Jedro

Okoliščina, da pri določanju odškodnine brez dokazovanja, ki bi nudilo dovolj zanesljivo podlago, sodišče izstopi iz dejanske presoje, nadalje to, da odločanje po prostem preudarku ne sme biti arbitrarno, temveč se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj, svojo odločitev pa mora utemeljiti, daje podlago za stališče, da se odločanje po prostem preudarku giblje v polju gornje premise sodniškega silogizma – zato naj bo njegova presoja podvržena reviziji. Tudi sklepe, pri katerih uporabi „splošne življenjske izkušnje“, pa sodišče gradi na dejstvih, o katerih se lahko prepriča na podlagi dostopnih dokazov – v tem smislu lahko pride do napačne odločitve o višini škode po prostem preudarku tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Protipravno ravnanje države in s tem njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave lahko utemelji kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe (ali do vnaprej določenega ali določljivega kroga oseb). Pri presoji odgovornosti države merilo protipravnosti njenega ravnanja določa praktično tudi že standard njenega dolžnega (skrbnega) ravnanja: čeravno tudi za odgovornost države velja krivdno načelo, bi se tožena stranka lahko ekskulpirala le, če bi izkazala, da je ravnala s skrbnostjo, kakršna se pričakuje od nje (države).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 8,631.870,32 eurov z obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 12,947.805,48 eurov z obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se – vsaka v delu, ki je bil zanjo neugoden – pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v obrestnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je del obrestnega zahtevka zavrnilo, pritožbo tožene stranke v preostalem delu ter pritožbo tožeče stranke v celoti pa je zavrnilo.

3. Po dosedanjem izidu pravde je tako tožeča stranka uspela z zahtevkom za plačilo(1): 8,631.870,32 eurov in zamudnih obresti od zneska 1.670,749.100,00 SIT od 8. 3. 1998 do 1. 1. 2002 in od zneska 397,793.600,00 SIT, v znesku 397,793.600,00 SIT.

4. Zavrnjen pa je bil tožbeni zahtevek za plačilo: 12,947.805,48 eurov in zamudnih obresti od 21,579.675,80 eurov od 1. 1. 2007, od zneska 1.670,749.100,00 SIT od 1. 1. 2002 dalje, od zneska 397,793.600,00 SIT, kolikor presegajo glavnico, od zneska 1.388,935.155,00 SIT od 31. 12. 1996 do 7. 3. 1998, od zneska 1.350,000.473,00 SIT od 31. 12. 1996 do 7. 3. 1998, od zneska 1.437,935.365,00 SIT od 31. 12. 1997 do 7. 3. 1998, od zneska 994,482.515,00 SIT od 30. 6. 1998 do 21. 11. 1998, od zneska 2.506,122.150,15 SIT od 8. 3. 1998 do 31. 12. 2006 in od zneska 596,889.100,00 SIT od 22. 11. 1998 do 31. 12. 2006. 5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili revizijo. Obe uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, tožena pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Sodišče je reviziji vročilo nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Revizijska nasprotnika sta na reviziji odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da tožeča stranka opravlja med drugim dejavnost obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil (v nadaljevanju OZAOOV), tožena stranka pa je z več zaporednimi uredbami, ki jih je izdajala z veljavnostjo vsakokrat za štiri mesece, v letih 1995, 1996, 1997 in v prvi polovici leta 1998 administrativno določala višino premije za to zavarovanje, zavarovalnicam, ki so izvajale to vrsto zavarovanja, pa ni zagotovila nadomestila do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije.

B

Revizijske navedbe Navedbe tožeče stranke

9. Tožeča stranka izpodbija drugostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu glede dela glavnice v znesku 2,609.992,47 eurov in pripadajočih obresti (na ustrezne tolarske zneske – v višini, upoštevaje omejitev ultra alterum tantum). Sodišči naj bi tožeči stranki prisodili za navedeni znesek prenizko odškodnino, ker sta zmotno uporabili materialno pravo. Odločitev naj bi bili oprli na predpostavko, da je tožeča stranka višino svojega zahtevka 5.171,353.508,00 SIT (21,579.675,80 eurov) izračunala ob izhodišču, da ji pripadajo premije, ki bi bile za 100% višje od administrativno omejenih. Glede na izvedenčevo ugotovitev, da bi bilo utemeljeno le 40% povišanje premij, sta tožeči stranki priznali 40% zneska, ki ga je uveljavljala s tožbo, to je 8,631.870,32 eura (2.068,541.403,20 SIT). Iz izvedenčevega mnenja pa naj bi, nasprotno, izhajalo, da bi bil z upoštevanjem navedenega razmerja zahtevek utemeljen za nominalni znesek 2.694,000.000 SIT, to je za 625,458.596,80 SIT ali 2,609.992,47 eurov več, kot sta tožeči stranki prisodili sodišči. Navedbe tožene stranke

10. Obe sodišči naj bi kršili določbe ZPP, ker sta o višini škode odločali po prostem preudarku na podlagi določbe 216. člena ZPP. Po stališču tožene stranke obstoja in višine škode sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti zato, ker tožnica glede tega dejstva ni dala zadostnih navedb in tudi ni predložila ustreznih (listinskih) dokazov. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu bi moralo zato sodišče uporabiti 215. člen ZPP in zahtevek zavrniti. S tem, da izvedenec glede na pomanjkljive navedbe in dokaze, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka, ni mogel odgovoriti na pomisleke tožene stranke, naj bi bila tej odvzeta tudi pravica do kontradiktornega in poštenega sojenja, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba naj bi tudi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti: manjkala naj bi namreč utemeljitev glede dveh predpostavk odškodninske odgovornosti: vzročne zveze in krivde.

11. Sodišči naj bi nadalje zmotno uporabili določbo 6. člena Zakona o cenah (v nadaljevanju ZCen – Uradni list RS 1-21/91), ko sta pri presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke upoštevali samo tisti segment poslovanja tožeče stranke, na katerega se je nanašal ukrep omejevanja cen. Poleg tega, da je tožeča stranka kljub spornim ukrepom lahko normalno poslovala, je ravno opravljanje dejavnosti na področju obveznega zavarovanja vplivalo na boljše poslovanje na drugih področjih: sklepanje (poceni) obveznih zavarovanj je pritegnilo nove zavarovance, ki so zaradi tega pri tožeči stranki sklepali še druga, dobičkonosna zavarovanja. Sporna določba naj bi bila zmotno uporabljena tudi zato, ker sodišči sploh nista ugotavljali, ali je bilo zaradi sprejetih ukrepov onemogočeno tožničino normalno poslovanje. Sodišči naj bi nadalje sploh ne ugotavljali vzročne zveze, ker se nista ukvarjali z vsemi vzroki za slabo poslovanje tožeče stranke. To, da nista obravnavali tega elementa odškodninske odgovornosti, naj bi predstavljalo kršitev materialnega prava. Tožena stranka pa naj tudi ne bi ravnala krivdno: vse odločitve o omejitvi cen naj bi bile sprejete ob tehtnem razmisleku in upoštevanju vseh okoliščin primera.

C

Presoja utemeljenosti revizije O reviziji tožeče stranke

12. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP. Napako, ki naj bi jo bilo pri tem zagrešilo, opredeljuje tožeča stranka kot zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče se ne opredeljuje enoznačno glede – v teoriji in sodni praksi spornega – vprašanja, ali je odločanje o višini zahtevka po prostem preudarku problem ugotavljanja dejanskega stanja ali uporabe materialnega prava. Okoliščina, da pri določanju odškodnine brez dokazovanja, ki bi nudilo dovolj zanesljivo podlago, sodišče izstopi iz dejanske presoje, nadalje to, da odločanje po prostem preudarku ne sme biti arbitrarno, temveč se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj, svojo odločitev pa mora utemeljiti, daje podlago za stališče, da se odločanje po prostem preudarku giblje v polju gornje premise sodniškega silogizma – zato naj bo njegova presoja podvržena reviziji.(2) Na drugi strani pa se sodišče sme odločiti za uporabo prostega preudarka po 216. členu ZPP šele, ko se prepriča, da tožnik ima pravico do denarnega zneska, le (natančna) višina tega zneska se ne da ugotoviti (brez nesorazmernih težav). Tudi sklepe, pri katerih uporabi „splošne življenjske izkušnje“, pa sodišče gradi na dejstvih, o katerih se lahko prepriča na podlagi dostopnih dokazov – v tem smislu lahko pride do napačne odločitve o višini škode po prostem preudarku tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek tožeče stranke temelji na trditvi, da je sodišče svojo odločitev po prostem preudarku gradilo na zmotni predpostavki (dejanske narave), da tožbeni zahtevek predstavlja za 100% povečane premije. Uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja pri uporabi prostega preudarka, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

O reviziji tožene stranke

13. Očitek, da so bile kršene določbe ZPP, ker sta sodišči o višini škode odločali po prostem preudarku na podlagi določbe 216. člena ZPP, namesto da bi ravnali po 215. členu ZPP in zavrnili zahtevek, ker tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, ni utemeljen. Člen 216 ZPP ureja pravico do povračila škode v denarnem znesku, kadar višine škode ni mogoče ugotoviti. Določba implicira obstoj nerazrešljive ali težko rešljive spoznavne krize glede višine denarnega zahtevka, ki pa se ne rešuje po pravilu iz 215. člena: v primeru, ko sodišče ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, se dvom glede višine zahtevka ne razreši po načelu actore non probante …, pač pa po prostem preudarku. Prosti preudarek sicer ni nadomestek razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP), temveč le njegov korektiv: v poštev pride le glede višine, ne tudi temelja zahtevka, in to šele po tem, ko je upnik uspel dokazati obstoj škode, dokazno breme glede njene višine pa bi bilo zanj pretežko. Takšna rešitev predstavlja odsev načela pravičnosti, saj bi moralo sicer sodišče v primeru, če tožnik kljub dolžni prizadevnosti ne bi uspel dokazati višine svoje terjatve, njegov zahtevek v celoti zavrniti.(3)

14. Ni utemeljen očitek, da bi bili sodišči tudi o obstoju škode odločali po prostem preudarku. O tem, da sta sodišči pravilno ugotovili, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, glej v nadaljevanju te obrazložitve (tč. 15 do 19). Ne drži tudi očitek, da sodišči nista utemeljili, zakaj točne višine škode ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo obstoj odškodninskih predpostavk, navedlo, da je tožeča stranka k svojim navedbam predložila vse dokaze, ki jih je imela in jih je bila tudi dolžna imeti, pa višine škode kljub temu ni bilo mogoče ugotoviti (četrti odstavek obrazložitve na 11. strani prvostopenjske sodbe). Katere okoliščine je upoštevalo pri določitvi višine po prostem preudarku, pa je tudi prepričljivo utemeljilo (peti in šesti odstavek na 11. in nadaljevanje na 12. strani obrazložitve). Pritožbeno sodišče je pravilnost teh utemeljitev preverilo in jim pritrdilo (glej 2. odstavek na 4. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe). Revizijsko sodišče s temi utemeljitvami soglaša in jih ne ponavlja.

15. Sodišče prve stopnje pa je utemeljilo tudi obstoj vseh drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Revizijsko sodišče se pridružuje utemeljitvam sodišča prve stopnje, ki jih je preverilo in jim pritrdilo sodišče druge stopnje, se nanje sklicuje, jih ne ponavlja in glede posameznih predpostavk le dodaja nekatere pravne poudarke.

16. Protipravno ravnanje države in s tem njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave lahko utemelji kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe (ali do vnaprej določenega ali določljivega kroga oseb). Upniki v odškodninskem razmerju, katerega podlaga je 26. člen Ustave, so zato tisti tretji, zoper katere je bila prekršena konkretna dolžnost države oziroma njenega organa. Ni razloga, da bi bilo izhodišče za razumevanje pojma protipravnega ravnanja države drugačno, kot v primerih, ko se presoja o protipravnem ravnanju po splošnih načelih odškodninskega prava.(4) Pri utemeljitvi protipravnosti ravnanja (opustitve) tožene stranke je prvostopenjsko sodišče upoštevalo ta izhodišča: utemeljilo je, da Vlada RS v nasprotju z določbo 6. člena ZCen zavarovalnicam, ki so opravljale cenovno regulirane storitve OZAOOV, ni določila nadomestila (do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije). Pri presoji odgovornosti države merilo protipravnosti njenega ravnanja določa praktično tudi že standard njenega dolžnega (skrbnega) ravnanja: čeravno tudi za odgovornost države velja krivdno načelo, bi se tožena stranka lahko ekskulpirala le, če bi izkazala, da je ravnala s skrbnostjo, kakršna se pričakuje od nje (države). Navedbe tožene stranke, da so bili ukrepi omejevanja cen sprejeti po tehtnem razmisleku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, za razbremenitev odgovornosti ne zadoščajo.

17. Ne drži tudi očitek, da se sodišči nista ukvarjali s problemom vzročne zveze. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo, ali je tožeča stranka res utrpela izgubo zaradi ukrepov vlade (glej 7. odstavek na 9. strani obrazložitve) in presodilo, da je vladni ukrep - ob upoštevanju, da je tožeča stranka zaračunavala najvišje dovoljene premije - neposredno vplival na slabe rezultate tožeče stranke na področju obveznega avtomobilskega zavarovanja v spornem obdobju (glej obrazložitev v drugem odstavku na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje).

18. Nadalje ni res, da sodišči nista ugotavljali, ali je bilo zaradi sprejetih ukrepov onemogočeno tožničino normalno poslovanje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, da je normalno poslovanje gospodarske družbe – v smislu določbe 6. člena ZCen - takšno, ki prinaša dobiček (6. odstavek na 9. strani obrazložitve).(5) Okoliščina, da gospodarska družba zaradi ukrepa določitve cen ustvarja izgubo, zadošča za sklep, da ta ukrep onemogoča njeno normalno poslovanje. Pri razlagi pojma normalno poslovanje se je sodišče oprlo tudi na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu upošteval raven cen, ki bi v okviru dejavnosti tožeče stranke pokrivale normalne stroške enostavne reprodukcije. V tem delu obrazložitve je implicirana že tudi utemeljitev o obstoju škode.

19. Neutemeljen pa je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi jo bili sodišči zagrešili s tem, ko sta pri ugotavljanju protipravnosti in škode upoštevali samo segment dejavnosti na področju OZAOOV, ne pa tudi poslovnega uspeha na drugih področjih dejavnosti tožeče stranke, ki naj bi bil boljši tudi zato, ker so bile na spornem segmentu cene zaradi ukrepa tožene stranke zamrznjene. Vrhovno sodišče je na podoben argument že odgovorilo v zadevi III Ips 56/2009. Pri državni regulaciji cen gre za poseg v ustavno varovano svobodno gospodarsko pobudo, zato mora prevladati tista razlaga, ki je prijaznejša do ponudnika cenovno regulirane storitve, torej ožja. Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da so se cene v drugih zavarovalnih vrstah oblikovale prosto na trgu. Če bi morala tožeča stranka izgubo pri opravljanju poslov v cenovno regulirani zavarovalni vrsti kompenzirati s tistim delom dobička v poslih iz drugih zavarovalnih vrst, ki naj bi bil domnevno rezultat te omejitve, bi prišlo do nedopustnega prelivanja sredstev kritnega sklada med posameznimi zavarovalnimi vrstami.

20. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Zahtevek je bil postavljen v SIT. Tudi obe sodbi (v izreku glede zamudnih obresti) navajata nekatere zneske še v SIT. V tej sodbi so vsi zneski navedeni v valuti kot v izreku izpodbijane sodbe. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640) slovenskih tolarjev za en euro.

Op. št. (2): Primerjaj Wedam – Lukić, Komentar ZPP, druga knjiga, str. 397. Op. št. (3): Wedam Lukić Komentar ZPP, druga knjiga, str. 398. Op. št. (4): Tako je protipravnost ravnanja (storitev in opustitev) države razložilo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 123/2009. Op. št. (5): Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevah III Ips 63/95 in III Ips 56/2009.