Jedro

Pravica do vračila presežka DDV po obračunu zavezanca ni predmet odločanja davčnega organa, zato davčni zavezanec v primeru zamude vračila nima pravice neposredno na podlagi obračuna DDV vložiti pritožbe zaradi molka organa prve stopnje, lahko pa pri davčnem organu prve stopnje vloži zahtevo za vračilo presežka DDV z obrestmi. Zato ni podan razlog za vložitev pritožbe zaradi molka prvostopnega organa na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo,v kateri navaja, da je 9. 6. 2009 vložil obračun DDV za mesec maj 2009 in podal zahtevek za vračilo presežka DDV, kot izhaja iz obrazca DDV-O za obdobje od 1. 5. do 31. 5. 2009 v znesku 153.340,33 EUR in zamudnih obresti ter da organ prve stopnje tožniku ni vrnil zahtevanega presežka niti ni izdal odločbe, s katero bi odločil o tožnikovi zahtevi za vračilo presežka DDV. Sklicuje se na drugi odstavka 73. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem bi moral davčni organ prve stopnje tožniku vrniti presežek v enaindvajsetih dneh po predložitvi obračuna DDV oz. v enem mesecu od dneva vložitve zahteve za vračilo presežka DDV. Zato se na podlagi četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je zavrnil njegovo zahtevo za vračilo presežka DDV in ima tožnik pravico do pritožbe, kot da bi bil njegov zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Pritožba zaradi molka prvostopnega organa z dne 4. 6. 2010 je bila odstopljena v reševanje Ministrstvu za finance 23. 6. 2010, ki o tožnikovi pritožbi v času vložitve tožbe še ni odločilo.

2. Sodišče je toženi stranki poslalo dopis, s katerim je zahtevalo, da sporoči razloge, zakaj o zadevi še ni odločeno. Tožena stranka je sodišču poslala sklep o zavrženju pritožbe št. DT 499-16-152/2010-5 z dne 8. 11. 2011 skupaj z upravnimi spisi, na tožbo pa ni odgovorila. Navaja, da je tožnik v obračunu DDV za september 2008 izkazal za 153.333,00 EUR presežka DDV, ki ga je prenašal v naslednja obdobja in nazadnje uveljavljal njegovo vračilo v obračunu DDV za maj 2009, vloženem 9. 6. 2009. Presežek DDV po obračunu za maj 2009 ni bil vrnjen, saj je bil tožniku 22. 7. 2009 vročen sklep Davčnega urada Ljubljana o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede obračunavanja DDV v obdobjih od septembra 2008 do maja 2009. Če gre za vračilo DDV zaradi presežka vstopnega DDV in davčni organ glede na okoliščine primera dvomi, da je vračilo davka upravičeno, sme davčni organ pred izvršitvijo vračila v skladu s 14. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahtevati od davčnega zavezanca, da predloži instrument zavarovanja (drugi odstavek 98. člena ZDavP-2). Sklicuje se na določbo 73. člena ZDDV-1. Vračilo presežka DDV po obračunu DDV davčni organ, glede na ZDDV-1, izvrši neposredno na podlagi obračunov DDV. Posebna odločba o vračilu davka na podlagi obračunov DDV ni potrebna. Zakonski rok za vračilo presežka DDV teče od dneva vložitve obračuna. Pravica do vračila presežka DDV po obračunu zavezanca ni predmet odločanja davčnega organa. Kolikor davčni organ kasneje pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da je obračun DDV, ki ga je vložil zavezanec, nepravilen, z odločbo zavezancu naloži v plačilo ugotovljeno razliko davka oz. odloči, da se mu razlika vrne. Pravica do vračila presežka DDV po obračunu zavezanca ni predmet odločanja davčnega organa, zato davčni zavezanec v primeru zamude vračila nima pravice neposredno na podlagi obračuna DDV vložiti pritožbe zaradi molka organa prve stopnje, lahko pa pri davčnem organu prve stopnje vloži zahtevo za vračilo presežka DDV z obrestmi. Zato po mnenju davčnega organa ni podan razlog za vložitev pritožbe zaradi molka prvostopnega organa na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP. Tožniku je bil 22. 7. 2009 vročen sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru ter odločba z dne 19. 8. 2010, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV za september 2008 v znesku 153.333,00 EUR. Ob vračilu presežka davka po tožnikovem obračunu DDV za maj 2009 bo tako v skladu z določbami šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 upoštevana tudi njegova obveznost po omenjeni odločbi, zoper katero je tožnik tudi vložil pritožbo, ki je predmet drugega postopka.

3. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 30. 11. 2011, tožnik navaja, da so razlogi tožene stranka za zavrženje njegove pritožbe zaradi molka prvostopnega organa dejansko in materialno pravno zmotni in se sklicuje na subsidiarno uporabo določb ZUP ter navaja 207. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži vrniti presežek DDV v znesku 153.640,00 EUR z zamudnimi obrestmi in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. oz. podredno naloži toženi stranki, da v roku 30 dni odloči o pritožbi tožnika zaradi molka organa prve stopnje.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil obračun DDV na obrazcu DDV-O za mesec maj 2009 pred pristojnim davčnim organom in da mu presežek DDV ni bil vrnjen v roku iz 73. člena ZDDV-1. Navedena situacija pa ne pomeni, da gre za molk prvostopenjskega organa, saj tudi po mnenju sodišča posebna odločba o vračilu davka na podlagi obračunov DDV ni potrebna, kot pravilno pojasni tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Davčnemu zavezancu se na njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 60-dneh po predložitvi obračuna DDV (drugi odstavek 73. člena ZDDV-1). Gre torej za institut vračila DDV na podlagi obračuna DDV. Zato tožnik nima prav ko meni, da ni bilo odločeno o njegovi zahtevi za vračilo DDV in da gre za molk organa.

6. Po povedanem po mnenju sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje in v danem primeru ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 222. člena ZUP. Ne gre za molk prvostopenjskega organa, saj kot že rečeno, podlago za vračilo DDV predstavlja, glede na pozitivno zakonodajo, že neposreden obračun DDV-O in posebna odločba ni predpisana, kolikor seveda ne gre za davčni inšpekcijski nadzor, kar pa ni predmet tega postopka.

7. Sodišče je tožnikovo tožbo obravnavalo kot dovoljeno tožbo v smislu drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan.

8. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.