Jedro

Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.116,30 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Oris zadeve; kaj tožnik očita toženki in narava njegovega zahtevka**

1. Tožnik je v letu 2010 pri toženki (banki) kupil podrejene obveznice NLB26, ki so 17. 12. 2013 na podlagi odločbe Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) kot izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi pokrivanja izkazane izgube banke v celoti prenehale. S primarnim tožbenim zahtevkom je uveljavljal ničnost pogodbe o prodaji in vpisu obveznic NLB26 ter vrnitev kupnine v višini 100.530 EUR zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti toženke oziroma nepoštenosti. Ker naj bi mu zaradi omenjenega izrednega ukrepa nastala škoda, je s podrednim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine.

2. Tožnik meni, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. V okviru dopuščenega vprašanja ji v reviziji očita dvoje: prvič, da ga ni poučila, da lahko že na podlagi Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) in ne šele ob stečaju banke pride do takih ukrepov, ki povzročijo prenehanje njene obveznosti iz naslova poplačila podrejenih obveznic - tožniku naj bi zamolčala, da stečaj banke ni edino tveganje, ki ga prevzema; drugič, ni ga opozorila glede nasprotja interesov pri naložbenem priporočilu - imela je namreč interes pri prodaji podrejenih obveznic, saj so predstavljale produkt, namenjen zagotavljanju njene kapitalske ustreznosti.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Dejanski okvir spora**

5. Dejansko stanje, bistveno za odločitev o reviziji, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je mogoče strniti v naslednje točke: - Toženka je maja 2010 objavila prospekt za prodajo podrejenih obveznic NLB26 in od 24. 5. do 24. 6. 2010 v okviru javne prodaje obveznic izvajala vpisovanje in vplačevanje teh obveznic.

- Iz prospekta in njegovega izvlečka ter potrdila o vpisu je med drugim izhajalo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II in da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic NLB26 ne bo upravičen do prejema zneska na tej podlagi, dokler ne bodo poplačani prednostni upniki.

- Glavnica iz podrejenih obveznic dospe v plačilo 24. 5. 2017, obveznice pa se obrestujejo po fiksni višini 6,25 % letno.

- Tožnik je po tem, ko je o možnosti nakupa podrejenih obveznic govoril z osebno svetovalko A. A. (ki je glede prodaje podrejenih obveznic dobila pisna navodila - Navodila komercialistom), 24. 6. 2010 kupil 1000 tovrstnih obveznic, za katere je plačal 100.000 EUR (istočasno je vložil tudi 250.000 EUR v vezani depozit).

- Toženka je tožniku ustno posredovala bistvene informacije o naravi podrejenih obveznic in z njimi povezanih (tedaj znanih) tveganj v primeru stečaja, pa tudi s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel možnost pregledati in se z njim seznaniti. Bilo mu je tudi predstavljeno, da so podrejene obveznice tvegana naložba. Tožnik je imel kot zainteresirani vlagatelj dovolj časa za proučitev in razmislek o nakupu ter je bil seznanjen s tveganjem, da lahko toženka v primeru stečaja zavrne plačilo obveznosti iz obveznice. Takšno opozorilo je jasno izhajalo tudi iz prospekta, povzetka in celo iz podpisanega potrdila o vplačilu.

- Uslužbenka toženke je tožniku podrejeno obveznico predstavila kot eno izmed naložbenih možnosti, kam lahko usmeri denarna sredstva, ki jih je imel na svojem računu. Ob tem ni podajala vrednostnih ocen (tega ni potrdil niti tožnik), ni komentirala ali dajala osebnih/subjektivnih mnenj o ponudbi ali donosu, sploh pa ne nasvetov in tolmačenj o sami naložbi.

- Z odločbo BS z dne 17. 12. 2013 so bile obveznice z oznako NLB26 izbrisane in so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti toženke na njihovi podlagi.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 619/2021 z dne 20. 4. 2022 dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti.

**Navedbe strank v revizijskem postopku** _Povzetek navedb tožnika v reviziji_

7. Tožnik napada presojo sodišč, da je toženka z izročitvijo prospekta in njegovega izvlečka ter kratkim ustnim pojasnilom narave dolžniškega instrumenta izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Zmotno sta namreč šteli, da za njeno izpolnitev zadostuje že pojasnilo tveganja, ki bi nastalo v primeru stečaja banke (izguba naložbe, če upniki s prednostnim vrstnim redom v stečaju ne bi bili v celoti poplačani), ne pa tudi glede možnosti prenehanja instrumentov, kar je uvedla evropska zakonodaja. Meni, da je toženka najmanj v letu 2007 razpolagala z zadostnimi informacijami, v skladu s katerimi bi ob upoštevanju profesionalne skrbnosti lahko utemeljeno pričakovala, da bo tudi v Sloveniji možno izreči harmoniziran reorganizacijski ukrep, med katere se uvršča tudi ukrep prenehanja podrejenih obveznic brez stečaja banke, in bi o tem morala informirati tožnika. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic z dne 12. 3. 2002 je namreč določal, da je podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital I razpoložljiv za kritje izgube banke šele ob stečaju/likvidaciji in ni na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke. Ta določba je prenehala veljati 1. 1. 2007, ko je bil na podlagi ZBan-1 sprejet nov Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic z dne 6. 12. 2006. V tem obdobju bi toženka morala in mogla vedeti, da lahko podrejeni dolžniški instrumenti na območju Evropske unije (v nadaljevanju EU) prenehajo. Toženki bi moralo biti znano, da tudi v Sloveniji, po Sklepu o izračunu kapitala bank in hranilnic iz leta 2006, stečaj ni več edina možnost, po kateri lahko poslovna banka krije svojo izgubo oziroma si zagotavlja kapitalsko ustreznost. Reorganizacijski ukrepi, vključno s prenehanjem podrejenih obveznosti izven stečaja banke, ki so bili z novelo ZBan-1L sprejeti v nacionalno zakonodajo, so bili znano tveganje. Ukrepi so bili namreč objektivno predvidljivi že na temelju Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 (v nadaljevanju Direktiva). EU je z njo zasledovala kolektivno izvršljivost reorganizacijskih ukrepov (prim. preambulo in 7. alinejo prvega odstavka 2. člena Direktive). Iz preambule izhaja, da je bil namen sprejetja Direktive v tem, da se v vseh državah članicah zagotovi enovita razlaga, obravnava in veljavnost reorganizacijskih ukrepov, kar pa predstavlja ukrepe, s katerimi se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev (prim. opredelitev pojma iz 7. alineje prvega odstavka 2. člena Direktive). Direktiva je med drugim uvedla harmonizacijo v zvezi z obravnavanjem, priznavanjem in veljavnostjo reorganizacijskih ukrepov, vključno z ukrepi prenehanja dolžniškega finančnega instrumenta. Tožnik nasprotuje zavzetemu stališču, da je bilo to tveganje znano šele s sprejemom novele ZBan-1L, ki je le zagotovila normativno podlago za izpeljavo (že) znanega reorganizacijskega ukrepa iz Direktive. Meni, da je bilo poslovnim bankam najmanj v letu 2007 znano, da je možnost izreka prenehanja oziroma konverzije dolžniškega kapitala v primeru likvidnostnih težav bank realno tveganje, kar izhaja iz sodbe VSC Cp 568/2018 z dne 18. 4. 2019. Sprejem določila zakona, ki je takšno možnost tudi operativno opredelil, je bil le vprašanje časa. Poudarja, da se pojasnilna dolžnost toženke nanaša na obveznost informiranja glede negotovega, a določljivega bodočega dogodka, kamor spada reševanje kapitalske neustreznosti poslovnih bank pred njihovim stečajem s podrejenimi dolžniškimi instrumenti vlagateljev. Opozarja še, da je toženka imela interes pri prodaji, saj je šlo za njen lastni produkt, namenjen zagotavljanju njene kapitalske ustreznosti. Interes je imela tudi pri njej zaposlena komercialistka, ki je za prodani produkt prejela posebno stimulacijo. Meni, da bi morala biti tožniku takšna navzkrižja interesov v okviru pojasnilne dolžnosti razkrita. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

**_Povzetek navedb toženke v odgovoru na revizijo_**

8. Toženka v pravočasnem odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da je pogoje in pravno podlago za izrek izrednih ukrepov slovenski zakonodajalec uredil šele z uveljavitvijo novele ZBan-1L dne 23. 11. 2013. Direktiva državam članicam ni nalagala, da morajo v svojem nacionalnem pravu predvideti reorganizacijske ukrepe, zato ne more biti/ni bila neposredni pravni temelj za izdajo odločbe o izrednih ukrepih - predmet njenega urejanja je bila vzpostavitev sistema medsebojnega obveščanja, cilj pa priznavanje veljavnosti reorganizacijskih ukrepov, ki jih posamezna članica sprejme tudi v drugi državi članici. Tudi če bi Direktiva res neposredno zavezovala toženko, zgolj na njeni podlagi (in pred ustrezno spremembo slovenskega prava) prenehanje podrejenih obveznic ni bilo mogoče. Toženka zato ni imela nobenega razloga, da bi pričakovala spremembo slovenskih predpisov, ki bi takšne ukrepe omogočali. Dalje poudarja, da je bilo celotno poglavje o izrednih ukrepih, vključno s tretjim odstavkom 253. člena ZBan-1, po katerem izredni ukrepi štejejo za organizacijske ukrepe, kot jih določa Direktiva, v Zakon o bančništvu uveljavljeno šele z novelo ZBan-1L dne 23. 11. 2013. Toženka ni mogla niti domnevati niti sklepati, da bo Republika Slovenija kdaj predvidela možnost reorganizacijskih ukrepov za banke, niti kakšni naj bi reorganizacijski ukrepi bili. Enotna pravila za sanacijo in reševanje bank, ki od vseh držav članic EU zahtevajo uzakonitev možnosti prenehanja določenih obveznosti (vključno s podrejenimi obveznostmi) izven stečaja, je predvidela šele Direktiva 2014/59/EU s 15. maja 2014. Za tveganje prenehanja obveznic zaradi izrednih ukrepov BS toženka v času vpisa podrejenih obveznic leta 2010 ni mogla vedeti, saj za to tveganje takrat ni vedel nihče. Toženka z vpisom obveznic za tožnika ni opravljala investicijskih storitev, zato med njima ni obstajalo mandatno razmerje niti navzkrižje interesov. Pri prodaji lastnih obveznic gre za sklenitev prodajne pogodbe, na podlagi katere se izdajatelj zaveže vlagatelju izročiti določeno število obveznic, vlagatelj pa se zaveže izdajatelju plačati kupnino, pri čemer izdajatelj za vlagatelja ne opravi nobene storitve. Toženka iz navedenih razlogov predlaga zavrnitev revizije.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

**_Zamejitev revizijskega preizkusa_**

10. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP), zato se bo osredotočilo na preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, a še to zoženo, skozi prizmo dveh, v reviziji naslovljenih očitkov.

O zahtevani pojasnilni dolžnosti banke v zvezi s podrejenimi obveznicami

11. Vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji podrejenih obveznic normativno uokvirjajo Zakon o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih in Zakon o varstvu potrošnikov. Presoja njene (ne)izpolnitve zahteva preizkus, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, namreč predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način pouči o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Pojasnilna dolžnost glede glavnega predmeta (v obravnavanem primeru so bile glavni predmet pogodbe prav podrejene obveznice oziroma njihova lastnost) je izpolnjena, če je banka potrošniku posredovala informacije (oziroma jih ni prikrila), na podlagi katerih lahko ta sprejeme preudarno odločitev. Pojasnilna dolžnost se tudi v primeru t. i. informacijske asimetrije razteza le na okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklenitvi pogodbe. Informacije morajo biti takšne, da povprečen potrošnik ne glede na svoje subjektivno znanje razume pogodbeni pogoj - formalno in slovnično, pa tudi glede resničnega obsega - tako da je, če je normalno razumno pozoren in preudaren, seznanjen ne le s tveganjem, ki ga zanj pomeni tak pogoj, temveč je sam zase tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice uresničitve pogoja. Takšen abstraktni dejanski stan, ki pomeni minimum varstva potrošnikov za presojo ničnosti (v tej zadevi pa tudi za presojo izdajateljeve odškodninske odgovornosti), je Vrhovno sodišče oblikovalo v sodbi II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020.1

12. Osrednje vprašanje pri nakupu podrejenih obveznic je torej, kaj (je) obsega(la) bankina pojasnilna dolžnost - kakšno (je) mora(lo) biti predpogodbeno informiranje potrošnika, da je lahko ocenil, da gre glede na naravo podrejenih obveznic za visoko tvegan produkt, ki ima poleg koristi (višjih donosov) lahko tudi izgubo, in kdaj lahko do tega pride.

**_Presoja (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru_** O očitku, da bi pojasnilna dolžnost morala vsebovati opozorilo, da lahko pride do izbrisa podrejenih obveznic tudi izven stečaja

13. Pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru je obsegala informacijo, da bo tožnik izgubil naložbo le v primeru stečaja banke. Iz prospekta in njegovega izvlečka ter potrdila o vpisu je namreč med drugim izhajalo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II in da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic NLB26 ne bo upravičen do prejema zneska na njegovi podlagi, dokler ne bodo poplačani prednostni upniki.

14. Tožnik v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo toženke v revizijskem postopku ne problematizira več, da ni bil ustrezno obveščen, da lahko izgubi svojo naložbo v primeru stečaja, marveč le še, da mu ni bilo pojasnjeno, da lahko do tega pride tudi izven stečaja. Prepričan je, da je toženka že leta 2007 razpolagala z zadostnimi informacijami, na podlagi katerih bi ob upoštevanju profesionalne skrbnosti lahko utemeljeno pričakovala, da bo tudi v Sloveniji možno izreči reorganizacijski ukrep iz Direktive, med katere se uvršča prenehanje podrejenih obveznic brez stečaja banke, in bi ga o tem morala informirati. Revident svojo tezo (izhodiščno) gradi na Direktivi oziroma (povezano) na spremenjeni vsebini Sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic z dne 6. 12. 20062 nasproti Sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic z dne 12. 3. 20023. 15. Vprašati se moramo, ali se je toženka v trenutku sklenitve pogodbe leta 2010 zavedala oziroma bi se vsaj morala zavedati (čeprav se v resnici ni), da bo v bodoče možno izreči reorganizacijski ukrep prenehanja terjatve tretjih do banke izven stečaja, s čimer bi morala seznaniti tožnika. Povedano drugače: treba je preveriti, ali je bil ob sklenitvi pogodbe izrek takšnega izrednega ukrepa predvidljiv/pričakovan, le časovno neopredeljiv. Odgovor je odvisen od tega, ali je Direktiva državam članicam neposredno naložila sprejetje prav takšnega reorganizacijskega ukrepa oziroma ukrepa z enakim učinkom (prenehanja terjatve) izven stečaja. Šele tedaj bi bil v resnici izrek takšnega izrednega ukrepa za toženko predvidljiv/pričakovan. A kaj takšnega po presoji Vrhovnega sodišča iz vsebine Direktive ne izhaja.

16. Namen Direktive namreč ni bil harmonizacija področne zakonodaje držav članic, ampak vzpostavitev sistema vzajemnega priznavanja reorganizacijskih ukrepov, kar potrjuje točka (6) preambule Direktive.4 Direktiva državam članicam ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev kapitalske ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, še manj torej, kakšne ukrepe konkretno naj posamezna država članica predpiše in kakšni naj bodo pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila povsem prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice.5 Zato toženka ni imela prav nobenega razloga, da bi ob sklenitvi pogodbe leta 2010 pričakovala možnost izreka ukrepa prenehanja podrejenih obveznic ali spremembo slovenskih predpisov v letu 2013, ki bi izrek takšnega ukrepa omogočali. Neutemeljena je tako revizijska navedba, da je novela ZBan-1L le zagotovila normativno podlago za izpeljavo že znanega reorganizacijskega ukrepa iz Direktive. Ta je sicer v sedmi alineji 2. člena res vsebovala splošno definicijo reorganizacijskih ukrepov,6 a to ne zadošča za drugačen zaključek.7

17. Tožnik gradi svojo osrednjo (in edino) tezo na izvorni predpostavki (da je iz Direktive jasno izhajalo, da so bili drugi reorganizacijski ukrepi predvideni že takrat in bi toženka morala računati nanje), ki se je izkazala za napačno, zato se Vrhovnemu sodišču ni treba ukvarjati z vsebino oziroma s spremembo vsebine Sklepov (ki sta podzakonska akta).8

18. Vrhovno sodišče še dodaja, da odločba Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 temelji na tem, da nihče - ne imetniki podrejenih obveznic ne delničarji - v stečaju banke ne bi bil poplačan, kot niso bili po izbrisu podrejenih obveznic poplačani njihovi imetniki. Položaj imetnika podrejenih obveznic po izbrisu podrejenih obveznic izven stečaja in njegov položaj v stečaju, ki bi bil uveden nad banko, če navedeni ukrep ne bi bil izrečen, se torej ekonomsko gledano ni razlikoval. Na splošno ju enakovredno umerja (izenačuje njuna tveganja) načelo "noben upnik na slabšem kot v stečaju (no creditor worse off)" iz petega odstavka 261.a člena ZBan-1. V skladu z njim je morala BS v zvezi s prenehanjem ali konverzijo kvalificiranih obveznosti banke zagotoviti, da posamezni upnik zaradi prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke ne utrpi večjih izgub, kot bi jih utrpel v primeru stečaja banke. To je v resnici pomenilo, da je ob pravilni in ustavnoskladni razlagi petega odstavka 261.a člena ZBan-1 izredni ukrep le formalno posegel v pravni položaj prizadetega upravičenca; izredni ekonomski ukrep, ki je kot ultima ratio namenjen preprečitvi stečaja banke, ga ni smel prizadeti nič bolj, kot če ukrepa ne bi bilo in bi banka prišla v stečaj.9 Ustavno sodišče je sklenilo, da ni posega v načelo zaupanja v pravo, če gre za ukrep, ki ima v ekonomskem smislu podobne učinke, kot če bi država dopustila stečaj banke, potem pa bi nadomestilo za izgubljene pravne položaje oziroma nepoplačane terjatve dodelila le navadnim, ne pa tudi podrejenim upnikom banke.10 Če je tako, je povsem dovolj, da je pojasnilna dolžnost zajela to, kar je bilo navedeno v prospektu in kar je uslužbenka banke tožniku ustno posredovala (tveganje nevarnosti stečaja banke), zato tudi s tega vidika revident nima prav.

_**O očitku, da bi pojasnilna dolžnost morala obsegati razkritje nasprotja interesov**_

19. V skladu s petim odstavkom 8. člena ZTFI11 je investicijsko svetovanje dajanje osebnih priporočil stranki na njeno zahtevo ali na pobudo investicijskega podjetja glede enega ali več poslov v zvezi s finančnimi instrumenti.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo petega odstavka 8. člena ZTFI ne dopušča jezikovnorazlagalnega dvoma, da je le osebno priporočilo tisto, ki opredeljuje investicijsko svetovanje, in ne v reviziji izpostavljeni okoliščini, da je šlo za toženkin lasten proizvod, ki bi lahko ob določenih pogojih zagotavljal njeno kapitalsko ustreznost, in da je uslužbenka imela interes pri prodaji, saj da je za prodani produkt prejela posebno stimulacijo. To drugo - morebiten obstoj nasprotja interesov - bi bilo lahko odločilno šele v naslednjem koraku (kaskadne) presoje, če bi se potrdilo, da je šlo pri prodaji podrejenih obveznic za investicijsko svetovanje oziroma naložbeno priporočilo. A se ni. In kot se je izkazalo, tega materialnopravnega zaključka revident v resnici niti ni izpodbijal.12

21. Po povedanem ni moč zaključiti, da bi morala banka v okviru pojasnilne dolžnosti tožnika dodatno opozoriti na morebitno nasprotje interesov.

**Sklepna stališča**

22. Ni podlage za zaključek, da bi lahko toženka v danih okoliščinah ob izdaji prospekta oziroma ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic ukrep njihovega prenehanja izven stečaja pričakovala, saj normativnega okvira zanj ni bilo oziroma takšen ukrep v pravnem redu tedaj ni bil predviden. Ker se pojasnilna dolžnost toženke (lahko) razteza le na okoliščine, ki so ji bile znane oziroma bi ji morale biti znane ob izdaji prospekta oziroma ob sklenitvi pogodbe, ji ni mogoče očitati, da navedene možnosti v okviru pojasnilne dolžnosti ni razkrila tožniku. Prav tako ne, da tožniku ni razkrila domnevne kolizije interesov.

23. Pojasnilna dolžnost glede glavnega predmeta pogodbe je v konkretnem primeru pravilno izpolnjena, obenem pa ni mogoče govoriti o nepoštenosti pogodbenega pogoja, zato je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe (s pripadajočim kondikcijskim zahtevkom) materialnopravno pravilna. Ker banki ne moremo očitati opustitve pojasnilne dolžnosti, je pravilna tudi zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

**Odločitev o reviziji**

24. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Odločitev o stroških postopka v II. točki izreka (obveznost tožnika, da plača stroške toženke, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na revizijo) temelji na merilu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroške je sodišče obračunalo po veljavni Odvetniški tarifi - OT (3. točka tar. št. 22 in tretji odstavek 11. člena OT, s pripadajočim DDV po 2. členu OT) in znašajo 1.116,30 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, navedenih v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V njej je opredelilo minimalni pričakovani obseg pojasnilne dolžnosti banke. Vendar Vrhovno sodišče opozarja, da se tamkaj obravnavani primer bistveno razlikuje od obravnavanega v tem primeru, da v zadevi II Ips 5/2020 banka imetnikoma obveznic ni pojasnila niti razlike med podrejeno in navadno obveznico. Umanjkalo je torej pojasnilo glede ključne lastnosti bančnega produkta, zato je sodišče odločilo v korist imetnikov. 2 Ur. l. RS, št. 135/2006 z dne 21. 12. 2006. 3 Ur. l. RS, št. 24/2002 z dne 21. 3. 2002. 4 Primerjaj sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 104., 105. in 113. točka. 5 Šele po sklenitvi pogodbe je bila sprejeta Direktiva 2014/59/EU z dne 15. 5. 2014, ki je obvezala države članice, da uvedejo nekatere ukrepe za reorganizacijo bank, pri čemer so morali biti ti ukrepi izrecno opredeljeni, da bi se zagotovila enotna uporaba te direktive v EU. O tem SEU v zadevi C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 107.-109. točke. 6 Reorganizacijski ukrepi so "ukrep[i], s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev". Glej sodbo SEU C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 106. točka. 7 Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da je z vidika predvidljivosti ukrepa, ki se ocenjuje v točki sklenitve pogodbe, povsem nepomembno, da je SEU v zadevi Kotnik C-526/14 z dne 19. 7. 2016 post festum presodilo, da se ukrep porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki (zlasti pretvorba podrejenih instrumentov v lastniški kapital ali odpis instrumentov) po svojih značilnostih prilega definiciji reorganizacijskega ukrepa iz Direktive. Tako sodba SEU C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 107.-109. točke. 8 Glede na revizijske trditve naj bi bila namreč Sklepa v zveznem odnosu z Direktivo oziroma naj bi predstavljala most med slednjo in novelo ZBan-1L. Takšno (po)vez(anost) potrjujejo naslednje revizijske navedbe: "Nova ureditev je to normo izpustila in že dopuščala operativno realizacijo reorganizacijskih ukrepov, kot jih je določala in predvidevala Direktiva in so bili naposled kot izrecen ukrep predvideni tudi v noveli ZBan-1L." in "[...] kljub temu, da je bil cilj predviden z evropsko zakonodajo in se je v delu področnih predpisov na nacionalni ravni tudi že implementiral." 9 Glej odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, 102. točka. 10 Prav tam, 104. točka. 11 Ur. l. RS, št. 67/07 z dne 27. 7. 2007 s kasnejšima spremembama. 12 Ob ugotovitvah izpodbijane sodbe, da uslužbenka ni podajala vrednostne ocene, da ni komentirala ali dajala osebnih mnenj o ponudbi in donosu, sploh pa ne nasvetov in tolmačenj o sami naložbi, je pritožbeno sodišče presodilo, da s ponudbo ene izmed različnih naložbenih možnosti in hkratno predstavitvijo vsebine naložbenega produkta s povezanimi tveganji (ki omogočajo investitorju, da sam napravi vrednostne zaključke) bančna uslužbenka ni opravila investicijskega svetovanja.