Jedro

Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku v zadevi davčnega nadzora drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 odmerila akontacijo dohodnine od drugih dohodkov od davčne osnove 39.950,72 EUR, po stopnji 25 %, v znesku 9.987,68 EUR in pripadajoče obresti v znesku 380,55 EUR. Obveznost v višini 10.368,26 EUR je potrebno plačati na prehodni davčni podračun, kot je naveden. Obresti so obračunane od posamezne glavnice, po obrestni meri 7 % letno za čas od poteka roka za plačilo davka, do izdaje odločbe, kar je razvidno iz Tabele 9. Tožnica mora obveznost plačati v roku 30 dni. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitev stroškov. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožnici opravil davčni nadzor davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. do 31. 10. 2019 ter o ugotovitvah v skladu s tretjim odstavkom 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) sestavil zapisnik z dne 4. 12. 2019. Tožnici je bil zapisnik 6. 12. 2019 vročen elektronsko preko e-davkov. Na ugotovitve v zapisniku tožnica ni podala pripomb. Davčni organ ugotavlja, da se je iz transakcijskega računa tožnice dvigala gotovina in opravljali nakupi z bančno kartico. Na sestanku pri tožnici 5. 11. 2019 je bilo dogovorjeno, da bo do 12. 11. 2019 davčnemu organu predložila dokazila o namenu porabe sredstev, tako za dvige gotovine, kot za plačila z uporabo bančne kartice. Tožnica je poslala izpis kontne kartice stanja dolga in izpis plačila osebnega dohodka za zaposlenega A. A. za obdobje obračuna od 12/18 do 9/19, z obrazložitvijo, da je lastnica družbe B. B. z dvigi v obdobju od 1. 1. do 31. 10. 2019 zapirala konto - kratkoročne poslovne obveznosti - plač. got. lastnik in da je dolg zabeležen tudi v bilanci za leto 2018 pod postavko - druge kratkoročne poslovne obveznosti. Drugi del dvigov pa pokrivajo obveznosti za izplačilo osebnega dohodka za zaposlenega A. A., ker nima odprtega osebnega računa, zaposleni pa je v postopku osebnega stečaja. Dne 22. 11. 2019 je preko sistema e-davki predložila še dokument Dodatek potrdila o vplačilih, ki predstavlja potrdila banke o vplačilih direktorice družbe B. B. na račun družbe. Iz predložene dokumentacije davčni organ ugotavlja, da je lastnica in odgovorna oseba B. B. v obdobju od 19. 1. 2017 do 9. 2. 2018 na račun družbe vplačala 49.150,00 EUR. Iz izpisa plačila osebnega dohodka za zaposlenega A. A. za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 9. 2019 pa je razvidno, da je prejel 8.067,97 EUR plače in povračil stroškov prehrane. Dokazil, da so bili preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene, pa tožnica ni predložila. Davčni organ ugotavlja, da navedena predložena dokumentacija ne zadošča. Pojasnjene so samo transakcije odgovorni osebi in dvignjena gotovina do višine 8.067,97 EUR, ni pa predloženih dokazov, da so bila sredstva v višini 39.950,72 EUR, ki predstavljajo razliko dvignjene gotovine v višini 27.854,67 EUR in opravljenih nakupov z uporabo službene bančne kartice v višini 12.496,05 EUR, porabljena za poslovne namene tožnice. Navaja, da mora davčni zavezanec s potrebnimi dokazi razpolagati že v času evidentiranja poslovnega dogodka v poslovne knjige in da morajo biti sklenjeni posli zavedeni v poslovnih knjigah. Po ugotovitvi davčnega organa ostaja nesporno dejstvo, da je zaposleni A. A. s TRR tožnice brez pravne podlage dvigoval denar in uporabljal službeno kartico, za kar ni izkazan poslovni namen, kar z davčnega vidika pomeni, da je prejel druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Sredstva se tako štejejo za obdavčljiv dohodek navedene zaposlene osebe, ki je uporabljal službeno plačilno kartico in dvigoval gotovino iz poslovnega računa tožnice. Obračun akontacije dohodnine od drugih dohodkov je razviden iz Tabele 8 obrazložitve. Tožnik kot plačnik davka bi moral davčni odtegljaj plačati pa najpozneje v petih dneh od izplačila dohodka v skladu z 283. člen ZDavP-2. Davčni organ navaja še 284. člen in 138. člena ZDavP-2 glede sodelovalne dolžnosti. Ker je tožnica predložila pomanjkljivo poslovno dokumentacijo, ji je davčni organ obračunal davek od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 na podlagi podatkov, pridobljenih iz banke. Obračun obresti na podlagi 95. člena ZDavP-2 po obrestni meri 7 % letno je razviden iz Tabele 9.

3.Toženka je pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo zavrnila. Tožnica je dodatno dokumentacijo predlagala šele v pritožbi. Pojasni, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka takrat upravičeno ni mogla predložiti (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnica je bila med postopkom ustrezno seznanjena s pomanjkljivostmi predložene dokumentacije, prav tako ni dvoma, da je z dokumentacijo, ki jo predlagala šele ob vložitvi pritožbe, razpolagala že ves čas in bi jo ob ustrezni skrbnosti v postopku lahko pravočasno predložila. Dejstvo, da tožnica spregledala v e- davke odložen zapisnik in posledično nanj ni vložila pripomb, ne predstavlja upravičenega razloga v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP, saj gre za razlog iz tožničine sfere. Pritožbi priložena dokumentacija po ugotovitvah toženke predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

4.Tožnica v tožbi navaja, da je že v pritožbi navedla, da ni prejela poziva z dne 4. 12. 2019, saj sta bila v sistem e-davke istočasno vložena dva dokumenta in je prišlo do neprevzema zapisnika s strani računovodstva, posledično pa niso bile podane pripombe na zapisnik. Pritožba 25. 1. 2020 je bila laično napisana, tožnica pa ni bila zmožna sama podrobneje opisati okoliščin, zaradi katerih niso bile podane pripombe na zapisnik in zaradi katerih je bila dodatna dokumentacija v postopku predložena šele s pritožbo, oziroma za navedeno pooblastiti pooblaščenca. Edina družbenica in direktorica tožnice B. B. je bila celoten čas postopka na materinskem in starševskem dopustu in je zaradi nosečnosti in poroda bila fizično in psihično izčrpana in omejena glede zmožnosti za opravljanje dela in sodelovanja v davčnem postopku, kar je razlog,da je bila dodatna dokumentacija posredovana šele s pritožbo. Pripombe na zapisnik z dne 4. 12. 2019 niso bile podane, vendar gre izključno za napako, ki se je pripetila računovodkinji C. C., kar je razlog, da tožnica ni pravočasno podala pripomb na zapisnik in predložila dodatnih dokazil, da so bili dvigi in nakazila s strani A. A. s poslovno bančno kartico družbe, opravljeni izključno za poslovne potrebe tožnice. Tožnica se je z zapisnikom seznanila šele dne 14. 1. 2020, ko je bila preko sistema e-davki računovodkinji vročena izpodbijana odločba. Navaja, da je vložila laično pritožbo, ki so ji bila priložena dokazila, kot jih navaja (kopije 91 računov, ki so bili plačani preko TRR tožnice v skupni vrednosti 9.554,89 EUR po navodilu direktorice s strani zaposlenega A. A. in dokazujejo, da so bila sredstva porabljena za poslovne namene družbe; kopije 58 računov, ki jih je B. B. plačal po navodilu direktorice, skupaj gre za dvig gotovine v znesku 2.804,76 EUR. Dodatno je bila priložena pogodba o dolgu na dan 31. 12. 2018, da obveznost tožnice na dan 31. 12. 2018 do B. B. iz naslova vračila posojila znaša 47.150,15 EUR, kot dokaz, da se je s preostalimi dvigi zapiral dolg in je šlo za vračanje posojila do B. B. iz naslova posojila, danega tožnici oziroma o zapiranju konto kartice 2850, kar je razvidno iz bilance za leto 2018. S tem je bilo dokazano, da so bila sredstva v višini 39.950,72 EUR, delno z gotovinskim in negotovinskim poslovanjem preko TRR tožnice s strani zaposlenega, po navodilu direktorice, uporabljena izključno za poslovne namene tožnice za nakupovanje in plačevanje vse opreme in blaga za poslovne potrebe tožnice za zagotavljanje nemotenega poslovanja.

5.Očita, da tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa in da ji ni bila dana možnost, da se o ugotovitvah pravočasno izjavi, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), zaradi tega izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Organ pravil glede navajanja novih dejstev in dokazov ne bi smel razlagati tako ozko, da je popolnoma prezrl načelo materialne resnice. Tožnica meni, da ni prekludirana in da ima pravico dokazati, da so bila denarna sredstva v obdobju davčnega nadzora porabljena izključno za njene poslovne namene. Tožnica se pretežno ukvarja z izdelavo lesne biomase in lesnih sekancev ter transportom ter upravlja s strojno mehanizacijo, katere je nujno stalno vzdrževanje ter ima posledično veliko stalnih stroškov za vzdrževanje strojne mehanizacije in delovnih strojev ter vozil, ki jih sproti plačuje s plačilno kartico ali gotovino. Trgovine, ki razpolagajo s takšnim potrebnim blago in opremo, le s takšnim načinom plačila takoj izročijo blago. Velik del poslovanja pri nabavi blaga temelji na gotovinskem in kartičnem plačevanju. Velik del njenih stroškov predstavlja nakup in plačilo goriva za prevoz s tovornimi vozili, kar prav tako temelji na gotovinskem in kartičnem plačevanju.

6.Direktorica je zaradi opisanega zdravstvenega stanja za potrebe nadaljnjega nemotenega poslovanja za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 za poslovanje preko TRR tožnice pooblastila zaposlenega A. A., in sicer da je kupoval in plačeval tekoče stroške, blago in opremo, gorivo in podobno, izključno za potrebe nemotenega poslovanja tožnice, in sicer gre za plačila različnim bencinskim servisom družbe D., d. d. in E., opreme za vzdrževanje strojne mehanizacije in tovornih vozil ter stroškov v zvezi s servisi, registracijo, tehničnimi pregledi in podaljšanjem prometnih dovoljenj - nakazila družbam s tehnično in strojno opremo oziroma podobno, kot jih navaja. Z računi je tožnica dokazala, da so bila denarna sredstva v višini 9.554,89 EUR (nakupi s plačilno kartico) in 2.804,76 EUR (nakupi z gotovino), porabljena za poslovne namene, to je plačilo računov za nakup goriva, blaga in opreme (potrebne za proizvodni proces) in vzdrževanje strojne mehanizacije. Dvigi gotovine oziroma nakazila se v zneskih in datumih ujemajo s predloženimi računi, kar prikaže na konkretnem primeru nakupa goriva. Iz tabel je obrazloženo, s katerim nakazilom oziroma dvigom gotovine je bil plačan kateri od priloženih računov za nakup sredstev potrebnih za poslovanje tožnice. Preostali dvigi gotovine pa so bili namenjeni vračanju posojila tožnice B. B. in zapiranju dolga tožnice do nje, ki je izkazan z izpisom konto kartice 2850 in s pogodbo o dolgu na dan 31. 12. 2018, iz katere je razvidno, da je tožnica na dan 31. 12. 2018 dolgovala B. B. iz naslova vračila posojila znesek 47.150,15 EUR (celotno posojilo je znašalo 102.000,00 EUR). Sredstva v višini 39.950,72 EUR torej niso bila izplačana kot drug prihodek A. A., saj so bila porabljena za tekoče poslovne potrebe tožnice oziroma je šlo za vračanje posojila B. B. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da je bila tožnica med postopkom nadzora ustrezno seznanjena s pomanjkljivostmi predložene dokumentacije. Tožnice je brez dvoma z dokumentacijo, ki jo je predložila šele ob vložitvi pritožbe, razpolagala že ves čas in bi jo ob ustrezni skrbnosti v postopku lahko pravočasno predložila. Zgolj dejstvo, da so izdajatelji računov družbe, ki se ukvarjajo s tehnično in strojno opremo ter da se posamični računi, ki jih prilaga, glasijo na tožnico, še ne dokazuje, da je bilo nabavljeno blago (plačano gotovinsko oz. s plačilno kartico v breme poslovnega računa tožnice) tudi porabljeno za poslovanje družbe. Iz dela predloženih računov bi se lahko sklepalo, da sta bila dobavljeno blago in material porabljena v zasebne namene oz. zasebno potrošnjo A. A. in B. B. Računi se namreč nanašajo tudi na nakup gospodinjskih aparatov in tehničnih artiklov, oblačil, posteljnine, prehranskih dopolnil, hrane za hiše ljubljenčke, plačilo v restavraciji, artiklov za prosti čas - jahanje, potrošni material za vzdrževanje hiše, stanovanje ipd. Dokazilo Izpis konto kartice 2850 - ostale kratkoročne poslovne obveznosti - plačilo z gotovino je bilo upoštevano že tekom postopka nadzora. Izpis pa ne izkazuje, da se je z nepojasnjenimi dvigi gotovine zapiralo posojilo družbi s strani B. B., saj bi to tožnica morala imeti evidentirano v glavni knjigi, kar bi lahko izkazala v postopku z izpisom prometa na konto kartici oz. vmesno bruto bilanco za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019, česar pa ni predložila. Tožnica bi vse odhodke morala sproti evidentirati v svoje poslovne knjige in razpolagati z ustreznimi dokazili že v času evidentiranja poslovnega dogodka v poslovne knjige. Tožnica ni vodila nobenih evidenc o gibanju gotovine oziroma ni bila zagotovljena ustrezna vknjižba v poslovnih knjigah, ki bi izkazovala denarni tok. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.V pripravljalnih vlogah tožnica navaja, da je sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Kranju v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 50/2022 z dne 8. 6. 2023 postala pravnomočna in sicer v točkah, kot je navedeno, v ostalem paje sodišče pritožbo zavrnilo. Glede na odločitev pritožbenega sodišča v prekrškovnem postopku je sodišče pravnomočno ugotovilo, da so bili skoraj vsi sporni odhodki, poslovni odhodki in da je tožnica v obdobju od junija do vključno oktobra 2019 imela za 709,13 EUR neposlovnih odhodkov, in ne za 39.950,72 EUR. Navaja, da gre v postopku o prekršku in v davčnem postopku za isto dejansko stanje zadeve. Sodna izvedenka dr. F. F., ki ji je bilo naloženo, da poda mnenje, ali so izdatki, to so porabljena sredstva in dvigi gotovine z računa, predstavljali poslovne odhodke, konkretno stroške za opravljanje dejavnosti tožnice ter za vračilo dolga tožnice B. B., je ugotovila na podlagi pregleda spisa, opravljenih razgovorov z računovodkinjo in direktorico tožnice ter naknadno pridobljene dokumentacije, da so vsi denarni dvigi s strani A. A. bili upravičeni in da je dolg tožnice posledica tudi gotovinskih plačil računov poravnanih s strani fizičnih oseb, kar se je v računovodskih izkazih pripoznavalo kot druge poslovne obveznosti na kontu 2850. Tožnica predlaga, da sodišče upošteva mnenje sodne izvedenke kot izvedensko mnenje v tem upravnem sporu (219.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pri čemer predlaga tudi vpogled v zapisnike zaslišanih prič.

9.Sodišče je 18. 10. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem sta obe stranki vztrajali pri svojih argumentih, kot izhajajo iz tožbe, pripravljalnih vlog in izpodbijane odločitve ter odgovora na tožbo. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokazne predloge za zaslišanje zakonite zastopnice tožnice B. B. in prič A. A., C. C. in F. F. ter postavitev izvedenca finančne stroke je sodišče zavrnilo kot prepozne (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožnica na naroku ni pojasnila upravičenih razlogov, zakaj jih ni predlagala že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

K I. točki izreka

10.Tožba ni utemeljena.

11.Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločitev davčnega organa, s katero ji je davčni organ dodatno odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugih dohodkov od davčne osnove 39.950,72 EUR, po stopnji 25 % v znesku 9.987,68 EUR in pripadajoče obresti po stopnji 7 % v znesku 380,55 EUR. V zadevi je sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito tožnici odmeril in naložil v plačilo davčni odtegljaj v navedeni višini iz naslova izplačila sredstev, ki jih je v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 s TRR tožnice dvigoval oz. porabil njen zaposlenec A. A., za katera tožnica v postopku ni izkazala poslovnega namena.

12.Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisuje dejanske ugotovitve v zvezi z opravljeno analizo prometa na TRR računih tožnice od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 pri Banki G. in Banki H., d. d. glede prilivov in odlivov, dvigov gotovine in nakupov z uporabo bančne kartice (kar je razvidno iz Tabel 1 do 5 obrazložitve izpodbijane odločbe), na podlagi podatkov, ki jih je pridobil s strani navedenih bank. V zadevi ni sporno, da je tožnica 13. 11. 2019 v postopku predložila izpis kontne kartice stanja dolga na dan 1. 1. 2019 - K 2850 in izpis plačila osebnega dohodka za zaposlenega A. A., kar je davčni organ dokazno ocenil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v postopku obrazložila, da je lastnica družbe B. B. z dvigi v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 zapirala konto 2850 - kratkoročne obveznosti in da je dolg zabeležen tudi v bilanci stanja za leto 2018 pod postavko druge kratkoročne poslovne obveznosti. Tudi ni sporno, da je tožnica 22. 11. 2019 predložila Dodatek potrdila o vplačilih, ki predstavlja potrdila banke o vplačilih B. B. na račun tožnice v višini 49.150,00 EUR in da iz izpisa plačila osebnega dohodka za A. A. za navedeno obdobje izhaja, da je prejel 8.067,97 EUR, kar je davčni organ upošteval.

13.V zadevi pa je sporna ugotovitev davčnega organa, da tožnica ni dokazala, da so bila sredstva v višini 39.950,72 EUR, ki predstavljajo razliko dvignjene gotovine v višini 27.854,67 EUR in opravljene nakupe z uporabo službene bančne kartice v višini 12.496,05 EUR, porabljena za poslovne namene tožnice. Davčni organ namreč ugotavlja, da tožnica dokazil, da so bili preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene, ni predložila. Davčni organ je ugotovil, da predložena dokumentacija ni zadostna in da so pojasnjene samo transakcije odgovorni osebi B. B. in dvignjena gotovina do višine 8.067,97 EUR. Posledično ugotavlja, da je zaposleni A. A. brez pravne podlage dvigoval gotovino in uporabljal službeno kartico, za kar pa tožnica ni izkazala poslovni namen, zato je sredstva, ki jih je v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019, za katera tožnica ni predložila dokazila, da so bila porabljena za poslovne namene, štel kot druge dohodke zaposlenega A. A. (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2).

14.Tožnica temu nasprotuje, pri čemer se sklicuje na k pritožbi predloženo dokumentacijo, kar pa je toženka zavrnila kot nedopustno pritožbeno novoto na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, ker tožnica ni izkazala, da jih upravičeno ni mogla predložiti v času odločanja na prvi stopnji. Po stališču toženke namreč dejstvo, da je tožnica spregledala v e-davke odložen zapisnik in posledično nanj ni vložila pripomb, ne predstavlja upravičenega razloga po navedeni določbi ZUP, saj gre za razlog iz tožničine sfere. S tem pa se strinja tudi sodišče.

15.Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP glede navajanja novih dejstev in dokazov, kot pravilno navaja toženka. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani.

16.ZUS-1 omejuje preizkus dejanskih vprašanj (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), s tem, ko v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 in prvem odstavku 52. člena ZUS-1 določa omejitev navajanja novih dejstev in novih dokazov, če tožnik za to, da jih ni navedel oziroma predložil že v postopku izdaje upravnega akta, sodišču ne izkaže upravičenih razlogov (beneficium novorum). Ker ZUS-1 celovito ureja vprašanja dopustnosti upravnega spora in tožbenih razlogov, se torej (upoštevaje 22. člen ZUS-1 glede tega uporabljajo le določbe ZUS-1 in ne ZPP. Glede na povedano tudi sklicevanje tožnice v pripravljalnih vlogah in naroku na v prekrškovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in izvedeniško mnenje sodne izvedenke glede porabe sredstev in dvigov gotovine tožnice, pri čemer se sklicuje na 219.a člen ZPP, na drugačno odločitev v tem postopku ne more vplivati.

17.Neutemeljen je tožbeni očitek kršitve načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Iz podatkov upravnega spisa, in tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v postopku sodelovala in da jo je davčni organ na sestanku 5. 11. 2019 seznanil s svojimi ugotovitvami, tožnica pa je tudi predložila dokazila, 13. 11. 2019 po pošti in 22. 11. 2019 preko sistema e-davki. Zato je po presoji sodišča bila tožnici dana možnost, da se o ugotovitvah pravočasno izjavi in pravica do izjave stranke v postopku ni kršena.

18.Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

19.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ki določa, da v pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 51/2021 z dne 12. 4. 2023.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 105, 105/3, 105/3-11 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 238, 238/3

Pridruženi dokumenti*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.