet nekonkretiziran zaključek, da je že v času izdaje obveznic Direktiva predvidela možnost izdaje sporne odločbe o izbrisu obveznic kot takšnega (reorganizacijskega) ukrepa, do katerega se zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče opredeliti. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala banka v prospekt vključiti tudi opozorilo na tveganje prenehanja obveznic X. izven stečaja.

15. Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o stroških (točka 66 in 67 obrazložitve) izrecno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženki priznalo priglašene stroške po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Pojasnilo je, kateri potrebni stroški obsegajo stroške pravdnega postopka; gre za odgovor na tožbo, štiri pripravljalne vloge ter zastopanje na dveh narokih, materialne stroške, povečano za DDV. Sama višina posameznih stroškov v obrazložitvi sicer ni opredeljena, in tudi ni posebej označena v stroškovniku (list. št. 114), vendar je odločitev sodišča, ali/da ti stroški skupno znašajo v višini 4.703,83 EUR, kljub temu zmožna preverbe. Pritožbeni preizkus (oz. obračunski preizkus) pokaže, da je sodišče prve stopnje toženki (ob vrednosti obravnavanega spornega predmeta 100.530 EUR znaša osnova za odmero nagrade 1200 odvetniških točk) priznalo 1200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 1200 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 900 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2, OT), 1200 točk za tretjo in četrto vlogo (2x 600 točk, tar. št. 19/3 OT), 1200 točk za prvi narok glavne obravnave (tar. št. 20/1 OT), 600 točk za drugi narok in 126 točk materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj torej 6426 odvetniških točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 3.855,60 EUR, ob povečanju za 22 % DDV (848,23 EUR) pa 4.703,83 EUR. Ker je odločitev bilo možno preizkusiti, zatrjevana kršitev postopka ni podana.

16. Po povedanem so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, je sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člena ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena in 155. člen ZPP).

1 Glej odločbe VS RS II Ips 54/2016, II Ips 235/2015, II Ips 1/2010, II Ips 722/2005, id. 2 Pojasnilna dolžnost se tudi v primeru t.im. informacijske asimetrije razteza zgolj na okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob izdaji prospekta. 3 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je imel tožnik dostop do spleta in da je bil njegove uporabe vešč. Temu v pritožbi ne ugovarja. 4 Primerjaj: Izbris kvalificiranih obveznosti bank, pravna analiza primera Kotnik, Institut za primerjalno pravo, PF, Ljubljana, 2019, str. 345-347; Rok Rozman: Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti; Podjetje in delo, 2-4/2016, str. 454, 455. 5 Primerjaj odločbo II Cp 2055/2019. 6 Primerjaj: Izbris kvalificiranih obveznosti bank, pravna analiza primera Kotnik, Institut za primerjalno pravo, PF, Ljubljana, 2019, str. 346. 7 Primerjaj: Izbris kvalificiranih obveznosti bank, pravna analiza primera Kotnik, Institut za primerjalno pravo, PF, Ljubljana, 2019, str. 349. 8 Enako kot pod op. 4. 9 Tožnik ni trdil in uveljavljal, da v prospektu ni bil opozorjen, da gre za podrejeno obveznico in kakšne so njene bistvene značilnosti. Izpovedal je, da ga uslužbenka ni zavajala oziroma mu ni zagotavljala drugačnih lastnosti, kot pa so navedene v prospektu. 10 Glej tudi odločbo VSL II Cp 2055/2019.